MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061780
URS člen 60. ZASP člen 1. OZ člen 9, 15, 29, 29/2, 29/3, 30, 55, 55/1, 341, 341/1, 346, 347, 347/1, 347/2, 349, 349/1, 705. ZMed člen 1, 1/1, 76, 110, 110/2, 112, 112/2, 112/3, 113, 113/2, 113/3. ZPP člen 338, 338/1.
varstvo avtorskih pravic - licenčna pogodba - pacta sunt servanda - kabelska retransmisija - neodplačnost - sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni - molk naslovnika - kdaj je pogodba sklenjena - soglasje volj pogodbenih strank - dolžnost izpolnitve obveznosti - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - individualno upravljanje avtorske pravice - pripoznava zahtevka - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok - občasne terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - salvatorična klavzula - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - obveznost prenosa RTV-programov - pravilo "must-carry" - pravilo "must-offer" - pridržek pravice - zastaranje - zastaranje obročnih odplačil
Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka.
Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.
objava popravka - pravica do popravka - zapisnik o glavni obravnavi - javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - prepozno vložena tožba - zakonski prekluzivni rok - dokazni postopek - COVID-19
Treba je izhajati iz domneve o resničnosti tistega, kar izkazuje zapisnik o naroku, čeprav je tožnica njegov podpis odklonila. Nasprotnega ne more dokazati zgolj s svojimi trditvami.
objava popravka po ZMed - zavrnitev tožbenega zahtevka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - pravica do popravka - namen pravice do popravka - načelo enakosti orožij - svoboda novinarskega izražanja
Ker predlagana objava popravka ne vsebuje zanikanja bistva sporočila, v katerem je bil tožnik omenjen, je podan razlog za odklonitev objave iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Predlog je tudi predolg, saj je nesorazmerno daljši od obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061353
ZASP člen 31, 32a, 75, 75/2, 79, 137. ZMed člen 112, 113, 113/2. ZPP člen 285, 337, 337/1.
operater - televizijski program - izdajatelj televizijskega programa - pravice RTV organizacije - sorodne pravice - kabelska retransmisija - pisna pogodba - neodplačnost - nadomestilo - diskriminacija - trajno pogodbeno razmerje - sklepčnost tožbe po višini - procesno trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov.
V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribucija se v poslovnem jeziku operaterjev in izdajateljev programov redno uporablja za označbo tistih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih operater uporablja pri razširjanju programov, to je kabelsko retransmisijo in dajanje na voljo vsebin tv programov.
Ravno programi, ki jih zastopa tožnik, so komercialni programi in ne progami posebnega pomena, ki so urejeni v tretjem odstavku 112. člena ZMed. Ravno zato velja prosta pogodbena volja strank, ki so se dogovorile za neodplačno razširjanje televizijskih programov. V zvezi z očitkom tožnika, da pogodbe ne vsebujejo natančne navedbe posamičnih pravic, ki so bile predmet prenosa, je treba pojasniti, da je točna konkretizacija namenjena varstvu avtorjev kot fizičnih oseb.
Gledanost ni edini ali prevladujoč kriterij za določanje cene posameznega programa.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00059328
URS člen 15, 22, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 147, 178, 183, 187. ZPP člen 2. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) točka 3. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
uresničevanje in omejevanje pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - enako varstvo pravic - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - varstvo osebnostnih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - presoja žaljivosti - povprečen bralec - negativna vrednostna sodba - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - novinarska etika - dolžna skrbnost novinarja - preklic izjave - dobra vera - preverjanje informacije - svoboda tiska - objava sodbe ali popravka - demokratična družba - denarna odškodnina pravni osebi - kršitev osebnostne pravice - hude obtožbe - utemeljen razlog - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - pravica do obveščenosti - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - odziv na predhodno ravnanje
Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo.
Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma kriterijev za presojo skrbnosti. Tako je preverjanje informacij pri nasprotni strani odvisno od okoliščin posameznega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri ter kako hudi so bili očitki v izjavi (ali ta predstavlja razžalitev). Navedene kriterije je treba presojati predvsem v luči novinarjevega vedenja v času pisanja sporne izjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059843
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39, 39/1. OZ člen 178. ZDU-1 člen 17, 17/5.
preklic izjave - preklic neresnične izjave - žaljivost izjave - članek v medijih - objava na spletni strani - poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva - protipravnost posega - svoboda izražanja - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - absolutno javna oseba - kritika javne osebe - sekretar - funkcionar v državnem organu - (ne)resničnost izjave - zavrnitev dokaznega predloga - nerelevantna dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena
Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).
Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.
odškodnina - odškodnina za nepremoženjsko škodo - novinarski prispevek - neresnična navedba - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje - izdajatelj medija - odgovornost delodajalca za delavca - odgovornost novinarja - neposredna odgovornost delavca - namenoma povzročena škoda
Za vsebino programa, ki ga razširja medij, je po zakonu odgovoren njegov izdajatelj. Za objavljene vsebine zato odgovarja izdajatelj medija in ne njegov lastnik, četudi slednji vpliva na izdajatelja medija. Gre za posebno zakonsko ureditev.
Ne glede na navedeno pa tudi za neposredno odgovornost novinarja analogno veljajo pravila, ki jih določa OZ tako za odgovornost delodajalca za delo delavca kot tudi za neposredno odgovornost delavca v takem primeru. Izdajatelj je tisti, ki mu pripadajo koristi iz opravljenega dela in je primarno odgovoren. Novinar opravlja delo zanj in je v razmerju do izdajatelja medija (oziroma odgovornega urednika) v podrejenem položaju. Oškodovanec lahko neposredno od novinarja, ki je pripravil sporni prispevek, zahteva povrnitev škode le, če je bila povzročena namenoma.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00059968
ZMed člen 2, 9, 9/2, 18, 18/2, 18/3. ZPosS člen 11. ZIZ člen 227, 227/1.
zavarovanje z začasno odredbo - izdaja poslovne skrivnosti - posredovanje informacij prek tretje osebe - mediji - izdajatelj medija - ravnanje tretje osebe - neizvršljivost
V konkretnem primeru upnika od dolžnika zahtevata, da mora prenehati z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov. Od njega torej zahtevata opustitev javnih objav z določeno vsebino (prvi odstavek 227. člena ZIZ). V skladu z ZMed nosita odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje izdajatelj medija (drugi odstavek 9. člena ZMed) ter odgovorni urednik (drugi in tretji odstavek 18. člena ZMed). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so spletni novičarski portali (D in E) skladno z 2. členom ZMed mediji. Dolžnik ni izdajatelj teh medijev. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku zapove, da preneha z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov, saj iz navedenega izhaja, da dolžnik po določbah ZMed ni oseba, odgovorna javne objave. Enako velja za zahtevo, da mora dolžnik odstraniti podatke in informacije, ki so bile objavljene na E in D ter v drugih z dolžnikom povezanih medijih. Od dolžnika je mogoče zahtevati zgolj izpolnitev obveznosti, ki jih lahko on sam izpolni, ta pogoj pa pri zahtevi dolžniku za odstranitev objav ni izpolnjen.
Obveznost mora biti v predlogu opredeljena tako, da dolžnik ve, kaj konkretno je tisto, kar mu je v prihodnje naloženo oziroma prepovedano. Upnik mora zato zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe ustrezno konkretizirati. Oblikovan mora biti tako, da od sodišča pri opravi izvršbe ne terja dodatnega vsebinskega odločanja. Če iz prepovednega zahtevka ni mogoče ugotoviti vsebine ravnanja, ki je v bodoče prepovedano dolžniku, je onemogočen preizkus njegove utemeljenosti.
ZMed člen 26, 26/1, 27, 27/1, 31, 31/1. URS člen 39, 40, 74.
pravica do informacije - popravek - objava popravka - ustreznost popravka - pogoji za objavo popravka - presoja sodišča
Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Gre za pravico posameznika, da s sredstvi medijskega prava brani svojo čas ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva.
Ker se mora skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, je to vodilo sodišče prve stopnje v zavrnitev zahtevka.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061479
ZASP člen 5, 5/1, 81, 81/1, 168, 168/2. OZ člen 5, 5/1, 10, 131, 131/1.
avtorsko nadomestilo - avtorsko delo kot pravni standard - javnomnenjska anketa - Twitter - načelo vestnosti in poštenja - prepoved povzročanja škode
Tožnik je izdajatelj spletnega in tiskanega časopisa in je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo avtorskega nadomestila za uporabo treh javnomnenjskih anket o podpori volivcev predsedniškim kandidatom, ki jih je toženec objavil brez soglasja tožnika na Twitter profilu, v času, ko so bile ankete dostopne zgolj naročnikom spletnega časopisa. Čeprav sporne ankete izražajo nižjo raven ustvarjalnosti, gre po presoji pritožbenega sodišča še vedno za dovolj visoko stopnjo individualnosti, da je takšno delo mogoče uvrstiti med avtorska dela.
Ne glede na določbe splošnih pogojev, ki izrecne prepovedi objavljanja vsebine na Twitter profilu ne določajo, pa prepoved takšnih ravnanj (javne objave plačljivih vsebin) izhaja že iz splošnih načel vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
Tožnik je zmotno vtoževal nastanek škode v višini stroška, ki ga je imel z izdelavo ankete, kot da bi bile ankete odtujene ali uničene. Zaradi deljene objave ankete niso ostale brez vrednosti. Škoda, ki bi lahko nastala tožniku se bi kazala npr. v padcu prodaje, zmanjšanju števila naročnikov ipd. (izgubljeni dobiček) ali določenem zmanjšanju vrednosti samih anket (navadna škoda). Tožnik je podal trditve v smeri nastanka navadne škode, vendar pa ni zadostno konkretiziral, za koliko se je zmanjšala vrednost anket.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00057918
OZ člen 134, 178, 184. ZGD-1 člen 579, 587. ZPP člen 8, 7, 212.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - opravičilo tožene stranke - umik objave - spletna stran - javna objava - kršitev osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime pravne osebe - neresnične trditve - nedopusten poseg v čast in dobro ime - objektivno žaljiv zapis - zavajujoče informacije - neobstoj protipravnega ravnanja - vzročna zveza - pravno priznana nepremoženjska škoda - trditveno in dokazno breme - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - javno objavljeni podatki - statusno preoblikovanje družbe - resnični podatki - celovita dokazna ocena
Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev.
Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.
Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.
V postopku ni bila podana procesna predpostavka za pričetek reševanja tožbe.
Obvezne sestavine tožbe vsebuje 180. člen ZPP, ki v drugem odstavku res določa obveznost navedbe vrednosti spornega predmeta le, če je od tega odvisna pristojnost sodišča. Skladno s tretjim odstavkom 30. členom ZPP so za tovrstne zahtevke (objava popravka in objava odgovora po ZMed) pristojna okrajna sodišča. A je navedba vrednosti spornega predmeta, ne glede na navedeno določilo, obvezna skladno s 105.a členom ZPP, ki določa, da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa.
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran, enako kot velja za izrek sodbe.
Pri pravočasnosti tožbe po 33. členu ZMed gre za dejstva, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati in s tem upravičiti pravočasnost vložene tožbe. Tožnica se do pravočasnosti tožbe v dopolnitvi ni opredelila, že iz tega razloga gre šteti, da pravočasno vložene tožbe ni niti zatrjevala, niti dokazala.
Namen izdajanja soglasij upravnih organov je tudi varstvo javne koristi. Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno.
V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41.
Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.
ZMed člen 26, 26/4, 27, 27/1, 31. URS člen 39, 74.
objava popravka - zahteva za objavo popravka - odklonitev objave popravka - razlogi za odklonitev objave popravka
Kdaj odgovorni urednik odkloni objavo, konkretizira 31. člen Zmed. Ta med drugim našteva, da lahko odkloni, če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja ali prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbujal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu in glede na ta konkretni primer tudi, če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje.
Četrti odstavek 26. člena ZMed vsebinsko „popravek“ opredeljuje v ožjem pomenu (z zanikanjem, popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v obvestilu) ter s popravkom v širšem pomenu (z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbuja ali z namenom spodbujanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku). Če zakonska merila niso izpolnjena, je podan odklonilni razlog po 31. členu ZMed. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Merila morajo biti izpolnjena za celotno besedilo predlaganega popravka, sicer ga urednik lahko odkloni. To pomeni, da materialnopravno ne more biti tožbeni zahtevek „delno utemeljen“, ampak je lahko objavljeno le celotno besedilo popravka; če niso izpolnjeni pogoji (tudi le za del popravka), mora biti celotni tožbeni zahtevek utemeljen.
pravica do popravka - zavrnitev objave popravka - objava popravka po ZMed - odklonitveni razlog za objavo popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - prizadetost pravice oziroma interesa
Bistveno je, da inkriminirani prispevek ne očita ničesar tožnici, temveč kvečjemu E. D. (in morda njenemu možu), zato je podan razlog za zavrnitev zahtevka iz drugega odstavka 35. člena ZMed (ni prizadeta pravica ali interes tožnika).
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057459
URS člen 35, 39. ZPolS člen 21.
odškodninski spor - pravica do svobode izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - ugled politične stranke - tehtanje pravic v koliziji - izjava v medijih - vsebina izjave - financiranje političnih strank - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - javna razprava - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - podlaga - družbena kritika
Obravnavana zadeva odpira vprašanje kolizije dveh ustavnih pravic: pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravice politične stranke do ugleda, ki jo varuje 35. člen Ustave. V ustavnosodni praksi je zavzeto jasno stališče, da politični stranki ni mogoče odreči varstva pred negmotno prizadetostjo, saj tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave. Temu postulatu je sledilo tudi sodišče, ki je opravilo tehtanje pravic v koliziji.
