Dokazni sklep je dovolj obrazložen, v njem je sodišče prve stopnje podrobno navedlo, katere dokaze je izvedlo v prvem in katere v ponovljenem postopku, prav tako pa je navedlo tudi katerega dokaza ni izvedlo (ponovnega zaslišanja priče K.), kot tudi iz katerega razloga tega ni storilo (ker je priča umrla). Kljub temu, da je dokazna ocena izpovedi nekaterih prič nekoliko skopa, pa je iz celotnega konteksta obrazložitve ter posameznih zaključkov prvostopnega sodišča vendarle razvidno, zakaj je prvostopno sodišče izpovedbam določenih prič sledilo, drugim pa ne.
obnova postopka – izredno pravno sredstvo - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uveljavljati le zoper s sodno odločbo pravnomočno končan postopek. Pravnomočnost sodne odločbe je torej procesna predpostavka za uveljavljanje obnove postopka. V kolikor se tožena stranka v predlogu in v pritožbi sklicuje na nepravilnost vročanja zamudne sodbe toženi stranki, bi bila že iz samih navedb tožene stranke podana pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ko je predlog zavrglo.
V kolikor pa je trditve pritožnika v predlogu za obnovo postopka in v pritožbi razumeti kot sklicevanje na nepravilnosti pri vročitvi tožbe v odgovor toženi stranki, pa je materialnopravno zmotno izhodišče pritožnika, da bi moral teči rok za vložitev predloga za obnovo postopka šele od 24. 09. 2009, ko naj bi tožena stranka izvedela za obstoj zamudne sodbe in ne že od 08. 04. 2008, ko naj bi nastopila pravnomočnost zamudne sodbe.
nasprotna tožba - sodna taksa - vrednost spornega predmeta
Tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel, kar pomeni, da je po določbi 45. člena ZPP treba postopati po 108. členu ZPP in tožečo stranko pozvati, da sporoči, na koliko ocenjuje vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je sicer tožbo vložila po odvetniku, kar bi po drugem odstavku 108. člena pomenilo, da je nepopolno tožbo treba zavreči, vendar se povedano neposredno nanaša na pravdni postopek, na postopek za plačilo sodne takse pa ob smiselni uporabi ZPP ne, saj bi uporaba drugega odstavka 108. člena ZPP sicer pomenila, da sodne takse (ki se plača tudi v primeru, da je tožba zavržena) sploh ni mogoče odmeriti. Za potrebe postopka odmere sodne takse bi sodišče zato moralo tožečo stranko pozvati, da sporoči, na koliko ocenjuje vrednost spornega predmeta in šele na tej podlagi odmeriti sodno takso.
ZPP člen 143, 143/4, 1443/5, 143/6. ZPPreb člen 8.
tožba – vročanje – naslov za vročanje – stalno prebivališče
Ker so bile določbe 4., 5. in 6. odstavka 143. člena ZPP, po katerih se vroča na naslov za vročanje, razveljavljene, je treba za vročanje tožbe skladno z obrazložitvijo odločbe ustavnega sodišča vročanje opraviti na enak način, kot se je opravilo pred uveljavitvijo novele ZPP. To pomeni, da bo treba, kadar naslovnik ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča.
ZASP-B člen 26, 26/4. ZASP člen 156, 156/1, 156/2. OZ člen 346, 346/3. URS člen 125.
avtorske pravice – kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – tarifa – sprememba tarife – sporazum – enostranski akt
Ker je 4. odstavek 26. člena ZASP-B dal tarifi v Pravilniku iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, ki so ga med sabo sklenili tožeča stranka kot kolektivna organizacija in reprezentativni predstavniki uporabnikov, tožeča stranka te lahko od takrat dalje zaračunava izključno v višini tarife v Pravilniku iz leta 1998. Višina te tarife se lahko spremeni le s spremembo skupnega sporazuma v soglasju obeh strank. Ker je Pravilnik iz leta 2006, ki je bil sprejet in objavljen v času veljavnosti ZASP-B, torej še pred objavo ZASP-D, enostranski akt tožeče stranke kot ene pogodbene stranke, na veljavnost ali spremembo skupnega sporazuma ni mogel vplivati.
