ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00053550
ZEKom-1 člen 24, 24/1, 24/2, 24/3. OZ člen 178, 179.
umik izjave - objava sodbe - odškodninski zahtevek - pravica do ugleda ali dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - osebnostne pravice - interes javnosti - poseg v svobodo izražanja - okrnitev ugleda - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - povprečen bralec - zaničevalni namen - javni uslužbenec - uporaba radiofrekvenčnega spektra - radijska frekvenca - dodelitev radijske frekvence - izsiljevanje
V sporih, v katerih se ena od strank sklicuje na pravico do ugleda, nasprotna stranka pa na svobodo izražanja, je treba upoštevati vse okoliščine, pomembne za uravnoteženje obeh varovanih interesov. Tako mora sodišče ovrednotiti položaj vsake od strani kot nosilcev nasprotnih interesov, vsebino objave ter naravo in strogost sankcije. Pri presoji vsebine izjave je pomembno, - ali je obravnavana tema v interesu javnosti oziroma na kakšen način in v kakšni meri prispeva k razpravi v splošnem interesu, - ali je sporna izjava o dejstvih resnična oziroma ali je bila ustrezno preverjena in objavljena v dobri veri, - ali ima izraženo mnenje oziroma vrednostna sodba dovolj podlage v dejstvih, - kakšen je kontekst sporne izjave, - da sta varovana tudi oblika in slog poročanja.
Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.
Besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, a morajo kljub temu v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti.
objava v medijih - objava popravka - spletna stran - poseg v človekove pravice - članek v medijih - minister - javna funkcija - prizadet interes - javni interes - svoboda izražanja - poseg v osebnostne pravice posameznika - kolizija ustavno varovanih pravic - pravica do objave odgovora - zavrnitev objave odgovora na članek - ravnotežje kolidirajočih pravic
Ustavna pravica do odgovora posega v ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Ne sme se sprevreči v pravico do dostopa do medijev. Med obema ustavnima pravica je treba poiskati ustrezno ravnovesje. Pravica do odgovora nastopi šele tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami, torej tedaj, ko objavljena informacija terja reakcijo v smeri bistvene dopolnitve.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053194
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2. URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. OZ člen 178, 183. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
preklic izjave - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - kršitev osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - svoboda novinarskega izražanja - svoboda tiska - demokratična družba - pravica do obveščenosti - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - presoja žaljivosti - dobra vera - novinarska etika - odziv na predhodno ravnanje - hude obtožbe - preverjanje informacije - utemeljen razlog
Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij.
Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe.
Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.
Ustavno sodišče je predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP).
Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).
Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".
Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.
Pravili o neodplačnosti obveznosti prenosa in obveznosti ponujanja iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanašata zgolj na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala za prenos.
objava popravka - odklonitveni razlog - popravek v širšem smislu - vsebina popravka - članek v medijih - RTV prispevek - dostop do medija - neustrezen tožbeni zahtevek - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v osebnostne pravice po tisku - zanikanje dejstev - objava neresničnih in nepreverjenih informacij
Vrhovno sodišče se je izreklo, da popravku ustreza kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih […] ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika. Bistvo teh argumentov leži v sprejemljivosti kombinacije zanikanja in (dodatnih) kratkih navedb, dodatne navedbe tožnika v predmetnem primeru pa niso kratke in se tudi, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, pretirano odmikajo od navedb v spornem prispevku.
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 27, 31, 31/1, 31/1-2.
pravica do popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - pogoji za objavo popravka - pogoji za zavrnitev zahteve za objavo popravka - prikaz nasprotnih dejstev in okoliščin - vsebina popravka
Pri presoji, ali zahtevani popravek ne ustreza zakonskim kriterijem in so zanj podani odklonitveni razlogi, je treba upoštevati namen pravice do popravka. Prizadeti s popravkom dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje o prispevku. Tehtanje, kakšna mora biti vsebina popravka, da bo dosegel svoj namen, je pogojeno z vsebino prvotno objavljenega besedila oziroma njegovo sporočilnostjo, kar je odvisno od okoliščin posameznega primera.
Čeprav na prvi pogled prva dva stavka nista neposredno povezana z vsebino spornih prispevkov, pa se na njih vseeno nanašata. Poudarjanje narave tožnice kot odprte civilno družbene organizacije, ki se ravna po predpisih in lastnih pravilih, posredno odgovarja prikritim očitkom v članku, da je pod vplivom določene politične struje oziroma konkretnega politika, pod vodstvom katerega se denar nenamensko troši oziroma celo izginja, pri čemer se pod vprašaj postavlja celo zakonitost njegove izvolitve. Ne gre torej le za splošna izhodišča poslovanja, temveč za odgovor na podton v pisanju o privatizaciji zveze, pri čemer se popravek posebej opredeli tudi do v prispevku izpostavljenih sredstev donatorjev.
ZMed člen 26, 26/1, 28, 31, 31/1. URS člen 39, 40, 74.
mediji - popravek - pravica do popravka - objava popravka - aktivna legitimacija - zainteresirana oseba - svoboda izražanja - finančne težave - avtonomija medija - odgovorni urednik
Povezava med osrednjim sporočilom prispevka in vlogo tožnika v prispevku omenjenih pravnih osebah je preveč oddaljena in prešibka, da bi šlo za tak poseg v pravice in interese tožnika, ki bi utemeljeval poseg v ustavne pravice nasprotne stranke, in sicer v pravico do svobodnega izražanja in s tem povezano avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed torej ni izpolnjen.
URS člen 15, 31, 31/1, 39, 40, 72. ZMed člen 26, 42.
mediji - TV oddaja - pravica do popravka - pravica do objave popravka - bistvena informacija - pravica do javnega obveščanja - svoboda izražanja - izvrševanje oblastne funkcije države - kritika - javni interes - aktivna legitimacija - pravica države do popravka na informacijo v TV mediju - konkurenca pravice do popravka in pravice do svobode izražanja - pravica do odgovora na objavljeno informacijo
Ker se sporna objava na TV nanaša na kritiko tožeče stranke, ko je izvrševala oblastno funkcijo države, ni mogoče ugoditi zahtevku za objavo popravka. Država sicer ima to pravico, vendar le v izjemnih primerih. Ustavna pravica do svobode izražanja ima odločilen pomen pri zagotavljanju delovanja najpomembnejših mehanizmov demokracije in je njeno temeljno poslanstvo zagotavljanje od predstavnikov oblasti nevsiljenih informacij.
objava popravka - prispevek - odklonitveni razlog - dostop do medija - resničnost informacij - resničnost objavljenih informacij - pravica do odgovora ali popravka na objavljeno informacijo - pravica do popravka - vsebina tožbenega zahtevka na popravek prispevka - vsebina zahtevka glede objave popravka - popravek v širšem smislu - žaljivost popravka - vsebinsko zanikanje - audiatur et altera pars - prizadet interes
Pri presoji utemeljenosti zahteve do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditur et altera pars zagovarja svojo resnico (40. člen Ustave). Drži sicer, kar moti pritožnico, da se pred objavo popravka ni mogla braniti z dokazovanjem tega, da so bile njene objave tiste, ki so vsebovale resnične informacije in obratno, da navedbe, ki jih vsebuje popravek, niso resnične. Vendar to po določbah ZMed ni predviden razlog za odklonitev zahtevanega popravka. Res je sicer, da beseda „popravek“ implicira, da je bilo nekaj, kar je bilo objavljeno, napačno in se to s popravkom popravlja, vendar v resnici ne gre za to. Gre za to, da ima upravičenec pravico trditi, da je nekaj, kar je prizadelo njegov interes, napačno, in da za to v skladu z zakonom (torej kratko, ne-žaljivo in osredotočeno na bistvo) ponudi svoje razloge.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 28, 28/1, 31, 31/1, 35, 35/2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - vsebina in dolžina popravka - objava na spletni strani - tiskani mediji - absolutno javna oseba - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - neprimeren dokaz - mediji
Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.
Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.
Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.
plačilo odškodnine - javno opravičilo - odškodninska odgovornost novinarja - odgovornost novinarja - odgovornost odgovornega urednika - odgovornost delodajalca - izdajatelj medija - protipravnost - domneva krivde - namerno ravnanje - naklepna povzročitev škode - malomarnost - navadna malomarnost - pravica do varstva časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - kolizija pravic - objava neresničnih in nepreverjenih informacij - resnična dejstva - obveznost prizadevanja - raziskovalna dolžnost - kodeks novinarske etike - javnost - relativna javna oseba - osebni podatki
Objava neresničnih dejstev sama po sebi v okviru svobode izražanja ni varovana, ker oblikovanje mnenj na podlagi tovrstnih informacij nikoli ne more biti v javnem interesu. Vendar bi bilo od medijev prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij, temveč se terja prizadevanje za posredovanje resničnih informacij. V določenih primerih je objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, denimo ko se javnost šele obvešča o sumu, ki še ni potrjen, ali o incidentu, preden je ta popolnoma razjasnjen. Ko gre razkrivanje zadev splošnega pomena, ki javnosti še niso znane, je namreč legitimna naloga tiska tudi spodbuditi javno razpravo in preiskavo, ki bosta šele vodili k odkritju resničnih dejstev.
Kadar do posega v čast in dobro ime pride z navedbami o dejstvih, je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali ne. Če toženec dokaže njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, protipravnost ni podana, saj je raznašanje resničnih vesti varovano v okviru svobode izražanja.
objava popravka - kršitev osebnostne pravice - denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - ugled in dobro ime pravne osebe - neresnična izjava - svoboda izražanja
Ker je bilo s sporno izjavo poseženo v tožnikov ugled in dobro ime, je tožnik v skladu s 178. členom OZ upravičen do povrnitve nepremoženjske škode v obliki objave popravka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00037912
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8, 10. URS člen 15, 22, 23, 34, 139. ZIZ člen 15, 54, 239, 270, 270/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-6.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten izkaz terjatve - nevarnost uporabe sile ali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pravica do varstva časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija ustavno varovanih pravic - načelo sorazmernosti - novinarska svoboda - javni interes - nevarnost za življenje in zdravje - izjema od načela kontradiktornosti - dolžnikova pravica do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.
Upnik je zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja upnikove nedenarne terjatve do dolžnikov, si torej v konkretnem primeru stojita nasproti dve človekovi pravici.
V konkretnem primeru sta v koliziji človekova pravica do časti in dobrega imena na eni strani in človekova pravica do svobode izražanja na drugi strani. V okviru presoje prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, torej verjetnega obsoja terjatve upnika do dolžnikov za prepoved posega v pravico do časti in dobrega imena, je tako treba tehtati, ali sta dolžnika s poročanjem o upniku oziroma njegovi dejavnosti kirurških posegov prekomerno oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti posegla v upnikovo pravico do časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj namreč pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Pomen pravice do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, izhaja tudi iz judikature ESČP. Posebej takrat, ko gre za novinarsko poročanje in pravico javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. Novinarji in mediji morajo biti odgovorni pri poročanju in ravnati v dobri veri ter javnosti zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja pa je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.
Svobodni mediji so eden od ključnih gradnikov svobode človekovega udejstvovanja nasploh. So osrednji temelj demokracije, saj s svojim delovanjem ne opozarjajo zgolj na delovanja posameznikov, katerih delovanje presega strogo zasebno sfero, temveč tudi delovanje vseh treh vej oblasti. Zato višje sodišče posebej pozorno presoja tisti del pritožnikovega stališča, s katerim želi novinarki in novinarski hiši ne le prepovedati poročati o njem in njegovem delu, temveč želi, da višje sodišče korigira njuno poročanje v smislu, da naj sodišče zapove spoštljivejše izraze.
