predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - vojska - misija - tedenski počitek
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zavzelo stališče, da je dovolj, da je tožnik navedel: "Tiste dni, ko nisem imel operativnih nalog, torej tiste dni, ki so bili načrtovani kot dnevi tedenskega počitka, sem se med drugim moral udeleževati sestankov in opraviti priprave za delo naslednjega dne"?
- Ali sta sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP?
- Ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka in pravilno uporabili materialno pravo glede stališča, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, ker je izvajal priprave za naloge za naslednji dan?
- Ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka in pravilno uporabili materialno pravo glede stališča, da udeležba na sestankih pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka?
Objektivna nepristranskost pristojnega sodišča bi lahko bila ogrožena, če bi to sodišče odločalo o pravilnosti obračuna plače sodnika, ki je funkcijo opravljal pri tem sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00038253
ZZZDR člen 84. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - razmerja med zakoncema - vrnitev darila - tožba na vrnitev darila - procesni pogoji - razveza zakonske zveze - zavrnitev zahtevka - zavrženje zahtevka
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilna materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je razveza zakonske zveze pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema,
- ali je sodišče s tem, ko je zavrnilo (in ne zavrglo) zahtevek, zakrivilo bistveno kršitev določb postopka.
dopuščena revizija - nepravdni postopek - predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - zavrženje predloga - zavrnitev predloga - sprememba odločbe pred sodiščem druge stopnje - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, 350. člena ZPP in 360. člena ZPP, s tem, ko je sodišče prve stopnje predlog zavrglo, Višje sodišče pa je sicer ugotovilo, da odločitev o zavrženju predloga ni pravilna, in da bi moralo sodišče predlog meritorno obravnavati, vendar je izpodbijani sklep kljub temu potrdilo in samo navedlo razloge, ki bi narekovali zavrnitev predloga, z obrazložitvijo, da je zavrženje predloga za predlagateljico bolj ugodna odločitev kot zavrnitev predloga.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča v drugih postopkih
Ena odločitev enega senata višjega sodišča (oziroma treh sodnikov) sama po sebi ne vzbuja dvoma v objektivno nepristranskost celega višjega sodišča oziroma vseh sodnikov, ki bodo (lahko) odločali o dedičevi pritožbi.
predlog za dopustitev revizije - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje predloga
Izpodbijani sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek zaradi sprejema na zdravljenje v nadzorovani obravnavi pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena, zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
ZPP člen 318, 318/1-4, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. SPZ člen 99.
dopuščena revizija - negatorna tožba - lastninska pravica na nepremičnini - dokaz o lastništvu - zemljiškoknjižni izpisek - nasprotje med trditvami in dokazi - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v primeru, ko tožeča stranka zatrjuje, da je lastnica nepremičnine, iz tožbi priloženega zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja, da je zemljiškoknjižni lastnik tretja oseba, izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - zapuščinski postopek - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - kraj zapuščine
Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in za odločanje v zadevi določilo Okrajno sodišče v Radovljici, ker je glede na ugotovljene okoliščine očitno, da se bo postopek tam laže opravil.
ZPP člen 185, 185/7, 374, 374/2, 377, 384, 384/1, 384/4.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga - revizija zoper sklep o spremembi tožbe - dovoljenost revizije - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - zavrženje revizije
Odločitev o dovolitvi predlagane spremembe tožbe ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, ampak bo v nadaljevanju sodišče odločilo o vsebini tožbe, katere spremembo je dovolilo in bo postopek končan šele s tako odločitvijo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - majhno sodišče - sorodstvo uslužbenca pristojnega sodišča in stranke v postopku - sodniški pomočnik - okoliščine konkretnega primera
Sodna praksa je zavzela stališče, da je lahko v primeru majhnega sodišča okrnjen videz njegove nepristranskosti, če je na njem zaposlena stranka ali njen zakonec oziroma sorodnik. Vendar pa ta okoliščina sama po sebi še ne narekuje utemeljenosti tovrstnih predlogov, temveč je vedno treba imeti pred očmi vse okoliščine konkretnega primera.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno prebivališče - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija smotrna. V postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo je namreč predvideno obvezno zaslišanje te osebe (61. člen ZNP-1), predviden pa je tudi pregled izvedenca medicinske stroke (62. člen ZNP-1). Iz pobude SVZ Hrastovec je razvidno, da je udeleženec že dlje časa nastanjen v tem zavodu in da se njegovo duševno zdravje poslabšuje. V Ljubljani ima prijavljeno zgolj zakonsko prebivališče, druga navezna okoliščina z Ljubljano pa ne obstaja. Očitno je torej, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer udeleženec trenutno biva.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.
Dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, glede na dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ni le nepotreben, temveč tudi neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bilo gibanje oškodovanca in obsojenca na terasi gostinskega lokala izrazito dinamično, da sta se torej med pretepom premikala po različnih delih terase, zato izvedba dokaza z rekonstrukcijo ne bi mogla dati natančnejših odgovorov v zvezi s potekom dogajanja in natančnim mestom, kjer je obsojenec zabodel oškodovanca.
URS člen 2, 147. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 30/1, 30/1-1. ZUS-1 člen 75, 75/3, 83, 83/2, 83/2-1. ZGD-1 člen 54. ZDavP-2 člen 31, 31/1, 74.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - oblikovanje rezervacij - umik izdelka iz prometa - odgovornost prodajalca za stvarne napake - pogojna obveznost - Slovenski računovodski standardi (SRS) - svetovanje - dokazno breme v davčnem postopku - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.
Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.
Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 168/1, 168/1-a, 178, 178/1, 178/1-a, 219, 226, 226/1, 226/1-6, 226/1-7. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 86. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a, 82, 82/1, 82/1-6, 87.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - ustrezen račun - obvezne sestavine računa - predpisana vsebina računa - obseg in vrsta opravljenih storitev - subjektivni pogoji - vedenje o goljufivih transakcijah - navidezni posel - missing trader - davčna zloraba - zloraba sistema DDV - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - zavrnitev revizije
Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka te določbe).
V obravnavani zadevi sta že nepopolnost računov (tretji pogoj) in neizkazanost storitev po prejetih računih (drugi pogoj) lahko zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbitka DDV.
Ko je kot del ugotovljenega dejanskega stanja ugotovljeno, da je revident kot prejemnik računa zaračunano storitev opravil sam oziroma po izvajalcih, ki niso davčni zavezanci, brez sodelovanja drugega davčnega zavezanca, presoja o tem, ali je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da s poslovanjem z določeno družbo sodeluje pri goljufiji oziroma zlorabi sistema DDV, že po naravi stvari ne pride v poštev.
Ker se (ne)ustreznost računov ni ugotavljala le na podlagi njihove vsebine, ampak tudi v povezavi z vsemi drugimi razpoložljivimi podatki, ki jih je predložil revident (naročilnica, prevzemni listi, pogodbe), in podatki, ki jih je ugotovil davčni organ, se je torej izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, zato revident s svojimi posplošenimi revizijskimi ugovori, da so računi formalno pravilni in da imajo vse bistvene sestavine, ki skupaj z drugimi listinami omogočajo ugotoviti vrsto in obseg opravljenih storitev, izpodbija dejansko stanje, ki pa ni predmet revizijske presoje.
promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi - paketna prodaja nepremičnin z različnimi statusi - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - prednostna pravica do nakupa - vrstni red predkupnih upravičencev - pretežnostni kriterij - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč se ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036542
URS člen 22. ZUP člen 42, 43, 43/2. ZGO-1 člen 2, 2-11, 89, 89/1, 95, 95/2, 96, 96/2, 97, 103, 103/1. GZ člen 68, 68/6.
dopuščena revizija - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - priznanje statusa stranskega udeleženca - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pravni interes za udeležbo v postopku - pravna korist - varstvo lastninske pravice - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbe
Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku.
Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj.
Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in naslednji ZGO-1) ali naložitve kazni za prekršek (npr. 4. točka prvega odstavka 164. člena ZGO-1). Navedeno javnopravno razmerje pa ne posega v lastninsko pravico drugih oseb, saj uporabno dovoljenje nima razlastitvenega oziroma siceršnjega omejevalnega učinka v razmerju do navedenih lastninskih upravičenj. Take posledice ne določa niti ZGO-1 niti drug zakon. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov in naprav (tožniki in druge osebe v enakem položaju) lahko zato varujejo svojo lastninsko pravico na podlagi določb SZ-1, SPZ in OZ pred morebitnimi protipravnimi posegi investitorja ali drugih oseb, ki bi s svojimi dejanji ogrožali njihovo varnost, posegali v lastninsko pravico oziroma jim povzročali protipravno škodo, ne glede na to, ali je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje ali ne. O zasebnopravnih upravičenjih oziroma varstvu civilnih pravic pa ne odločajo upravni organi temveč pristojna sodišča, zato tudi s tega vidika omejitev iz 96. člena ZGO-1 ne posega nedopustno v pravni položaj tožnikov in učinkovito sodno varstvo, ki jim je za to na voljo.
Le posredna možnost, da bi se prek zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja oziroma naložitve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ali drugih napak investitorju (97. člen ZGO-1 itd.) doseglo nadaljnje gradbene posege oziroma odpravo izgrajenih delov objekta, ne utemeljuje osebnega in neposrednega pravnega interesa navedenih (so)lastnikov za sodelovanje v postopku odločanja o tem, ali se dovoli uporaba navedenega objekta ali ne.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00036129
ZG člen 47, 47/10, 47/11. ZKZ člen 23, 23/2, 23/4. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - odobritev pravnega posla - odobritev prodaje kmetijskih zemljišč - prodaja gozda - vrstni red prednostnih upravičencev - predkupna pravica - izbira kupca - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v primeru enakega vrstnega reda prednostnih upravičencev, pri prodaji gozdnih zemljišč po desetem odstavku 47. člena ZG, uporabijo nadaljnji kriteriji za določitev prednostnega upravičenca, ki jih določa 23. člen ZKZ.
ZDru-1 člen 41, 41/3. ZUS-1 člen 17, 22, 22/1, 36, 36/1, 36/1-3, 82, 82/1. ZPP člen 166, 166/1.
društva - prepoved delovanja društva - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranka v postopku - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.