začetek postopka osebnega stečaja - obrazloženost sklepa - domneva vročitve - domneva o vročitvi - fikcija vročitve - domneva insolventnosti
Ker dolžnica v 15-tih dneh po prejemu predloga ni izjavila, da z upničinim predlogom soglaša, niti ni ugovarjala, da ni insolventna in da upničina terjatev ne obstaja, je sodišče domnevalo, da je dolžnica insolventna in nad njo začelo postopek osebnega stečaja ter imenovalo upravitelja.
S fikcijo vročitve velja zakonska domneva, da je dolžnica z vsebino predloga za začetek postopka osebnega stečaja seznanjena. Ker dolžnica na predlog ni odreagirala z ugovorom, da ni insolventna ali da upničina terjatev ne obstaja, velja zakonska domneva, da je dolžnica insolventna. Glede na tako zakonsko domnevo, ki izhaja iz predpostavke, da dolžnica s trditvami in dokazi v predlogu soglaša, se je obsežna sodna praksa zadovoljila z nižjim standardom obrazloženosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja.
predlog za taksno oprostitev - zavrnitev predloga za taksno oprostitev - denarna sredstva - prihodki - razpoložljiva kratkoročna sredstva - nemožnost unovčitve premoženja - trditveno in dokazno breme - pomanjkanje trditev - prezadolženost družbe - obseg premoženja - višina taksne obveznosti - pravni interes za pritožbo - dopustnost pritožbe
Pri presoji zmožnosti plačila sodne takse niso odločilni le prihodki stranke, pač pa tudi razpoložljiva kratkoročna sredstva, torej tista, ki se lahko v denarna preoblikujejo v času, krajšem od enega leta, na predlagatelju taksne oprostitve pa je trditveno in dokazno breme, da njegovega premoženja ni mogoče vnovčiti takoj za plačilo sodne takse v celotni višini v enkratnem znesku in v roku 15 dni.
Prezadolženost pritožnice, na katero se sklicuje in ki predstavlja stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti in s tem stanje insolventnosti, ni sam po sebi zadosten razlog za taksno oprostitev, kot to zmotno meni pritožnica, sicer bi že sam zakon za vse tiste taksne zavezance, zoper katere je v teku stečajni postopek, določil taksno oprostitev, pa je ni.
Za presojo utemeljenosti taksne oprostitve je bistvenega pomena obseg premoženja taksnega zavezanca v razmerju do višine taksne obveznosti. Trditveno in dokazno breme, da to premoženje predlagatelj taksne oprostitve v celoti nujno potrebuje za svoje tekoče poslovanje, ki bi bilo brez teh sredstev ogroženo, je torej na predlagateljici, ki pa ga pritožnica ni zmogla.
Razbrati je, da ima obdolženčevega zagovornica v mislih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati. Navedene kršitve so namreč podane, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tistih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora sodišče navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00062047
ZP-1 člen 58, 58/1, 58/2, 59, 59/3, 62, 62-2, 65, 65/4, 66, 66/2, 92, 92/2, 115, 115/2, 154, 154-3, 155, 155/1, 155/1-6, 155/1-8. ZDCOPMD člen 32, 32/1, 32/1-6, 32/2, 32/2-2, 32/8, 40č, 40č/1, 41. ZFU člen 2, 14, 14/1, 14/1-11, 25, 25/1, 25/2, 25/4. URS člen 22, 29. Uredba (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom člen 32, 32/3.
odločba o prekršku - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - pravica do izjave - voznik kot zastopnik tuje obdolžene pravne osebe - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - nezakonito pridobljen dokaz - finančna preiskava - pregled prevoznega sredstva - načelo kontradiktornosti
Skladno z drugim odstavkom 92. člena ZP-1 je voznik, ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, podal izjavo v svojem imenu in v imenu tuje pravne osebe, zato pravni osebi ni bila odvzeta pravica do izjave.
Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo), in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru in finančni preiskavi ter pojma pooblaščene uradne osebe in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov, so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00061924
ZPP člen 8, 339, 339/1.
prodaja terjatve - vrednost terjatve - plačilo za izvedeno delo - provizija - višina provizije - dokazovanje - elektronska komunikacijska sredstva - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - vsebinsko neprepričljiva obrazložitev sodišča - račun kot enostranska listina - račun kot dokazna listina - vsebina pogodbenega razmerja
S pritožbeno navedbo, da naj bi prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju dogovora o višini plačila neutemeljeno podelilo večjo težo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke kot pa pisnim dokazom tožnika, pritožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev 8. člena ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva. Ker o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči na podlagi vseh dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka, zgornji pritožbeni očitek ni utemeljen.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da račun kot enostranska listina še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja, lahko pa dolžnikovo postopanje ob prejemu upnikovega računa predstavlja dokaz o vsebini sklenjenega pravnega posla, kot to smiselno opozarja pritožnik.
