predlog za dopustitev revizije - preprečevanje korupcije - skupna občinska uprava - javni sektor - organ javnega sektorja - javno naročanje - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je občina organ javnega sektorja iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK?
2. Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 35. člena ZIntPK s tem, ko je presodilo, da so bili pravni posli tožeče stranke takšni, ki jih je potrebno voditi skladno s predpisi, ki urejajo javno naročanje?
ZUS-1 člen 2. ZPVPJN člen 72. ZPP člen 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - javno naročanje - dopis kot upravna odločba - vračilo takse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali bi morala tožeča stranka v primeru, ko organ odloči o zahtevku z dokumentom, ki nima formalnih sestavin upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, ki bi vseboval izrek, temveč ima obliko dopisa, vložiti tožbo zaradi molka organa, Upravno sodišče pa bi moralo bodisi zavreči bodisi zavrniti tožbo, s katero tožeča stranka ne uveljavlja zahtevka za izdajo oziroma vročitev upravnega akta?
Ali v 72. členu ZPVPJN obstaja pravna praznina, ker ni določeno, da ima tudi vlagatelj, ki umakne zahtevek za revizijo, še preden o njem odloči naročnik, pravico do povrnitve polovice plačane takse?
Področje javnega naročanja periodičnih storitev je urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno („ocenjeno“) vrednost, saj lahko zavezanec šele na tej podlagi ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3 ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3.
Obdolžencu se s tem, ko se mu očita nezakonita oddaja javnega naročila za periodične storitve, logično očita tudi, da predhodno ni ocenil pričakovane vrednosti tega naročila, ki je v konkretnem primeru presegala mejno vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Vse to pomeni, da so bili v konkretnem primeru zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izpolnjeni že s podpisom prve naročilnice v januarju 2019, zato kasnejša sklenitev ustrezne pogodbe za storitve čiščenja po postopkih ZJN-3 ne more odpraviti protipravnega stanja, ki ga je obdolženec povzročil z oddajanjem naročilnic med januarjem in septembrom leta 2019.
Jezikovna razlaga desetega odstavka 24. člena ZJN-3 sporoča, da je treba pri oceni vrednosti javnega naročila upoštevati skupno ocenjeno vrednost zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi ali izvedbi.
dopustitev revizije - predrevizijski postopek - revizijski postopek - dolžnost zmanjševanja škode - kršitve pravil javnega naročanja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali lahko tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršitev v postopku oddaje javnega naročila vloži ponudnik, ki predhodno ni izkoristil postopkov pravnega varstva v predrevizijskem in revizijskem postopku po ZPVPJN?
- Ali dolžnost oškodovanca zmanjševati škodo zaradi kršitve pravil postopka oddaje javnega naročila obsega tudi vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN?
ZPVPJN člen 15, 15/1-8, 50, 70, 70/2, 70/3, 70/4, 70/10, 71, 72, 72/3. URS člen 23, 157, 157/1.
javno naročanje - revizija postopka - višina takse - sodno varstvo v upravnem sporu - vračilo takse
Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ.
DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS).
Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VS00054362
ZPP člen 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - finančni popravek - zastaranje terjatve - začetek teka zastaranja - pravilo o dokaznem bremenu - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - UPRAVNI SPOR
VS00053680
URS člen 23. ZPP člen 150, 150/2. ZPVPJN člen 39a, 39a/8, 49. ZPVPJN-C člen 11.
postopek oddaje javnega naročila - tožba v upravnem sporu - ugotovitvena tožba - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - predpostavke pravice do pregleda spisa - opravičena korist - zavrnitev predloga - nezakonito ravnanje naročnika - odškodninska tožba - ugoditev pritožbi
V zadevah zaradi javnega naročanja je skladno z 39.a členom ZPVPJN s tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev nezakonitosti odločitve (ugotovitvena tožba), vendar ima tudi ugotovitvena sodba o nezakonitosti izpodbijane odločitve tožene stranke lahko posledice na pravni položaj naročnika. ZPVPJN namreč določa odškodninsko odgovornost naročnika v postopku oddaje javnega naročila (49. člen ZPVPJN). Ta odškodninska odgovornost pa ni odvisna od tega, ali sodišče v upravnem sporu izpodbijano določitev odpravi ali spremeni, temveč od ugotovljene nezakonitosti ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila.
Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi učinek pravnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije prispeval k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti. To pomeni, da bi imela pritožnica, kot subjekt, ki je zavezan k pravilnosti in zakonitosti oddaje javnih naročil, upravičeno korist seznaniti se z razlogi, s katerimi sodišče presodi o zakonitosti oddaje javnega naročila, tudi če bi upravno sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke zakonita.
JAVNA NAROČILA - KMETIJSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048570
Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 2, 24, 30, 30/1, 30/1-a. URS člen 158. ZKme-1 člen 56, 57b.
javni razpis - ukrep programa razvoja podeželja - neposredna plačila v kmetijstvu - izpolnjevanje pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa - dvofazni postopek - pogoji za odobritev sredstev - zahteva za izplačilo odobrenih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev - pogoji javnega razpisa - upravičeni stroški naložbe - neupravičeni stroški - upravna kazen - znižanje plačila - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 sprejelo stališče, da odločanje o zahtevku za izplačilo ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja o pravici do sredstev. Takšno odločanje bi bilo v nasprotju z institutom pravnomočnosti.
Glede na navedeno je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se skladnost postopka javnega naročanja z določbami ZJN, če je bil ta postopek izveden do izdaje odločbe o pravici do sredstev, preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev in je s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu.
Iz določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo.
Znesek iz točke (a) drugega pododstavka 30. člena Uredbe št. 65/2011/EU je znesek, ki ga pristojni organ določi, ko preveri zahtevek za izplačilo. Če bi bilo v tem postopku, tj. v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, ugotovljeno, da so vsi priglašeni stroški upravičeni, bi bila tožnica upravičena do izplačila le zahtevanega zneska in ne več, čeprav ji je bilo z odločbo o pravici do sredstev odobren višji znesek. Upravičenost stroškov je namreč mogoče preverjati le glede priglašenih stroškov. Niso pa vedno upravičeni vsi priglašeni stroški, čeprav so nastali pri izvajanju naložbe, za katero je bilo odobreno sofinanciranje.
Znesek upravičenih stroškov, kadar je ugotovljeno, da vsi niso upravičeni, se ugotavlja z izračunavanjem razlike med priglašenimi in neupravičenimi stroški.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - javno naročanje - načelo nediskriminatornosti - diskriminatornost merila v javnem razpisu
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje blanketno normo, in sicer določbo četrtega odstavka 48. člena ZJN-2, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ta določba je med drugim določala, da merila ne smejo biti diskriminatorna, in da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročanja.
Na tej podlagi je treba izhajati iz naslednjih ugotovitev:
(a) načelo nediskriminacije je neločljivo povezano z načelom enakega obravnavanja ponudnikov in načelom preglednosti; brez načela preglednosti ni mogoče zagotoviti "neobstoja tveganja favoriziranja in samovolje javnega naročnika";
(b) merila za oddajo naročila bodo diskriminatorna, kadar so namenjena ustvarjanju neupravičeno neenakega položaja med ponudniki v okviru javnega naročila in s tem ustvarjajo možnost favoriziranja ponudnika in s tem samovolje naročnika;
(c) ni mogoče enačiti (i) zahteve po enakem dostopu vsem ponudnikom in (ii) prepovedi ustvarjanja neupravičenih ovir za odprtost javnih naročil konkurenci.
Neupravičeno diskriminatorno merilo je torej pravni standard. Zakon natančneje ne pojasnjuje njegove vsebine, saj je ocena o upravičenosti ali neupravičenosti diskriminatornosti odvisna od različnih okoliščin (pogodbenega tipa, predmeta javnega naročila, vrste storitve, količine predmeta, obsega storitve, kompleksnosti posla in podobno).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da merilo pedagoško-andragoške izobrazbe za voznika šolskega avtobusa samo po sebi (še) ni nujno diskriminatorno oziroma smiselno nepovezano s predmetom javnega naročila. Merilo pedagoško-andragoške izobrazbe v objektivnem smislu torej pomeni določeno dodano vrednost, saj več znanja v zvezi z ravnanjem z otroki ne more škodovati.
V obravnavanem primeru je bilo merilo, ki je na splošni in abstraktni ravni lahko smiselno povezano s predmetom javnega naročanja in kot tako nediskriminatorno, v naprej oblikovano z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom. Nezakonito je bilo v konkretnem primeru, da so bili obsojenci med sabo že vnaprej dogovorjeni, da bo obsojena C. C. tudi po ponovnem javnem razpisu s svojim podjetjem še naprej opravljala šolske prevoze otrok, četudi na račun izkrivljanja konkurence in neupravičenega diskriminiranja ostalih potencialnih ponudnikov. Celotno ravnanje obsojencev je bilo tako ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa javnega naročila, ki je bilo prilagojeno v naprej izbrani ponudnici, ki je prevoze doslej že opravljala in se je z obsojencema v lokalnem okolju poznala.
Če je namen merila izkrivljanje konkurence med ponudniki tako, da se merila prilagajajo individualnim referencam določenega (bodočega) ponudnika, potem merilo ne more biti več "smiselno" - sploh, če ni sorazmerno predmetu javnega naročanja. Merilo bo zato lahko neupravičeno in diskriminatorno, četudi bodo merila oblikovana splošno in abstraktno, enako dostopna vsem in v razumni vsebinski povezavi s predmetom naročila. Tudi v takšni situaciji si je mogoče zamisliti merilo, s katerim se omejuje dostop nekaterih ponudnikov, favorizira druge in s tem omogoča samovolja naročnika. Takšno merilo je sicer oblikovano kot splošno in abstraktno, vendar z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom.
Direktiva 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil ( ) člen 2, 2-9. URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZPVPJN člen 2, 39a, 39a/2, 42-49. ZPVPJN-C člen 11, 21, 21/1. ZV-1 člen 161, 161/2, 161/3. ZJZP člen 27, 27/1, 27/2. Uredba o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda in o koncesijah teh javnih služb (2010) člen 1, 1/4, 15, 15/1, 15/2.
postopek oddaje javnega naročila - javni razpis za podelitev koncesije - podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe - izločitev iz postopka javnega naročanja - Državna revizijska komisija - tožba v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem.
Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 39. a člena tega zakona začele uporabljati 1. 1. 2021, na podlagi drugega odstavka istega člena pa upravni spor ni bil dovoljen zoper odločitev DKOM, ki je bila vročena pred začetkom uporabe 39. a člena.
Zmotne so pritožbene navedbe, da naj bi ZPVPJN z 39. a členom v času vložitve obravnavane pritožbe (24. 9. 2020) že zagotavljal pravno sredstvo v upravnem sporu, kaj šele, da bi bil sporni sklep DKOM pritožniku vročen po 1. 1. 2021. Iz noveliranega zakona pa tudi ne izhaja, da bi bil za pred tem začete upravne spore, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, določen spregled obravnavane procesne pomanjkljivosti.
Z vidika zahtev prava EU je odločitev DKOM sodna odločitev, s čimer je bilo tudi v pritožnikovem primeru v revizijskem postopku zagotovljeno odločanje sodnega organa ter s tem uresničitev pravice do pravnega sredstva in do varstva pred neodvisnim organom, ki izpolnjuje merila za sodišče. Poseben sodni postopek v smislu 9. točke 2. člena Direktive 2007/66/ES tako ni zahtevan. Da bi morala biti odločitev DKOM predmet še nadaljnje sodne presoje v državi članici, pa iz predpisov, na katere se sklicuje pritožba, ne izhaja.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00039737
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 176. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 60, 62, 98, 99. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - kršitev pravil javnega naročanja - merilo cene - finančni popravek - sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - nadzor nad namensko porabo sredstev - Evropska komisija - opustitev nadzora - regresna pravica - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - podzakonski predpis - pogodbeno pravo - resna kršitev pravil Unije
V javnem razpisu (sicer v drugi fazi razpisa) je bila uporabljena takšna metodologija točkovanja, da je bilo vsem cenam, ponujenim pod predvideno ceno, dodeljeno enako število točk. Taka metodologija popolnoma nevtralizira učinek cene in zato ni mogoče oceniti »ekonomsko najugodnejše ponudbe«, saj ponudniki, ki ponudijo ugodnejšo ceno, prejmejo enako število točk kot ponudniki, ki ponudijo višjo ceno. Uporabljena metoda točkovanja ne zagotavlja enake obravnave ponudnikov, kršeno je lahko načelo gospodarnosti in dobrega finančnega poslovodenja. Zato takšna metoda točkovanja predstavlja resno kršitev veljavnih pravil Unije na področju javnih naročil. Metoda točkovanja kot takšna res ni imela neposrednega finančnega vpliva, saj je bila na koncu postopka veljavna le ena ponudba. Vendar pa bi ta metoda točkovanja lahko imela posredni finančni vpliv zaradi svojega odvračilnega značaja, vpliva pa lahko tudi na ponudbene cene različnih ponudnikov, vključno z zmagovalnim.
Na opredelitev resnosti kršitve v smislu popolne izključitve odgovornosti upravičenke glede na okoliščine zadeve tudi ne vpliva dejstvo, da nobeden od nadzornih organov tožnice, niti tisti, ki neposredno nadzorujejo porabo evropskih sredstev, niti tisti, ki so odločali o vloženih revizijah po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, niso zaznali navedene kršitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00039857
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 9, 9/5, 98, 98/2.
sofinanciranje investicije iz evropskega sklada - pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj - postopek javnega naročila - nadzor nad namensko porabo sredstev - Evropska komisija - kršitev pravil javnega naročanja - finančni popravek - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - regresna pravica - smernice COCOF - dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - dopuščena revizija
Odgovor na dopuščeno vprašanje glasi, da je sodišče druge stopnje v postopku izterjave finančnega popravka glede vprašanja finančnih posledic pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu.
JAVNA NAROČILA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00035175
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6, 76, 82, 82/2. ZJN-3 člen 1, 2, 2/1, 2/1-1, 9.
javni poziv - blagovna znamka - podelitev licence - neizbrani ponudnik - zavrženje tožbe - predmet pogodbe - pravica do blagovne znamke - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Javni poziv je bil uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi.
Tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 75, 75/2, 77. ZJN-3 člen 9, 9/7, 9/8.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - upravni akt s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih in koristih - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
O tem, da pritožnica izpolnjuje pogoje za javno naročnico, je ministrstvo kot državni organ odločilo na podlagi zakonskega pooblastila in v predpisanem (upravnem) postopku izdalo izpodbijano odločbo. Zato je takšna odločba, četudi je ugotovitvene narave, zavezujoča. Tudi pri ugotovitveni odločbi je prisoten konstitutivni učinek. Ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o pravnem položaju pritožnice kot naročnice, je takšna odločitev posegla tudi v njen pravni položaj. Opredelitev tega statusa namreč pomeni, da je pritožnica pri svojem poslovanju zavezana ravnati v skladu z določili ZJN-3. Obravnavana odločba, ki je dokončna, torej izpolnjuje tako formalni kot tudi materialni kriterij za upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Šlo je torej za oblastno odločanje o opredelitvi pritožnice kot naročnice po ZJN-3.
ZJN-2 člen 2, 2/1-21, 28, 28/1-1, 28/3. ZUS-1 člen 85.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - zahteva za izplačilo sredstev - oddaja javnega naročila - oddaja javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi - nesprejemljiva ponudba - predhodno obvestilo - neenako obravnavanje - ustna obravnava v upravnem postopku
V postopku javnega naročanja pri oddaji javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi je nesprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali ponudba katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu.
Tretji odstavek 28. člena ZJN-2, ob načelni prepovedi neenakega obravnavanja vseh ponudnikov izrecno določa tudi konkretno obveznost naročnika, "ki mora med pogajanji vnaprej pisno napovedati zadnji krog pogajanj, razen če je število krogov napovedal v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu ali če se pogaja le z enim kandidatom.". To pomeni, da že kršitev navedene norme pomeni kršitev zakonske obveznosti naročnika, ki je namenjena varstvu položaja ponudnikov. Zato ob pravilni razlagi navedenega člena ni mogoče zahtevati, da mora biti za ugotovitev kršitve posebej ugotovljena in presojana tudi (dejanska) neenakost kandidatov v postopku.
stavbna pravica - pridobitev stavbne pravice - družbena lastnina - pravica uporabe
V času družbene lastnine je bilo imetništvo pravice uporabe na zemljišču dejansko/praktično predpogoj za gradnjo stavbe v skladu z zakonom na zemljišču, ki je v družbeni lastnini (oziroma za pridobitev/veljavnost ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo stavbe na družbeni lastnini). To pomeni, da tožnik, ki je zgradil na družbeni lastnini sporni prizidek brez pravice uporabe zemljišča in brez upravnih dovoljenj za gradnjo, ni dokazal ne derivativne ne originalne pridobitve lastninske pravice na spornem prizidku. Zgolj ustni dogovori o dovoljeni gradnji v okviru sklenjene najemne pogodbe namreč ne pomenijo pridobitev lastninske pravice na spornem prizidku.
OZ člen 86, 90, 90/2. ZPP člen 181. ZJN-2 člen 1, 5, 6, 7, 8, 9, 24, 100. ZJZP člen 1, 2, 23, 24, 26, 27. ZPVPJN člen 42, 44.
stavbna pravica - ustanovitev stavbne pravice - najemna pogodba - javnonaročniško razmerje - ZJN-2 - kršitev pravil javnega naročanja - pogodbeno javno zasebno partnerstvo - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - aktivna procesna legitimacija - prepoved manjšega pomena - konvalidacija pogodbe - načelo afirmacije pogodb - teleološka razlaga - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - nemo potest venire contra factum proprium - kumulacija tožbenih zahtevkov - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - podredni tožbeni zahtevki - načelo dispozitivnosti
Ničnostno sankcijo, določeno v 110. členu ZJN-2, za neizvedbo predpisanega postopka javnega naročanja, je treba presojati tudi v zvezi z določbami OZ, ki na splošno urejajo ničnost pogodb, torej v duhu načela afirmacije pogodb in s teleološko razlago.
V konkretnem primeru tožnica (občina) kot naročnica uveljavlja ničnost pogodb iz razloga, za katerega je sama odgovorna. Tožnica kot naročnica je bila po ZJN-2 dolžna izvesti javno naročanje gradnje, vendar ga ni izvedla. Projekt je bil realiziran in izvajan. Toženka je vrtec in dve zobozdravstveni ordinaciji zgradila in občina je toženki plačevala najemnino do vključno decembra 2011. To pomeni, da z eventualno ugotovitvijo ničnosti spornih pogodb namen pravil javnega naročanja, v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov, ne bo dosežen. Poleg tega je zakonodajalec sankcijo za neizvedbo predpisanega postopka javnega naročanja omilil (iz ničnosti na izpodbojnost), ker je spoznal, da je časovno neomejeno uveljavljanje neveljavnosti pravega posla vsakemu, zlasti v primerih gradenj, prestroga sankcija.
Upoštevaje navedeno, torej 1.) da je po sedaj veljavni zakonodaji za kršitev pravil o javnem naročanju predpisana samo izpodbojnost; 2.) da namen pravil javnega naročanja, v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov, ne bo dosežen; in 3.) da tožnica (občina) kot naročnica uveljavlja ničnost pogodb iz razloga, za katerega je sama odgovorna, Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel v pretežnem in bistvenem delu realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 90. člena OZ. Zato ni mogoče uveljavljati ničnosti. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da bi bilo favoriziranje ničnosti v primeru, ko se stranka, ki je sama povzročila ničnost, sklicuje na ničnost in iz svojega protipravnega ravnanja išče koristi, tudi v nasprotju s samim namenom ničnosti ter načelom vestnosti in poštenja (nemo potest venire contra factum proprium).
