pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
odškodnina – izgubljeni dobiček pogodba o poslovnem sodelovanju – navidezna pogodba
Pogodba o poslovnem sodelovanju ima takšno vsebino, da je ne bi sklenil noben resen subjekt na trgu. Realizacija pogodbe bi za eno izmed strank pogodbe z veliko verjetnostjo pomenila uvedbo stečaja. Tudi pogodbena cena je povsem nerealna, nerealna je možnost odstopa od pogodbe. Vse navedene okoliščine dokazujejo, da je pogodba o poslovnem sodelovanju navidezna pogodba, sklenjena le za potrebe pridobitve odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička ni utemeljen, saj iz navidezne pogodbe, ki med pogodbenima strankama nima pravnega učinka, nastanka dobička niti ni mogoče pričakovati.
Če škoda nastane v trenutku premika viličarja, ta pa se premakne zaradi delovanja motorja (med obratovanjem), viličar predstavlja nevarno stvar. Imetnik se lahko oprosti objektivne odškodninske odgovornosti, če dokaže enega od izključitvenih razlogov iz 153. člena OZ.
ZPP člen 21, 21/1, 80, 205, 205/1, 205/1-1, 313, 339, 339/2, 339/2-11, 426. SPZ člen 12, 33, 33/1, 36. OZ člen 5, 7, 299, 378.
smrt stranke – sposobnost biti stranka - pravno nasledstvo – subjektivna sprememba tožbe – motenje posesti – petitorni spor - posesorna in petitorna pravda – začasna odredba v petitorni pravdi – meritorna odločitev
V trenutku smrti pravdne stranke postanejo pravdna stranka dediči, in sicer pod resolutivnim pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini.
Če je ob vzporednem teku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti. Posestno varstvo je namreč le začasno, dokler nekdo ne dokaže, da ima pravico do posesti, vendar začasna odredba, izdana v petitorni pravdi, ni odločba, s katero bi se ugotovil obstoj pravice do posesti, zato ob izdani začasni odredbi takšno stališče ne more veljati.
Ko gre za vpis lastninske pravice na stanovanju, glede katerega je bila etažna lastnina naknadno izpostavljena, dvoma o identiteti pa ni, določbe 31. in 124. člena ZZK-1 niso ovira za vpis na podlagi listine, ki vsebuje „stare zemljiškoknjižne podatke“.
učinki obveznosti – upnikove pravice in dolžnikove obveznosti – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana – kako se izpodbija – oblikovanje tožbenega zahtevka – učinek izpodbijanja
Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Delo na gradbenem odru sicer samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi vsako delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. Delo na gradbenem odru na višini štirih metrov pa pomeni nevarno dejavnost, ker gre za večjo izpostavljenost nastanku škode in možnosti nastanka obsežnejših škod. Izvajalec nevarne dejavnosti za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, objektivno odgovarja.
ZPP člen 8, 181, 181/1, 181/2, 191, 196, 274, 274/1, 343, 343/4. ZD člen 32, 145, 145/1, 212. ZZK-1 člen 40. ZZZDR člen 51, 52, 54, 60, 62. ZN člen 47, 47/1, 48.
napotitev na pravdo – ugotovitev pravice ali pravnega razmerja – ugotovitev dejstev – aktivna legitimacija - pasivna legitimacija – nujno sosporništvo dedičev – skupno premoženje zakoncev
Predpostavke ugotovitvene tožbe določa 181. člen ZPP, in sicer lahko tožnik s tožbo zahteva le ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odst.), takšna tožba pa se lahko vloži le, če ima tožnik pravno korist od take ugotovitve (2. odst.). Ugotovitev, da v zapuščinsko maso po zapustniku ne spadajo določene nepremičnine, je ugotovitev dejstev in ne pravice ali pravnega razmerja in kot taka nedopustna.
V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.
Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na parceli s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika.
Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.
povzročitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – višina denarne odškodnine – duševne bolečine zaradi smrti bližnjega – zamudne obresti – začetek teka zamudnih obresti
Za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.