V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da sta dolžnika s poročanjem o upniku in njegovi dejavnosti kirurških posegov nesorazmerno posegla v njegovo človekovo pravico do časti in dobrega imena. S poročanjem sta dolžnika zasledovala ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu (opravljanju zdravstvenih posegov), uporabljeno sredstvo – poročanje je mogoče šteti tudi kot nujno in primerno za dosego zasledovanega cilja – obveščanja javnosti. Prav tako pa poseg v upnikovo pravico do časti in dobrega imena ustreza načelu sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tehtanju med to upnikovo človekovo pravico in na drugi strani človekovo pravico dolžnikov do svobode izražanja je odločilno troje: da gre za svobodo izražanja v okviru novinarskega poklica, da je šlo za poročanje o opravljanju zdravstvenih posegov upnika, to je o informacijah javnega pomena, in da sta dolžnika sporne izraze »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« uporabila v povezavi z upnikovim delom in ne brez dejanske podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVNA INFORMATIKA
VSL00038461
ZMed člen 26, 26/4, 27, 27/1, 27/3, 31, 31/1-2, 33. Direktiva Sveta 93/42/EGS z dne 14. junija 1993 o medicinskih pripomočkih člen 11.
objava članka - objava popravka po ZMed - objava popravka v ožjem smislu - rok za zahtevo za objavo popravka ali obvestila - pogoj za objavo popravka - objava na internetnem portalu - dokazni sklep - dokaz s sodnim izvedencem - zavrnitev dokaza - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - medicinski pripomočki - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - Zavod RS za blagovne rezerve - soglasje ministrstva - dolžna skrbnost novinarja
Bistveno vprašanje je, ali gre pri spletni objavi članka, ki se morebiti kasneje spremeni ali dopolni, za eno samo objavo ali pa vsaka kasnejša sprememba (dopolnitev) pomeni novo objavo. Če pri klasičnih medijih (kot je npr. časopis) objave, ko je enkrat dana v javnost, ni več mogoče spreminjati in popravljati, pa je pri sodobnih medijih, kot je npr. objava na spletnem portalu, ves čas možnost, da se besedilo spreminja in po potrebi dopolnjuje. Npr. ena oseba prebere obvestilo takoj po objavi na spletu, druga pa nekaj ur kasneje, ko je bila vsebina že nekajkrat spremenjena in dopolnjena. Nemogoče je trditi, da sta obe osebi prebrali isto obvestilo, ampak gre po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru za več objav. V tem delu je zato potrebno pritrditi tožeči stranki, da objava vsake spremembe obvestila pomeni novo objavo. Ključno je namreč, da v tem primeru objava pomeni, da je dan prispevek v javnost, ki od objave naprej do njega prosto dostopa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00037829
ZPP člen 2, 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZMed člen 27, 27/8, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-6, 33, 44, 44/2. OZ člen 183.
objava popravka - zavrnitev tožbenega zahtevka - odklonitveni razlog za objavo popravka - vsebina in dolžina popravka - novinarski prispevek - povprečni gledalec - namen pravice do popravka - zahteva za objavo popravka pred tožbo - bančni posli - odobritev bančnega kredita - možnost obravnavanja - neudeležba - kazenski postopek - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - nedopustna pritožbena novota - prekluzija trditev
Tožnik z izpostavljanjem vsebine oddaje oziroma izvajanj njene voditeljice ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ocene sodišča, da oddaja ni vsebovala nobenih (težkih) obtožb zoper njega, da ni bila podana informacija, da naj bi sodeloval v izsiljevalski zgodbi, niti da naj bi oddaja ustvarjala vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno (najbolj) zavržnih in spornih dejanj, kot tudi, da zahteva za objavo popravka temelji na tožnikovem subjektivnem sklepanju o tem, kakšen vtis so dobili gledalci.
Pravdni postopek, ki sledi zavrnitvi zahteve za objavo popravka (glej 33. člen ZMed), je samostojen postopek, v katerem lahko tožena stranka svoje (ugovorne) trditve ustrezno širi in dopolnjuje, oziroma so pravdne stranke, kar se tiče podajanja trditev in predlaganja dokazov zanje, „vezane“ zgolj na pravila ZPP.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00040498
OZ člen 178, 179. URS člen 34, 35, 39, 39/1.
preklic izjave in opravičilo - objava preklica trditev - objava opravičila - umik vsebin s spletne strani - odstranitev s spletne strani - poseg v čast in dobro ime - kršitev osebnostnih pravic - nedenarni tožbeni zahtevek - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - intenzivnost bolečin - poročanje o kazenskem postopku - kaznivo dejanje poslovne goljufije - relativno javna oseba - objava v medijih - svoboda izražanja (tisk) - razžalitev - objektivna žaljivost - objektivno žaljiv zapis - zaničevalnost in žaljivost zapisanih besed - arhiv objav - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.
Očitek storitve kaznivega dejanja je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika.
Sporni članek je bil v tiskani izdaji časopisa objavljen na 7. strani, v rubriki „kronika“. Objava preklica in opravičila na 1. strani časopisa, ki je namenjena najaktualnejšim in najpomembnejšim novicam, bi predstavljala nesorazmeren ukrep. Utemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da lahko sodišče stranki prisodi nekaj manj od tistega, kar zahteva, ne more pa ji prisoditi kaj več ali kaj drugega. V konkretnem primeru odločitev, da je tožena stranka dolžna objaviti preklic navedb v spornem članku z opravičilom tožniku na strani, ki je kasnejša od 1. strani časopisa, predstavlja nekaj manj od tistega, kar je zahteval tožnik.
Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim lahko ali smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo članke, tudi če posegajo v osebnostne pravice oškodovancev. Spletni arhivi medijev so varovani v okviru pravice do svobode izražanja, saj se s tem, ko se javnosti omogoča dostop tudi do starejših medijskih objav, omogoča oblikovanje demokratične razprave o zadevah, ki so v javnem interesu. Odstranitev članka iz (spletnega) arhiva, tudi če posega v osebnostne pravice oškodovanca, bi pomenila cenzuro in pisanje zgodovine na novo, kar je povsem v nasprotju s pravico do svobode izražanja.
Prizadetost posameznikovega interesa je odprt pravni pojem, ki se zapolni z vsebino v vsakem konkretnem primeru posebej. Ugotovitev, da je bilo s spornim člankom poseženo v tožničino osebnostno sfero na tak način, da ima o sporni problematiki pravico podati svoje stališče, hkrati pomeni, da ji je toženec, kot odgovorni urednik medija, ki je sam izbral temo članka, dolžan omogočiti objavo popravka, s čemer pa še ne bo poseženo v čast in dobro ime medija, niti v pravico do svobode izražanja.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00034440
URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8.
novinarsko poročanje - kandidatura za mesto sodnika na ESČP - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo osebnih podatkov - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - uresničevanje in omejevanje pravic - svoboda izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do pozabe - tek kazenskega postopka - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa.
Poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, je (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba. Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti.
Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije. V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe. Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka. Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.
MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00056060
ZMed člen 26, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/5. URS člen 39, 49, 74.
pravica do popravka - pravica do popravka objavljenega obvestila - medijska svoboda - svoboda izražanja - intervju - kolizija ustavnih pravic - svobodna gospodarska pobuda - kritika ad rem - kritika ad personam - presoja žaljivosti
Pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo za utemeljitev žaljivosti pri izražanju nestrinjanja z izrečenim v intervjuju treba, da bi tožnica v popravku s kritiko »napadla« osebo sodnika (ad personam), a ga ne, saj se popravek nanaša na vsebino izrečenega (ad rem). Tožnica je v popravku ob tem pojasnila, zakaj kritizira določene izjave sodečega sodnika. Ker je kot sodeči sodnik v nepravnomočni zadevi komentiral nepravnomočno zaključen kazenski postopek, tožnici ni mogoče odreči, da v popravku pove svojo plat zadeve, in to širše, ter da hkrati pojasni, kako je v kazenskem postopku (so)delovala sama in po svojem pooblaščencu, ki tam izraža njeno voljo.
Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri objavi popravka za obrambno funkcijo ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditor et altera pars zagovarja svojo resnico. Intervju pri tem ni izvzet.