razžalitev dobrega imena in časti – pojem razžalitve – razžalitev – kritika - protipravnost ravnanja
Izrazi, kot so nemoralen, sebičen, nepošten in dvoličen, sicer predstavljajo negativne osebne lastnosti, vendar njihova intenzivnost ni takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Tudi očitki tožniku, da je (kot predsednik kluba) opeharil klub, lagal skupščini in odtujeval opremo kluba, predstavljajo le kritiko glede njegovega vodenja kluba, ki ji ni mogoče pripisati žaljivega pomena. Pri tem je treba upoštevati tudi, da gre zgolj za osebno komunikacijo med pravdnima strankama, ki ni bila objavljena v medijih.
vabilo na narok – zaslišanje zakonitega zastopnika – nepristop zastopnika na narok - komunikacija s pooblaščencem – mandatno razmerje
Ker je mandatno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem zaupne narave, je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s stranko oziroma, da bo stranko lahko obvestil o razpisanem naroku, na katerem bo zaslišana. Dolžnost stranke je, da poskrbi za takšno komunikacijo s svojim pooblaščencem, da bo pravočasno seznanjena z vabilom na zaslišanje, sicer sama nosi negativne posledice svoje pasivnosti. Dolžnost pooblaščenca pa je, da stranko opozori na pravice in dolžnosti, ki jih strankam v postopku nalaga zakon.
Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa se stranka tudi ne more priseliti k izpovedbi. Sodišče pa presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati.
spor majhne vrednosti - preklic naroka – prošnja za preklic naroka – neudeležba na naroku v sporu majhne vrednosti – pravica do izjave
Pritožnik se zaradi bolezni, ki je bila z zdravniškim potrdilom izkazana šele po izvedbi naroka, v sporu mahne vrednosti ni udeležil naroka, katerega izvedbo je zahteval; ne navaja, da so zanj nastale neugodne posledice in za katero procesno opravilo je bil prikrajšan. Edino procesno opravilo, ki je bilo na naroku izvedeno, je bilo branje listinskih dokazov. Sodišče izostanka z naroka ni sankcioniralo. Pravica do izjavljanja pritožniku v teh okoliščinah ni bila kršena.
ZZZDR člen 12, 13, 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 156, 156/1.
zunajzakonska skupnost – zakonska zveza – premoženjska razmerja med zakoncema – delež zakoncev na skupnem premoženju – pravdni stroški – separatni stroški
Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem.
tekst :
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 275,40 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.
O b r a z l o ž i t e v
(1) Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta ocenilo na 100.000,00 EUR (1. tč. izreka), v nadaljevanju pa odločilo, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izločijo do ½ solastne nepremičnine parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. B., do 1/14 solastne nepremičnine parc. št. X3, k.o. B. (2. tč. izreka); do ½ vrednosti osebnega avtomobila Golf JXD reg. št. ... (3. tč. izreka), vse v korist tožnika S. P., tako da izločeni del ne spada v zapuščino po pokojni M. P. v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod III D 443/2006. Toženi stranki je naložilo plačilo 4.293,14 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. tč. izreka).
(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo po razveljavitvi sodbe vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med zapustnico in tožnikom. V sodbi naj bi manjkali razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer, od kdaj je taka skupnost obstajala, sodišče pa naj bi prihajalo v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da je skupnost obstajala od leta 1968, nato pa, da od leta 1970. Po mnenju tožene stranke ni dokazana skupna odločitev za gradnjo, s katero je sodišče utemeljilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Nasprotno, iz pogodbe o nakupu zemljišča izhaja, da sta kot kupca nastopala zapustnica in njen oče, kar je sodišče povsem prezrlo. Volja za nakup zemljišča je tako obstajala samo pri zapustnici, pri tožniku pa ne, saj bi sicer kot kupec nastopal tudi on, še posebej ob dejstvu, da je imel denar za gradnjo, kot je sam izpovedal. Tudi ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik skupno načrtovala prihodnost, nima podlage v dejstvih. Nikdar nista skupaj živela. Šele huda bolezen zapustnice ju je praktično prisilila k skupnemu življenju. Sodišče celo samo ugotavlja, da je manjkal konstitutivni element izvenzakonske skupnosti – skupno bivanje. Nadalje pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Sodišče naj ne bi ugotovilo, od kdaj naprej je tožnik zapustnici izročal svojo plačo. Pritožnik celo dvomi, da je tožnik sploh dajal svoj zaslužek zapustnici, saj to naj ne bi bilo logično glede na to, da je živel v ekonomski skupnosti s svojo družino na kmetiji in ne v skupnem gospodinjstvu z zapustnico. Nesporno je tudi, da tožnik nikdar v 39 letih ni živel v hiši, kar pomeni, da je nikoli ni čutil kot svoje, temveč bolj kot nujno zlo. Prav tako nima podlage ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik njenemu očetu odplačala del kupnine, saj je tožnik povedal, da ne ve niti koliko niti kdaj sta plačala, predložil pa ni niti nobenega dokazila o plačilu. Nepravilno naj bi bil ugotovljen tudi prispevek očeta zapustnice k gradnji. Sodišče je namreč zanemarilo njegov finančni prispevek k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. O., ki je povedal, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal oče zapustnice. Navedena priča je res izjavila, da je bila to hiša F. N., kar je logično glede na to, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal ravno on, zato ni razlogov, da mu sodišče ne verjame. Končno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke, priglašenih na naroku dne 14. 11. 2007 v višini 500 odvetniških točk in 20 % DDV. Odločitve v stroškovnem delu pa tudi sicer ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki.
(3) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških.
(4) Sodba sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer po vsebini materialnopravno pravilna glede na vsa raziskana in pravilno ugotovljena dejstva, le potrebna ni, saj tožnikov pravni položaj glede na zahtevek, kot ga je oblikoval, tudi po pravnomočnosti navedene sodbe ne bo nič drugačen, kot pred tem.
(5) Pravilna pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico pred sklenitvijo njune zakonske zveze obstajala. To je prvo sodišče utemeljilo na podlagi ugotovitev o ekonomski skupnosti tožnika in zapustnice, njunih skupnih interesih, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti, čustvenih in intimnih odnosih ter na dojemanju okolice, da sta kot mož in žena. Navedene razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Svojo voljo biti kot mož in žena sta zapustnica in tožnik nato še oblično potrdila s sklenitvijo zakonske zveze, kar je v konkretnem primeru ključna okoliščina tudi za presojo izvenzakonske skupnosti pred tem. Na glavni očitek pritožnikov, da izvenzakonska skupnost ni imela bistvenega elementa – skupnega bivanja, je že odgovorilo prvostopenjsko sodišče. Bistvenega pomena je ugotovitev, da tožnik in zapustnica tudi po sklenitvi zakonske zveze nista zaživela skupaj, temveč sta še vedno živela vsak pri svoji materi, vikende pa sta preživljala skupaj na domu zapustnice. Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem. Življenjsko skupnost ženske in moškega, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89), sestavljajo številni elementi, pri čemer ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji kot so ekonomska skupnost, soodvisnost, značilno čustveno in intimno razmerje, medsebojno nudenje pomoči in opore (1).
(6) Neutemeljen je očitek pritožnika glede ugotovitve o tem, ali je tožnik dejansko izročal svoj zaslužek zapustnici, saj sta to potrdili priči D. Š. in A. S., toženi stranki pa nasprotnega z ničemer nista dokazali oziroma sta v zaslišanju celo izpovedali, da o finančnih zadevah zapustnice ne vesta ničesar. Tožnika in zapustnico so očitno povezovali skupni interesi in načrtovanje prihodnosti, kar se je odražalo v skupni odločitvi za gradnjo hiše. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da volje za nakup zemljišča in gradnjo pri tožniku sploh ni bilo, ker na kupoprodajni pogodbi ni bil naveden kot kupec. Očitno je, da je volja tožnika za gradnjo obstajala, saj je bil nakup zemljišča posledica skupne odločitve, tožnik pa je svoj celotni zaslužek namenil gradnji hiše in za pomoč angažiral svoje sorodnike, ki so izdatno prispevali k gradnji. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da sta zapustnica in tožnik očetu z obrestmi vrnila denar, s čimer sta odplačala njegov delež, ki ga je nato zapustničin oče z darilno pogodbo v celoti prenesel na zapustnico, ki je postala izključna zemljiškoknjižna lastnica. Čeprav tožnik ni znal pojasniti, kdaj in koliko denarja je bilo očetu zapustnice vrnjeno, to dejstvo samo po sebi ni odločilno in je tudi povsem razumljivo glede na ugotovitve prvega sodišča, da je s skupnimi finančnimi sredstvi v celoti razpolagala zapustnica. Dejstvo, da tožnik v predmetni hiši nikdar ni živel, pa ne vpliva na to, da hiša spada v skupno premoženje tožnika in zapustnice, saj je bila pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR).
(7) Dejstva, da je zapustnico in tožnika k skupnemu življenju prisila šele bolezen zapustnice, ni mogoče razlagati tako, kot želi prikazati pritožnik, da med njima nikdar ni bilo volje za skupno bivanje, temveč taka okoliščina samo potrjuje njuno čustveno navezanost ter medsebojno nudenje pomoči in opore, kar predstavlja enega izmed temeljev zakonske zveze (13. čl. ZZZDR). Obstoju čustvenih in intimnih odnosov med tožnikom in zapustnico pritožnika niti ne oporekata.
(8) Sodišče je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico obstajala od leta 1968 dalje (kar pomeni, da tudi leta 1970, ko je bilo pridobljeno zemljišče za gradnjo), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da manjkajo razlogi o tem.
(9) Tudi ocena o tem, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz zakonske domneve (1. odst. 59. čl. ZZZDR); breme, da se ta domnevo izpodbije, je bilo na strani tožene stranke, ki pa pri tem ni bila uspešna. Ob ugotovitvi, da sta tožnik in zapustnica v času trajanja zakonske zveze (in tudi izvenzakonske skupnosti) prejemala približno enake prejemke in da so k gradnji predmetne hiše izdatno prispevali predvsem tožnikovi sorodniki, je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega večjega prispevka zapustnice in njenega očeta k gradnji predmetne hiše. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zanemarilo finančni prispevek očeta zapustnice, saj je sodišče na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja njegov prispevek ocenilo na približno 11.000,00 EUR. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prispevka zapustničinega očeta k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. N., da je fasado na predmetni hiši izdelal po naročilu očeta zapustnice, ki je izdelavo fasade tudi plačal. Vendar pa glede na ugotovljeni bistveno večji prispevek tožnika in njegovih sorodnikov, ki ga je sodišče ocenilo na približno 26.936,00 EUR, finančni prispevek k izdelavi fasade sam po sebi ne vpliva na to, da bi bil delež zapustnice na skupnem premoženju samo iz tega razloga večji.
(10) Pritožba je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke (1. odst. 156. čl. ZPP). Iz zapisnika z dne 17. 11. 2007 izhaja, da pooblaščenka tožeče stranke tega dne na narok ni pristopila, ker je bila zadržana na glavni obravnavi v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v C., svoj izostanek pa je opravičila šele po faksu istega dne in prosila za preložitev naroka. Ker bi to morala storiti prej, pa ni, je toženi stranki povzročila stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti ne glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 odvetniških točk, kar povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 275,40 EUR. Za tak znesek je sodišče znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, saj je specifikacija posameznih stroškov tožeče stranke razvidna iz priloženega stroškovnika, tako da je odločitev v stroškovnem delu mogoče preizkusiti, zaradi česar ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, stroški pa so priznani in odmerjeni pravilno.
(11) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).
(12) Pritožnika sta delno uspela le s pritožbo proti odločitvi o stroških, zato do pritožbenih stroškov nista upravičena (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).
izbris iz registra prebivalstva – elementi odškodninske odgovornosti – ugotovitev protipravnosti – zastaranje terjatve – triletni zastaralni rok - tek zastaralnega roka
Da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva protipraven, je imel tožnik možnost izvedeti z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu RS dne 12.3.1999. Tedaj so mu bili znani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tedaj bi lahko zahteval povrnitev škode in tedaj je pričel teči zastaralni rok.
Odločba MNZ ne predstavlja podlage za uveljavljanje odškodnine, iz njene vsebine pa tudi ne izhaja, da država preko svojega upravnega organa s to odločbo pismeno pripoznava svojo odškodninsko odgovornost oziroma dolg iz naslova škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
ara – utrditev obveznosti – vrnitev are – aktivna legitimacija – odgovornost za neizpolnitev pogodbe – vzrok za neizpolnitev – razveza pogodbe – oprostitev dolžnika odgovornosti
Vzrok za neizpolnitev pogodbe (neplačilo preostanka kupnine) je bil dogodek izven sfere tožeče stranke, na katerega tudi ni mogla vplivati (trajanje postopka vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi) oziroma za vzrok, za katerega ne odgovarja nobena pogodbena stranka. To pomeni, da določbe 65. člena OZ v zvezi z aro in neizpolnitvijo pogodbe ne pridejo v poštev, temveč splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi oziroma splošna pravila o povrnitvi tistega, kar je posamezna stranka dala, če pride do razveze pogodbe.
zunajknjižno priposestvovanje – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – raziskovalna dolžnost
Pridobitelj lastninske pravice se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če je vedel, da tretji obdeluje sporno nepremičnino. Takšno vedenje mu namreč nalaga raziskovalno dolžnost v zvezi z morebitnim priposestvovanjem.
nerelevantna dejstva – neobrazložen ugovor – ugovor zoper sklep o izvršbi - obročno odplačevanje
Ugovor dolžnice torej ni bil obrazložen, zato ga je sodišče prve stopnje v skladu s 4. odstavkom 58. člena ZIZ in 5. odstavkom 62. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Navedenih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje v pritožbi dolžnica tudi ne izpodbija, pač pa se sklicuje na dogovor z upnikom o obročnem odplačevanju, po katerem naj bi že plačala tretji obrok v vsoti, ki ji jo je določil upnik, kar vse se nanaša na čas po vložitvi ugovora, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo in zato pri odločanju o izpodbijanem sklepu ni relevantno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL0065074
ZNVP člen 24, 24/1, 33, 33/3, 34, 34/1, 34/3. ZOR člen 189, 189/3. OZ člen 168/3.
odgovornost za škodo – objektivna odškodninska odgovornost – nematerializirani vrednostni papirji – prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev – nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev – vzdrževanje podatkov centralnega registra – odgovornost člana klirinško depotne družbe – odgovornost klirinško depotne družbe – škoda – obseg povrnitve premoženjske škode – izgubljeni dobiček – merilo pričakovanosti
Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem na to, da bo tudi druga oseba ravnala enako skrbno. Če je torej prva toženka pričakovala, da bo namesto nje druga toženka preverila tožnikov naslov v centralnem registru prebivalstva, je s tem prevzela nase riziko, da druga toženka morebiti ne bo vestno opravila te svoje dolžnosti.
Za oceno pričakovanega dobička so odločilne razmere v času škodnega dogodka. Tožnikova škoda je nastala 17.4.2000, ko so bile protipravno prodane njegove delnice, medtem ko je do prevzema L. prišlo jeseni leta 2002, torej več kot dve leti in pol kasneje. Ni dvoma, da 17.4.2000 nobena od pravdnih strank ni mogla pričakovati, sploh pa ne utemeljeno, da bo prišlo do prevzema L. in da bo zato vrednost spornih delnic skoraj trikrat višja od cene, po kateri so bile prodane. Splošno je znano, da so bili leta 2000 prevzemi gospodarskih družb pri nas redek, če že ne izjemen pojav. O tem, da bi tožnik sprejel N.-jevo prevzemno ponudbo in svojih delnic ne bi prodal že prej ali pozneje, dokler so še kotirale na borzi, je z večjo ali manjšo verjetnostjo mogoče sklepati šele s sedanjega časovnega gledišča, ki pa, kot že navedeno, ne more biti podlaga za oceno, ali je bilo izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Tožnikov odškodninski zahtevek iz tega naslova torej nima pravne podlage.
zamudna sodba – izostanek tožene stranke iz poravnalnega naroka – razveljavitev zakona z ustavno odločbo – retroaktivna veljavnost razveljavitve zakonskega določila
Pritožbeno sodišče je moralo izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti, saj zaradi retroaktivne veljavnosti razveljavitve 2. odst. 282. člena ZPP ni več podlage za izdajo zamudne sodbe zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo.
pravdni stroški - stroškovna odločitev – obrazložitev odločitve o stroških
Zgolj sklicevanje na obrazložene stroškovnike in predpise pomeni razumno obrazložitev samo takrat, kadar med pravdnimi strankami ne more biti sporno, katera pravdna dejanja so bila opravljena in še to pod pogojem, da se vrednost spora med postopkom ni spremenila ter če je iz stroškovnika samega razvidno, da se je sodišče prve stopnje z njim resno ukvarjalo.
promet s kmetijskimi zemljišči- tožba na sklenitev pravnega posla- rok za vložitev tožbe – rok za vložitev odobritve pravnega posla
Tožba z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki jo ima na razpolago kupec, ki je pravočasno sprejel ponudbo prodajalca za prodajo kmetijskega zemljišča, ni vezana na rok iz 22. člena ZKZ, ampak se lahko vloži v zastaralnem roku.
uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dediščinska tožba - dedna izjava - obnovitveni razlogi - pravda ob pogojih za obnovo postopka
Če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v zapuščinskem postopku, lahko po tem, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, svoje pravice uveljavlja v pravdi. Dedna izjava (bodisi sprejem bodisi odpoved dednemu deležu) mora biti jasna, nedvoumna ter podana v predpisani obliki. Navedbe začasnega zastopnika na zapuščinski obravnavi, da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila, pa ne morejo pomeniti odpovedi dedovanju.