Posredni oškodovanci (tisti, ki so utrpeli strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi smrti bližnje osebe) niso upravičeni do samostojne pravične denarne odškodnine iz teh naslovov. Saj so že z dosojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi smrti bližnjega krita vsa tista občutja, ki so prvotožnico prevevala ob izgubi partnerja.
Zakonske zamudne obresti za odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo tečejo od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva izpolnitev obveznosti. Ta zahteva mora biti naslovljena na dolžnika, ki pa se s trenutkom vložitve tožbe s svojo obveznostjo še ni seznanil.
Plačilo premoženjske škode za stroške postavitve spomenika in črnine zapade s trenutkom nastanka škode in s plačilom računov postane čista premoženjska terjatev.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4, 318/2, 318/3, 286b, 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 8, 263, 515, 543.
zamudna sodba – zavrnilna zamudna sodba - sklepčnost zahtevka - nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predlaganimi dokazi – presoja dokazov
Presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP narekuje zgolj ugotavljanje, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi, če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. V kolikor pa sodišče ugotovi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, pa izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi.
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058835
ZNP člen 8, 8/1, 9, 9/1, 10, 118, 118/3. SPZ člen 70, 70/5.
delitev stvari v solastnini – spor o velikosti deleža na solastni stvari - solastniki kot nujni sosporniki – predhodno vprašanje – prekinitev postopka
Ker nasprotni udeleženec osporava velikost solastninskega deleža predlagateljice, ki ga je ta pogodbeno pridobila od preostalega solastnika, obstaja med udeležencema tega nepravdnega postopka spor. Ker so v postopku za delitev stvari vsi solastniki nujni sosporniki in ob tem vpliva na način delitve tudi velikost solastninskega deleža, je treba tudi v tem primeru prekiniti postopek in udeležence napotiti na pravdo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056842
ZZZDR člen 59, 59/1. ZPP člen 215.
premoženjska razmerja med zakonci – skupno premoženje – domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju – izpodbijanje zakonske domneve – dokazno breme izpodbijanaj – povezanost trditvenega in dokaznega bremena
Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Na tistem, ki zatrjuje, da je k skupnemu premoženju prispeval v večjem deležu, je dokazno breme.
Skupno premoženje zakoncev nastane originarno na podlagi samega zakona, zato izpodbijani sporazum o delitvi skupnega premoženja toženke in dolžnika pomeni zgolj akt njegove razdružitve in je deklaratorne narave. Sporazuma o delitvi skupnega premoženja tako tudi načeloma ni mogoče izpodbijati z actio Pauliana. Mogoče pa je ugotoviti, da sporazum prikriva kakšen drug pravni posel.
zemljiškoknjižni postopek - stanje zemljiške knjige ob vpisu – - nepravilno zemljiškoknjižno stanje - načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka
Če se pritožnik ne strinja z zemljiškoknjižnim stanjem vpisov, kakršno je v zemljiški knjigi v času odločanja o z zemljiškoknjižnim predlogom predlaganem vpisu, ga lahko izpodbija z ustreznimi tožbami, ne more pa se na nepravilno zemljiškoknjižno stanje sklicevati v zemljiškoknjižnem postopku.
V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 35.221,16 EUR uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. V konkretnem primeru gre za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.
ZIZ člen 65, 65/3. ZPP člen 105a, 105a/3. OZ člen 366.
tožba zaradi nedopustnosti izvršbe – rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe – začetek teka roka za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe – zamuda roka – izguba pravice – taksna obveznost kot procesna predpostavka - umik vloge
Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe mora tretji vložiti v 30-ih dneh od (subjektivne) pravnomočnosti napotitvenega sklepa, sicer takšno pravico izgubi.
Če tožeča stranka tožbo umakne (tudi ob presumpciji umika), si ne zagotovi materialnopravnega učinka pravočasnosti tožbe.
motenje posesti – posestno varstvo - soposest - posest pravice - posest na delu nepremičnine
SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega ZTLR izrecno ne ureja posesti na pravici, vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje. Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti.