dohodki iz delovnega razmerja - prispevki za socialno varnost - plačnik davka - nelikvidna družba z blokiranim računom - izogibanje plačilu davka - vrednotenje poslov po ekonomski vsebini
Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je, ker je obveznosti do delavcev poravnala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na določbe 74. člena ZDavP-2. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju.
ZDavP-2 člen 146, 152, 152/4, 157, 157/5. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 66, 67, 72, 72/2.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - izvršilni naslov - potrdilo o izvršljivosti - izpodbijanje izvršilnega naslova - stroški davčne izvršbe - stroški za pot izterjevalca
Izterjava sodne takse temelji na plačilnem nalogu sodišča, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – plačilnega naloga ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Tožnik zato z ugovori, ki se nanašajo na upravičenost do oprostitve plačila sodne takse in s tem na utemeljenost izdanega plačilnega naloga, v tem postopku ne more uspeti.
Stroški davčne izvršbe se obračunajo v sklepu o izvršbi, plača jih dolžnik, višino teh stroškov pa predpiše minister, pristojen za finance. Pri tem je pravilen tudi znesek, ki se terja kot strošek za pot izterjevalca. Ta pot sicer v spisih res ni izkazana. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da gre za postopek izvršbe na premičnine, pri kateri se rubež opravi na kraju, kjer se premičnine nahajajo in ne v prostorih uradne osebe. Zato se stroški za pot izterjevalca utemeljeno terjajo že v sklepu, s katerim se začne davčna izvršba, in zato tožnikove navedbe, da izterjevalca nikoli ni videl in da do njegove poti nikakor ni moglo priti, za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče v tej zvezi dodaja, da se v primeru, če po končanem postopku davčne izvršbe nastane razlika med obračunanimi in dejansko nastalimi stroški, ta vrne na podlagi posebnega sklepa davčnega organa.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo
Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika in da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. V tem postopku lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan. S tem ugovarja obstoju terjatve, kar pa ni ugovor, ki bi se lahko uveljavljal v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - ponovna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi - zavrženje prošnje
Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti upravni zadevi že teče postopek, kot tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno. Pri tem je zavrženje na podlagi formalno pravnomočne odločbe mogoče le, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - poraba sredstev - sklep o ustavitvi postopka - ustavitev postopka po uradni dolžnosti - prekratek rok
Z izpodbijanim sklepom je Eko sklad po uradni dolžnosti ustavil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči tožniku za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov. Sodišče je sklep presojalo v upravnem sporu glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
Iz določb konkretnega javnega razpisa sledi, da se uporablja postopek, ki ga določata ZVO-1 in ZUP, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Iz teh določb pa ne izhaja, da bi se postopek v primerih, kot je obravnavani, ustavil. Kaj takega ne določa niti sam javni razpis. Zato je vprašljiv sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti. Ker je bil upravni postopek začet na podlagi vloge tožnika, bi toženka, če se je že želela sklicevati na četrti odstavek 135. člena ZUP, morala tožniku dati vsaj priložnost, da se izjavi, ali zahteva, da se postopek glede na ugotovljeno dejansko stanje nadaljuje.
Utemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kratek rok, kot je bil določen v javnem razpisu, kar je tudi v nasprotju s samimi določbami razpisa, ki določa, da bodo vlagatelji nepopolne vloge morali dopolniti v 8 dneh. Tudi ob upoštevanju določb ZUP je taka ureditev v razpisu netransparentna in povečuje možnost arbitriranja pri odločanju, zato je vprašljivo tudi varovanje ustavnih pravic vlagateljev (2. in 14. člen Ustave RS).
ZUOPP-1 člen 2, 9, 9/3. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4.
otrok s posebnimi potrebami - usmerjanje v programe vzgoje in izobraževanja - postopek preverjanja ustreznosti usmeritve - nepravilna uporaba materialnega prava
Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v 10. členu določa, da se dodatna strokovna pomoč in fizična pomoč pri postopku preverjanja ustreznosti usmeritve, za kar v obravnavnem primeru gre, dodeljujeta v skladu s predpisi, ki so bili veljavni pred začetkom veljavnosti tega pravilnika, kar pomeni, da toženka navedenih določb pravilnika v obravnavanem primeru sploh ne bi smela uporabiti, tudi sicer je 5. člen Pravilnika uporabila nepravilno.
