SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, za nastanek etažne lastnine poleg pravnega posla ali odločbe predpisuje tudi vpis v zemljiško knjigo, a ta zakon zatečenega stanja glede prej nastale etažne lastnine ni ukinil. Tako nastalo etažno lastnino je sodna praksa ves čas priznavala in ji nudila ustrezno pravno varstvo.
Iz dejstva, da je na obravnavani stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina oziroma le navidezna solastnina, pa nadalje izhaja, da so posamezni dejanski etažni lastniki solastniki skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ), pri čemer gre za posebno obliko solastnine, saj njena delitev (praviloma) ni mogoča (glej peti odstavek 105. člena SPZ). Etažni lastnik s tem, ko pridobi lastninsko pravico na posameznem delu, nujno in neodvisno od svoje volje postane član posebne solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki, ki ne more prenehati, dokler etažna lastnina obstaja.
Etažni lastniki so notranja razmerja glede uporabe, uživanja in upravljanja solastnih (skupnih delov) uredili s pogodbo o vzajemnih razmerjih, iz katere med drugim izhaja, da ima skupnost etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov svoje organe (skupščina in upravni odbor) in dogovorjen mehanizem odločanja, kar jo v tem pogledu približuje pravnim osebam.
Na podlagi 199. člena OZ se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, iz česar izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, ko in kadar je nujna ali koristna.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti, ker je, kot je sam navajal, zalivalo že prej, da se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil, navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke.
Bistveno vprašanje pri opravljanju (delno) tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke.
Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva.
Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.
Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil z B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.
Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.
Obstoj oziroma neobstoj dejanske etažne lastnine - navidezne solastnine je predhodno vprašanje, od katerega je odvisno, ali se etažna lastnina na stavbi lahko vzpostavi po določbah ZVEtL-1, ali po določbah ZNP o delitvi stvari v solastnini. Sporno pravno razmerje, o obstoju/neobstoju dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine, je treba zaradi pravilnega vodenja postopka identificirati pred izvajanjem dokaza z izvedencem, nato pa izvedencu natančno označiti predmet njegovega dela in pojasniti, kaj je predmet izdelave strokovne podlage za evidentiranje sprememb v katastru.