Sodišče je toženčevo izjavo v zvezi s financiranjem označilo kot vrednostno sodbo. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Ob upoštevanju vseh okoliščin je izjavo moč opredeliti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (value-laden trditev), ki predstavlja vmesno stopnjo med trditvami o dejstvih – ta se dokazujejo – in vrednostnimi sodbami, ki niso predmet dokazovanja. Svoboda izražanja je eden od stebrov ustavne demokracije, temelječ na političnem pluralizmu in strpnosti. Še posebej je treba nuditi varstvo svobodi izražanja v kritikah zoper nosilce oblasti. Pritožnica je (bila) kot politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado, podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike. Izrečena izjava se nedvomno nanaša na politično razpravo v splošnem interesu – na tožničino delovanje in ideje ter financiranje.
Meja dopustne kritike bi bila presežena šele takrat, če bi šlo za slaboverno trditev, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni značilnost konkretnega primera, saj je toženec izhajal iz številnih medijskih objav in polemik. Izjava predstavlja komentar, podan ob javni razpravi o tožničini ustreznosti za vodenje vlade. Umestiti jo je treba v kontekst politične debate, ki je bila v zelo močnem interesu javnosti, v tovrstnih zadevah pa se svoboda izražanja lahko omeji le v izjemnih primerih.
Toženčeva izjava kot celota predstavlja njegovo kritično oceno tožničinega delovanja. S tem pa se mora tožnica kot politična stranka soočiti, saj je v utrjeni sodni praksi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varovana široko. Stopnja varstva ustavnih pravic politične stranke je nižja kot pri fizičnih osebah, saj mora biti podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti. Teža ugleda politične stranke je zato ustrezno majhna.
Pritožba zmotno trdi, da toženec ni imel najmanjše podlage verjeti v resničnost izrečenega. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi v splošnem interesu javnosti, zato je treba dati svobodi izražanja prednost, četudi bi bila kritika osnovana na šibki dejstveni podlagi. Toženec je svojo izjavo temeljil na dejstvih o tožničinem financiranju, ki so jih izpostavljali številni mediji.
Toženčeve izjave o financiranju tožnice ni mogoče razumeti v smislu ZPolS, ki med drugim ureja tudi vprašanje financiranja. Toženec ni izražal pravnega pogleda na financiranje tožnice v smislu prej navedenega zakona, ampak je kritiziral tožničino delovanje, njeno financiranje pa je bilo le del te kritike. Objave v medijih in polemika v javnosti so mu predstavljale zadostno dejstveno podlago, da je lahko verjel v resničnost izjavljenega. Izhajal je iz dejstva, da je bilo tožničino financiranje že večkrat pod drobnogledom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00056367
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 31, 31/1. ZPP člen 319.
pravica do popravka objavljenega besedila - objava popravka - kolizija ustavnih pravic - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja - svobodna gospodarska pobuda - povprečen bralec - razlogi za odklonitev objave popravka - dolžnost objave popravka - vezanost tožene stranke na sodbo prvostopenjskega sodišča - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - pravnomočnost sodbe - nastop pravnomočnosti
Popravek se mora nanašati na bistveno vsebino prispevka.
Tožnikova zahteva za objavo popravka ne vsebuje le golega zanikanja ali celo potrjevanja zapisanega. Popravek izpodbija in bistveno dopolnjuje navedbe v članku. S popravkom tožnik vsebinsko zanika vandaliziranje in grožnje. Zanikanje dopolnjuje z bistvenimi podatki, ki njegovo udeležbo na protestih postavljajo v drugačen kontekst, kot ga je povprečen bralec razbral iz spornega članka.
Objavo popravka je dopustno odkloniti, če je popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje oz. od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VSL00056128
ZMed člen 58. OZ člen 131, 147.
odškodninska odgovornost direktorja - mediji - konkurenca - soglasje ministrstva - izdaja soglasja - zamuda - prenos poslovnega deleža - soglasje za pridobitev poslovnega deleža - predpostavke civilnega delikta - teoriji o adekvatni vzročnosti - vzročna zveza - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo - protispisnost - zmotna presoja dokazov
Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni moč govoriti.
Pritožba na več mestih opozarja na napačno dokazno presojo. Protispisnost pa pomeni napako pri tehničnem prenosu izpovedb oz. vsebine zapisnikov o njihovih izpovedbah. Če nasprotje ne nastane pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pri katerem se sodišče še ni vrednostno opredelilo, temveč je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene.