O poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Zato ni zakonske podlage, da je sodišče pozvalo predlagatelja, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.3.2009 in sklep z dne 23.4.2007 razveljavita ter vrne zadeva v ponovno odločanje.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili napravljeni na podlagi teh sklepov, izbris zaznambe zavrženja predloga in ponoven vpis plombe.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice, ki ga je vložila zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007, opr. št. Dn. 542/2007 o zavrženju vknjižbe služnostne pravice, kot neutemeljen.
Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo predlagateljica in navaja, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007. Z zemljiškoknjižnim predlogom je predlagala zgolj vknjižbo služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, predlog je bil vložen pred pristojnim sodiščem, to je sodiščem, ki je po 126. členu Zakona o zemljiški knjigi krajevno pristojno za odločanje o predlaganem vpisu. Sodišče je s svojo zahtevo po dodatnem izvodu listine kršilo določbo 7. odstavka 142. člena ZZK-1, saj je to določilo napačno tolmačilo, hkrati pa je zavrglo predlog o tistem, kar je predlagatelj predlagal in za kar je sodišče tudi pristojno. Zavrženje bi se lahko nanašalo le na tisti del, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. 2. odstavek 145. člena ZZK-1 nedvomno potrjuje stališče predlagateljice, saj določa, da se zavrže predlog le v tistem delu, ki se nanaša na vpise, v katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče in zato predloga v delu, v katerem se zahteva vknjižba služnosti, ni mogoče zavreči. Pritožnica opozarja tudi na to, da je poočitev pomožni vpis, ki se izvede po uradni dolžnosti, torej brez sodelovanja predlagatelja ali kogarkoli in da je podlaga za poočitev sklep Okrajnega sodišča v Litiji, ne pa listina, katere prepis je sodišče zahtevalo od predlagateljice. Opozarja tudi na dosedanjo prakso, ki obstaja v zvezi z vknjižbo služnostne pravice in poočitvijo takih vpisov, ki je drugačna od izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da odloča o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču tisto sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, torej Okrajno sodišče v Litiji. Glede na to je še dodatno nerazumljiva zahteva po dodatnem prepisu listine, saj to listino sodišče že ima, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ne potrebuje, saj o poočitvi ne bo odločalo. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter sklepa zemljiškoknjižnega referenta in vračilo zadeve v ponovno odločanje ter hkrati izbris vseh vpisov, ki so nastali zaradi izpodbijanih sklepov ter ponoven vpis plombe.
Pritožba je utemeljena.
Po 118. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v zemljiški knjigi pri gospodujoči nepremičnini poočiti povezava med vpisom stvarne služnosti, ki je vknjižena pri služeči nepremičnini . O poočitbi, ki je po 114. členu ZZK-1 pomožni vpis, odloči po 3. odstavku 118. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, če dovoli vpis, v zvezi s katerim se ta poočitba vpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču, glede na citirano določilo 3. odstavka 118. člena ZZK-1, odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Glede na to, da je predlagateljica svoj predlog vložila pri krajevno pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču in je predlogu priložila tudi listino, ki je podlaga za predlagani vpis, zato ni bilo nobene zakonske podlage za to, da je sodišče na podlagi 7. odstavka 142. člena v zvezi z 144. in 145. členom ZZK-1 pozvalo predlagateljico, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Zakon namreč obveznost, da predlagatelj priloži predlogu še ustrezno število prepisov listine (in ne fotokopij) predvideva le v primeru, da se s predlogom zahtevajo vpisi, o katerih so pristojna odločati druga zemljiškoknjižna sodišča, ne predvideva pa tega za primer pomožnega vpisa, ki se ne izvede na predlog ampak po uradni dolžnosti in o katerem vedno odloča isto sodišče, ki odloča o glavnem vpisu. Če je torej sodišče krajevno pristojno za glavni vpis, je pristojno tudi za poočitbo in do situacije, ki jo predvideva 7. odstavek 142. člena sploh ne more priti. Da je takšna razlaga pravilna kaže tudi določilo 145. člena ZZK-1 , ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog v delu, v katerem se nanaša na vpise, o katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče, v primeru neupoštevanja 7. odst. 142. člena (in neupoštevanju sklepa o dopolnitvi predloga) zavrže. V konkretnem primeru je za odločanje tako o glavnem kot pomožnem vpisu pristojno isto sodišče in uporaba te sankcije zato sploh ne pride v poštev. V primeru poočitbe služnosti je popolnoma jasno, da se poočitev izvrši, če se dovoli glavni vpis in obratno, ne more pa se dovoliti glavni vpis in „zavreči“ pomožni vpis, o katerem se odloči po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ga izvede drugo zemljiškoknjižno sodišče. To je bilo očitno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pa je nato, namesto da bi o predlogu odločilo, celoten predlog zavrglo, torej tudi v delu, ki se nanaša na glavni vpis in za katerega ni dvoma, da je o njem pristojno odločati in ga tudi izvesti.
Ker sta torej sklep zemljiškoknjižne referentke o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga ter sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep glede na opisano nepravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 161. člena ZZK-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo tako izpodbijani sklep kot sklep zemljiškoknjižnega referenta ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Hkrati je dovolilo tudi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi obeh sklepov, izbris zaznambe zavrženja vpisa in ponoven vpis plombe.
spor o obsegu zapuščine – napotitev na pravdo – prekinitev zapuščinskega postopka
Pravica dedičev, ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, je manj verjetna, ker so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na enega od dedičev. Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico.
sklenitev pogodbe – ponudba – oblika ponudbe – nepodpisana ponudba
Ker je bila za promet z nepremičninami potrebna najmanj pisna oblika, za nezazidana stavbna zemljišča pa celo oblika notarskega zapisa, bi morala biti tudi ponudba pisna. Ker pa gre v konkretnem primeru za pogodbo oziroma listino, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je potrebno upoštevati tudi 72. člen ZOR, po katerem je zahteva po pisni obliki izpolnjena, ko je listina podpisana. Nepodpisan osnutek pogodbe v konkretnem primeru zato ne more pomeniti takšne oblike ponudbe, ki bi, če bi bila sprejeta, lahko pomenila, da je prišlo do sklenitve pogodbe.
zavarovalna pogodba – izguba zavarovalnih pravic – vožnja pod vplivom alkohola – zapustitev kraja prometne nesreče - ničnost zavarovalnih pogojev
Določila zavarovalnih pogojev, ki določajo, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (z domnevo alkoholiziranosti v primeru izmikanja ali pobega) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, niso nična. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice), na njem pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže ekskulpacijske razloge vseh očitanih mu kršitev.
t
ekst
:
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR in zakonske zamudne obresti od 7.137,16 EUR (prej 1.710.829,00 SIT) od 13.04.2005 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 196,86 EUR (prej 47.146,00 SIT) od 16.04.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zenska 1.009,83 EUR (prej 241.995,00 SIT) od 19.05.2005 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 243,06 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V pretežnem delu pritožbe nasprotuje pogodbeni vezanosti toženca na splošne zavarovalne pogoje, saj ti toženi stranki ob sklepanju pogodbe niso bili predloženi. Sodišču očita tudi, da ne loči regresnega in odškodninskega zahtevka ter da je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo dokazovanja, da v trenutku prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola, saj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca toksikološke stroke. Opozarja pa tudi na določilo 942. člena Obligacijskega zakonika, ki določa ničnost pogodbenih določil, ki oškodovancu jemljejo pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Uveljavlja tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki ter neobrazloženost sodbe v smeri, da je toženec splošne pogoje prejel. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka je za zavarovanje svoje avtomobilske odgovornosti s tožečo stranko po polici št. 1 sklenila zavarovalno pogodbo.
Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zaveže, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj tretjega (1).
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so sestavni del zavarovalne pogodbe tudi splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04 (120. člen OZ). Pritožbene trditve, da le ti tožencu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe niso bili predloženi, so pritožbene novote, saj je toženec v odgovoru na tožbo, v kateri se je tožeča stranka sklicevala na določila navedenih splošnih pogojev, izrecno priznaval, da so ti del zavarovalne pogodbe (list. št. 13 spisa). Priznanih dejstev tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP), sodišče pa je splošne pogoje pravilno opredelilo kot del zavarovalne pogodbe, ne da bi moralo dodatno obrazlagati zakaj. Ker tožena stranka ne pojasni, zakaj že v teku postopka na prvi stopnji morebiti ne bi mogla uveljavljati, da splošnih pogojev ni prejela in zakaj je njihovo zavezujočo naravo najprej priznala,v pritožbi pa zanikala, tudi pritožbeno sodišče tovrstnih trditev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).
Splošnim zavarovalnim pogojem tudi ni pripisati ničnosti. Res so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil kakšne izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti (942. člen OZ), kar velja predvsem za formalne obveznosti zavarovanca (npr. opustitev obveznosti obvestitve zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera). Izguba zavarovalnih pravic pa je v primeru vožnje pod vplivom alkohola ali zapustitve kraja prometne nesreče že zakonsko določena (2).
09.03.2005 je toženec povzročil prometno nezgodo, s tem, da kot voznik ni spustil mimo vozila R. C., ki ga je po prometnem pasu, na katerega se je nameraval vključiti iz neprednostne ceste, vozila D.S. Ta je, da bi preprečila trčenje s toženčevim vozilom, zavila desno izven vozišča, kjer jo je zaneslo na levo stran vozišča in je trčila v nasproti vozeči avtomobil N. M., ki ga je vozila M. T.
Za nematerialno škodo, ki jo je utrpela oškodovanka D. S., je tej tožeča stranka dne 18.05.2005 izplačala 430.000,00 SIT, za stroške odvetniškega zastopanja pa istega dne 118.800,00 SIT. Za materialno škodo na osebnem vozilu Clio je tožeča stranka dne 12.04.2005 izplačala 1.069.934,00 SIT in znesek 27.066,00 SIT, za škodo na osebnem vozilu N. M. pa dne 12.04.2005 znesek 640.895,00 SIT in dne 14.04.2005 še 20.110,00 SIT, od toženca pa zahteva povračilo najvišjega zakonsko določenega zneska (prej 2.000.000,00 SIT).
Iz določil splošnih pogojev izhaja, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (4. in 7. točka 3. člena splošnih pogojev). Vsebinsko enako določilo pa vsebuje že citirani 7. člen ZOZP. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice).
Tožeča stranka je tožencu očitala obe omenjeni kršitvi. Toženec bi bil prost obveznosti povračila plačanega, če bi dokazal, da ni kriv za to, da je zapustil kraj prometne nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter če bi dokazal, da ni bil alkoholiziran oziroma da alkoholiziranost ni bila vzrok za nastalo škodo. Na tožencu je bilo tako trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo obeh očitanih mu kršitev.
V pritožbi neizpodbita je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, ne da bi pustil svoje podatke. Ker toženec ni niti navedel, niti dokazal nobenega tehtnega razloga, zakaj je odšel s kraja nesreče, je izgubil svoje zavarovalne pravice že po 7. točki 3. člena zavarovalnih pogojev. Na odločitev sodišča tako ne more vplivati vprašanje ali je bil toženec res pod vplivom alkohola in ali je bilo njegovo ravnanje posledica njegove alkoholiziranosti, zato se pritožbeno sodišče do očitkov toženca, ki se nanašajo na ugotavljanje alkoholiziranosti, ni opredeljevalo.
Ker je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, ima tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravico od njega regresirati plačani znesek oziroma največji zakonsko določen znesek. Toženec tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi izplačani višini (konkretizirano) ni nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče višino terjatve preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, teh pa ni ugotovilo.
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
-----------------------
(1) 921. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(2) Glej Ristin, Korbar in Simoniti: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar 7. člena.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0052566
ZZK-1 člen 8. ZTLR člen 33.
nedopustnost izvršbe - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – zavezovalni pravni posel – razpolagalni pravni posel – načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.
sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje po uradni dolžnosti - kazenske točke v cestnem prometu - pravnomočnost - vložitev ustavne pritožbe - prekinitev postopka
Sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici in odločbe prekrškovnih organov, s katerimi so bile kazenske točke izrečene, so pravnomočne in izvršljive. Vložitev ustavne pritožbe zoper eno od odločb, ki so podlaga za izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni ovira za izrek sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vložnik ustavne pritožbe Ustavnemu sodišču RS ni niti predlagal zadržanja izvršitve izpodbijanega sklepa do odločitve o ustavni pritožbi, prav tako višje sodišče, glede na svojo odločitev v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje na katero se pritožnik sklicuje, ne najde razloga, da bi samo prekinilo postopek do odločitve ustavnega sodišča.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da pozna natančne katastrske podatke in točno izmero spornega dela zemljišča, saj se to ugotavlja v izvedenskem mnenju oz. katastrskem elaboratu. Prilagoditev tožbenega zahtevka glede na elaborat tako ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP.
