zamudna sodba – vročanje – naslov stranke – sprememba naslova med pravdo – odvetnik kot stranka – pritrditev na oglasno desko
Toženka je med pravdo spremenila svoj naslov in tega ni sporočila sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je vročitev sodnih pisanj opravilo s pritrditvijo na sodno desko. Toženka nastopa kot stranka in ne kot pooblaščenka, zato jo veže določba 145. člena ZPP.
Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva tudi, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in druge stroške za tisti del, ki ga je tožena stranka imenovala poslovni prostor v površini 49,96 m2. V tem delu tako ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, temveč za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke, da zaračunava tožeči stranki za sporni del prostorov stroške upravljanja, kot da gre za poslovne prostore.
ZZZDR člen 78, 105, 105/1, 105/3, 129. ZPP člen 413.
skupno starševstvo – sporazum staršev – odločitev sodišča o skupnem starševstvu – odmera preživnine – stroški postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki
O skupnem starševstvu sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev ne more odločiti. Skupno starševstvo je lahko le posledica sporazuma obeh staršev.
O poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Zato ni zakonske podlage, da je sodišče pozvalo predlagatelja, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.3.2009 in sklep z dne 23.4.2007 razveljavita ter vrne zadeva v ponovno odločanje.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili napravljeni na podlagi teh sklepov, izbris zaznambe zavrženja predloga in ponoven vpis plombe.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice, ki ga je vložila zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007, opr. št. Dn. 542/2007 o zavrženju vknjižbe služnostne pravice, kot neutemeljen.
Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo predlagateljica in navaja, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007. Z zemljiškoknjižnim predlogom je predlagala zgolj vknjižbo služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, predlog je bil vložen pred pristojnim sodiščem, to je sodiščem, ki je po 126. členu Zakona o zemljiški knjigi krajevno pristojno za odločanje o predlaganem vpisu. Sodišče je s svojo zahtevo po dodatnem izvodu listine kršilo določbo 7. odstavka 142. člena ZZK-1, saj je to določilo napačno tolmačilo, hkrati pa je zavrglo predlog o tistem, kar je predlagatelj predlagal in za kar je sodišče tudi pristojno. Zavrženje bi se lahko nanašalo le na tisti del, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. 2. odstavek 145. člena ZZK-1 nedvomno potrjuje stališče predlagateljice, saj določa, da se zavrže predlog le v tistem delu, ki se nanaša na vpise, v katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče in zato predloga v delu, v katerem se zahteva vknjižba služnosti, ni mogoče zavreči. Pritožnica opozarja tudi na to, da je poočitev pomožni vpis, ki se izvede po uradni dolžnosti, torej brez sodelovanja predlagatelja ali kogarkoli in da je podlaga za poočitev sklep Okrajnega sodišča v Litiji, ne pa listina, katere prepis je sodišče zahtevalo od predlagateljice. Opozarja tudi na dosedanjo prakso, ki obstaja v zvezi z vknjižbo služnostne pravice in poočitvijo takih vpisov, ki je drugačna od izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da odloča o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču tisto sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, torej Okrajno sodišče v Litiji. Glede na to je še dodatno nerazumljiva zahteva po dodatnem prepisu listine, saj to listino sodišče že ima, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ne potrebuje, saj o poočitvi ne bo odločalo. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter sklepa zemljiškoknjižnega referenta in vračilo zadeve v ponovno odločanje ter hkrati izbris vseh vpisov, ki so nastali zaradi izpodbijanih sklepov ter ponoven vpis plombe.
Pritožba je utemeljena.
Po 118. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v zemljiški knjigi pri gospodujoči nepremičnini poočiti povezava med vpisom stvarne služnosti, ki je vknjižena pri služeči nepremičnini . O poočitbi, ki je po 114. členu ZZK-1 pomožni vpis, odloči po 3. odstavku 118. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, če dovoli vpis, v zvezi s katerim se ta poočitba vpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču, glede na citirano določilo 3. odstavka 118. člena ZZK-1, odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Glede na to, da je predlagateljica svoj predlog vložila pri krajevno pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču in je predlogu priložila tudi listino, ki je podlaga za predlagani vpis, zato ni bilo nobene zakonske podlage za to, da je sodišče na podlagi 7. odstavka 142. člena v zvezi z 144. in 145. členom ZZK-1 pozvalo predlagateljico, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Zakon namreč obveznost, da predlagatelj priloži predlogu še ustrezno število prepisov listine (in ne fotokopij) predvideva le v primeru, da se s predlogom zahtevajo vpisi, o katerih so pristojna odločati druga zemljiškoknjižna sodišča, ne predvideva pa tega za primer pomožnega vpisa, ki se ne izvede na predlog ampak po uradni dolžnosti in o katerem vedno odloča isto sodišče, ki odloča o glavnem vpisu. Če je torej sodišče krajevno pristojno za glavni vpis, je pristojno tudi za poočitbo in do situacije, ki jo predvideva 7. odstavek 142. člena sploh ne more priti. Da je takšna razlaga pravilna kaže tudi določilo 145. člena ZZK-1 , ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog v delu, v katerem se nanaša na vpise, o katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče, v primeru neupoštevanja 7. odst. 142. člena (in neupoštevanju sklepa o dopolnitvi predloga) zavrže. V konkretnem primeru je za odločanje tako o glavnem kot pomožnem vpisu pristojno isto sodišče in uporaba te sankcije zato sploh ne pride v poštev. V primeru poočitbe služnosti je popolnoma jasno, da se poočitev izvrši, če se dovoli glavni vpis in obratno, ne more pa se dovoliti glavni vpis in „zavreči“ pomožni vpis, o katerem se odloči po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ga izvede drugo zemljiškoknjižno sodišče. To je bilo očitno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pa je nato, namesto da bi o predlogu odločilo, celoten predlog zavrglo, torej tudi v delu, ki se nanaša na glavni vpis in za katerega ni dvoma, da je o njem pristojno odločati in ga tudi izvesti.
Ker sta torej sklep zemljiškoknjižne referentke o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga ter sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep glede na opisano nepravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 161. člena ZZK-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo tako izpodbijani sklep kot sklep zemljiškoknjižnega referenta ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Hkrati je dovolilo tudi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi obeh sklepov, izbris zaznambe zavrženja vpisa in ponoven vpis plombe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.
ZD člen 117, 120, 120/3. OZ člen 299, 299/2, 561, 561/3. ZZZDR člen 211. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 212.
pogodba o dosmrtnem preživljanju – razveza pogodbe – neizpolnjevanje pogodbe s strani preživljalca
Toženka ni izkazala konkretnih prizadevanj, da bi še naprej izpolnjevala obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izvrševanje pogodbenih obveznosti je povsem opustila in jih že več let ne izpolnjuje. Ker tudi ni dokazano, da bi ji tožnik prepovedal ali celo fizično preprečil izvrševanje pogodbenih obveznosti ali pa vsaj ustvaril takšne razmere oz. odnose, ki bi bili tako nevzdržni, da bi preprečevali izpolnjevanje teh, je bilo pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku.
Pogoj za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni opomin v smislu določbe 2. odstavka 299. člena OZ.
sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje po uradni dolžnosti - kazenske točke v cestnem prometu - pravnomočnost - vložitev ustavne pritožbe - prekinitev postopka
Sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici in odločbe prekrškovnih organov, s katerimi so bile kazenske točke izrečene, so pravnomočne in izvršljive. Vložitev ustavne pritožbe zoper eno od odločb, ki so podlaga za izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni ovira za izrek sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vložnik ustavne pritožbe Ustavnemu sodišču RS ni niti predlagal zadržanja izvršitve izpodbijanega sklepa do odločitve o ustavni pritožbi, prav tako višje sodišče, glede na svojo odločitev v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje na katero se pritožnik sklicuje, ne najde razloga, da bi samo prekinilo postopek do odločitve ustavnega sodišča.
nerazumljiva vloga – nepopolna vloga – predložitev vloge v zadostnem številu
Med nerazumljive ali nepopolne vloge ni šteti vlog, ki pri sodišču niso vložene v zadostnem številu, za katere velja specialno določilo 6. odst. 108. člena ZPP, da sodišče stranko pozove na predložitev ustreznega števila vlog, ker jo sicer zavrže.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0052566
ZZK-1 člen 8. ZTLR člen 33.
nedopustnost izvršbe - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – zavezovalni pravni posel – razpolagalni pravni posel – načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.
ZFPPIPP člen 348, 351, 351/2. ZGD-1 člen 100. ZIZ člen 25. ZPPSL člen 6, 104.
osebna družba – osebna odgovornost družbenikov – stečaj – izvršba – družba z neomejeno odgovornostjo – stečajni upravitelj
Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.
V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja
Ker je upnikov predlog zavarovanja njegove terjatve do dolžnika usmerjen na isti dokumentarni akreditiv, s katerim je upnik dal zavarovanje dolžniku za svojo terjatev, je predlagano sredstvo zavarovanja terjatve z začasno odredbo neprimerno, saj bi s prepovedjo sodišče akreditivni banki, da izpolni obveznost iz akreditiva, upnik dosegel učinek, ki nasprotuje pravi naravi akreditiva.
motenje posesti – pravica do posesti – varstvo na temelju pravice – zahtevek v petitorni pravdi
V vzporedni pravdi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, nič pa ni bilo konkretno odločeno o pravici do posesti, ne o njeni, ne o toženkini. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O tožničini izgubi pravice do posesti oziroma toženkini pridobitvi pravice do posesti bi bilo mogoče govoriti, če bi toženka imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki tožnici odreka pravico do posesti (da bi bila tožnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem ko tožnica nima lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, še ne pomeni, da nima pravice do posesti.
Zmotna je pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka 18. čl. ZP-1. Po navedeni zakonski določbi lahko storilec, če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17. čl., najpozneje do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih. Takšna zakonska določba je glede roka, v katerem je mogoče predlagati obročno plačilo globe, nedvoumna. Predlog je mogoče vložiti le do izteka roka, v katerem bi moral storilec globo plačati, to pa je v 30 dneh po pravnomočnosti prej citirane sodbe. Ker je storilec ta rok zamudil, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je storilčevo vlogo, da se mu dovoli obročno plačilo globe, kot prepozno vloženo zavrglo, pravilna.
Pri pogodbi o preužitku je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku.
OZ člen 280, 378, 378/1, 574. ZPP člen 116, 117, 117/2, 117/3, 118, 318, 318/1, 318/3.
zamudna sodba – vrnitev v prejšnje stanje – sklepčnost tožbe
Glede na to, da se v skladu z 280. členom OZ obveznost izpolni upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik, bi morala tožeča stranka v tožbi tudi v zvezi s tem navesti odločilna dejstva, vendar glede tega ni navedla ničesar.