Določbo druge alineje prvega odstavka 5. člena Pravilnika je potrebno razlagati tako, da se največ dve uri dodatne strokovne pomoči tedensko določi otrokom, ki imajo primanjkljaje le na posameznih področjih učenja, drugih primanjkljajev, ovir oziroma motenj pa nimajo.
nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora - nedovoljena gradnja - za odločanje relevanten predpis
Upravnosodna praksa je enotna glede stališča, da vrsta in obseg nedovoljene gradnje nista vprašanji, ki bi bili pomembni za odločitev v zadevi odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po določbi 157. člena ZGO-1 ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega. Določitev nadomestila za nesanirani poseg v prostor namreč ne pomeni posega za nazaj, saj je bila obravnavana gradnja ob izdaji inšpekcijske odločbe še vedno v nasprotju s predpisi (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips149/2007). Zato je toženka ravnala pravilno, ko je pri opredelitvi kriterijev za ugotavljanje in vrednotenje značilnosti območja izhajala iz predpisov, veljavnih v času izdaje odločbe, na katere se je sklicevala v odločbi, torej tudi Odloka o PUP, ne glede na to, ali je začel veljati po tem, ko je bila gradnja že izvedena.
ZUP člen 153, 153/3, 221, 221/1, 221/3, 221/4. ZUS-1 člen 42.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - sklep o prekinitvi postopka - začasna odločba - združitev zadev
Če je inšpekcijski organ izdal več odločb, to ne pomeni, da gre vsakič za nov postopek, ampak gre ves čas za en postopek, v katerem tožena stranka in prvostopenjski organ zatrjujejo, da gre za nedovoljeno zaporo javne poti, tožnik pa, da ne gre za zaporo javne poti. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da v prekinjenem postopku prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne in če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Tožnik se zoper sklep o prekinitvi postopka ni pritožil, kar pomeni, da je ta postal dokončen. Ta sklep pa ne določa samo prekinitve postopka, ampak hkrati nalaga tožniku tudi obveznost, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja in javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Če se postopek prekine, je smiselno, da se ob tem izda tudi akt-začasna odločba, s katero se če je to glede na okoliščine primera neogibno potrebno, še pred koncem postopka začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Taka odločba se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda (prvi odstavek 221. člena ZUP). Po mnenju sodišča se sklep o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2012 lahko smiselno šteje, da ima pod točko 2. izreka značaj začasne odločbe ne glede na to, da se akt imenuje sklep, saj je v tem delu sklepa prvostopenjski organ tudi naložil tožniku, da mora na poti ohraniti tako stanje, kot je bilo na dan 28. 9. 2011.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - neskladna gradnja - pomožni kmetijskih objekt - odstranitev objekta
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da je sporni objekt tlorisnih dimenzij in etažnosti drugačen od objekta, za katerega je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno inšpekcijsko odločba z dne 25. 4. 2013. Upoštevaje to dejstvo gre v obravnavanem primeru nedvomno za gradnjo objekta brez ustrezno spremenjenega gradbenega dovoljenja (neskladno gradnjo).
Ob upoštevanju dejstva, da tožnik zahtevanih upravnih dovoljenj za posege v prostor ni pridobil, to pomeni, da je bil zaradi ugotovljene neskladne gradnje inšpekcijski ukrep obligatoren.
ZEN člen 9, 9/1, 9/3. ZUP člen 154, 154/1, 190, 194, 194/2, 194/4.
zemljiški kataster - uskladitev podatkov zemljiškega katastra - izvedensko mnenje - listinski dokaz - ustna obravnava
V upravnem postopku uradna oseba ni sama postavila izvedenca, ampak je uporabila izvedensko mnenje iz sodnega postopka, zato ima to mnenje sicer značaj listinskega dokaza, ker pa ni sledila strokovnemu mnenju, bi morala v postopku tudi sama opraviti dokaz z izvedencem, kar pomeni, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za potrebe upravnega postopka sam postaviti bodisi istega ali pa katerega drugega izvedenca, upoštevajoč tudi pravila 190. člena ZUP in dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri dokazu z izvedencem ustna obravnava obvezna, kar izhaja tudi iz 194. člena ZUP.
