CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058867
OZ člen 171, 179, 179/1. ZPP člen 315, 315/1. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 1, 3, 4, 21.
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - odgovornost izdajatelja - novinarstvo - razžalitev v tisku - objava neresničnih in nepreverjenih informacij - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - vmesna sodba
Glede na to, da je tožena stranka objavila neresnične in nepreverjene informacije, tehtanje med kršitvijo pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti ter svobode izražanja ni bilo potrebno. Objava neresničnih informacij ne more biti v interesu javnosti, prav tako pa ni zaobsežena s svobodo izražanja, zato o koliziji med pravico do zasebnosti in pravico do obveščenosti ni mogoče govoriti.Kadar je v odškodninskem sporu izdana vmesna sodba za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po temelju, zadošča, da sodišče z veliko verjetnostjo ugotovi, da je zaradi očitanega protipravnega ravnanja, tožnici nastala škoda. Kakšna, pa bo ugotovljeno v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče odločalo o višini odškodnine.
zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane terjatve – vrsta terjatve - izvršilni naslov
Upnik (RS, DURS) je v postopku na prvi stopnji trdil, da njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Sodišče je odločilo, kot da bi šlo za terjatev iz 1. odstavka 300. člena ZFPPIPP in odločilo, da mora upnik prerekano terjatev uveljaviti v posebnem postopku, pri tem pa ni navedlo razlogov o tem, zakaj je štelo, da njegova terjatev ne temelji na izvršilnem naslovu.
padec na ledu – status nepremičnine - javna površina – odgovornost upravnika
Za odgovornost tožene stranke (upravnika) je pomemben status nepremičnine, kjer je tožnica padla. V kolikor je šlo pri sporni nepremičnini za javno površino, je bila na podlagi 26. člena ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžna za čiščenje teh površin v okviru obvezne javne službe poskrbeti občina in ne lastniki stanovanj oziroma upravniki večstanovanjskih objektov.
Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče člen 3. ZMZPP člen 4.
ZOR člen 186, 200, 277. ZUKZ člen 3. UZITUL člen 3. Orientacijski kriteriji za določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške (2002).
spor z mednarodnim elementom - uporaba tujega (hrvaškega) prava - prometna nezgoda - odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske in nepremoženjske škode
V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Sodišče prve stopnje ga je tako tudi uporabilo in v zvezi z vprašanjem, v kakšni višini se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo (torej v zvezi z uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine), pridobilo podatke o vsebini tujega prava.
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po hrvaškem pravu.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Po preteku 3-letnega roka, ko lahko lastnik v primeru slabe vere graditelja zahteva le še izplačilo prometne cene zemljišča, graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek (25. čl. ZTLR).
Če je bilo zemljišče v času gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju).
tekst :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem se je dolžna tožena J. S. v roku 15 dni od prejema sodbe izseliti iz stanovanjske hiše s pripadajočo garažo tožnika V. Č. na naslovu V. 24A, ki stoji na parcelni št. 2260/30 k.o. ..., zavrne (točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 544,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku roka za izpolnitev dalje (točka 2. izreka).
(2.) Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je hišo gradil sam in je zato tudi aktivno legitimiran za to tožbo, ne glede na to, da je lastnica zemljišča občina X. Slednja na tej parceli nikoli ni uveljavljala lastništva in je tožniku že večkrat ponudila to parcelo v odkup. Sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov in je že s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP. Zaključek sodišča, da je tožnik gradil na družbeni lastnini in zato ni mogel pridobiti lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem, je neutemeljeno, saj to zemljišče že od leta 1993 dalje ni družbena last, saj so taka zemljišča prešla v last občin. Občina je v letu 2001 izdala enotno dovoljenje za izgradnjo vrstnih hiš, med drugimi tudi za parcelo tožnika, sklenjena pa je bila tudi že predpogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča.
(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
(4.) Pritožba je utemeljena.
(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
(6.) Pritožnikovo stališče, da je aktivno legitimiran za tožbo že zato, ker naj bi hišo zgradil, je zmotno. Tako Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) kot Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) dajeta legitimacijo za vložitev tožbe, ki je namenjena varstvu lastninske pravice, zgolj lastniku (primerjaj 111. člen SZ-1 in 92. člen SPZ) oziroma domnevnemu lastniku (primerjaj 98. člen SPZ). Kdo je lastnik oz. domnevni lastnik in kako se lastninska pravica pridobi, določa zakon. S samo gradnjo, če je stavba zgrajena na tujem zemljišču, se po sedaj veljavni ureditvi lastninska pravica sploh ne more pridobiti, ampak je lastnik zemljišča tudi lastnik zgrajene stavbe. Po prej veljavni ureditvi pa je bilo to sicer mogoče, vendar pod pogoji, ki so bili določeni v 24. do 26. členu Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je v postopku ugotavljalo, ali je pritožnik lastnik nepremičnine, upoštevajoč pri tem trditveno podlago, ki jo je ponudil.
(7.) Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča, da je pritožnik vedel, da gradi na tujem zemljišču in torej kot graditelj ni bil dobroveren, kar slednji v pritožbi niti ne izpodbija. Pravilna je zato tudi ugotovitev, da v zvezi s presojo, ali je tožnik postal lastnik nepremičnine z gradnjo, ne pride v poštev uporaba 24. in 26. člena ZTLR.
(8.) Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati s tem, da v konkretnem primeru ne bi mogla priti v poštev pravna podlaga določila 25. člena ZTLR. Razlaga sodišča, da ima po tej določbi pravico izbire lastnik, iz česar bi se dalo sklepati, da po stališču sodišča prve stopnje nedobroverni graditelj po tej določbi nikoli ne more pridobiti lastninske pravice proti volji lastnika zemljišča, je napačna. Načeloma je v primerih, ki jih obravnava ta člen, res favoriziran lastnik zemljišča, ki ima pravico izbrati, ali bo zahteval lastninsko pravico na gradbenem objektu, njegovo porušitev (z možnostjo sodišča, da odloči drugače – glej drugi odstavek 25. člena ZTRL) ali pa plačilo prometne cene zemljišča. Je pa potrebno ob razlagi tega določila upoštevati tudi peti odstavek 25. člena, ki določa, da mora lastnik zemljišča svojo pravico izbire uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja. Po preteku tega roka lahko zahteva lastnik le izplačilo prometne cene za zemljišče in takrat tudi graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek. Lastniku zemljišča je namreč pravica izbire prenehala in je mogoča le še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami. Takšno stališče je v sodni praksi uveljavljeno in splošno sprejeto (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/95, II Ips 379/2005, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22.12.1987, objavljeno v poročilu VSS II/87, odločbo VSL I Cp 1379/2009 in druge).
(8.) Ker je sodišče 25. člen ZTLR zmotno uporabilo, tudi ni ugotovilo pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Gre predvsem za vprašanje, kdaj je bil objekt zgrajen (tožnik trdi, da ga je zgradil v letu 2000) in v zvezi s tem za ugotovitev, ali je rok treh let že iztekel. Ne gre spregledati tudi trditve tožnika, da je občina X večkrat ponudila odkup zemljišča, kar bi kazalo na to, da je, ne glede na zakonski rok, izkoristila pravico izbire.
(9.) Čas izgradnje stanovanjskega objekta pa je pomemben tudi zaradi okoliščine, ker je bilo zemljišče, na katerem stanovanjski objekt stoji, pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) formalno v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo, da na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem ni bila mogoča. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina priviligirana oblika lastnine, je bilo uveljavljeno tudi stališče, da graditelj, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju). Ker sodišče v postopku ni ugotovilo, kdaj je gradnja potekala, je zaključek, da tožnik tudi iz razloga, ker je bilo zemljišče v času gradnje družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice, preuranjen.
(10.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno moralo sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, razveljaviti in vrača sodišču zadevo v novo odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti. Posebni napotki niso potrebni, saj so bila pojasnila in usmeritve že dane v obrazložitvi.
(11.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.
varstvo lastninske pravice – zaščita pred vznemirjanjem – negatorna tožba – protipravno vznemirjanje
Ne gre za protipravno vznemirjanje lastnika, če upravičenec uporablja sporno traso poti za dostop do poslovnih prostorov, tožnik pa zahteva prepoved dostopa do parkiranih prostorov na drugi strani poti, ki jih upravičenec uporablja za svoje delavce.
