sodno varstvo posesti - motenje posesti - zavrženje dela tožbe - prepozna tožba - poziv za popravo tožbe - nedoločen zahtevek - nepopolna tožba - materialno procesno vodstvo - individualizacija tožbenega zahtevka - prekluzivni rok - sprememba tožbe
Tožba mora biti formalno popolna še pred začetkom njene vsebinske obravnave in pred začetkom izvajanja dokaznega postopka.
Materialno procesno vodstvo se nanaša tudi na stvarne predloge, vendar pa je sodišče dolžno stranko (dovolj konkretizirano) poučiti le o njegovih pomanjkljivostih, ne pa namesto stranke določiti njegovo konkretno vsebino.
Tožbo je ob upoštevanju 184. člena ZPP res mogoče spremeniti do konca glavne obravnave, a je njeno (vsebinsko) obravnavanje v motenjskem sporu dopustno le, če je do spremembe tožbe prišlo pred iztekom zgoraj navedenega roka.
motenje posesti - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - nenadomestljiva škoda - trditvena podlaga - odklop iz električnega omrežja - naslov bivališča - pravna pomoč
Pritožba ne pojasni razlogov, zaradi katerih je tožnik šele tik pred iztekom zakonskega roka poiskal pravno pomoč in vložil tožbo na motenje posesti, v kateri ni navajal, da mu nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, šele nekaj mesecev kasneje pa je vložil predlog za začasno odredbo, s tem, da je v tožbi navedel naslov za vročanje, ki ni naslov stanovanja, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja. Tudi terminsko sosledje pravovarstvenih zahtevkov prepričljivo potrjuje logično sklepanje sodišča, da bi vsak običajen, povprečen človek, soočen s tako življenjsko situacijo ravnal glede varstva pravic drugače, bolj angažirano in v drugačnih časovnih okvirih. Tudi splošna pravila izkušenj ne potrjujejo pritožbene teze, da je sklepanje sodišča prve stopnje v tem delu nesprejemljivo. Nobenih napak ni v dokazni oceni.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00060837
ZNP-1 člen 149, 149/1. SZ-1 člen 25, 25/2, 25/3. SPZ člen 67, 67/3, 67/4.
ureditev razmerij med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje - pravni interes lastnika - nujen posel rednega upravljanja - ureditev stanja in razmerja v nepravdnem postopku
Med posle upravljanja se štejejo tudi posli obratovanja (25. člen SZ-1), med udeleženci pa je spor prav v zvezi z zagotavljanjem pogojev za dobavo in storitev na način, da bo mogoč individualni obračun elektrike za posamezne porabnike. Da je nadomestitev soglasja v zvezi s priklopom na elektro omrežje posel, nujen za redno vzdrževanje stvari, izhaja tudi iz sodne prakse.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 70. člena SPZ, saj ni ugotavljalo, ali imata nasprotna udeleženca upravičen interes po pridobitvi stanovanja v pritličju in stanovanja v mansardnem delu prizidka, kar sta v postopku zatrjevala, niti se ni do teh navedb opredelilo. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.
služnost vožnje - opustitev posegov v služnostno pravico - samovolja
Ker ni nobenih pravno relevantnih okoliščin, ki bi opravičevale ravnanje toženca, ko je s svojimi dejanji onemogočil tožnico pri izvrševanju služnostne pravice voženj, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo je za samovoljo toženca in ne dovoljeno samopomoč ali skrajno silo.
spor zaradi motenja posesti - zavrženje ugotovitvenega dela tožbe - nedovoljena tožba - dokazna ocena - ocena verodostojnosti izpovedbe - izvrševanje soposesti - prepoved bodočih motilnih dejanj
Tožnica je zahtevala, naj se ugotovi, da jo je toženec motil v nemoteni posesti določene nepremičnine tako, da je na del parcele zložil drva in veje. Zahteva se torej nanaša na ugotovitev obstoja dejstva, ne pa pravice ali pravnega razmerja. Taka tožba ni dovoljena.
Ocena verodostojnosti posameznih izpovedb upošteva vse elemente, ki jih izpostavlja pritožba: odnos priče do pravdne stranke, vir vedenja o dejstvih, o katerih izpoveduje, in vtis, ki ga je naredila na sodišče.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00060311
ZVEtL-1 člen 3, 19, 20. SPZ člen 105. SZ-1 člen 5, 20. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 347, 347/2.
vzpostavitev etažne lastnine - posebni skupni del - posamezni del - skupni del - podstrešni prostor - balkon - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - priposestvovanje - priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe - pritožbena obravnava - zaslišanje udeležencev v postopku - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku
Senat je o pritožbi razpravljal na seji 8. 9. 2022. Ker po njegovi oceni ni bilo utemeljenih razlogov za opustitev dokaza z zaslišanjem udeležencev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1 sprejet sklep, da se za odpravo kršitve opravi pritožbena obravnava.
Skupni deli zgradbe v etažni lastnini so deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov posameznih delov (105. člen SPZ). Med njimi SZ-1 v 5. členu našteva stopnišča, vhodne vetrolove, hodnike, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostore za odlaganje odpadkov in druge prostore, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Lahko (ne nujno) pa etažni lastniki, če nekateri skupni deli služijo le nekaterim posameznim delom, te določijo kot posebne skupne dele (prim. 20. člen SZ-1).
V skladu z 19. členom ZVEtL-1 je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Ne glede na to določbo izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe (20. člen ZVEtL-1).
Ob tem zavedanju in ob odsotnosti vsakršnih trditev o pravnem naslovu, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice oziroma za transformacijo ali določitev skupnih delov kot posebnih skupnih delov, zaključek, da je prišlo do priposestvovanja, nikakor ni mogoč. Gola dolgoletna uporaba (dotlej nedvomno in nesporno) skupnega dela ter izključitev drugih lastnikov od uporabe kljub še tako velikemu vložku ni mogla pripeljati do pridobitve lastninske pravice na skupnem prostoru, četudi bi se pritožnikoma to zdelo prav(ično).
Predlagatelj pridobitev teh dveh delov, ki predstavljata pokrit balkon oziroma verando (ali “gank“) ob njegovem stanovanju v prvem nadstropju izkazuje z darilno pogodbo (priloga A 4 v spisu). Besedilo darilne pogodbe takšno razlago vsekakor omogoča oziroma je ne izključuje. Ker je v pogodbi govora o odgovarjajočem deležu skupnih prostorov, pa bi bila (glede na to, kaj bi se ugotovilo o dotedanji uporabi prostorov) možna tudi razlaga, za kakršno sta se zavzemala pritožnika, torej, da gre za skupni prostor. A (z zaslišanji udeležencev postopka dopolnjeni) dokazni postopek njune razlage (in njunih trditev, da so vsi solastniki tam shranjevali pridelke, rože, sušili perilo ...) ni potrdil.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3. SPZ člen 9, 10. ZZK-1 člen 8.
zaznamba izvršbe - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zastavna pravica tožene stranke temelji na pogodbeni podlagi in ni bila pridobljena šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pravilno je pojasnilo, da pridobitev zastavne pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (originarnega) solastnika pod pogojem, da je pridobitelj zastavne pravice v dobri veri, in glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navedla in utemeljila, da je bila dobroverna in se je v celoti oprla na javne podatke v zemljiški knjigi, tožnica pa teh navedb sploh ni prerekala ali zatrjevala (in dokazovala) nasprotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ima poplačilna pravica tožene stranke prednost pred s strani tožnice zatrjevano originarno pridobitvijo solastninske pravice.
STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00060770
ZVEtL-1 člen 7, 29, 42, 43, 55. SZ-1 člen 23.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - površina parcele - kvadratura stavbe - merila - urbanistični in arhitekturni pogoji - vpis pravic v zemljiško knjigo - vabilo na narok - kontradiktornost - neobvezna izvedba naroka - konkretizacija pritožbenih razlogov - dokaz s sodnim izvedencem
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne določa obveznosti in nujnosti oprave naroka.
Zakon sodišču omogoča, da z uporabo meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je tudi storilo sodišče v obravnavani zadevi, ko je s pomočjo izvedenke, ki si je ogledala kraj in po pregledu dokumentacije v spisu, ugotavljalo obseg pripadajočega zemljišča k stavbama. Zahteva po omejitvi zemljišča na določeno kvadraturo ne obstaja.
Sodišče prve stopnje je ob povzeti trditveni podlagi pravdnih strank, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v obrazložitvi navedene dokaze, pravilno zaključilo, da so na tožnico kot osebo, ki je pred toženčevo (upnikovo) pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku (na podlagi v zemljiški knjigi zaznamovanega sklepa o izvršbi), razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ne glede na v času zaznambe zastavne pravice neobstoječi (in šele kasneje izvedeni) zemljiškoknjižni vpis, že prešla stvarnopravna upravičenja v obsegu, ki ji zagotavlja pravno varstvo v izločitveni pravdi. Vprašanja skrbnosti oz. poštenosti tožnice na eni strani in dobre vere toženca na drugi strani niso pravno pomembna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - STVARNO PRAVO
VSM00060754
ZEKom-1 člen 2, 2/1, 9, 9/5, 19, 20, 21, 22, 93, 238. ZTel-1 člen 52, 53, 54. ZSZ člen 3, 18, 18/1, 20, 28, 28/1. OZ člen 339, 339/2, 339/3. SPZ člen 37, 99. ZPP člen 337, 337/1. URS člen 33, 69. ZTel člen 1, 2, 2-1, 2-2, 2-5, 2-25, 2-26, 4, 4/2, 7, 7-3. ZEKom člen 77, 78, 79, 80.
razširitev služnosti - služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti - odstranitev oddajnika - aktivna legitimacija - res iudicata - gospodarska javna infrastruktura - višina stroškov postopka - vznemirjanje lastninske pravice
V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.
sodno varstvo posesti - motenje posesti - zadnja mirna posest - pravica do posesti - dejanska oblast nad stvarjo - pasivna legitimacija - izvrševanje posesti - motilno dejanje
Predmet posestnega varstva ni pravica, ampak zadnja mirna posest: v sporu zaradi motenja posesti se torej ne ugotavlja pravica do posesti, ampak le dejanska oblast nad stvarjo, ki naj bi bila predmet motenja.
Pasivno legitimiran v motenjski pravdi je vsak, ki je posest odvzel oziroma motil. To je lahko tudi lastnik v razmerju do nekoga, ki ima stvar v dejanski oblasti (četudi bi se mogoče izkazalo, da ta nima pravice do posesti).
S posegom se tisti, ki moti posest, postavi v vlogo posestnika, kar vsekakor spreminja dotedanji način izvrševanja posesti: če je bil prej posestnik izključni posestnik, z motilnim ravnanjem motilec postane na nek način soposestnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060046
ZPP člen 163, 163/4, 337, 337/1. SPZ člen 19, 27, 28, 43, 44.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje - lastniška posest - viciozna posest - nedobrovernost - poizvedovalna dolžnost - zemljiška knjiga - javna knjiga - javna pot - pritožbene novote - stroški po temelju
Tožnika nista bila dobroverna, saj sta vedela oziroma bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni njuna last, na kar kaže njuno dolgoletno spoštovanje meje pri njunem postavljanju električnega pastirja in posledični paši. Pravilna je tudi navedba sodišča o poizvedovalni dolžnosti tožnikov, zakaj nista vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da sta preprosta kmeta brez izobrazbe, saj takšna dolžnost velja tudi za njiju. Tudi kmetje brez dvoma poznajo oziroma morajo poznati pomen zemljiške knjige kot javne knjige.
Ker gre za javno dobro, tožnika te nepremičnine (niti delno) nista mogla priposestvovati.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
OZ člen 168, 168/2, 190, 197, 198. SPZ člen 66, 66/1, 68.
verzijski zahtevek - plačilo uporabnine za nepremičnine - pravice solastnika nepremičnine - uporaba solastne nepremičnine - privolitev v lastno prikrajšanje - nadomestilo za uporabo - uporabnina - stroški z uporabo poslovnega prostora - procesni pobot
Iz sodne prakse je mogoče povzeti naslednja izhodišča za odločanje: (1) zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve; (2) solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve (korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja), in je odvisna od objektivnih okoliščin in vsakokratnih ravnanj strank, presojanih v luči temeljnih načel, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij in načel mirnega reševanja sporov ter vestnosti in poštenja; (3) med skrajnima položajema, ko solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža oziroma ko drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe, je vrsta vmesnih položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od konkretnih okoliščin obravnavanega primera; (4) v primeru, ko je souporaba solastne nepremičnine dejansko onemogočena, prikrajšanemu solastniku za utemeljenost obogatitvenega zahtevka ni treba predhodno postaviti zahteve za souporabo ali delitev nepremičnine.
Za odmero nadomestila je relevantna potencialna (hipotetična) korist, torej korist, ki bi jo obogateni lahko dosegel, pa je zaradi lastnih opustitev ni. Toženec tožnici dolguje uporabnino tudi za poslovni prostor na Y., čeprav ga dejansko ni uporabljal (ni koristil oziroma oddajal). Kot nedobroverni posestnik ji uporabnino dolguje zgolj na temelju neupravičene posesti (poslovni prostor je imel pod ključem). Toženec je s tem, ko je tožnici onemogočil uporabo, nase prevzel tveganje, da mu poslovni prostor morda ne bo prinesel koristi. Uporabnino za potencialno koriščenje nepremičnine je res mogoče prisoditi le v primeru, če je nepremičnina dejansko primerna za uporabo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelji nimajo pravice za vložitev predloga za izdajo dopolnilnega sklepa v delu, v kolikor se predlog nanaša na pritožbo zakonitega udeleženca A. d. o. o. - v stečaju. ZVEtL-1 namreč v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku. Predlagatelji prav tako ne izkažejo pravnega interesa za vložitev predloga za dopolnitev sklepa v delu, kolikor se predlog nanaša na pritožbo zakonitega udeleženca A. d. o. o. - v stečaju. Zato je pritožbeno sodišče predlog predlagateljev za izdajo dopolnilnega sklepa v tem delu zavrglo.
ZD člen 128, 162, 165, 165/2, 214, 214/1, 214/2. SPZ člen 7, 41.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - obseg zapuščine - zapustnikovo premoženje - vsebina sklepa o dedovanju - povračilo pomoči - načelo specialnosti - predmet dedovanja - sestavina nepremičnine - pridobitev lastninske pravice z dedovanjem
S tem, ko sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do dejstev, ki so pravno pomembna za ugotovitev, katero premoženje je imela zapustnica ob smrti in je prešlo na njene dediče (prim. 41. člen SPZ), dejanskega stanja v zadevi ni popolno ugotovilo.
V novem odločanju bo moralo zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine, saj je od njega odvisna višina povračila pomoči po predpisih o socialni varnosti, do katerega je upravičena občina.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobrovernost lastniškega posestnika - odsotnost zemljiškoknjižnega vpisa - dobra vera pravnega prednika - dobrovernost priposestvovalca kot dediča - dobroverna posest dedinje - raziskovalna dolžnost
Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.
pravni interes stranskega intervenienta za udeležbo v pravdi - obremenitev lastninske pravice s služnostjo - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - varstvo kupca nepremičnine
Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga temelji na stališču, da ima pritožnik kot kupec nepremičnine dejanski interes, da toženec v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti v breme te nepremičnine zmaga, ni pa verjetno izkazano, da bi odločitev v tej zadevi vplivala na njegovo razmerje s tožencem. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je interes, da toženca v pravdi dosežeta zavrnitev zahtevka za ugotovitev služnosti, ki ga pritožnik opisuje v pritožbi, prepoznalo že sodišče prve stopnje, a ta za položaj intervenienta ne zadostuje. Ker pritožnik ni izkazal, da bi sodba o ugoditvi zahtevku učinkovala tudi zoper njega kot – sledeč njegovim trditvam – novega lastnika nepremičnine, na katero se nanaša zahtevek, je odločitev pravilna.