stvarna pristojnost - gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča - osebni stečaj fizične osebe
V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS za postopke, povezane s postopkom osebnega stečaja, določba 6. točke 483. člena ZPP in smiselno enako določba 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil v gospodarskih sporih, kar pa zaenkrat ni podan.
Poleg tega pa je tožeča stranka v predmetni zadevi vtoževala zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, nad katerim je bil začet postopek osebnega stečaja. Takšen tožbeni zahtevek je vezan na izpolnjevanje pogojev določenih v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v določbah od 269. do 279. člena ter 391. členu ZFPPIPP. Ob tem je potrebno upoštevati, da je obstoj insolventnosti samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejani po določbah ZFPPIPP, v primeru, ko upnik (v konkretnem primeru tožena stranka) prereka obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj (tako tudi sklep VSRS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 in sklep VSRS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019). V tem postopku tožeča stranka obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja (darilne pogodbe) ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Tožena stranka jo je na ta pogoj oziroma njegovo neizpolnjevanje izrecno opozorila že v svojem odgovoru na tožbo (glej tudi povzetek navedb pod točko 3. obrazložitve, stran 7 sodbe), vendar tožeča stranka kljub temu, da je bila pravočasno opozorjena na nesklepčnost tožbenega zahtevka, te pomanjkljivosti ni odpravila, temveč jo je zavrnila kot materialnopravno neutemeljeno. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi iz razloga nezatrjevane in neizkazane insolventnosti tožnika v času oprave izpodbijanega dejanja materialno pravno neutemeljen.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza
Pri presoji o (ne)obstoju vzročne zveze je treba izhajati iz obtoženčevega ravnanja in ugotoviti, ali je to ravnanje vzrok nastali prepovedani posledici. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je prepovedano posledico moč pripisati storilčevemu ravnanju, če je bila objektivno predvidljiva in če so obstajale objektivne možnosti, da njen nastanek prepreči. Vprašanje o vzročni zvezi torej ne pomeni le ugotavljanja naravne vzročnosti, temveč gre za pravno vrednotenje historičnega dogodka, ki je privedel do prepovedane posledice. Zato pritožnica, ki upošteva le naravno vzročnost, s pritožbeno trditvijo, da do prepovedane posledice ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil po svojem pasu, ne more biti uspešna.
Sodišče lahko naloži v plačilo hipotekarnemu dolžniku le tiste stroške, ki so bili potrebni za konkretno izvršbo na njegovo zastavljeno nepremičnino. To pa niso stroški za izvršbo na premičnine, ki je bila dovoljena le zoper prvodolžnico.
ZPP člen 82, 82/5, 151, 154, 163, 188, 188/3. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.
stroški za postavitev začasnega zastopnika - pravica odvetnika do nagrade - brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odvetniška tarifa - ustavitev postopka zaradi umika tožbe
Iz pritožbenih navedb ni razbrati konkretnega očitka glede odmerjenih stroškov, na splošno izražen očitek, da se v kriznih časih (časih vedno večje draginje) nagrad ne izplačuje, pa ni utemeljen.
Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi, v primeru, da izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, pa je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
ZPIZ-2 člen 13, 13/1, 16, 16/1, 22, 22/1, 22/3, 159, 159/1.. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/4.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 7, 8, 9, 10, 10/2.
ugotavljanje lastnosti zavarovanca - vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zavarovanje v tujini
V 7. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.
Pri pravici do starševskega nadomestila gre za pokrivanje primarnega socialnega tveganja starševstva, pri pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek pa je primarnemu socialnemu tveganju dodano še sekundarno socialno tveganje odvisnost od oskrbe drugega. Gre torej za istovrstni dajatvi, ki "pokrivata" isto socialno tveganje starševstva. V sistemu socialne varnosti ni dopustno istočasno prejemanje nadomestil, ki nadomeščata izpad dohodka.
Pravilno je razlogovanje sodišča, da za poseg v tožničino pravico za nazaj toženka ni imela zakonske podlage niti v določbah ZUP niti v določbah ZSDP-1.
Upoštevaje zgoraj pojasnjeno pasivnost toženca v postopku na prvi stopnji sojenja bi toženec trditve o dobavi cevi in obljubljenem popustu skupaj s predloženima listinskima dokazoma moral in mogel podati že v postopku na prvi stopnji sojenja.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - sodna taksa za pritožbo - odmera sodne takse - količnik za odmero takse - nepravdni postopek - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius)
V nepravdnem postopku se taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari odmeri s količnikom 0,7. Odmeri se glede na znesek sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
Obtoženca imata skladno s pritožbeno zatrjevanim pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku. Če jima tega ni mogoče zagotoviti, se mora pripor odpraviti.
Obtoženca namreč ne smeta biti omejena v svoji pravici do osebne svobode zgolj zato, ker sodišče ne more, pa čeprav iz objektivnih razlogov, končati kazenskega postopka.
ZD člen 1a. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 10. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju preambula 23.
dedovanje - pristojnost domačega sodišča - pristojnost nepravdnega sodišča - uporaba prava - uporaba prava EU - uporaba določb uredbe - prebivališče zapustnika - običajno prebivališče - splošna pristojnost - subsidiarna pristojnost - dvojno državljanstvo
Sodišče je preuranjeno odločilo, da je pristojno za odločanje o dedovanju zapustnikovega premoženja. Za uporabo 4. člena Uredbe 650/2012/EU je treba ugotoviti običajno prebivališče zapustnika in ob tem upoštevati vse okoliščine primera. Pri tem mora sodišče odgovoriti tudi na navedbe dedičev, ki so iz ZRN.
Po 23. točki preambule Uredbe mora organ upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo ter kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Pri določanju običajnega prebivališča je treba upoštevati npr.: družinski položaj in družinske vezi, trajanje in neprekinjenost prisotnosti v zadevni državi članici, zaposlitveni položaj, trajnost stanovanjskega položaja, državo, v kateri posameznik plačuje davke, razloge za selitev in druga merila, ki kažejo na druga dejstva povezana z bivanjem v določeni državi članici. Za odločitev o pristojnosti ni treba kot predhodno vprašanje rešiti vprašanja skupnega premoženja zakoncev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00061688
OZ člen 52, 72, 72/1, 73, 73/1. SPZ člen 154, 154/2, 154/2-3. ZPP člen 163, 163/4, 185, 185/1, 286a, 286a/5.
ustni dogovor - dovoljenje za izbris hipoteke - prenehanje hipoteke - obvezna sklenitev pogodbe v pisni obliki - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - prekoračitev pooblastila - prekluzija navedb in dokazov - nedovoljena sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe
Druga tožena stranka je v postopku med drugim tudi navajala in dokazovala, da I. I. in J. J. za sklenitev ustne pogodbe o izdaji izbrisnih pobotnic nista imela pooblastila prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem materialnopravno zmotno zaključilo, da bi takšen ugovor prva oziroma druga tožena stranka morali uveljavljati zoper g. I. I. in go. J. J. in ne zoper tretje osebe (tožečo stranko).
prikriti preiskovalni ukrepi - bančni podatki - odredba preiskovalnega sodnika - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - hramba podatkov - zahteva za preiskavo - prekluzivni rok - prekluzivni rok 2 leti - izločitev dokazov
Dvoletni prekluzivni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je veljal v času odreditve izpodbijanih odredb prvostopenjskega sodišča, se nanaša na dokazno gradivo, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki so bili zbrani v preiskovanju suma storitve konkretnega kaznivega dejanja. PPU je praviloma več, na kar napotuje že sam zakon v uporabi množinske oblike, saj se z njimi na različne, zakonsko določene oblike, zbira dokazno gradivo in podatki, ki omogočajo odločitev o uvedbi oziroma vodenju kazenskega postopka. Dvoletni prekluzivni rok ne varuje izsledkov vsakega od odrejenih PPU, temveč preprečuje nepotrebno odlašanje tožilčeve odločitve za uvedbo ali opustitev pregona po koncu izvajanja ukrepov. Zakon želi namreč preprečiti, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen).
V predmetni zadevi je na predlog tožilca preiskovalna sodnica odredila več PPU, ki so vsi odredbe različnim bankam za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP. S tem je bil pravzaprav izvajan en sam ukrep, čeprav je odredb več, saj gre za odredbe različnim bankam, s čimer se varuje nepotrebno navzkrižno seznanjanje bank o obsegu PPU. Četudi bi bilo odrejenih več različnih PPU, to ne pomeni, da bi vsak od njih ohranil svojo samostojnost v smislu teka dvoletnega roka, še najmanj zato, ker ima drugačno zaporedno številko, spisovno označbo in različen datum, kot to navajajo pritožniki. Gre za isto kazensko zadevo z istimi očitki enotne kriminalne količine, v zvezi s katero so se izvajali PPU.
Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvedensko mnenje v delu, ko izvedenec ni izključil možnosti, da je oškodovanka poleg alkohola zaužila še kaj drugega (zdravila, prepovedane droge), češ da se je oprlo zgolj na splošno podano izjavo izvedenca, da t.i. droge za posilstvo ne spadajo med droge, ki bi se uživale rekreativno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sklep namreč povzelo tudi izvedenčeva pojasnila glede učinkov, do katerih lahko pride z sočasno uporabo nekaterih drog in zaužitjem alkohola, ki lahko ustvarijo pogoje za spolno zlorabo ("blackout", zmedenost, huda omamljenost, nesposobnost ocenitve položaja, povečan libido, nezmožnost koordinacije gibanja), vendar je ob tem jasno poudarilo, da izvedenec na prepovedane droge ne more sklepati z zanesljivostjo.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokaznima predlogoma obrazložilo, da je izvedenka psihiatrične stroke izdelala mnenje po pregledu celotnega spisa, pregledu oškodovanke in mladoletnika B.B. ter na podlagi izvedenskega mnenja sodne medicine, kar je po oceni pritožbenega sodišča razvidno tudi iz njene izpovedbe. Pravilno je opozorilo tudi, da natančnih podatkov o zaužitem alkoholu ni, saj niso bile nikomur odvzete telesne tekočine, o sami opitosti pa so priče in mladoletniki povedali šele po več mesecih od dogajanja, ob tem, da so alkohol uživali vsi in ni pričakovati, da bi se natančno spomnili, kdo je koliko spil. Utemeljeno je navedlo, da se glede na podatke sodnega spisa pri oškodovanki ne da zanesljivo ugotoviti njene stopnje alkoholiziranosti, niti vsebnosti prepovedanih drog.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi v kolikor bi izvedenka ugotovila zgolj slabše obvladovanje oškodovankinega ravnanja pri slednji, bi to ne pomenilo, da je bila v stanju, zaradi katerega se ne bi mogla upirati. Kakor je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe bistveno, da oškodovanka zaradi stanja v katerem je, ni možna dajati odpora, iti pa mora za nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora.
Mladoletniki so z ravnanjem, kakor je opisano na 13. in 14. strani izpodbijanega sklepa, izpolnili vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 176. člena KZ-1, pri čemer ni potrebno, da bi za omenjene posnetke pridobili kakršnokoli premoženjsko korist, temveč zadošča že njihovo pridobivanje, proizvajanje, razširjanje, uvažanje, izvažanje ali ponujanje teh posnetkov na drugačen način.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00061272
ZIZ člen 187, 187/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 224, 224/2, 245, 376, 386, 386/1-1. ZPP člen 77, 77/2, 80.
javna dražba nepremičnin - kdo ne more biti kupec - dolžnik - predkupni upravičenec - kupec na prisilni javni dražbi - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - prenos pooblastil na upravitelja - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik
Kupec ne more biti dolžnik, sodnik, izvršitelj ali kdo drug, ki uradno sodeluje pri prodaji. Ker dolžnik ne more biti kupec, na javni dražbi tako ne more sodelovati kot predkupni upravičenec. Povsem pravilno mu sodišče prve stopnje tako ni vročilo odredbe o prodaji kot "predkupnemu upravičencu", saj to niti ni.
Ker je z začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena in ker je stečajni dolžnik procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti, je od odgovora na vprašanje ali je predmet postopka premoženje, ki spada v stečajno maso, odvisno ali lahko stečajni dolžnik procesna dejanja opravlja samostojno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00065947
KZ-1 člen 45.a, 49, 58, 324, 324/1, 324/1-1.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - priznanje krivde - kazenska sankcija - izrek pogojne obsodbe - pozitivna prognoza - teža kaznivega dejanja - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Pozitivna prognoza pri storilcu zato ne more biti ključni razlog za izrek sankcije opominjevalne narave, temveč je treba v prvi vrsti upoštevati težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde. V zvezi s tem pa pritožnica utemeljeno opozarja na obdolženčevo grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, zlati vožnjo pod vplivom alkohola, ki je po statističnih podatkih eden od najbolj pogostih vzrokov za prometne nesreče. Povsem utemeljena pa je tudi njena primerjava s postopkom o prekršku, kjer bi obdolženec bil deležen strožje sankcije kot sedaj v predmetnem, kazenskem postopku.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - lastnik objekta - preklic soglasja
Zakonske domneve ni mogoče uporabiti za primer, če je ob vpisu poslovnega naslova v sodni register pravna oseba imela soglasje lastnika objekta, pa je bilo soglasje kasneje preklicano.
obrazloženost ugovora - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravno pomembna dejstva - dokazi
Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1-3, 38, 38/1-1, 39, 39/1, 40, 40/1, 41, 41/4, 49, 49/5, 49/7. ZPP člen 249.
izvedenina - nagrada in stroški izvedenca - pisno izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa - nagrada za pregled spisa - pisna izdelava izvida in mnenja - nagrada za čas potovanja - potni stroški - nagrada za ogled - brezplačna pravna pomoč - plačilo stroškov iz proračuna
Tožnici je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu oprostitve plačila stroškov sodnega izvedenca medicinske stroke v tem postopku, zato se plačilo izvedenki izplača iz proračunskih sredstev.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - trajanje pripora po izreku sodbe - podaljšanje pripora ob izreku sodbe - nepravnomočna kazenska obsodilna sodba
Za vsako fazo kazenskega postopka ZKP vsebuje posebne določbe o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora. Odločanje o priporu v fazi preiskave je urejeno v 202. do 206. členu ZKP, v fazi po vložitvi obtožnice do razglasitve prvostopenjske sodbe v 207. členu ZKP, v fazi po razglasitvi prvostopenjske sodbe v 361. členu ZKP, v fazi odločanja o pritožbi zoper sodbo o glavni stvari pa še v 394. členu in sedmem odstavku 392. člena ZKP. Tako določbe 207. člena ZKP urejajo odločanje o priporu po vloženi obtožnici do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Navedena določba nalaga senatu, da mora po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Senat mora torej preizkus opraviti vsakič po preteku dveh mesecev od zadnjega preizkusa, ne glede na to, kdaj je zadnji sklep postal pravnomočen. V tem roku ga mora opraviti tudi, če je bil v vmesnem času predlog za odpravo pripora zavrnjen. Določbe 361. člena ZKP, kot je to že predhodno navedeno, pa urejajo vprašanja odreditve, podaljšanje in odprave pripora po izreku sodbe sodišča prve stopnje. V šestem odstavku 361. člena ZKP je določeno, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.
ZKP torej za razliko od 207. člena v 361. členu ne vsebuje izrecnih določb o tem, da je izvenobravnavni senat tudi brez predloga strank dolžan preizkušati obstoj pripornih razlogov po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu. Določba drugega odstavka 207. člena ZKP o dolžnosti preizkušanja pripora po uradni dolžnosti, se torej nanaša izključno na čas od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje. In ne torej tudi na čas od izreka sodba sodišča prve stopnje dalje. Podlaga za podaljšanje pripora (glede obstoja utemeljenega suma) po izreku prvostopenjske sodbe in do njene pravnomočnosti ni več obtožnica, temveč izrečena (nepravnomočna) obsodilna sodba (tako načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS, 19. 12. 2000, Pravna mnenja 2/2000, stran 7).