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00019249
OZ člen 18, 131. Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (2000) člen 8, 8/2.
Sklicevanje na pozitivno pravno ureditev ne daje podlage za avtomatično sklepanje o neposlovni odškodninski odgovornosti naročnika (toženke), če do izvajanja posla ne pride na predpisan način. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti se kot merilo za presojo protipravnosti uporablja predvidljivost negativne posledice ravnanja. Pri opustitvenih ravnanjih se presoja, ali je bilo v času opustitve mogoče tudi predvideti negativno posledico, ki bi iz takšne opustitve izhajala.
Okoliščine obravnavane zadeve ne kažejo, da bi bilo že v času toženkine opustitve zahteve po predložitvi bančne garancije, ki je bila predvidena v 10-dnevnem roku po podpisu Pogodbe (2. 12. 2009), mogoče sklepati o konkretni negativni posledici takšne opustitve, to je v neplačilu podizvajalcev v času, ko so bila dela že opravljena in ko je tožnica na toženko naslovila zahtevek za plačilo približno leto dni po podpisu pogodbe (decembra 2010).
bančna garancija - zavarovanje obveznosti izvajalca do podizvajalca - pogodba v korist tretjega - vnovčenje garancije - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost za škodo zaradi neunovčenja garancije - javna naročila - stečaj - zapadlost odškodninske terjatve
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00008001
OZ člen 10, 131. Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (2000) člen 8, 8/2.
zavarovanje obveznosti - zavarovanje obveznosti izvajalca do podizvajalca - pogodba v korist tretjega - bančna garancija - stečaj glavnega izvajalca - javna naročila - neposlovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost naročnika - odškodninska odgovornost zaradi opustitve vnovčenja bančne garancije za plačilo podizvajalcu - vzročna zveza - obstoj protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode - povrnitev premoženjske škode
Zaveza tožene stranke ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa je posedovanje bančne garancije toženi stranki nalagalo, da se po njej tudi ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim v dobro tožeče stranke.
Tožena stranka (izven pogojev po 631. členu OZ) resda ni bila zavezana k plačilu del tožeče stranke, je pa bila ob ugotovljenih okoliščinah konkretne zadeve v izogib nastali škodi tožeče stranke dolžna aktivirati zavarovanje, kot ga je prav v namen zaščite položaja podizvajalcev zahtevala in posledično vzpostavila.
Pri odškodninski odgovornosti zaradi opustitve preprečitve škode ni nujno, da predpisi tako dolžnost ravnanja izrecno določajo, zadošča že, da je bilo škodo možno predvideti. V takšnem primeru je treba torej presoditi, ali je bilo v času ravnanja (dejanja ali opustitve) njegovo negativno posledico mogoče objektivno predvideti.
bančna garancija - zavarovanje obveznosti - obveznosti izvajalca do podizvajalcev - pogodba v korist tretjega - povrnitev premoženjske škode - odgovornost zaradi neunovčenja garancije - javna naročila
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00007169
OZ člen 5, 7, 10, 126, 164, 631. ZJN-2 člen 4, 4/6. - člen 8.
bančna garancija - zavarovanje obveznosti izvajalca do podizvajalca - pogodba v korist tretjega - vnovčenje garancije - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost za škodo zaradi neunovčenja garancije - javna naročila - stečaj - zapadlost odškodninske terjatve
Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodb ali bančne garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel in namen določb Pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi varstvo in neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile namreč posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene (tudi v javnem interesu) z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000), ki bi bile v primeru drugačnega materialnopravnega stališča izvotljene ter zgolj gola črka na papirju. Ratio ureditve položaja podizvajalcev v sistemu javnega naročanja je namreč tako v varovanju njihovega položaja kot (tudi) v javnem interesu. Ne velja, da odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, kar naj bi bilo v primeru stečajnih postopkov šele z zaključkom postopka, saj naj bi (navadni) upniki stečajnega dolžnika šele takrat izvedeli, v kolikšni meri bodo njihove terjatve ostale neplačane.