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – predlagatelj – pravniški državni izpit
Ker predlagatelj obnove postopka v predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložil sam, ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, se predlog za obnovo postopka zavrže.
S pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi skupnega premoženja, po katerem je bilo stanovanje dodeljeno v last in posest enemu zakoncu, ki je bil dolžan drugemu zakoncu izplačati vrednost njegovega deleža, postane prvi izključni lastnik stanovanja. Ker drugi zakonec od tedaj dalje zaseda stanovanje brez pravne podlage, je dolžan plačati uporabnino po 198. členu OZ.
ZMZPP člen 28. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 55, 75.
odsvojitev poslovnega deleža – obličnost pooblastila za sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega
Ker ZGD-1 v 3. odstavku 481. člena določa, da mora biti pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa, velja predpisana obličnost tudi za pooblastilo za njeno sklenitev.
prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi – tujec – delovno dovoljenje
Ker je tožniku (sicer naknadno) Zavod RS za zaposlovanje izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas od dne, ko mu je prenehalo veljati prej veljavno delovno dovoljenje, je odpadla ovira za nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas in s tem razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sicer preneha veljati z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja.
ZDR člen 72, 72/1, 72/1-6, 75, 88, 88/1, 88/1-2. ZGD člen 439, 439/1, 439/1-5, 449, 449/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – poslovodja – odpoklic
Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je z družbo v dvojnem položaju – v statusnopravnem položaju organa družbe in v delovnopravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev oziroma odpoklic s statusnopravne funkcije ne pomeni sočasnega prenehanja delovnega razmerja, ampak lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, določenih z ZDR ali s pogodbo o zaposlitvi.
Pogoj za opravljanje funkcije poslovodje na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na poslovodno funkcijo. Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov pomeni, da delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje predstavlja utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72. SPZ člen 27, 27/1, 28.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – dobra vera
Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in SPZ na drugi strani je očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
Tožnik je upravičen do plačila razlike v neto urni postavki pri plačah na podlagi ustnega dogovora o izplačilu višje plače „na roke“ ne glede na pogodbeno določilo o znesku osnovne plače, ki temelji na nižji urni postavki. Takšnega dodatnega dogovora o višji plači ZDR ne prepoveduje, dogovor tudi ni ničen, ker predvideva izplačilo „na roke“, saj tožniku za sklenitev takšnega dogovora ni mogoče pripisati odgovornosti.
ZPP člen 168. ZST-1 člen 11. ZUP člen 2, 4, 7, 8, 67. ZS člen 3/2.
oprostitev plačila sodnih taks – pravna praznina - uporaba pravil upravnega postopka - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga
ZST-1 glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks ne vsebuje podrobnejših procesnih določb, niti ne napotuje na subsidiarno uporabo drugega zakona. Za izpolnitev pravne praznine (2. odst. 3. čl. ZS) se glede na to, da gre za razmerje med posameznikom in državo, uporabijo načela in določbe ZUT in ZUP. V primeru nepopolne vloge mora sodišče stranko pozvati na dopolnitev (67. čl. ZUP).
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse.
Zoper sklep se je v roku pritožil tožnik. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da k predlogu za oprostitev plačila taks res ni predložil pisne izjave o premoženjskem stanju v skladu s pravilnikom, je pa v utemeljitev predloga predložil vse potrebne listine, ki potrjujejo njegovo premoženjsko stanje in vsebinsko utemeljujejo predlog. Listine dokazujejo, da nima premoženja ne v Sloveniji ne v Bosni. Tako je povedal, da je nezaposlen, da živi v C. skupaj s starši, za katera je posredoval tudi izjavo Upravnega organa v C. in potrdilo DURS-a o višini katastrskega dohodka. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožnika oprosti plačila sodnih taks, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje.
Pritožba je utemeljena.
Pogoji in postopek za oprostitev plačila sodnih taks ureja Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v II. poglavju. Pisna izjava o premoženjskem stanju prosilca in ožjih družinskih članov je res obvezna priloga predloga za oprostitev. V 5. odstavku 12. člena ZST-1 je določeno, da zoper sklep, s katerim se predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi, ni pritožbe. Sklepanje po nasprotnem razlogovanju privede do zaključka, da zoper sklep, s katerim predlogu ni ugodeno, pritožba je dovoljena.
Postopek v zvezi z obravnavanjem predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni v celoti in podrobno predpisan. Ker ZST-1 ne določa subsidiarne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), določila ZPP, na osnovi katerih je sodišče predlog zavrglo in pooblaščencu odreklo pozivanje na popravo, niso neposredno uporabljiva. Tudi smiselna uporaba teh določil ne pride v poštev, kajti postopek odmere in plačila sodnih taks po svoji naravi ni civilni postopek (ne gre za odločanje o razmerju dveh enakovrednih strank), ampak gre za razmerje med posameznikom in državo, ki je običajno predmet urejanja v upravnem postopku. ZST-1 postopanja s pritožbo in podrobnosti v zvezi z obravnavanjem predloga za oprostitev plačila sodnih taks ne predpisuje, niti ne določa subsidiarne uporabe določb katerega od procesnih zakonov. Gre za klasično pravno praznino, ki jo je treba zapolniti tako, da odločitev ne odstopa od rešitve v podobnih primerih, ki so normativno urejeni. Pravno najbližja materija so upravne sodne takse in procesna pravila upravnega postopka, zato je za izpolnitev pravne praznine (2. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih) primerno uporabiti načela in pravila Zakona o upravnih taksah (ZUT-G, Ur. l. RS, št. 126/07) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 70/2000 s spremembami), ki narekujejo drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. ZUP, ki se na podlagi 2. in 4. člena uporablja tudi v drugih javno pravnih stvareh v primeru nepopolne vloge izrecno predvideva odpravo pomanjkljivosti na osnovi zahteve organa, ki v postopku odloča (67. člen ZUP). Niti ZUT-G niti ZUP ne predvidevata obravnave pooblaščencev, odvetnika strožje od drugih pooblaščencev ali strank samih. Izpodbijana odločitev nasprotuje tudi načelu varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) ter načelu materialne resnice (8. člen ZUP). Po povedanem bi sodišče moralo pozvati predlagatelja, da dopolni nepopolni predlog za oprostitev plačila sodnih taks.
Ker so pritožbeni razlogi podani, je izpodbijani sklep razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, da tožečo stranko pozove k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks in o predlogu odloči.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – nevarno delo – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost
Nezavarovan kanalizacijski jašek sicer sam po sebi ni nevarna stvar, vendar je delo na gradbišču, kjer se nahajajo nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne. To velja še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik na gradbišču hodil vzvratno, da je lahko pri vožnji usmerjal voznika tovornjaka, ki je nameraval peljati vzvratno mimo jaškov. Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik ob tem utrpel, odgovarja objektivno.
Tožena stranka je za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna, ker dela na gradbišču ni organizirala tako, da bi bilo varno za delavce. Nezavarovane jaške bi morala ustrezno zaščititi oziroma bi morala organizirati delovni proces, tako da do nesreč, ki bi bile povezane z nezavarovanimi jaški, ne bi prišlo.
OZ člen 179, 183. ZPP člen 353, 354, 354/1. URS člen 25.
denarna odškodnina pravni osebi – okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe - pravna oseba kot umetna tvorba – nastopanje pravne osebe – zakoniti zastopnik pravne osebe – aktivna legitimacija
Ugled in dobro ime pravne osebe sta nujno (neločljivo) povezana z ugledom fizičnih oseb, ki to pravno osebo predstavljajo, zato so neresnične trditve o fizičnih osebah hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. člen OZ) in v razmerju do pravne osebe (183. člen OZ).
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Nevarna je tista dejavnost, ki pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na konkretne okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Sodna praksa je enotna v tem, da delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko intervenira zoper kršitelja predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. Nobenega razloga ni, da ne bi enakega kriterija za uporabo pravnega standarda nevarne dejavnosti uporabili za vajo, v kateri policist igra vlogo občana, ki se upira postopku, oziroma vlogo policista, ki ga mora kot kršitelja obvladati. Ker pri tem ni bistveno, da prejmejo udeleženci vaje navodila, da jo morajo izvesti tako, da ne pride do poškodb, je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik kot policist utrpel v takšni vaji, objektivno odgovorna.