NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058835
ZNP člen 8, 8/1, 9, 9/1, 10, 118, 118/3. SPZ člen 70, 70/5.
delitev stvari v solastnini – spor o velikosti deleža na solastni stvari - solastniki kot nujni sosporniki – predhodno vprašanje – prekinitev postopka
Ker nasprotni udeleženec osporava velikost solastninskega deleža predlagateljice, ki ga je ta pogodbeno pridobila od preostalega solastnika, obstaja med udeležencema tega nepravdnega postopka spor. Ker so v postopku za delitev stvari vsi solastniki nujni sosporniki in ob tem vpliva na način delitve tudi velikost solastninskega deleža, je treba tudi v tem primeru prekiniti postopek in udeležence napotiti na pravdo.
ZPP člen 180. ZTFI člen 427. ZPlaP člen 29, 29/2. ZBan-1 člen 214, 215. ZOdv člen 10, 10/1, 10/2. URS člen 23. ZIZ člen 31, 31/2, 40, 40/8, 40/9, 40/10.
pravica do sodnega varstva - analogija v procesnem pravu - določenost tožbenega zahtevka –zaupni podatki - poizvedbe sodišča
Če stranka, ki v tožbi opredeli materialnopravni temelj svojega zahtevka, le-tega iz objektivnih razlogov ne more določno postaviti, ker so podatki o stanju na transakcijskih računih ter podatki o izdajatelju vrednostnih papirjev in njihovem številu zaupni podatki, prav te podatke pa nujno potrebuje za postavitev določnega tožbenega zahtevka, potem te poizvedbe na argumentirano zaprosilo tožeče stranke opravi sodišče.
ZPP člen 286, 337, 337/1, 339, 339/1. SPZ člen 66, 66/1, 68. ZTLR člen 14, 14/1, 15, 15/6. ZOR člen 219, 210, 214, 218, 324, 324/2, 277, 277/1. OZ člen 198, 190, 193, 197, 299, 299/2, 378, 378/1.
neupravičena uporaba – solastniki – sklepčnost tožbe – nedobroverni posestnik
Solastnik, ki uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot ustreza njegovemu idealnemu deležu, se glede presežka šteje za nedobrovernega posestnika. V takem primeru se razmerje med solastnikoma, če se nista dogovorila o plačilu za uporabo, presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Tej zahtevi tožnica s tožbeno trditvijo, da toženec ničesar ne plačuje za uporabo stanovanja, ni zadostila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058820
ZPVAS člen 10. ZDen člen 5, 56, 56/1. ZIKS člen 145. ZNP člen 1, 1/2, 97, 97/1.
denacionalizacija - agrarna skupnost - nemožnost vrnitve v naravi - odškodnina kot oblika denacionalizacije - vrsta postopka
Zaradi narave odškodninskega zahtevka iz 10. člena ZPVAS, ko je odškodnina po svoji vsebini oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča, se o takih zahtevkih odloča v nepravdnem postopku.
ZPP člen 8, 181, 181/1, 181/2, 191, 196, 274, 274/1, 343, 343/4. ZD člen 32, 145, 145/1, 212. ZZK-1 člen 40. ZZZDR člen 51, 52, 54, 60, 62. ZN člen 47, 47/1, 48.
napotitev na pravdo – ugotovitev pravice ali pravnega razmerja – ugotovitev dejstev – aktivna legitimacija - pasivna legitimacija – nujno sosporništvo dedičev – skupno premoženje zakoncev
Predpostavke ugotovitvene tožbe določa 181. člen ZPP, in sicer lahko tožnik s tožbo zahteva le ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odst.), takšna tožba pa se lahko vloži le, če ima tožnik pravno korist od take ugotovitve (2. odst.). Ugotovitev, da v zapuščinsko maso po zapustniku ne spadajo določene nepremičnine, je ugotovitev dejstev in ne pravice ali pravnega razmerja in kot taka nedopustna.
V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.
Določila pogodbe so sporna takrat, ko jim pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen in si na ta način vsaka po svoje razlagata pravne posledice pogodbenega dogovora. Povedano drugače, določilo je sporno, če ena pogodbena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pogodbena stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen. Pri razlagi pogodb obstajajo različne metode, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe, ki jih je prvo sodišče tudi uporabilo pri razlagi pogodbenih določb.
stiki med starši in otroki - ureditev stikov otroka s staršem – koristi otroka – obseg stokov
Pri odločanju o stikih toženca s sinom je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 1. odstavka 106. člena ZZZDR in stike uredilo tako, da je primarno sledilo koristim otroka. Upoštevalo je namen stikov, ki ni le v tem, da tisti od staršev, ki z otrokom ne živi skupaj, lahko uresniči lastne čustvene potrebe in spremlja telesno in duševno stanje otroka, pač pa predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti in občutek medsebojne pripadnosti.
Ko gre za vpis lastninske pravice na stanovanju, glede katerega je bila etažna lastnina naknadno izpostavljena, dvoma o identiteti pa ni, določbe 31. in 124. člena ZZK-1 niso ovira za vpis na podlagi listine, ki vsebuje „stare zemljiškoknjižne podatke“.
obseg zapuščine - spor o obsegu zapuščine - porabljena denarna sredstva - namenska raba denarja - vrnitev denarja v zapuščino
Pri reševanju vprašanja obsega zapuščine je nepomembno, ali je zapustnica denar porabila v skladu s pravili solastninskega prava (vlagala naj bi v solastno nepremičnino). Če ga je porabila, potem pač ni del zapuščine.
javni uslužbenec – vojak – plačilo po dejansko opravljenem delu – sodno varstvo
Terjatev iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu je mogoče uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem, ker gre za tako imenovano čisto denarno terjatev.
Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje o neobstoju njene terjatve do tožeče stranke, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru, nima vpliva na pravilnost sodbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke.
Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih, tako da priznane odkljuka, nepriznane pa prečrta ali vpiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, zato je imela tožeča stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju oziroma nepriznanju določenih stroškov, česar pa ni storila.
odškodnina – izgubljeni dobiček pogodba o poslovnem sodelovanju – navidezna pogodba
Pogodba o poslovnem sodelovanju ima takšno vsebino, da je ne bi sklenil noben resen subjekt na trgu. Realizacija pogodbe bi za eno izmed strank pogodbe z veliko verjetnostjo pomenila uvedbo stečaja. Tudi pogodbena cena je povsem nerealna, nerealna je možnost odstopa od pogodbe. Vse navedene okoliščine dokazujejo, da je pogodba o poslovnem sodelovanju navidezna pogodba, sklenjena le za potrebe pridobitve odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička ni utemeljen, saj iz navidezne pogodbe, ki med pogodbenima strankama nima pravnega učinka, nastanka dobička niti ni mogoče pričakovati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL0058787
ZOR člen 103, 103/1. OZ člen 86, 86/1. ZRPPN člen 7, 26, 26/2, 59. ZZD člen 249. ZPP člen 337, 337/1.
razlastitev - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - ničnost pogodbe - odprava razlastitvene odločbe - analogna uporaba pravil
ZRPPN za primer, da razlastitveni upravičenec nepremičnine, ki je bila razlaščena, ni uporabil v namen, za katerega je bila razlaščena, ni določal sankcije ničnosti razlastitvene odločbe, temveč se je na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravila (razveljavila), če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ni izvršil pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, za katerega je bila nepremičnina razlaščena – določil je torej milejšo sankcijo.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Delo na gradbenem odru sicer samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi vsako delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. Delo na gradbenem odru na višini štirih metrov pa pomeni nevarno dejavnost, ker gre za večjo izpostavljenost nastanku škode in možnosti nastanka obsežnejših škod. Izvajalec nevarne dejavnosti za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, objektivno odgovarja.
vpis lastninske pravice v primeru več zaporednih prenosov - vknjižba solastninske pravice na funkcionalnem zemljišču
V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih.
Predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
tekst :
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predlog za vknjižbo lastninske pravice in predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine zavrneta.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve je z izpodbijanim sklepom dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Predmet prodaje po navedeni listini je stanovanje št. 17 v izmeri 60,67 m2, ki se nahaja v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..... z identifikacijsko št. stavbe 448.ES, stoječe na parc. št. 127/18 in 127/25 k.o. X. Stanovanje je vpisano v vl. št. 1693/18 k.o. X. v korist in na ime DD in EE, za oba do 1/1 skupne lastnine. Predlagateljica je pravna naslednica na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC ter kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995. Na podlagi člena 190 SZ-1 je predlagateljica solastnica zemljišča, na katerem stoji večstanovanjska stavba in nepremičnine 448.ES, ki so vse vpisane v vl. št. 1693 k.o. X. do 363/10000. Na podlagi vzpostavljene kupoprodajne pogodbe z dne 13.2.1978, kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995 in člena 190 SZ-1 je sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice.
Proti navedenemu sklepu se pritožuje udeleženec EE in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru predlaga vknjižbo lastninske pravice na posamezno enoto v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 1639/1 k.o. X. Ta parcela je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot skupna lastnina DD in EE, torej pritožnika. Pritožnik je vknjižen kot lastnik nepremičnine in ni nikoli nastopal kot prodajalec, čeprav je po stanju zemljiške knjige on lastnik parcele. Sklep o vknjižbi ne izkaže pravnega nasledstva. Vknjižbo lastninske pravice se lahko opravi samo, če je izkazano pravno nasledstvo v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika. Sklep naslovnega sodišča se neutemeljeno sklicuje na člen 8 SPZ. Ta člen določa povezanost zemljišča in objekta in sicer vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Nepremičnina je zemljišče. Po zemljišču se odloča ravno usoda tistega, kar je zgrajeno na zemljišču. Prenos lastnine lahko dovoli samo zemljiškoknjižni lastnik. To je edina podlaga za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja od dosedanjega lastnika, ki je vknjižen kot lastnik. Izpodbijani sklep ne more biti dopusten, saj ni izkazano pravno nasledstvo in ne obstojijo listine, ki bi dopuščale pravni prenos lastninske pravice na konkretnih nepremičninah v korist novih lastnikov brez sodelovanja pritožnika.
Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, podatkov v spisu ter podatkov zemljiške knjige, ki jih je vpogledalo drugostopno sodišče izhaja, da je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini – stanovanju št. 17, vpisani v podvložek 1639/18 k.o. X.. Ker ni razpolagala z ustrezno listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v smislu določb 40. in 41. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), je hkrati predlagala tudi vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku dovolilo predlagano vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in tudi predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi sklepa prvostopnega sodišča dne 13.2.2008 pojasnilo, da se v takšnem primeru kot je obravnavani, vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja lahko dovoli le, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice v korist predlagatelja, določeni v ZZK-1. Pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu ZZK-1 so, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, da listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in da so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon. Ob upoštevanju določbe 150. člena ZZK-1 je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena ali predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis. Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. S to določbo se varuje načelo pravnega prednika, ki je uzakonjeno v 9. členu ZZK-1.
AA ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pri kateri se predlaga obravnavani vpis, saj je bila pred spornim vpisom pri nepremičnini vl. št. 1639/18 k.o. X. vpisana skupna lastnina v korist DD in EE, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Predlagateljica za prehod pravice med njima in AA ni predložila nobene listine. To pa pomeni, da oseba, proti kateri se predlaga vpis, ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila ali listine, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo pravice v korist AA. V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih. Očitno te listine ni ali z njo ne razpolaga, na kar je mogoče sklepati tudi glede na okoliščino, da je predlagateljica zoper EE že vložila tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na sporni nepremičnini. To je tudi prava pot za rešitev spornega razmerja, saj vknjižba solastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba, v kateri se nahaja stanovanje, za katerega se predlaga vknjižba lastninske pravice, na podlagi določbe 190. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. Citirano zakonsko določilo namreč pravi, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov (1. odstavek). V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Parcelacija zemljišča, na katerem stavba stoji, se lahko izvede na zahtevo upravnika brez parcelacijskega dovoljenja. Vlogo za parcelacijo lahko da upravnik brez soglasja lastnikov zemljišč (2. odstavek). Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov, se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Če na območjih, kjer je bilo zgrajeno več večstanovanjskih stavb te pravice ni mogoče ugotoviti, se smiselno uporabijo določbe o pogodbeni komasaciji. Če je v večstanovanjski stavbi obvezno imenovanje upravnika, etažni lastniki ne morejo samostojno nastopati v komasacijskem postopku, ampak jih zastopa upravnik (3. odstavek). V obravnavanem primeru predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica, niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da vpis lastninske pravice v korist predlagateljice ni dovoljen, saj sodišče zaradi formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in načela pravnega prednika ne sme dovoliti vpisa, če predlagatelj ne izkaže vseh pogojev oziroma predloži listin, ki bi jih moral. Ker sta postopka za vpis lastninske pravice in za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine povezana postopka in je glede obeh mogoča le enaka odločitev, je bilo potrebno zavrniti tudi predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, saj če ni pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice, potem tudi odločanje o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbi udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlagani zemljiškoknjižni predlog ter hkrati dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ker ZZK-1 nima posebnih določb o stroških zemljiškoknjižnega postopka, je potrebno uporabiti določbo 35. člena ZNP glede stroškov postopka, ki v 1. odstavku pravi, da v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določil predlagateljica sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.
povzročitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – višina denarne odškodnine – duševne bolečine zaradi smrti bližnjega – zamudne obresti – začetek teka zamudnih obresti
Za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.
Posredni oškodovanci (tisti, ki so utrpeli strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi smrti bližnje osebe) niso upravičeni do samostojne pravične denarne odškodnine iz teh naslovov. Saj so že z dosojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi smrti bližnjega krita vsa tista občutja, ki so prvotožnico prevevala ob izgubi partnerja.
Zakonske zamudne obresti za odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo tečejo od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva izpolnitev obveznosti. Ta zahteva mora biti naslovljena na dolžnika, ki pa se s trenutkom vložitve tožbe s svojo obveznostjo še ni seznanil.
Plačilo premoženjske škode za stroške postavitve spomenika in črnine zapade s trenutkom nastanka škode in s plačilom računov postane čista premoženjska terjatev.