izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izostanek z dela
Tožnik ni storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj po pozivu tožene stranke ni neupravičeno izostal z dela. Izostanek z dela ni bil neupravičen, tožnik se je na poziv nazaj na delo, ki je bil podan po pravnomočnosti sodbe o nezakonitem predhodnem prenehanju delovnega razmerja, odzval in se oglasil pri toženi stranki. Seznanil jo je, da se ima namen vrniti na delo in da je za določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu ter da ima trimesečni odpovedni rok. Od njega ni bilo mogoče zahtevati, da takoj samovoljno brez odpovednega roka prekine pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem.
odškodnina – nepremoženjska škoda – začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti – valorizacija delno izplačane odškodnine
Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine.
Tožnik je upravičen do odškodnine, ki je bila za primer nekrivdne razrešitve določena s pogodbo o zaposlitvi, ker tožena stranka ni dokazala, da je bil krivdno razrešen. Tožena stranka tega niti ni zatrjevala, zatrjevala je le, da je bil tožnik razrešen zaradi napredovanja (po lastni volji). Ker takšna razrešitev ni predvidena kot razlog, zaradi katerega do odškodnine ne bi bil upravičen, je tožbeni zahtevek utemeljen.
ZDR člen 31, 32, 83, 83/1, 88, 88/1, 88/1-3, 88/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je bil utemeljeno pisno opozorjen na kršitev delovnih obveznosti, saj ni pripravil predloga razporeda dela v sprejemni pisarni, po katerem bi vsak od zaposlenih delal 40 ur na teden, s čimer ne bi bilo potrebe po nadurnem delu. Tožnik je bil kot vodja sprejemne pisarne zadolžen za organizacijo dela. Ker za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča eno utemeljeno pisno opozorilo, ni bistveno, ali sta se preostali 2 opozorili, ki jih je tožnik prejel, nanašali na naloge, za katere ni bil zadolžen po pogodbi o zaposlitvi.
ZPP člen 242, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih člen 41, 42, 48.
nagrada za izvedensko delo
Prvi odstavek 48. člena Pravilnika sicer vsebuje določbo, da lahko izvedenec oziroma cenilec po opravljenem študiju spisa predlaga sodišču zvišanje založenega zneska, če oceni, da zaradi predvidene obsežnosti dela že plačani znesek v obliki predujma ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, vendar to določilo ni obligatorno. Izvedenec namreč, v kolikor oceni, da založeni znesek ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, lahko predlaga sodišču zvišanje založenega predujma, zato dejstvo, ker v obravnavanem primeru izvedenec tega ni storil, ne more imeti za posledico, da se njegova nagrada in stroški izplačajo le iz založenega predujma. Po 41. členu Pravilnika samo materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja, obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške, medtem ko se po 42. členu Pravilnika za izračun nagrade za izvedensko in cenilsko delo uporablja točkovna tarifa, določena s tem Pravilnikom.
ustanovitev stvarne služnosti s pogodbo - vpis v zemljiško knjigo - ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku
Vpis je bil predlagan na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1994, ko sta bili lastnici služečega zemljišča V. K. in S. B., vsaka do 1/2. Od izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila v letu 1994 pa do vložitve obravnavanega zemljiškoknjižnega predloga v letu 2006 je prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, saj je sedaj do celote lastnica nepremičnine S. B.. Njena izjava v pogodbi iz leta 1994, ki jo je podala skupaj s tedanjo solastnico V. K., je bila dana glede na tedanje lastninsko stanje služečega zemljišča, ki pa se je do leta 2006, ko je predlagatelj B. K. predlagal vpis služnosti, spremenilo, zaradi česar prejšnje zemljiškoknjižno dovolilo ni več ustrezno.
