Iz revizijskega poročila z dne 12. 10. 1995 izhaja, da naj bi pri navedenem oškodovanju šlo za oškodovanje družbenega premoženja po 10. točki 48.a člena ZLPP, torej za primer "zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Vendar pa v zvezi s pogodbo (z dne 1. 10. 1991) o delnem prenosu funkcij vodenja podjetja (na holding) v revizijskem poročilu manjka ugotovitev, da je bilo plačilo spornih računov izvršeno v okviru lastninskega preoblikovanja oz. vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjajte 18. člen ZLPP), in da je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.
Le če iz revizijskega poročila izhaja, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a členu ZLPP (npr. na način iz 10. točke 48.a člena ZLPP), je revizijski organ pooblaščen, da sam postopa po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP in da, če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c člen ZLPP (npr. ukrep, ki ga določa 10. točka 48.c člena ZLPP). Sicer pa (če do oškodovanja ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, ampak je do njega prišlo na način iz drugega odstavka 48. člena ZLPP) revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa prvi odstavek 50. člena ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja (do katerega je prišlo na način iz drugega odstavka 48. člena ZLPP) je namreč samo v pristojnosti družbenega pravobranilca Republike Slovenije (drugi odstavek 50. člena ZLPP).
Ravnanja tožeče stranke ni mogoče opredeliti pod dejanski stan iz 2. točke 48.a člena ZLPP (ko se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, "če je podjetje prodalo sredstva tako, da je za nakup odobrilo posojilo po nižji obrestni meri od R + 8 %"), saj iz ugotovitev revizijskega poročila in iz v spisu se nahajajočih kupoprodajnih pogodb ni mogoče razbrati, da bi tožeča stranka za nakup premoženja podjetja kupcem odobrila posojilo, pač pa je mogoče iz ugotovitev revizijskega poročila razbrati, da so kupci svoje obveznosti iz naslova kupnine pobotali s terjatvami, ki so jih imeli do podjetja "za dane (ne pa za dobljene) kratkoročne kredite".
ZOR člen 210, 214, 210, 214. ZPPSL člen 125, 125/4, 130, 130/2, 125, 125/4, 130, 130/2.
vrnitev premoženjske koristi v stečajno maso - naravna restitucija - civilna restitucija - pravila vračanja - obseg vrnitve - nepošten pridobitelj
V skladu z 210. členom ZOR, na katerega napotuje 2. odst. 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l.RS 67/93) - ZPPSL, je pri neupravičeni pridobitvi primarno načelo naravne restitucije, ki velja pri vseh reparacijah. Istočasno pa za vse take zahtevke velja, da ob nezmožnosti ali (ekonomski) neprimernosti naravne restitucije, le-to nadomesti plačilo vrednosti dosežene koristi. Domneva o vedenju za slabo ekonomsko-finančno stanje iz 125. člena ZPPSL še ne pomeni obstoja nepoštenosti, ki ima za posledico vrnitev premoženjske koristi od dneva pridobitve. Ta domneva le olajša stečajno izpodbijanje. Nepoštenost iz 214. člena ZOR pa bo morala tožeča stranka zatrjevati in v pravdnem postopku tudi dokazati.
V primeru, ko je vrednost zavarovane stvari ob začetku zavarovalne dobe večja od zavarovalne vsote (podzavarovanje), se odškodnina, ki jo mora izplačati zavarovalnica - sorazmerno zmanjša. To pomeni, da se pri popolnem uničenju stvari izplača celotna zavarovalnina, če pa bi bila nastala škoda manjša, pa bi se izplačilo sorazmerno zmanjšalo. Sklenitelj zavarovanja je dolžan plačati premijo, katere višina je sorazmerna z višino zavarovalne vrednosti. V nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) bi bilo, da bi se višina premije odmerila od vrednosti kot jo je tožeča stranka navedla v pogodbi, zavarovalnica pa bi bila dolžna plačati zavarovalnino od prave vrednosti zavarovane stvari.