ZDLov-1 člen 70, 70/2, 70/2-2, 72, 72/4. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 144.
inšpekcijski postopek - razrešitev lovskega čuvaja - skrajšani ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja stranke
1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP določa, da se lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se dejansko stanje v celoti da ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V konkretnem primeru pa ne gre za postopek na zahtevo stranke, ampak za postopek po uradni dolžnosti, ki ga začne tožena stranka, ko prejme predlog lovske inšpekcije. Ravno tako v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o odločanju na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, saj je šlo za odločanje na podlagi navedb, ki jih je toženi stranki posredovala lovska inšpekcija in ne za odločanje na podlagi dejstev, ki bi bila toženi stranki že prej znana oziroma na podlagi splošno znanih dejstev.
ZVO-1 člen 156, 157, 157/1, 157/1-1, 157/1-5. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2009) člen 62. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2011) člen 39, 39/1, 70.
ukrep okoljskega inšpektorja - odlaganje nenevarnih odpadkov na odlagališču nenevarnih odpadkov - okoljevarstveno dovoljenje - načelo zaslišanja stranke
Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, v skladu z 62. členom Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2009) in 70. členom Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2011), katerih besedili se v pogojih za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obstoječa odlagališča ne razlikujeta, za obratovanje spornega odlagališča v inšpekcijskem postopku niso upoštevni, saj niso predmet odločanja v inšpekcijskem postopku. V zadevi je bistveno, ali je tožeča stranka obratovala na podlagi veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja.
Glede na dejanske ugotovitve je potrebno pritrditi upravnemu organu, da je tožeča stranka s tem, ko je na odlagališču nenevarnih odpadkov odlagala mešane komunalne odpadke, čeprav za njegovo obratovanje ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja, kršila določbe 39. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (2009), s tem pa povzročila nepravilnost, ki jo je v skladu z določili 157. člena ZVO-1 potrebno nemudoma prepovedati oziroma odpraviti.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZBPP člen 40, 40/1, 40/5.
tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - pravni interes - brezplačna pravna pomoč - vrnitev napotnice
Izpodbijani sklep očitno ne posega v tožnikove pravice, saj je bilo z njim odločeno zgolj o neupravičenju njegove odvetnice do plačila stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči.
stroški upravnega postopka - stranke z nasprotujočimi interesi - uporaba odvetniške tarife - potrebni oziroma upravičeni stroški
Obsežnost pisne vloge še ne utemeljuje njene zahtevnosti po vsebini, tj. zatrjevanega zahtevnega pravnega vprašanja in težje pravne problematike.
Stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, se namreč v plačilo lahko naložijo le
potrebni
oz. upravičeni stroški, torej tisti, ki se nanašajo na dejanja v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je upravni organ upošteval pri svoji odločitvi. Zgolj zatrjevanje, da je bila izdelava strokovnih mnenj in fotografij potrebna, pa ne zadošča za utemeljitev nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve.
v izpodbijanem sklepu se tožena stranka ni opredelila do tega, zakaj ni upoštevala stališča sodišča, ki se tiče postopka, torej zakaj ni upoštevala določbe drugega odstavka 268. člena ZUP, ki določa, da je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja
Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb večkrat zaslišan, med drugim tudi izrecno o navedenih pravno pomembnih dejstvih. Tožbene navedbe, da mu toženka ni omogočila, da se izjasni o ugotovljenem dejanskem stanju, so torej s tega stališča neutemeljene, podrobneje pa jih sodišče ni moglo preizkusiti, ker jih tožnik ni v ničemer obrazložil oziroma konkretiziral.
Sodišče sprejema razloge, ki jih toženka navaja v zvezi z ugotovitvijo, da ne gre za obstoječ objekt in da zato nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato teh razlogov ne navaja ponovno, pripominja pa še, da je rekonstrukcija že pojmovno vezana na obstoječ (kar za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja pomeni tudi legalno zgrajen) objekt, saj neobstoječega objekta ni mogoče rekonstruirati.
stalno prebivališče - povrnitev statusa stalnega prebivališča - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Odločitev tožene stranke ni pravilna in ni v skladu z napotki sodišča, da se mora opredeliti do vsebine potrdila z dne 8. 3. 1993 in do tožnikovih navedb, da mu do leta 1996 sploh ni bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo. Po presoji sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku obeh jasno navedenih napotkov sodišča ni upoštevala v zadostni meri.
mednarodna zaščita - predaja prosilca za obravnavanje prošnje odgovorni državi - predaja prosilca Republiki Hrvaški - Dublinska uredba
V konkretnem primeru so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška. Prstni odtisi tožnika so bili vneseni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške in tožnik je že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.