Presoja utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je vezana izključno na presojo obrazloženosti ugovora in ne na presojo njegove vsebinske utemeljenosti. Pritožbene navedbe, s katerimi upnica utemeljuje svoj zahtevek za plačilo terjatev po izdanih računih in vsebinsko nasprotuje dolžničinim ugovornim navedbam, ter pritožbi predloženi dokazi pa v postopku odločanja o obravnavani pritožbi niso relevantni in bodo lahko predmet presoje šele v nadaljnjem pravdnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00067853
OZ člen 169, 179, 352, 352/1. ZPP člen 184, 184/1.
povrnitev nepremoženjske škode - skaženost kot pravni standard - brazgotine - estetska motnja - povrnitev premoženjske škode - škoda zaradi izgubljenega zaslužka - sukcesivno nastajajoča škoda - vedenje o obsegu škode - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - obseg povrnitve premoženjske škode - načelo popolne odškodnine - osnova za izračun prikrajšanja - bruto ali neto znesek - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - prekoračitev tožbenega zahtevka - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - sklepčnost tožbe
Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ).
Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.
Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana.
Poleg tega pa je tožeča stranka v predmetni zadevi vtoževala zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, nad katerim je bil začet postopek osebnega stečaja. Takšen tožbeni zahtevek je vezan na izpolnjevanje pogojev določenih v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v določbah od 269. do 279. člena ter 391. členu ZFPPIPP. Ob tem je potrebno upoštevati, da je obstoj insolventnosti samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejani po določbah ZFPPIPP, v primeru, ko upnik (v konkretnem primeru tožena stranka) prereka obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj (tako tudi sklep VSRS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 in sklep VSRS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019). V tem postopku tožeča stranka obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja (darilne pogodbe) ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Tožena stranka jo je na ta pogoj oziroma njegovo neizpolnjevanje izrecno opozorila že v svojem odgovoru na tožbo (glej tudi povzetek navedb pod točko 3. obrazložitve, stran 7 sodbe), vendar tožeča stranka kljub temu, da je bila pravočasno opozorjena na nesklepčnost tožbenega zahtevka, te pomanjkljivosti ni odpravila, temveč jo je zavrnila kot materialnopravno neutemeljeno. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi iz razloga nezatrjevane in neizkazane insolventnosti tožnika v času oprave izpodbijanega dejanja materialno pravno neutemeljen.
Obtoženca imata skladno s pritožbeno zatrjevanim pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku. Če jima tega ni mogoče zagotoviti, se mora pripor odpraviti.
Obtoženca namreč ne smeta biti omejena v svoji pravici do osebne svobode zgolj zato, ker sodišče ne more, pa čeprav iz objektivnih razlogov, končati kazenskega postopka.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza
Pri presoji o (ne)obstoju vzročne zveze je treba izhajati iz obtoženčevega ravnanja in ugotoviti, ali je to ravnanje vzrok nastali prepovedani posledici. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je prepovedano posledico moč pripisati storilčevemu ravnanju, če je bila objektivno predvidljiva in če so obstajale objektivne možnosti, da njen nastanek prepreči. Vprašanje o vzročni zvezi torej ne pomeni le ugotavljanja naravne vzročnosti, temveč gre za pravno vrednotenje historičnega dogodka, ki je privedel do prepovedane posledice. Zato pritožnica, ki upošteva le naravno vzročnost, s pritožbeno trditvijo, da do prepovedane posledice ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil po svojem pasu, ne more biti uspešna.
ZPIZ-2 člen 13, 13/1, 16, 16/1, 22, 22/1, 22/3, 159, 159/1.. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/4.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 7, 8, 9, 10, 10/2.
ugotavljanje lastnosti zavarovanca - vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zavarovanje v tujini
V 7. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.
Pri pravici do starševskega nadomestila gre za pokrivanje primarnega socialnega tveganja starševstva, pri pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek pa je primarnemu socialnemu tveganju dodano še sekundarno socialno tveganje odvisnost od oskrbe drugega. Gre torej za istovrstni dajatvi, ki "pokrivata" isto socialno tveganje starševstva. V sistemu socialne varnosti ni dopustno istočasno prejemanje nadomestil, ki nadomeščata izpad dohodka.
Pravilno je razlogovanje sodišča, da za poseg v tožničino pravico za nazaj toženka ni imela zakonske podlage niti v določbah ZUP niti v določbah ZSDP-1.
Obvestilo o opravljeni vročitvi je javna listina, ki v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Na podlagi četrtega odstavka istega člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar tožena stranka z golim zanikanjem prejema plačilnega naloga ni zmogla tega dokaznega bremena.
udarec - škodni dogodek - telesna poškodba - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - enotna odškodnina - kršitev osebnostnih pravic - sosedski spor - premoženjska škoda - stroški zdravljenja - rehabilitacija - zamudna sodba - nedovoljen pritožbeni razlog - nedopustne pritožbene novote
Ni potrebno ločeno odmeriti odškodnino za primarni in sekundarni strah. Odmeri se enotna odškodnina.
Okoliščine, ki jih je navedel tožnik v tožbi, niso takšne intenzivnosti in trajanja, ki bi utemeljevalo prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Čeprav je šlo za konflikt med pravdnima strankama ob opravljanju del na meji, to ne pomeni, da udarec toženca ne more pomeniti posega v osebnostne pravice tožnika in da gre za tako neznaten poseg, ki ne upravičuje prisoje odškodnine.
Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvedensko mnenje v delu, ko izvedenec ni izključil možnosti, da je oškodovanka poleg alkohola zaužila še kaj drugega (zdravila, prepovedane droge), češ da se je oprlo zgolj na splošno podano izjavo izvedenca, da t.i. droge za posilstvo ne spadajo med droge, ki bi se uživale rekreativno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sklep namreč povzelo tudi izvedenčeva pojasnila glede učinkov, do katerih lahko pride z sočasno uporabo nekaterih drog in zaužitjem alkohola, ki lahko ustvarijo pogoje za spolno zlorabo ("blackout", zmedenost, huda omamljenost, nesposobnost ocenitve položaja, povečan libido, nezmožnost koordinacije gibanja), vendar je ob tem jasno poudarilo, da izvedenec na prepovedane droge ne more sklepati z zanesljivostjo.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokaznima predlogoma obrazložilo, da je izvedenka psihiatrične stroke izdelala mnenje po pregledu celotnega spisa, pregledu oškodovanke in mladoletnika B.B. ter na podlagi izvedenskega mnenja sodne medicine, kar je po oceni pritožbenega sodišča razvidno tudi iz njene izpovedbe. Pravilno je opozorilo tudi, da natančnih podatkov o zaužitem alkoholu ni, saj niso bile nikomur odvzete telesne tekočine, o sami opitosti pa so priče in mladoletniki povedali šele po več mesecih od dogajanja, ob tem, da so alkohol uživali vsi in ni pričakovati, da bi se natančno spomnili, kdo je koliko spil. Utemeljeno je navedlo, da se glede na podatke sodnega spisa pri oškodovanki ne da zanesljivo ugotoviti njene stopnje alkoholiziranosti, niti vsebnosti prepovedanih drog.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi v kolikor bi izvedenka ugotovila zgolj slabše obvladovanje oškodovankinega ravnanja pri slednji, bi to ne pomenilo, da je bila v stanju, zaradi katerega se ne bi mogla upirati. Kakor je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe bistveno, da oškodovanka zaradi stanja v katerem je, ni možna dajati odpora, iti pa mora za nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora.
Mladoletniki so z ravnanjem, kakor je opisano na 13. in 14. strani izpodbijanega sklepa, izpolnili vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 176. člena KZ-1, pri čemer ni potrebno, da bi za omenjene posnetke pridobili kakršnokoli premoženjsko korist, temveč zadošča že njihovo pridobivanje, proizvajanje, razširjanje, uvažanje, izvažanje ali ponujanje teh posnetkov na drugačen način.
ZPP člen 82, 82/5, 151, 154, 163, 188, 188/3. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.
stroški za postavitev začasnega zastopnika - pravica odvetnika do nagrade - brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odvetniška tarifa - ustavitev postopka zaradi umika tožbe
Iz pritožbenih navedb ni razbrati konkretnega očitka glede odmerjenih stroškov, na splošno izražen očitek, da se v kriznih časih (časih vedno večje draginje) nagrad ne izplačuje, pa ni utemeljen.
Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi, v primeru, da izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, pa je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00061272
ZIZ člen 187, 187/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 224, 224/2, 245, 376, 386, 386/1-1. ZPP člen 77, 77/2, 80.
javna dražba nepremičnin - kdo ne more biti kupec - dolžnik - predkupni upravičenec - kupec na prisilni javni dražbi - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - prenos pooblastil na upravitelja - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik
Kupec ne more biti dolžnik, sodnik, izvršitelj ali kdo drug, ki uradno sodeluje pri prodaji. Ker dolžnik ne more biti kupec, na javni dražbi tako ne more sodelovati kot predkupni upravičenec. Povsem pravilno mu sodišče prve stopnje tako ni vročilo odredbe o prodaji kot "predkupnemu upravičencu", saj to niti ni.
