brezplačna pravna pomoč - verjetni izgled za uspeh - poziv na dopolnitev - poziv k izjasnitvi - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Drži, da podatki spisa ne potrjujejo, da bi odvetnica v roku 15 dni po opravljenem pravnem svetovanju posredovala organu zapisnik o svojih ugotovitvah glede verjetnih izgledov za uspeh tožničine zadeve v spisu, št. Bpp 325/2020, vendar pa je organ k temu (in tega niti ne navaja) ni niti pozval. Na izpolnjeno napotnico, prejeto dne 18. 8. 2020, pa organ svoje ugotovitve o tem, da odvetnica ni podala mnenja o smiselnosti nadaljevanja postopka (kar je posledično vodilo organ k zaključku o že pravnomočno odločeni zadevi), tudi ne more opreti. Ne samo, da napotnica nima vsebine v tem pogledu (ker gre za obrazec BPP št. 2, predpisan za točno to opravilo, torej za izkaz stroškov odvetnika za izvršeno BPP), poslana je bila tudi pred iztekom 15-dnevnega roka, ki ga je organ določil odvetnici za posredovanje zapisnika o ugotovitvah po opravljeni storitvi pravnega svetovanja.
ZG člen 47, 47/10, 47/11. ZKZ člen 21, 22. DZ člen 248, 248/1, 248/2.
promet s kmetijskim zemljiščem - odobritev pravnega posla - odobritev skrbnika
Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora, da predhodna odobritev pravnega posla s točno določeno osebo ne more pomeniti generalne odobritve pravnega posla (s komerkoli).
ZUP člen 50, 50/2, 223. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sklep o popravi pomote - univerzalno pravno nasledstvo - stranka postopka - prepozno vložena tožba
Nesporno med strankama je, da je bila toženka že med postopkom seznanjena, da se je prvotni prijavitelj A. d.o.o. (po oddaji vloge na javni razpis in pred izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019) statusno preoblikoval in del svojega premoženja (vključno s pravicami in obveznostmi iz predmetnega javnega razpisa) prenesel na tožnika. To pa pomeni, da bi morala toženka že med postopkom in torej pred izdajo zavrnilnega sklepa ravnati v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP (kot to pravilno razloguje tožnik) in kot prijavitelja šteti tožnika ter odločiti o njegovi vlogi z zavrnilnim sklepom, česar pa ni storila. Upoštevajoč navedena nesporna dejstva, je toženka s takim načinom odločanja očitno presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi določa 223. člen ZUP. S tem je namreč spremenila stranko, na katero se je prvotna odločitev nanašala, saj je bilo z zavrnilnim sklepom odločeno o pravici druge osebe, odločitev, sprejeta s sklepom o popravi pomote, pa se očitno nanaša na tožnika. Posledično je bilo tako odločeno o javnopravnem razmerju med drugimi subjekti, kot v že končanem upravnem postopku (ki se je zaključil z izdajo zavrnilnega sklepa), česar pa ni mogoče določiti oziroma popraviti s sklepom, izdanim na podlagi 223. člena ZUP.
Tožnik se je z izdajo zavrnilnega sklepa seznanil na dan vročitve tega sklepa pravnemu predniku tožnika, tj. 12. 8. 2019. Kot že povedano zgoraj, je tožnik tožbo vložil 30. 10. 2020, to pa pomeni, da je tožba zoper zavrnilni sklep vložena po izteku 30- dnevnega roka za njeno vložitev, torej prepozna.
Obrazložitev izpodbijane odločitve bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP. Izpodbijana odločba teh sestavin nima. V obrazložitvi odločbe o tem, kakšni so pogoji za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja zavoda in ali jih imenovani vršilec dolžnosti izpolnjuje, ni ničesar. O strokovnih kvalifikacijah imenovanega vršilca dolžnosti za direktorja javnega zavoda M. kot institucije nacionalnega pomena v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni prav nobenega podatka ali ugotovitve.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/1-1, 37, 37/2. ZUS-1 člen 52, 59.
brezplačna pravna pomoč - nova dejstva in dokazi - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), česar tožnica v tožbi niti ne zatrjuje. Razloge, ki jih šele sedaj navaja v tožbi, bi torej morala navesti v prošnji za dodelitev BPP, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali zatrjevani razlogi lahko dajo podlago za vodenje postopka z verjetnim izgledom za uspeh.
začasna odredba - odložitvena začasna odredba - prepoved prodaje - neizkazana težko popravljiva škoda
Tožeča stranka s sklicevanjem na upad prometa, izgubo strank ter poslabšanje ugleda pri kupcih, po presoji sodišča ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izrek začasne odredbe. Neizkazana je tudi trditev, da bi lahko začasna prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov škodovala njenemu ugledu pri kupcih.
samozaposleni v kulturi - izbris iz razvida samozaposlenih v kulturi - neodpravljive pomanjkljivosti vloge - začasna odredba
Zaključek, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, mora temeljiti na ugotovljenih dejstvih, v izpodbijani odločbi pa gre za popolno odsotnost konkretnih dejstev.
ZIUZEOP člen 8. ZNB člen 19, 39. URS člen 19, 32, 120, 157.
nalezljive bolezni - odvzem osebne svobode - omejitev svobode gibanja - karantena - varstvo ustavnih pravic - subsidiarno sodno varstvo - nujni ukrepi v javnem interesu - ugotovitvena tožba
Odrejena karantena pomeni odvzem prostosti oziroma je bilo tožniku z odrejeno karanteno poseženo v pravico iz drugega odstavka 19. člena Ustave.
Ustavno sodišče je že interpretiralo določbo 19. člena Ustave tako, da jo je mogoče razumeti, da se ta določba ne uporablja samo za primere odvzema prostosti v kazenskem postopku, ampak tudi v drugih vrstah postopkov, če gre za takšne okoliščine, da gre za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja.
Določba prve točke prvega odstavka 39. člena ZNB (v povezavi z določbo prvega odstavka 8. člena ZIUOOPE) dovolj določno zajema možnost izreka posebne karantene, kadar drugi ukrepi, vključno s karanteno iz 18. člena ali iz 19. člena ZNB, določeni v II. poglavju ZNB, ne zadoščajo, da se v takem primeru izreče karantena v smislu določitve „pogojev za prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo“ (prva točka, prvega odstavka 39. člena ZNB) oziroma da se „prepove ali omeji gibanje prebivalstva na ogroženih območjih“ (druga točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kot posebna oblika karantene.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - pravno nepomembno dejstvo - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
ZMZ-1 člen 2, 2/1, 2/1-10, 2/1-13, 2/1-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2/i.
mednarodna zaščita - vlagatelj - stranka v postopku
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan Hrvaške, ki je članica EU, ta v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka.
sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - devize na deviznih hranilnih vlogah pri podružnicah LB d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ - upravičenec - zavrženje vloge
Tožeča stranka je zahtevala verifikacijo devizne vloge A. d.d., banke D., ki ne ustreza opredelitvi neizplačane stare devizne vloge po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP, saj ne gre za devizno vlogo podružnice B. ali C. Terjatev, ki jo v obravnavanem postopku uveljavlja tožeča stranka ni terjatev do Banke, za katero bi odgovarjala Republika Slovenija na podlagi določb ZNISESČP. Zavrženje zahteve tožeče stranke na podlagi 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP je pravilna, saj tožeča stranka ne uveljavlja upravičenja po določbah ZNISESČP.
ZEKom-1 člen 102, 102/4, 103, 103/4. ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 82, 82/2.
telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - inšpekcijski postopek - pravni interes za udeležbo v postopku - vpogled v spis
Za vse inšpekcijske ukrepe, ki jih toženka lahko izreče po ZEKom-1, ni mogoče izključiti, da z njimi položaj drugih oseb ne more biti prizadet. Tožnica namreč pravilno opozarja, da v regulatorni odločbi v skladu s členi od 102 do 107 ZEKom-1 določene obveznosti OPTM, ne zagotavljajo zgolj dostopa do njegovega omrežja, ampak tudi dostop pod določenimi cenovnimi pogoji (106. člen ZEKom-1) in pod pogoji, ki so za druge operaterje enakovredni v enakovrednih okoliščinah (103. člen ZEKom-1). Po četrtem odstavku 102. člena ZEKom-1 pa lahko agencija od OPTM, ki mu je naložena tudi obveznost iz 103. člena tega zakona, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop.
Če toženka odloči, da oseba nima položaja stranskega udeleženca, mora zahtevek osebe, ki ni stranka niti stranski udeleženec, obravnavati po drugem odstavku 82. člena ZUP, po katerem se pravni interes ne obravnava enako kot pravni interes za vstop v postopek, saj se upoštevaje stališče Ustavnega sodišča lahko opira na katerikoli zakon.
ZBPP člen 30, 30/9, 30/10. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-4, 279/1-5, 279/1-6. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-4, 33, 33/1, 33/1-1, 40, 40/1.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - pogoji za razrešitev odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika - tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost upravnega akta - razlogi za ničnost
Tožnik je v obravnavanem upravnem sporu vložil tožbo za odpravo izpodbijane odločbe, torej izpodbojno tožbo. Pri tem pa tožbo izpodbija iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta ni vezano na razloge, ki jih tožnik navaja v tožbi, kar pomeni, da pravna kvalifikacija tožbenih navedb ni obvezna sestavina tožbe; če tožnik svoje navedbe kvalificira, pa sodišče na to kvalifikacijo ni vezano. Sodišče je glede na tožbene ugovore presodilo, da izpodbijana odločba ni nična iz razlogov, ki (kot) jih uveljavlja tožnik, pač pa ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da ni on podal predloga za razrešitev. Iz spisov zadeve je namreč razvidno, da je predlog za razrešitev podal upravičenec, zato je toženka pri odločanju napačno uporabila materialno pravo. Deseti odstavek 30. člena ZBPP se lahko uporabi le v primeru, ko za izvajanje BPP postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je razrešitev tožnika zahteval upravičenec in bi zato toženka o tem morala odločati po devetem odstavku 30. člena ZBPP ter ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev izvajalca BPP.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih tožnik s posplošenimi tožbenimi navedbami, "da bi tožena stranka morala upoštevati vse objektivne okoliščine v državi izvora in subjektivne okoliščine prosilca ter se opredeliti do sorazmernosti preteče kazni, stanja v alžirskih zaporih in drugega", ne izpodbija navedene presoje tožene stranke, da ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je po presoji sodišča pravilno stališče, da v obravnavani zadevi izdana sodba sama po sebi ne pomeni preganjanja, ampak gre za izrečeno kazen za splošno kaznivo dejanje; v takih primerih pa ni razlogov preganjanja. Ker tožnik z navedenim ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, bi moral podati toliko obsežnejše in določnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti ali resno škodo, česar pa ni storil. Zato sodišče glede na navedeno stališče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve
Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec iz Afrike vrnil v Pakistan. Samega dejstva, da je njegov bratranec v Afriki, prej v postopku ni navajal. Ob podaji tretjega zahtevka pa ni zatrjeval, da bi ga bratranec želel ubiti; saj je zatrjeval le, da mu stric grozi s smrtjo (kar je uveljavljal že predhodno v postopku). O tem pa je že pravnomočno odločeno.
ZUP člen 9, 196, 214, 214/1. ZNB-UPB1 člen 22, 23, 24, 25.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - vsebina strokovnega mnenja - pomanjkljivo strokovno mnenje - pojasnila dolžnost - pravica do izjave
Sodišče poudarja, da (kot je navedlo tudi že Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 326/2009) ima komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost, kot zdravnik, ki izvaja cepljenje. Posebej tudi poudarja, da se sodišče do mnenja ni opredeljevalo z vidika medicinske stroke, ampak z upravnosodnega vidika glede tega, kaj mora tako mnenje (in posledično toženkina odločba) vsebovati ter kako in na kakšen način naj bi odgovorilo na tožničine (četudi laične) pomisleke.
ZUS-1 člen 4, 66. URS člen 39, 44. ZLS člen 36, 36/2.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Ker o izključitvi javnosti na izredni seji Občinskega sveta ni odločal ta organ, pač pa je o tem brez pristojnosti in brez pravne podlage odločila Županja in sama o tem tudi seznanila tožnika z dopisom, Občinski svet pa je z izvedbo seje brez navzoče javnosti takemu sklepu de facto sledil, sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku zaradi te odločitve Županje ni omogočila udeležbe na izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS.
Postopek osebnega stečaja nad tožnikom je bil uveden po uveljavitvi novele, in sicer 30. 8. 2017, zato se z izpodbijanim sklepom o izvršbi terjajo dolgovani prispevki ne le za obdobje enega leta pred začetkom osebnega stečaja, temveč za vse obdobje, ko obveznosti iz naslova prispevkov niso bile poravnane.
davek od dohodkov pravnih oseb - dokazovanje - dokazno pravilo - dokazno sredstvo - davčno (ne)priznani odhodki
Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami obstaja po sodni praksi tudi možnost dokazovanja odhodkov z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi, in to kljub temu, da je verodostojna listina sicer primeren, lahko celo primaren dokaz za izkazovanje obstoja določenega odhodka, saj ni edini dokaz, ki bi tak odhodek lahko dokazala. Glede na navedeno v davčnem postopku po presoji sodišča ni bilo utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič X.X. in T.T., s katerim je tožnik želel dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.