Sodišče razen na podlagi izrecnega pristanka strank dokumentacije iz drugih spisov ne sme upoštevati, medtem ko te omejitve za izvedenca ne veljajo.
DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055190
ZDen člen 88, 88/1. ZLPP člen 11, 15, 15/2. OZ člen 92.
razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije – ničnost pravnih poslov po 88. členu ZDen - ničnost prodajne pogodbe - pravni interes za uveljavljanje ničnosti – začasna odredba – zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev
Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058407
ZPP člen 7. CMR člen 1, 1/1, 3, 32, 32/1, 32/1-b.
uporaba CMR konvencije – uporaba materialnega prava po uradni dolžnosti – iura novit curia – mednarodni prevoz blaga po cesti – ugovor zastaranja- sklepčnost ugovora zastaranja – zastaranje terjatve iz pogodbe o mednarodnem prevozu blaga po cesti
Dejstvo, ali je tožena stranka opravila mednarodni prevoz ali ne, ni odločilno za uporabo CMR konvencije. Iz 1. odstavka 1. člena CMR konvencije namreč izhaja, da se CMR konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjeno prevozno pogodbo, da se pri prevozni pogodbi odplačnost domneva in da iz trditev tožeče stranke izhaja tudi, da je bil prevzemni kraj v Republiki Sloveniji, namembni kraj pa Priština, da sta torej prevzemni in namembni kraj v različnih državah, pri čemer je Republika Slovenija država pogodbenica CRM konvencije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja CMR konvencija.
ZPP člen 288, 288/1, 288/2, 324, 324/3. ZPSPP člen 28.
litispendenca – odločanje o ugovoru litispendence – izrek sodbe – uporaba materialnega prava
Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar ali stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, ne vsebuje pa odločitve o procesnih vprašanjih, kot je vprašanje utemeljenosti ugovora o litispendenci.
Neprecizna uporaba izrazov odstop od pogodbe in odpoved pogodbe ne vpliva na utemeljenost zahtevka za izpraznitev poslovnih prostorov, ki je v obravnavanem primeru bistven. Prvostopenjsko sodišče je sodilo v mejah postavljenega zahtevka, pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga pozna po uradni dolžnosti.
sklep o izvršbi – zaznamba sklepa o izvršbi – vpis po uradni dolžnosti
Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, ki se nanašajo na samo terjatev in njeno morebitno prenehanje in na zatrjevane nepravilnosti izvršilnega postopka pritožnik v zemljiškoknjižnem postopku ne more uspešno uveljavljati, ampak so lahko predmet obravnavanja le v izvršilnem postopku, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
OZ člen 280, 378, 378/1, 574. ZPP člen 116, 117, 117/2, 117/3, 118, 318, 318/1, 318/3.
zamudna sodba – vrnitev v prejšnje stanje – sklepčnost tožbe
Glede na to, da se v skladu z 280. členom OZ obveznost izpolni upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik, bi morala tožeča stranka v tožbi tudi v zvezi s tem navesti odločilna dejstva, vendar glede tega ni navedla ničesar.
darilna pogodba – podlaga darilne pogodbe - poslovni namen darilne pogodbe – nagib za darilno pogodbo – pozneje odpadla podlaga – prenehanje darila
Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 39. člena OZ), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (3. odstavek 190. člena OZ).
spor majhne vrednosti – nelogična dokazna ocena – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Argumentacija je nelogična do take mere, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 009I/2005-10255 z dne 19.10.2005 v 1. točki izreka za glavnico 1.400,56 EUR in za zakonske zamudne obresti od različnih zneskov in različnih datumov, in v 4. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 690,70 EUR pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo pravne podlage, na kateri je ugodilo predlogu za izvršbo za zapadle zavarovalne premije za čas od 1.1.2003 do 1.10.2004; sodišče ni odgovorilo, od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno; tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi vsebinsko smiselno navedla, da je razdrla pogodbo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke; med obravnavo se niso razčistila vsa dejstva, ki zadevajo pogodbeno razmerje; napačen je zaključek sodišča, češ da je splošno znano, da pri pošiljanju z navadno pošto lahko pride do izgube pošiljke, saj je to zunaj trditev tožeče stranke; dokazna ocena je pomanjkljiva; če sodišče verjame, da je poslala odpoved z navadno pošto, kar je bila navada, bi sodišče to moralo upoštevati.
Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo o stvari moralo ponovno odločati. Pri tem nova glavna obravnava niti ni nujna, kajti sodišče prve stopnje lahko na podlagi doslej zbranega gradiva upoštevaje v nadaljevanju navedene pomisleke o stvari ponovno odloči (1. odstavek 354. člena ZPP in 1. odstavek 450. člena ZPP).
Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo, zaradi česar mora za določeno obdobje plačati zavarovalno premijo. Sodišče prve stopnje toženki verjame, da je odpoved poslala. Verjame tudi, da se je skupaj z agentko celo oglasila pri tožeči stranki, da bi pridobila potrdilo o tem, da je tožeča stranka pošiljko prejela, vendar tožeča stranka oziroma njeni ljudje potrdila niso hoteli izdati. Kljub temu sodišče prve stopnje šteje, da prejem odpovedi ni dokazan. Pri tem v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena glede tožeče stranke po stališču sodišča prve stopnje zadostuje njena trditev, da pošiljke ni prejela. Sodišče prve stopnje ne pojasni, pa tudi sicer iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, kako naj bi in, ali, bi sploh lahko tožena stranka dokazala, da je tožeča odpoved prejela, če je bil med njima običajen način komuniciranja navadna pošta. Ocena sodišča prve stopnje je nelogična, saj sodišče prve stopnje ugotovi, da se je toženka celo oglasila pri tožeči stranki in zahtevala potrdilo o prejemu. Če se je tam oglasila zaradi potrdila, je torej tožeča stranka najkasneje tedaj zvedela, da je bila odpoved dana. Delavec tožeče stranke glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni dejal, da odpovedi niso prejeli, pač pa, da o tem ne dajejo potrdil. Nelogičen in nerazumen je zato zaključek sodišča prve stopnje, češ da se je pošiljka morda izgubila. Če se je, je tožeča stranka najkasneje tedaj, ko se je toženka pri njej zglasila, vedela, da je pogodba odpovedana. Že mogoče, da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki zaradi prejema potrdila, ker bi naj to kazalo na dvom o tem, ali je tožeča stranka odpoved dejansko prejela (kot ugotavlja sodišče prve stopnje), vendar pa je prav dejstvo, da se je tam zglasila, bil edini način, da bi dvom odpravila. Če bi tožeča stranka tedaj odpovedi ne prejela, bi bil logičen odgovor, naj odpoved ponovno pošlje, ne pa, da o tem ne izdajajo potrdil. Očitno torej ob obisku toženke tožeča stranka ni storila nič, da bi toženki dvom o prejemu pošiljke odpravila.
V povezavi s tem delom dokazne ocene se pritožba tudi utemeljeno sprašuje, ali in od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno in na kakšni podlagi vtožuje zavarovalne premije le za določeno obdobje. Res je, da je stvar tožeče stranke, za kakšno obdobje zahteva premije. V konkretnem primeru, ko je sporno vprašanje odstopa od pogodbe, pa je v zvezi z logičnostjo dokazne ocene pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali, od kdaj in zakaj šteje tožeča stranka pogodbo odpovedano, če odstopne izjave ni prejela. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je pomembno, ali je tožeča stranka toženo pred pravdo pozivala na plačilo. Tudi tu ne gre za to, da bi bil tak poziv na splošno potreben, v konkretnem primeru pa je tudi to pomembno v zvezi z vprašanjem prejema odpovedi.
Nepomembno pa je, kar pritožba prav tako trdi, da naj bi šlo za razdrtje pogodbe zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. Ni videti, kako naj bi to vplivalo na odločitev, če je bilo v postopku doslej nesporno ugotovljeno, da je bila po izteku 5-letnega roka odpoved zavarovalne pogodbe mogoča.
Tako je torej glede na vse zgoraj povedano argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno nerazumljiva in predvsem nelogična, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne gre torej za vprašanje dejanskega stanja, pač pa je argumentacija v taki meri nelogična, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (glej II Ips 3/2006).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.
ZPIZ-1 člen 68, 68/2, 70, 70/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 6, 24.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Ker so pri ugotavljanju dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani Hrvaške in Slovenije izenačeni, je treba pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem. Skupaj s tem obdobjem pa tožnica izpolnjuje pogoj gostote zavarovanja in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.