Ker je z začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena in ker je stečajni dolžnik procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti, je od odgovora na vprašanje ali je predmet postopka premoženje, ki spada v stečajno maso, odvisno ali lahko stečajni dolžnik procesna dejanja opravlja samostojno.
prikriti preiskovalni ukrepi - bančni podatki - odredba preiskovalnega sodnika - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - hramba podatkov - zahteva za preiskavo - prekluzivni rok - prekluzivni rok 2 leti - izločitev dokazov
Dvoletni prekluzivni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je veljal v času odreditve izpodbijanih odredb prvostopenjskega sodišča, se nanaša na dokazno gradivo, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki so bili zbrani v preiskovanju suma storitve konkretnega kaznivega dejanja. PPU je praviloma več, na kar napotuje že sam zakon v uporabi množinske oblike, saj se z njimi na različne, zakonsko določene oblike, zbira dokazno gradivo in podatki, ki omogočajo odločitev o uvedbi oziroma vodenju kazenskega postopka. Dvoletni prekluzivni rok ne varuje izsledkov vsakega od odrejenih PPU, temveč preprečuje nepotrebno odlašanje tožilčeve odločitve za uvedbo ali opustitev pregona po koncu izvajanja ukrepov. Zakon želi namreč preprečiti, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen).
V predmetni zadevi je na predlog tožilca preiskovalna sodnica odredila več PPU, ki so vsi odredbe različnim bankam za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP. S tem je bil pravzaprav izvajan en sam ukrep, čeprav je odredb več, saj gre za odredbe različnim bankam, s čimer se varuje nepotrebno navzkrižno seznanjanje bank o obsegu PPU. Četudi bi bilo odrejenih več različnih PPU, to ne pomeni, da bi vsak od njih ohranil svojo samostojnost v smislu teka dvoletnega roka, še najmanj zato, ker ima drugačno zaporedno številko, spisovno označbo in različen datum, kot to navajajo pritožniki. Gre za isto kazensko zadevo z istimi očitki enotne kriminalne količine, v zvezi s katero so se izvajali PPU.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 127, 129.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 12, 12/1.. ZUP člen 42, 129, 129/1.
nujno zdravljenje - povračilo stroškov - zdravila - dedovanje premoženjske pravice
Tožnica ne uveljavlja zase pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč uveljavlja povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi zdravljenja zavarovanca v tujini. Kot dedinja po pokojnem zavarovancu uveljavlja izvedeno premoženjsko pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki je v trenutku smrti pokojnega prešla nanjo.
Tožnica uveljavlja pravno korist, ki jo ima kot dedinja po pokojnem zavarovancu, ki je bil v času nujnega zdravljenja upravičen do določenih pravic skladno z veljavnimi predpisi. Omenjeno pa je predmet vsebinske obravnave zadeve, ki pa jo tožena stranka ni opravila.
ZIZ člen 17, 21, 21/1. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 104, 104/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljiva sodna poravnava - primeren izvršilni naslov za izvršbo - obstoj terjatve do dolžnika - razveza pogodbe po samem zakonu - razlaga jasnih pogodbenih določil
Drži sicer, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (primerjaj 17. člen ZIZ). Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne sme niti ugotoviti. Nasprotno, vsebino domnevnega izvršilnega naslova mora izvršilno sodišče ugotoviti že zato, da lahko presodi, ali sploh lahko dovoli predlagano izvršbo. Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, mora terjatev namreč sploh obstajati (prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ). Ob tem, da sta se stranki izrecno dogovorili, da se v primeru, da nasprotna stranka kljub pozivu oziroma v dodatnem roku iz poziva ne sklene glavne pogodbe, predpogodba šteje za razvezano, sodišče prve stopnje, ki je v celoti (in ne le paricalno) vezano na vsebino zatrjevanega izvršilnega naslova, izvršbe ni moglo dovoliti, saj je iz predlogu za izvršbo priloženih listin jasno razvidno, da izterjevana terjatev niti ni nastala.
Določilo drugega odstavka 104. člena OZ, po katerem lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev, ni kogentne narave, stranki pa sta se v pogodbi sami dogovorili za drugačno posledico nesklenitve glavne pogodbe po dodatnem pozivu na sklenitev nasprotni stranki.
Kot sporne določbe pogodbe oziroma sodne poravnave je treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.