gospodarski spor majhne vrednosti - priznana dejstva - pavšalno prerekanje - domneva o priznanju dejstev - dokazovanje priznanih dejstev - delni umik tožbe - konkretizacija navedb - zavrnitev dokaznega predloga - načelo kontradiktornosti - načelo neposrednosti - pravica do izjave - razpravno načelo
Golo zanikanje dejstva (neobstoja pravnega razmerja) praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala oziroma jih je priznala, takih dejstev pa ni treba dokazovati.
Očitek, da sodišče ni zaslišalo stranke (kot dokazno sredstvo) nima veze s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke.
Dejstvo, da je toženka glavnico dolgovane obveznosti plačala pred izdajo sklepa o izvršbi, na odmero potrebnih pravdnih stroškov ni vplivalo. Kljub temu, da velja, da izvršilni stroški niso potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan potem, ko je dolžnik svojo obveznost poravnal, je potrebno upoštevati, da je del dolgovane obveznosti (zakonske zamudne obresti) toženka plačala šele po izdaji sklepa o izvršbi. Glede na višino dolgovane glavnice in zakonskih zamudnih obresti, pa stroški tožnice ne bi bili nižji, če bi ta predlog za izvršbo vložila le glede (v času izdaje sklepa o izvršbi) neplačanih zakonskih zamudnih obresti. Potrebni pa so bili tudi stroški za dopolnitev tožbe. V kolikor tožnica tožbe na poziv sodišča ne bi dopolnila, bi jo sodišče zavrglo, tožnica pa, glede na načelo uspeha, ne bi bila upravičena do povračila stroškov postopka.
načelo pogodbene svobode - načelo vestnosti in poštenja - prosto urejanje obligacijskih razmerij - jasno in nedvoumno izražena pogodbena volja - obstoj posojilnega razmerja - izročitev denarja - posojilna pogodba - vračilo posojila - vrnitev posojila - vrnitev denarja - pogodba o leasingu - dokazna ocena - kavza pogodbe - izpolnitev pogodbene obveznosti in posledice neizpolnitve
Načinov izročitve je lahko več. Ni pa sporno, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe tožnik in toženec nedvomno in nedvoumno izrazila vsak svojo pravnoposlovno voljo, to je da toženec vrne določeno vsoto denarja, ki jo je dolžan iz naslova že minulega tožnikovega ravnanja v toženčevo korist na podlagi dogovora. Njuna izražena volja se je brez dvoma ujemala. Pravzaprav je nepomembno, kako se pogodba imenuje, dokler je volja, ki je v njej izražena, jasna in nedoumna, in seveda če ima podlago, kar v tem primeru sploh ni sporno. Falsa nominatio non nocet.
ZFPPIPP člen 227, 227/1, 256, 256/2, 296, 296/2. OZ člen 1018, 1028.
poroštvo - prehod terjatve - zakonita subrogacija - začetek postopka osebnega stečaja - osebni stečaj - načelo koncentracije - prijava terjatve v stečaju - uveljavljanje terjatev v stečaju - regresna pravica poroka
Porok s plačilom ne pridobi nove (prej neobstoječe) terjatve do dolžnika, za katerega je izpolnil dolg, ampak terjatev, ki je obstajala že pred poplačilom in ki jo je do dolžnika in poroka imel upnik, le preide na poroka.
OZ člen 633, 633/3, 634, 634/1, 635, 635/1, 649, 649/1, 660, 662, 663, 663/1.
odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve - gradbena pogodba - podjemna pogodba - odgovornost za stvarne napake - poslovna odškodninska odgovornost - jamčevalni zahtevek - naročnikova pravica glede napak izvršenega posla
Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00087122
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZIZ člen 192, 192/3. ZPP člen 154, 154/1, 340, 341, 358, 358/1, 358/1-2.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - kvalificirana protipravnost - predpostavke civilnega delikta - protipravno ravnanje sodnika - kršitev profesionalnih standardov ravnanja - predmet izvršbe - cenitev vrednosti nepremičnine - neusklajenost podatkov - kataster - zemljiška knjiga - ničnost upravnih odločb - izvedenec kot sodnikov pomočnik - pretrganje vzročne zveze - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - pravica do povračila škode po 26 čl. URS - ustavnost in zakonitost - odškodninska tožba - sprememba odločitve o pravdnih stroških
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju kvalificirane protipravnosti njegovega ravnanja, je treba upoštevati naravo dela, v konkretnem primeru je to "sojenje". Protipravnost sodnikovega ravnanja v smislu odškodninskega prava bi tako lahko bila podana le ta takrat, ko je napaka v procesu sojenja posledica kršenja izrecnih določb zakona, kot tudi, če je posledica napake v metodi dela, v pravilih stroke, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe. Merilo za presojanje protipravnosti ravnanja sodnika je tudi standard dolžnostnega ravnanja, ki se zahteva od določenega človeka (sodnika). Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je tako odločilno, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe.
Kar zadeva ravnanje sodnih izvedencev med sodnimi postopki, kamor spadajo cenilci nepremičnin, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v odškodninsko odgovornost države za delo sodišča ni mogoče šteti tudi delovanja sodnih izvedencev in cenilcev. Ko je govora o škodi, ki jo povzroči država, jo dejansko povzročijo državni organi, zato sodišče kot državni organ predstavlja sodnik, ki ima v državi funkcijo sojenja.
Ko je izvedenec imenovan za delo v konkretnem sodnem postopku, mu tako teorija kot sodna praksa priznavata položaj specifičnega pomočnika sodišča. Vendar pa ga tak položaj, v katerem ima sodni izvedenec lahko tudi dokaj aktivno vlogo, še ne izenačuje s sodnikom oziroma njegovo delo ni tako neločljivo povezano s sodnikovim, da bi šlo dejansko za sodnikovo delovanje in s tem za delo sodišča oziroma države.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00086853
ZPP člen 7, 212, 318, 286, 286a, 286a/5, 338, 338/1, 338/1-3. OZ člen 131. URS člen 25.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - sklepčnost tožbe po višini - trditveno in dokazno breme - sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage - dokazna ocena - navajanje dejstev in dokazov - prekluzija - pravica do pravnega sredstva - zmotna uporaba materialnega prava
Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00086523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
kreditna pogodba v CHF - pritožbena obravnava - zaslišanje stranke - strokovno znanje - povprečni potrošnik - pojasnilna dolžnost - zavrnitev tožbenega zahtevka
Glede na to, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot pred sodiščem prve stopnje, in glede na to, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, sodišče druge stopnje tudi šteje, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve iz 226. člena ZPP, da so podatki v notarskem zapisu (ki je javna listina) resnični; iz notarskega zapisa izhaja, da sta bila s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju (24. točka notarskega zapisa iz priloge A2).
Sodišče druge stopnje glede na navedeno, upoštevaje pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prva tožnica s strani toženke (banke) obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na tečaj CHF, in o tem, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF in se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer ji niso zagotavljali, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila, upoštevaje, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ocenjuje, da je prva tožnica kot kreditojemalka imela na voljo dovolj znanja in s strani toženke prejela dovolj informacij, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita, za katero si je po posvetovanju z možem vzela tudi dovolj časa.
Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe visoka bančna uslužbenka (izvršna direktorica banke na nivoju B1, t.j. en nivo pod upravo - board), njen soprog (drugi tožnik) pa direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00085867
ZPP člen 99, 99/4, 212, 339, 339/2, 339/2-11, 451, 452, 453. ZOdv člen 12, 12/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija navajanja dejstev - nesklepčnost tožbe - višina tožbenega zahtevka - sklicevanje na listine kot del trditvene podlage - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - zastopanje po pooblaščencu odvetniku - odpoved pooblastila za zastopanje - veljavnost pooblastila - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka - dolžnost zastopanja po prenehanju pooblastila
V obravnavanem primeru je bila tožba nesklepčna po višini. Iz trditev v dopolnitvi tožbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bil zahtevek utemeljen ravno v tej višini. Tožnica namreč ni navedla zneska najemnine, zneskov po vtoževanih računih, način upoštevanja plačil toženke, predvsem pa ni pojasnila zakaj je vsak račun izdan v višjem znesku kot je pogodbena dogovorjena najemnina. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa je bila prekludirana z navajanjem novih dejstev.
OZ člen 122. SPZ člen 68. Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (2016) člen 67, 67/2, 67/3, 67/4, 72, 72/8, 74, 74/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - dobava toplotne energije - pogodba o dobavi toplote - skupno odjemno mesto - razmerja med etažnimi lastniki - dogovor o načinu delitve stroškov - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - prenos pogodbe - solastnina etažnih lastnikov - prodaja dela nepremičnine
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo osmi odstavek 72. člena SON in materialnopravno zmotno zaključilo, da v tej zadevi za nastanek pogodbenega razmerja podpis izjave ni bistven in je bistveno zgolj, da je do spremembe lastniškega deleža prišlo, da je kupec postal novi lastnik in da je bila tožnica o vsem tem obveščen. Pritožba ima namreč prav, da je to določilo mogoče uporabiti le v primeru, da je novi lastnik postal v celoti lastnik posameznega dela stavbe v etažni lastnini. Le v tem primeru se namreč celotno breme prejšnjega etažnega lastnika prenese na novega etažnega lastnika.
Pogodbeno razmerje namreč lahko na novega odjemalca preide na podlagi določb SON in ne s prenosom pogodbe le v primeru, da je novi odjemalec z vidika razdelilnika stroškov v celoti vstopil v položaj prejšnjega, saj se s tem delitev stroškov ni spremenila.
Predlog pogodbe, do sklenitve katere ni prišlo, ne more sam po sebi pomeniti pripoznave zahtevka, pri čemer je tožeča stranka vedela, da bo za sklenitev pogodbe potrebno še soglasje intervenientovega nadzornega sveta. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila za predhodno odvzeta zemljišča sklenjena pogodba o odškodnini, ki je bila tudi izplačana. S tem pa podlaga za tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati v predlogu pogodbe navedeno odškodnino, ni podana, saj intervenient kot zastopnik tožene stranke pogodbe sploh ni sklenil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00086718
ZPP člen 214, 214/2, 458, 458/1. OZ člen 5, 15, 30, 51, 51/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - naročniška pogodba - ustno sklenjena pogodba - naročilnica - pisna naročilnica - nesporno dejstvo - načelo konsenzualnosti - molk naslovnika - načelo vestnosti in poštenja - pisna potrditev ustno sklenjene pogodbe
Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, ki sta pred sestavo pisne naročilnice že dosegla soglasje za sklenitev naročniške pogodbe. Načelo vestnosti in poštenja je od toženke, ki je ustno sklenila pogodbo s tožnico, terjalo, da bi po prejemu naročilnice, v kolikor je bila v njej dodana kakšna sestavina, s katero se ni strinjala, to sporočila tožnici. Ker toženka vsebini naročilnice ni ugovarjala, se šteje, da je bila pogodba sklenjena pod pogoji iz naročilnice.
popolna odškodnina - odškodnina za izgubljeni zaslužek - bruto znesek odškodnine - obračun davkov in prispevkov - plačilo davkov in prispevkov od odškodnine - pristojnost davčnega organa - upravičenec do izpolnitve - nastanek davčne obveznosti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti
Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov.
Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.
OZ člen 190. ZPP člen 443, 443/1, 468, 468/1. ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 40, 40/1, 40/6, 44, 46, 47, 48, 49.
postopek v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - zastopanje po odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči - zastopanje v sodnem postopku - brezplačna pravna pomoč - priznanje stroškov zastopanja - vročitev sklepa o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči - povrnitev stroškov zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljenega odvetnika - povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - plačilo stroškov iz proračuna - upravni spor - neupravičena obogatitev - obstoj pravnega temelja - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - sklep o odmeri stroškov - naročniško razmerje - prekoračitev trditvene podlage - nepodpisana vloga
Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP).
Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.
FINANČNO POSLOVANJE - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00085684
ZPPDFT člen 17, 45, 50, 54, 54/1, 54/1-3.
splošni pogoji - pogodba o ustanovitvi in vodenju trr - odpoved pogodbe - osebni podatki - preprečevanje financiranja terorizma - preprečevanje pranja denarja - težko nadomestljiva škoda
V Splošnih pogojih je zapisano, da je razlog za odpoved Pogodbe tudi, če se uporabnik ne odzove na poziv Banke po posodobitvi matičnih in drugih podatkov. V predmetni zadevi se je upnik odzval, sporočil je objektivne razloge, da zakonita zastopnika ne moreta priti takoj, ter predlagal prihod v največ dveh mesecih. Ob takem dejanskem stanju ni pogojev za odpoved Pogodbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je upnik najmanj verjetno izkazal, da (še) ni kršil Pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00086157
OZ člen 5, 88, 299, 366, 378. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6 , 7. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zastaralnega roka
SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.
Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.
Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00085786
OZ člen 82, 82/2.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - pogodba o sofinanciranju - nadzor nad namensko porabo sredstev - trditveno in dokazno breme - zahtevek za izplačilo - razlaga pogodbe - skupen namen pogodbenih strank - skupna vrednost - prenos denarnih sredstev
Da je tipičen (javni) interes toženke v tem pogodbenem razmerju v zagotovitvi pregleda nad rezultati in cilji operacij ter namenskosti in sledljivosti porabe javnih sredstev pri projektih, ki jih sofinancira, je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je po stališču višjega sodišča v interesu obeh strank, ne le tožnice, da v kolikor so ti doseženi (in pri tem ni prišlo do kršitev upoštevnih predpisov), je tak projekt tudi sofinanciran.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
S tem, da je na tleh na gradbišču pustila nezavarovan oziroma nezaščiten kanal, je toženka opustila dolžne ukrepe iz točke 6.1. B Priloge IV Uredbe. Ta določa, da tla v delovnih prostorih ne smejo imeti nevarnih izboklin, lukenj ali nagibov, da morajo biti trdna, stabilna in ne spolzka.
Res je v konkretnem primeru delavec s svojim ravnanjem sam največ prispeval k nastanku škode, vendar njegov prispevek k nastanku škode po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da vzročne zveze s protipravnim ravnanjem toženke sploh ni ali da je ta pretrgana. Delodajalec je namreč na območju gradbišča pustil nezavarovan kanal, kar predstavlja kršitev Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi s pravilnim postopanjem delavec (če bi uporabil sanitarije) lahko v celoti preprečil škodno posledico (oziroma do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo) se prilega zakonski določbi prvega odstavka 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, ne izključuje pa popolnoma vzročne zveze med toženkinim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Delavec je padel v kanal, namen kršenih pravil Uredbe pa je nedvomno tudi preprečitev padcev, torej takšne posledice, do kakršne je prišlo v tem primeru. Prispevek delavca k nastanku škode pa je ustrezno višji, in sicer 80 %, saj delavec ni bil le nepazljiv ali neskrben, ampak je zavestno kršil prepoved gibanja na območju gradbišča in tja odšel nepooblaščeno (na opravljanje male potrebe).