nerazumljiva vloga – nepopolna vloga – predložitev vloge v zadostnem številu
Med nerazumljive ali nepopolne vloge ni šteti vlog, ki pri sodišču niso vložene v zadostnem številu, za katere velja specialno določilo 6. odst. 108. člena ZPP, da sodišče stranko pozove na predložitev ustreznega števila vlog, ker jo sicer zavrže.
izvršba na nepremičnine – tržna vrednost – cenitev – cenilec – dokazna ocena
Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot prepričljivo in strokovno, se tako ni postavilo v vlogo izvedenca, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost.
spor o pristojnosti – vrednost spornega predmeta – tožbeni zahtevek – denarni zahtevek – dopolnitev tožbe – določitev zahtevka
Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka, ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, s katerim tožnik zahteva plačilo. Ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.
pravica zahtevati delitev nepremičnine – delitev nepremičnine – neprimeren čas za delitev stvari – zasebni in javnopravni režim na nepremičnini – razlastitveni postopek – javno dobro
Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim, gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro in se s preostalimi skupnimi lastniki oziroma solastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.
V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
ZPP člen 142, 142/4, 142/5. ZIZ člen 42, 42/2, 42/3.
klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti – predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti – pogoji za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti – vročanje
Drugi in tretji toženec ne prebivata na naslovu P…, zato sodišče zanju ni prejelo obvestila, da sta s prebivališča odsotna in jima je bila vročitev pravilno opravljena. Pogoji za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zato niso podani.
ZPP člen 154, 155, 155/1, 156. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 182.
deljena odgovornost – poškodba oči – odškodnina za skaženost – odškodnina za strah – odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – odmera pravdnih stroškov – odmera pravdnih stroškov za izvedensko mnenje
Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi bila ograja primerno vzdrževana, brez lukenj, da je ne bi bilo mogoče na lahek način poškodovati ter fizično preprečiti ali vsaj z ustreznimi opozorili zmanjšati možnost prehajanja skozi ograjo, pa tudi, da bi bila napenjalna žica, ki se je tožniku zarila v oko, zataknjena tako, da se ne bi mogla sprožiti.
Odmera nepremoženjske škode.
Tožniku ne gredo celotni stroški predujma za izvedensko mnenje, saj se tudi ti odmerjajo v razmerju z doseženim uspehom v pravdi.
sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje po uradni dolžnosti - kazenske točke v cestnem prometu - pravnomočnost - vložitev ustavne pritožbe - prekinitev postopka
Sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici in odločbe prekrškovnih organov, s katerimi so bile kazenske točke izrečene, so pravnomočne in izvršljive. Vložitev ustavne pritožbe zoper eno od odločb, ki so podlaga za izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni ovira za izrek sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vložnik ustavne pritožbe Ustavnemu sodišču RS ni niti predlagal zadržanja izvršitve izpodbijanega sklepa do odločitve o ustavni pritožbi, prav tako višje sodišče, glede na svojo odločitev v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje na katero se pritožnik sklicuje, ne najde razloga, da bi samo prekinilo postopek do odločitve ustavnega sodišča.
zavarovalna pogodba – izguba zavarovalnih pravic – vožnja pod vplivom alkohola – zapustitev kraja prometne nesreče - ničnost zavarovalnih pogojev
Določila zavarovalnih pogojev, ki določajo, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (z domnevo alkoholiziranosti v primeru izmikanja ali pobega) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, niso nična. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice), na njem pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže ekskulpacijske razloge vseh očitanih mu kršitev.
t
ekst
:
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR in zakonske zamudne obresti od 7.137,16 EUR (prej 1.710.829,00 SIT) od 13.04.2005 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 196,86 EUR (prej 47.146,00 SIT) od 16.04.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zenska 1.009,83 EUR (prej 241.995,00 SIT) od 19.05.2005 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 243,06 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V pretežnem delu pritožbe nasprotuje pogodbeni vezanosti toženca na splošne zavarovalne pogoje, saj ti toženi stranki ob sklepanju pogodbe niso bili predloženi. Sodišču očita tudi, da ne loči regresnega in odškodninskega zahtevka ter da je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo dokazovanja, da v trenutku prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola, saj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca toksikološke stroke. Opozarja pa tudi na določilo 942. člena Obligacijskega zakonika, ki določa ničnost pogodbenih določil, ki oškodovancu jemljejo pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Uveljavlja tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki ter neobrazloženost sodbe v smeri, da je toženec splošne pogoje prejel. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka je za zavarovanje svoje avtomobilske odgovornosti s tožečo stranko po polici št. 1 sklenila zavarovalno pogodbo.
Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zaveže, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj tretjega (1).
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so sestavni del zavarovalne pogodbe tudi splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04 (120. člen OZ). Pritožbene trditve, da le ti tožencu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe niso bili predloženi, so pritožbene novote, saj je toženec v odgovoru na tožbo, v kateri se je tožeča stranka sklicevala na določila navedenih splošnih pogojev, izrecno priznaval, da so ti del zavarovalne pogodbe (list. št. 13 spisa). Priznanih dejstev tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP), sodišče pa je splošne pogoje pravilno opredelilo kot del zavarovalne pogodbe, ne da bi moralo dodatno obrazlagati zakaj. Ker tožena stranka ne pojasni, zakaj že v teku postopka na prvi stopnji morebiti ne bi mogla uveljavljati, da splošnih pogojev ni prejela in zakaj je njihovo zavezujočo naravo najprej priznala,v pritožbi pa zanikala, tudi pritožbeno sodišče tovrstnih trditev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).
Splošnim zavarovalnim pogojem tudi ni pripisati ničnosti. Res so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil kakšne izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti (942. člen OZ), kar velja predvsem za formalne obveznosti zavarovanca (npr. opustitev obveznosti obvestitve zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera). Izguba zavarovalnih pravic pa je v primeru vožnje pod vplivom alkohola ali zapustitve kraja prometne nesreče že zakonsko določena (2).
09.03.2005 je toženec povzročil prometno nezgodo, s tem, da kot voznik ni spustil mimo vozila R. C., ki ga je po prometnem pasu, na katerega se je nameraval vključiti iz neprednostne ceste, vozila D.S. Ta je, da bi preprečila trčenje s toženčevim vozilom, zavila desno izven vozišča, kjer jo je zaneslo na levo stran vozišča in je trčila v nasproti vozeči avtomobil N. M., ki ga je vozila M. T.
Za nematerialno škodo, ki jo je utrpela oškodovanka D. S., je tej tožeča stranka dne 18.05.2005 izplačala 430.000,00 SIT, za stroške odvetniškega zastopanja pa istega dne 118.800,00 SIT. Za materialno škodo na osebnem vozilu Clio je tožeča stranka dne 12.04.2005 izplačala 1.069.934,00 SIT in znesek 27.066,00 SIT, za škodo na osebnem vozilu N. M. pa dne 12.04.2005 znesek 640.895,00 SIT in dne 14.04.2005 še 20.110,00 SIT, od toženca pa zahteva povračilo najvišjega zakonsko določenega zneska (prej 2.000.000,00 SIT).
Iz določil splošnih pogojev izhaja, da pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi tudi, če je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni) ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (4. in 7. točka 3. člena splošnih pogojev). Vsebinsko enako določilo pa vsebuje že citirani 7. člen ZOZP. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ima tako pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od toženca (regresna pravica zavarovalnice).
Tožeča stranka je tožencu očitala obe omenjeni kršitvi. Toženec bi bil prost obveznosti povračila plačanega, če bi dokazal, da ni kriv za to, da je zapustil kraj prometne nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter če bi dokazal, da ni bil alkoholiziran oziroma da alkoholiziranost ni bila vzrok za nastalo škodo. Na tožencu je bilo tako trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo obeh očitanih mu kršitev.
V pritožbi neizpodbita je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, ne da bi pustil svoje podatke. Ker toženec ni niti navedel, niti dokazal nobenega tehtnega razloga, zakaj je odšel s kraja nesreče, je izgubil svoje zavarovalne pravice že po 7. točki 3. člena zavarovalnih pogojev. Na odločitev sodišča tako ne more vplivati vprašanje ali je bil toženec res pod vplivom alkohola in ali je bilo njegovo ravnanje posledica njegove alkoholiziranosti, zato se pritožbeno sodišče do očitkov toženca, ki se nanašajo na ugotavljanje alkoholiziranosti, ni opredeljevalo.
Ker je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, ima tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravico od njega regresirati plačani znesek oziroma največji zakonsko določen znesek. Toženec tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi izplačani višini (konkretizirano) ni nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče višino terjatve preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, teh pa ni ugotovilo.
Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
-----------------------
(1) 921. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(2) Glej Ristin, Korbar in Simoniti: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar 7. člena.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058407
ZPP člen 7. CMR člen 1, 1/1, 3, 32, 32/1, 32/1-b.
uporaba CMR konvencije – uporaba materialnega prava po uradni dolžnosti – iura novit curia – mednarodni prevoz blaga po cesti – ugovor zastaranja- sklepčnost ugovora zastaranja – zastaranje terjatve iz pogodbe o mednarodnem prevozu blaga po cesti
Dejstvo, ali je tožena stranka opravila mednarodni prevoz ali ne, ni odločilno za uporabo CMR konvencije. Iz 1. odstavka 1. člena CMR konvencije namreč izhaja, da se CMR konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjeno prevozno pogodbo, da se pri prevozni pogodbi odplačnost domneva in da iz trditev tožeče stranke izhaja tudi, da je bil prevzemni kraj v Republiki Sloveniji, namembni kraj pa Priština, da sta torej prevzemni in namembni kraj v različnih državah, pri čemer je Republika Slovenija država pogodbenica CRM konvencije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja CMR konvencija.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da pozna natančne katastrske podatke in točno izmero spornega dela zemljišča, saj se to ugotavlja v izvedenskem mnenju oz. katastrskem elaboratu. Prilagoditev tožbenega zahtevka glede na elaborat tako ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP.
Sodišče razen na podlagi izrecnega pristanka strank dokumentacije iz drugih spisov ne sme upoštevati, medtem ko te omejitve za izvedenca ne veljajo.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1, 12/2. ZST člen 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 168, 169.
oprostitev plačila sodnih taks – dokazno breme – predložitev dokazov – izkazanost predpostavk – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje
Dokazno breme premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Da bi predlagatelj s predlogom taksne oprostitve uspel, mora vsebinsko predpostavko zatrjevati (poleg tega pa še dokazati – izkazati).
zapuščinski postopek – stranke zapuščinskega postopka – pravica vložiti pritožbo zoper sklep o dedovanju – pravica do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju
V zapuščinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil pritožnik dedič po zapustniku, niti druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. To pomeni, da ni upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju.
sklep o izvršbi – zaznamba sklepa o izvršbi – vpis po uradni dolžnosti
Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, ki se nanašajo na samo terjatev in njeno morebitno prenehanje in na zatrjevane nepravilnosti izvršilnega postopka pritožnik v zemljiškoknjižnem postopku ne more uspešno uveljavljati, ampak so lahko predmet obravnavanja le v izvršilnem postopku, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
zamudna sodba – vročanje – naslov stranke – sprememba naslova med pravdo – odvetnik kot stranka – pritrditev na oglasno desko
Toženka je med pravdo spremenila svoj naslov in tega ni sporočila sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je vročitev sodnih pisanj opravilo s pritrditvijo na sodno desko. Toženka nastopa kot stranka in ne kot pooblaščenka, zato jo veže določba 145. člena ZPP.