žalitev sodišča v vlogi - žaljiva vloga – varovanje ugleda in avtoritete sodstva
Očitek razpravljajoči sodnici, da je pri svojem delu zavestno kršila zakon, pomeni očitek storitve kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1. To je glede na splošne moralne vrednote v družbi hud in objektivno žaljiv očitek, ki jemlje ugled razpravljajoči sodnici, sodišču in sodni oblasti v celoti.
program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo – izbris kazenskih točk
Glede na napotilo na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, ki ga je pritožnik prejel 21. 4. 2009, je do posredovanja obvestila okrajnemu sodišču s strani Ministrstva za pravosodje dne 22. 6. 2009 šele potekel rok dveh mesecev, v katerem je imel pritožnik možnost udeležiti se programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo. Iz potrdila, ki ga je pritožnik priložil pritožbi, je razvidno, da je ta program opravljal od 11. 6. 2009 do 16. 6. 2009 in ga tudi uspešno opravil, o čemer je bil obveščen 18. 6. 2009, torej še pred izdajo obvestila Ministrstva za pravosodje, s katerim to ugotavlja, da ima v skupni evidenci vpisanih osemnajst kazenskih točk. Po določbi 2. odstavka 189. člena ZVCP-1 se po uspešno zaključenem seminarju vozniku enkrat v dveh letih izbriše iz evidence štiri kazenske točke. Pritožnik tako utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri seštevku ni upoštevalo uspešno opravljenega programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo in od skupnega števila osemnajst kazenskih točk odštelo štiri kazenske točke, saj pred odločitvijo z dne 2. 9. 2009, glede na podatke o storilčevem napotilu na izobraževanje, sploh ni preverilo, ali je storilec izobraževanje opravil in ali ga je uspešno zaključil.
nadaljevanje izvršbe - novo izvršilno sredstvo - ustavitev izvršbe - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic
Predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, vložen v času po izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe, vendar še pred njegovo pravnomočnostjo, je pravočasna (34/3 člen ZIZ).
Ker zagovor obdolženca pomeni tudi udeležbo na narokih za izvedbo dokazov, na katerih zagovornik z aktivnim sodelovanjem pripomore k vsestranski razjasnitvi pravnopomembnih okoliščin za odločitev o odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek, zlasti tistih, ki so obdolžencu v korist, je prvostopenjsko sodišče zagovorniku pravilno priznalo nagrado za zagovor obdolženca tudi za prisotnost na vsakem naroku za zaslišanje prič, ki se jih je zagovornik udeležil.
zahteva za sodno varstvo – umik zahteve za sodno varstvo – domneva umika zahteve za sodno varstvo
Čeprav je sodišče prve stopnje po narokih za zaslišanje odgovorne osebe pravne osebe in zakonitega zastopnika pravne osebe, ko opravičila za odgovorno osebo pravne osebe ni sprejelo (pravna oseba izostanka svojega zakonitega zastopnika sploh ni opravičila), dopolnjevalo dokazni postopek z zaslišanjem priče, ni mogoče šteti, da je s tem konkludentno upoštevalo opravilo odgovorne osebe pravne osebe.
Upoštevaje načelo pravičnosti, na katerem temeljijo obogatitveni zahtevki, je medsebojni dajatvi kot posledici ničnosti potrebno obravnavati kot ekonomsko celoto. Čeprav je pogodba neveljavna, obstaja med strankama dejansko razmerje, gre za dejansko vzajemno spolnitev.
Če je stvar odtujena za določeno ceno, pomeni ta cena okoriščenje. V primeru uničenja ali izgube stvari pridobitelj koristi sicer nima, je pa odgovoren za prikrajšanje drugi stranki, v kolikor je do izgube ali uničenja prišlo po njegovi krivdi.
Prvostopno sodišče bi moralo, v kolikor je toženi stranki dopustilo, da odgovori na pripravljalni vlogi tožeče stranke, glavno obravnavo preložiti. Navedena kršitev v določenih situacijah lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa vedno. Pri tem je odločilno, kakšne trditve je stranka v takšni vlogi podala in kako jih je sodišče upoštevalo.
Ugovor pobota je pravica tožene stranke, ki jo lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave, torej tudi v ponovljenem postopku, upoštevaje pri tem določbo 2. odst. 362. člena ZPP.
ZPIZ-1 člen 101, 139, 186, 186/1, 390, 390/1, 391, 397, 446. ZPIZ/92 člen 133, 201, 201/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu
S tem, ko je tožniku v Republiki Sloveniji prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu (ker se je odselil v BiH in se tam zaposlil), ni bilo več pogojev za izplačevanje denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Določbe ZPIZ-1 oziroma prej veljavnega ZPIZ se nanašajo na delodajalce v Republiki Sloveniji, pri čemer so delodajalci dolžni delovnega invalida obdržati na delu in mu zagotoviti drugo ustrezno delo. Navedena dolžnost se ne razteza na delodajalce v tujini.
spor z mednarodnim elementom – pristojnost slovenskega sodišča – odškodninska terjatev – nepogodbena odškodninska odgovornost – tuja pravna oseba kot tožena stranka – škodno dejanje v tujini
Za pristojnost slovenskega sodišča ne zadošča dejstvo, da tožnik trpi svojo nepremoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije. Bistveno je, da je škodljiva posledica v njegovem primeru nastopila v kraju, kjer je tožnik utrpel telesne poškodbe, iz katerih izvirata njegova premoženjska in nepremoženjska škoda. Ni torej pomembno, kje in koliko časa se je tožnik zdravil.
pogojna terjatev – pobot v pravdi – prijava v stečajnem postopku
Pogojne terjatve, ki bo nastopila če in ko bo hipoteka realizirana, ni mogoče uveljavljati v pobot v pravdi, temveč jo je potrebno prijaviti v stečajni postopek.
Tožnik zoper toženo stranko uveljavlja terjatev, ki mu jo je s pogodbo odstopil delavec tožene stranke iz naslova odpravnine, plače, regresa za letni dopust, božičnice in zamudnih obresti. Kljub temu, da tožnik nima lastnosti delavca v razmerju do tožene stranke, je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ker uveljavlja terjatev kot pravni naslednik delavca.
postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - nedovoljena pritožba - razlogi za pritožbo
V skladu z določbo drugega odstavka 66. čl. ZP-1 zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej v primerih ko zahteva za sodno varstvo ni zavržena) storilec lahko vloži pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. ZP-1, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, je torej ostala v veljavi globa, ki jo je storilcu izrekel prekrškovni organ. Ker je bila le-ta izrečena v znesku, ki ga zakon predpisuje, pritožba zoper takšno sodbo ni dovoljena. Sklicevanje pritožnika na določbe prvega in drugega odstavka 154. čl. ZP-1 je zato brezpredmetno, saj ni izpolnjen tudi ta dodatni pogoj za pravico do pritožbe. Na zmotnost pritožnikovega stališča kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-56/06 (Ur.l. št. 29/07) v kateri je med drugim zapisano: „Odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo je primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu. Z odločanjem v enotnem upravno-kaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. Sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ. Izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero okrajno sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdi odločitev prekrškovnega organa, zato ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva“.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi
Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, v skladu z določbo 21. čl. ZP-1 izreklo opomin, ki je sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče izreče namesto predpisane globe. Nelogičnost, na katero opozarja pritožnica, to je, da se obdolžencu na podlagi mnenja zdravnika vsako leto podaljšuje vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo, je zgolj navidezna. Povsem logično je, da v primeru pojava stranskih učinkov zdravila, kot so zaspanost, voznik, tudi če ima veljavno vozniško dovoljenje, vozila v cestnem prometu ne sme voziti. Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled prav zaradi nezanesljivega ravnanja, ki se je odražalo v tem, da je v postopku s policisti deloval zaspano, imel počasne reakcije in zelo počasi odgovarjal na vprašanja. Nikakršnega dvoma ni, da zaspanost zmanjšuje sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ko se sklicuje, da isti zdravniki, ki obdolžencu predpisujejo psiho-aktivna zdravila, le temu tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje, ne more biti uspešna.
Drugotožena stranka je kot delodajalec krivdno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, ker ni v zadostni meri poskrbela za varno in ustrezno organizacijo dela v skupini mobilne službe: delavci so uporabljali tehnično oporečen delovni oder, s katerega je bilo nevarno sestopati, pa tudi delo ni bilo ustrezno organizirano, ker drugotožena stranka ni določila vodje del na delovišču. Poleg tega tožnika ni napotila na preventivni zdravstveni pregled glede sposobnosti za delo na višini, tako da tožnik takšnega dela sploh ne bi smel opravljati.