CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00037962
ZPP člen 347, 347/2.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - veljavnost pogodbe - ničnost pogodbe - sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija
Vsako od sodišč nižjih stopenj je svoje sklepe napravilo ob upoštevanju rezultatov dokazovanja z več različnimi dokaznimi sredstvi in ob uporabi kombinacije metod – šlo je torej za kompleksno dokazno oceno. Že zato, ker so bila odločilna dejstva ugotavljana tudi s pomočjo zaslišanja strank in prič, pa pri tem pritožbeno sodišče, ki jih ni neposredno zaslišalo, ni bilo v enakovrednem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. Toženka zato v reviziji utemeljeno opozarja, da brez oprave pritožbene obravnave ne bi smelo ugotoviti dejanskega stanja drugače kot sodišče prve stopnje.
dopuščena revizija - neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - solidarne obveznosti - delno plačilo po pravnomočni sodbi
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da mora toženec tožeči stranki vrniti znesek 77.549,95 EUR s pripadki.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje lahko sámo odpravilo ugotovljeno procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), niti za situacijo, ko bi lahko sámo učinkoviteje in hitreje od sodišča prve stopnje dopolnilo postopek in ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 355. člena ZPP). Trajanje dosedanjega postopka še ni tako nerazumno dolgo, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe.
Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi.
Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.
Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku.
Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je torej razvidno stališče, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - komunikacija - uporaba osebnih podatkov posameznika za neposredno trženje - odložitvena začasna odredba - odprava nepravilnosti - nastanek materialne škode - okrnitev ugleda - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazanost težko popravljive škode - splošne navedbe - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Trditve o omejitvi dostopa do trga, potrebni spremembi identitete svoje blagovne znamke, izgubi tržnega položaja ter okrnitvi ugleda, kot posledici opustitve te trženjske dejavnosti, so zgolj splošne in nekonkretizirane. Pritožnica ni določno navedla, na kakšen način bi bilo te negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
Pritožnica bi morala že v sami zahtevi konkretno navesti ne le vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, temveč tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039072
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZDavP-2 člen 139, 140. ZUS-1 člen 2, 2/3, 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
dopuščena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odprava upravnega akta - ponovljeni postopek - ponovni davčni inšpekcijski nadzor - zapisnik - zapisnik o inšpekcijskem postopku - napačna vročitev - pravica do izjave v postopku - dejstva in dokazi - ugoditev reviziji - kršitev pravice do izjave
V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.
URS člen 2, 155. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 71, 71/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - prepozno plačilo - obračun obresti - obrestna mera - sprememba davčne zakonodaje - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, po kateri ta velja tudi za materialne določbe zakona (med drugim tudi za določbe o višini obrestne mere obresti iz 95. člena ZDavP-2), skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in prepovedjo povratne veljave zakonov iz 155. člena Ustave RS?
2. Ali se spremenjena (višja) obrestna mera obresti iz 95. člena ZDavP-2 lahko uporabi tudi v postopkih, za katere velja tretji odstavek 71. člena ZDavP-2, čeprav je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J?
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037659
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00037352
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZS člen 73c.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - izvajanje videonadzora - pogoji za izvajanje videonadzora - inšpekcijski nadzor - varstvo osebnih podatkov po ZVOP - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - varovanje - ukrepi za zagotavljanje varnosti - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožniku z izpodbijano odločbo ni bilo onemogočeno izvajanje videonadzora v skupnih prostorih v celoti, kot zatrjuje, ampak v omejenem obsegu. Kako bo tak videonadzor zagotovil, je stvar tehničnih rešitev (vključno z morebitno prestavitvijo kamer), medtem ko je za odločanje o izdaji začasne odredbe in o pritožbi pomembno le, da na podlagi tega, kar je izvršil več, kot je bilo od njega zahtevano, ne more utemeljevati možnosti nastanka težko popravljive škode.
ZDavP-2 člen 79, 79/3. ZUP člen 85, 85/2. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - postopek odmere dohodnine - stroški davčnega postopka - povrnitev stroškov - vračilo stroškov postopka - vročitev odmerne odločbe - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o stroških upravnega postopka in v katerem je sporno, ali je bila tožniku vročena odmerna odločba, ki predstavlja podlago za stroškovno odločitev, odločiti brez oprave glavne obravnave.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00038429
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1, 378, 378/5. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a, 113a/3.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - pogoji za popravek DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - konec stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana.
Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podlagi 378. člena ZFPPIPP zaključil brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ker se torej v takšnem primeru obstoj njegovih terjatev znotraj takšnega stečajnega postopka ne bo ugotavljal, upnik (le) s predložitvijo pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve. Po drugi strani pa bo lahko upnik s tem sklepom dokazoval, da terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana. V takem primeru bo torej njegov položaj primerljiv s položajem upnika, ki svojih terjatev v stečajni postopek ni prijavil.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu).
V obravnavani zadevi je bilo s tem, ko so Upravno sodišče in davčna organa šteli, da je revident po pravnomočno končanem stečajnem postopku nad njegovim dolžnikom upravičen uveljavljati znižanje davčne osnove za DDV le v primeru, če je svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV. Zaradi tega tožena stranka in Upravno sodišče tudi nista preizkušala oziroma ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki so lahko pomembne za presojo pogojev, navedenih v točkah 34 - 38 te obrazložitve.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037648
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev premoženjske škode - odmera davka na motorna vozila - molk organa - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev v pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). V konkretni zadevi zastavljeno vprašanje teh meril ne izpolnjuje.
predlog za dopustitev revizije - pravnomočna kazenska sodba - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - izjava, dana v kazenskem postopku - objava na svetovnem spletu - preklic izjave - zavrnitev predloga
rhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožnikovem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.
spor o pristojnosti - preuranjenost odločitve - stvarna pristojnost - upravna pristojnost - upravni akt - nepopolna in nerazumljiva vloga - opredelitev tožbenega zahtevka - zdravniško spričevalo - odločanje po uradni dolžnosti - izključna krajevna pristojnost
Ker v dani fazi postopka ni jasno, kakšno pravno varstvo tožnik sploh zasleduje, je sprožitev spora o stvarni nepristojnosti preuranjena. O tem bo mogoče odločati šele, ko (oziroma če) se bo izjasnilo, kaj želi tožnik z vložitvijo tožbe doseči oziroma kakšno pravno varstvo uveljavlja.
povrnitev premoženjske škode - renta - normalen tek stvari - določitev višine rente - vzročna zveza - poklicna rehabilitacija - prekinitev vzročne zveze - dokazno breme - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče z izpodbijano sodbo, ki o pravočasno zatrjevanih dejstvih toženke (da bi tožnik po končani poklicni rehabilitaciji lahko kandidiral za višje vrednotena delovna mesta pri zavarovancu ter da je s tem, ko se je enostransko odpovedal pravicam iz naslova poklicne rehabilitacije, bila vzročna zveza med škodnim dogodkom in obveznostmi toženke prekinjena) nima razlogov, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka,
- ali je tožnik zadostil dokaznemu bremenu o tem, da bi delal na delovnem mestu jeklarja v Avstriji, če ne bi bilo škodnega dogodka,
- ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno opredelilo pojem „normalnega teka stvari“.
Ali je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da so nadure del njegove plače?
Ali je sodišče, ki je pri višini rente upoštevalo tudi nadure, pravilno uporabilo materialno pravo?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - majhno sodišče - sorodstvo uslužbenca pristojnega sodišča in stranke v postopku - sodniški pomočnik - okoliščine konkretnega primera
Dolžničin brat je soprog sodniške pomočnice na majhnem sodišču. Podaj je razlog za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP.