dokazovanje – dokazna sredstva – dokazna vrednost predračuna
V primeru, ko je škoda odpravljena, je običajen dokaz njene višine račun za material in delo, potrebno pri popravilu. V primeru, ko računa ni na razpolago, predračunu, s katerim se zgolj predvidevajo stroški v zvezi z odpravo škode, ni mogoče kar avtomatično in brez argumentov odreči dokazne vrednosti.
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo plače in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato ker tožena stranka svoje obveznosti, ki ji je bila opisno naložena s pravnomočno sodbo v sporu o prenehanju delovnega razmerja, ni izpolnila. Iz tega razloga je treba tudi spor o plačilu plače in regresa obravnavati kot spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači je utemeljen, saj tožena stranka tožnikove plače ni usklajevala tako, kot je določeno v tarifni prilogi aneksa h kolektivni pogodbi, ki določa, da je enako kot izhodiščne plače usklajujejo plače delavcev, ki so višje od izhodiščnih.
Pri odpravnini se upošteva celotna delovna doba tožnice pri toženi stranki, čeprav ji je v vmesnem času zaradi uvedbe stečajnega postopka, ki se je končal s potrjeno prisilno poravnavo, delovno razmerje prenehalo. Ker tedaj odpravnine ni prejela, ni nobene ovire za upoštevanje celotne delovne dobe kljub prekinitvi.
izvršba na nepremičnine – uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - predkupni upravičenec - javna dražba - najboljši ponudnik
Čeprav iz besedila 182. člena ZIZ izrecno ne izhaja, da v primeru, ko najboljši ponudnik izkoristi pravico iz 4. odstavka 182. člena ZIZ, sodišče ponovno da možnost predkupnemu upravičencu, da izjavi, da nepremičnino kupuje pod enakimi (novimi) pogoji, je treba upoštevati, da je 182. člen ZIZ namenjen tako varstvu pravic predkupnega upravičenca kot doseganju namena prodaje dolžnikovega premoženja, to pa je čim višja cena zaradi čim ugodnejšega poplačila upnikov. Oboje pa se lahko doseže le tako, da se predkupnemu upravičencu v primeru, da najboljši ponudnik v primeru izenačitve ponudbe ponudi višjo ceno, omogoči ponovna izenačitev ugodnejše ponudbe po 1. odstavku 182. člena ZIZ, najboljšemu ponudniku pa nato ponovno uveljavljanje njegovih pravic.
pravica do zasebne lastnine - pravica zahtevati delitev nepremičnine – udeleženci postopka za delitev solastne stvari – neprimeren čas za delitev – odlog za tri leta - civilna delitev stanovanja - način delitve
Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnina – stanovanje št. 15 v 4. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., B. B., s skupno površino stanovanja 57,97 m2, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki predstavlja skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na katerem sta njuna deleža enaka, razdeli civilno – s prodajo nepremičnine in razdelitvijo izkupička med udeleženca po enakih delih.
Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanovanje prazno, a le zato, ker se je najprej začasno iz njega izselil nasprotni udeleženec, ker je bilo življenje s predlagateljico nevzdržno, nato pa še njun sin, potem ko je predlagateljica pripeljala v stanovanje novega partnerja in je bil sinu nasilno onemogočen vstop v stanovanje. Ni res, da nihče ne želi živeti v spornem stanovanju, saj imata v njem stalno bivališče pritožnik in njegov sin M. R.. Pritožnik si je začasno uredil bivališče v V., sin pa sploh nima začasnega bivališča. Nasprotni udeleženec je pridobil skrbništvo nad sinom, ki je doživel hude travme in potrebuje psihiatrično pomoč, odvzeta mu je bila tudi poslovna sposobnost. Ker bo treba za sina poskrbeti, pritožnik meni, da bi ga bilo treba vključiti v postopek delitve skupnega premoženja.
Pritožnik pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec soglaša s prodajo stanovanja, saj z njo ne soglaša. S takšno odločitvijo pa mu je kršena temeljna ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem oziroma do zasebne lastnine.
Navaja, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve premoženja na dva enakovredna dela, pač se je odločilo za prodajo stanovanja.
Pritožnik meni, da je treba kot predhodno vprašanje urediti vprašanje bivanja M. R.. Glede na opisano nasprotni udeleženec meni, da je njegov interes, da ne pride do prodaje stanovanja močnejši, še posebej zato, ker imata v tem stanovanju stalno prebivališče on in sin. Zato predlaga, da sodišče odloži delitev in prodajo stanovanja za dobo treh let. V tem obdobju bo bodisi poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja, bodisi kako drugače poizkušal urediti sinov stanovanjski problem.
Pritožba ni utemeljena.
Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za delitev skupnega premoženja že 27. 8. 2002. Predlagateljica je predlagala civilno delitev in pojasnila, da v skupno premoženje sodi dvosobno stanovanje in da fizična delitev ni mogoča. S civilno delitvijo je v odgovoru na predlog z dne 13. 9. 2002 soglašal tudi nasprotni udeleženec.
Način delitve, h kateremu mora v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (1) stremeti sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti, je res fizična delitev. A dvosobno stanovanje, veliko le 57 m2, ni fizično deljivo. Stanovanje je namreč skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona (2)). Stanovanje je fizično deljivo, če je mogoče iz doslej enega stanovanja narediti dve stanovanji – dve funkcionalni celoti, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Da bi bilo kaj takšnega v konkretnem primeru mogoče, pritožnik ne trdi (in ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob tem, ko sta obe pravdni stranki že v začetku postopka soglašali s tem, da fizična delitev ni mogoča, pritožbeni trditvi, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve stanovanja na dva enakovredna dela, ni mogoče pritrditi.
Pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek delitve skupnega premoženja pritegniti skupnega sina udeležencev nepravdnega postopka, so neutemeljene. Udeleženci postopka za razdružitev skupnega premoženja so skupni lastniki premoženja. Dejstvo, da morajo starši za otroke poskrbeti, ne vpliva na status udeležencev postopka za razdružitev skupnega premoženja, saj pravni interes otrok zakoncev, katerih skupno premoženje se deli, s sodno odločbo ni prizadet. Dejanski interes za izid postopka za priznanje statusa udeleženca nepravdnega postopka ne zadošča (prim. 19. člen Zakona o nepravdnem postopku (3)).
Naše pravo prisilne lastninske skupnosti ne pozna. Solastnik ima neodtujljivo pravico do delitve, ki jo lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne (1. odstavek 69. člena SPZ). Da bi bil predlog za delitev skupnega premoženja podan v neprimernem času, pritožnik ne trdi. Smiselno pa se sklicuje na določbo 3. odstavka 70. člena SPZ, po kateri lahko sodišče odloži delitev skupnega premoženja za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Nasprotni udeleženec interesa, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, sploh ne zatrjuje in ne izkazuje. Ob tem, ko v spornem stanovanju nihče od udeležencev postopka (pa tudi njun sin) že nekaj časa ne živi in ob tem, ko je bila delitev zaradi pritožnikovega neuspešnega uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju odložena za skoraj šest let, pa je v interesu vseh, da se skupno premoženje razdruži.
Zmožnosti nasprotnega udeleženca za izplačilo predlagateljičinega deleža je sodišče prve stopnje skrbno in realno ocenilo na 3. strani izpodbijanega sklepa. Takšne ocene pritožnik ne izpodbija, ampak v pritožbi posplošeno navede, da bi v obdobju treh let morda poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja. Ob ocenjeni vrednosti stanovanja 87.570,00 EUR in mesečni pokojnini nasprotnega udeleženca 500,00 EUR, je možnost delitve stvari na način iz 5. odstavka 70. člena popolnoma nerealna, celo če bi sodišče delitev odložilo še za nadaljnja tri leta.
Izpodbijana odločitev tudi ne posega nedopustno v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in tudi ne v njen element – pravico razpolaganja. Lastninska pravica nasprotnega udeleženca je namreč prirejena lastninski pravici predlagateljice in ne sega na njen lastninski delež. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 153. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo.
ZPP člen 205, 205/6, 206, 208, 208/2. ZUstS člen 23, 23/1.
sklep o prekinitvi postopka – sklep o nadaljevanju postopka – postopek za oceno ustavnosti zakona
V primeru, ko podajo stranke pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, ki bi ga bilo treba uporabiti pri sojenju, sodišče ne prekine postopka. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prekinitev postopka, vendar je kljub temu ravnalo pravilno, ko je ob zavrženju pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izdalo sklep o nadaljevanju postopka.
Preživninska obveznost do otrok je primarna in ima prednost pred vsemi drugimi toženčevimi obveznostmi.
Če toženec daje preveč za stroške bivanja in vzdrževanja hiše bo to moral racionalizirati oziroma urediti posebej, ne more pa to iti na račun preživnine za otroka. Ob tem je toženec, ki je zaposlen in torej sposoben za delo, dolžan po potrebi poiskati tudi dodatno delo oziroma dopolnilni vir zaslužka, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti do otrok.
V obravnavani zadevi glede na tožničino polnoletnost ne gre za spor iz 2. odst. 406. čl. ZPP, zato določba 414. čl. ZPP ne pride v poštev.
odmera odškodnine - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti – neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke
Pravilno je opozorilo, da bi lahko šlo zgolj za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, do odškodnine iz tega naslova pa bi bila tožnica po stališču sodne prakse upravičena le, če bi bilo močnejše intenzivnosti in trajalo daljši čas ali če bi to opravičevale posebne okoliščine. Teh okoliščin pa ni niti zatrjevala, tudi v pritožbi ne. Samo navedba, da je narava njenega dela takšna, da je moč pričakovati, da bo imela dodatne bolečine, ne zadostuje.
Če se tožnica ni mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo, na katerem naj bi bila zaslišana, bi lahko sodišču poslala opravičilo za izostanek in prošnjo za preložitev naroka. Če stranka tega ne stori, sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti dokaza z njenim zaslišanjem.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/3. ZPIZ člen 101, 102, 102/1, 103, 103/1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ustrezno delo – delavec-invalid jedro : Tožena stranka je dolžnost iskanja ustreznega dela za tožnika pri drugih delodajalcih izpolnila s tem, da je ugotovila, da v hčerinskih družbah takšnega dela ni. Ker za intenzivnost in obseg iskanja veljajo razumna merila, ni bila dolžna iskati ustreznega dela še drugje. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bil dokazan z ukinitvijo prodaje na stojnicah, ki je bila podana na podlagi ugotovitve Komisije za ugotovitev razlogov za odpoved, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, je zakonita.
stvarna služnost - služnostna pravica vožnje – nastanek stvarne služnosti – priposestvovanje stvarne služnosti – razširitev služnosti – izstavitev zemljiškoknjižne listine – izvrševanje služnosti – prenehanje služnosti – prenehanje služnosti na podlagi zakona
Uporaba traktorja v času tehničnega in družbenega napredka ne pomeni razširitve služnostne pravice vožnje. Še vedno gre za istovrstno uporabo služnosti.
Dejstvo, da je bila sporna pot nekoliko razširjena, pri čemer se uporablja v isti namen kot s prejšnjim vozilom (konjsko vprego), ki je bilo po neprerekanih trditvah toženke iste širine kot traktor, s katerim se tožnik vozi po poti, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je njegova dimenzija manj kot 130 cm, ne pomeni, da gre za razširitev služnostne pravice preko priposestvovalnega obsega.
OZ člen 179, 180, 181, 182. ZOR člen 200, 201, 202, 203.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - nepremoženjska škoda zaradi okrnitev osebnostne pravice - kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva – osebnostna pravica – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, za varstvo katerih je v 200. čl. ZOR in 179. čl. OZ predvidena odškodnina v denarju. Fizična oseba, ki zatrjuje kršitev teh pravic, do odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upravičena, ker zatrjevane škode ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik škod, za katere OZ in ZOR predvidevata odškodnino v denarju.
obnova postopka – nepretrgana odsotnost zaradi bivanja v tujini
Ker toženka ni dokazala, da je bila v času opravljenih vročitev po 141. členu ZPP nepretrgoma odsotna več kot tri mesece, predlog za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 394. člena ZPP ni utemeljen.
337. členu ZPP se po 163. členu ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, razen za dejstva, ki jih mora in jih tudi lahko zapuščinsko sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – večje število presežnih delavcev
Pri toženi stranki je šlo za večje število presežnih delavcev v smislu določbe 96. člena ZDR, ker je v obdobju treh mesecev od trenutka, ko je tožena stranka izvedela, da ne bo več opravljala čiščenja prostorov v določenem objektu, do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, prenehala potreba po delu več kot dvajset delavcev. V to številko je treba šteti tako delavce, ki so prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot delavce, ki so sami podali odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker so se zaposlili v družbi, ki je s strani tožene stranke prevzela čiščenje prostorov v tem objektu.
odškodninska odgovornost delodajalca – nevarna dejavnost – domneva vzročnosti – poklicna bolezen
Toženi stranki je uspelo dokazati, da med nevarno dejavnostjo, s katero se je ukvarjala, in nastalo škodo ni vzročne zveze, s čimer se je razbremenila svoje odgovornosti.
ODZ paragraf 1460, 1477, 1500. ZTLR člen 28, 28/3, 72, 72/2, 72/3. SPZ člen 43, 43/2, 44, 44/2, 45, 45/2. ZPP člen 7, 7/2, 339, 339/2, 339/2-8.
navajanje dejstev in dokazov - nezatrjevana dejstva - trditveno in dokazno breme - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pridobitev lastninske pravice na nepremičninah - priposestvovanje - omejitev priposestvovanja - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobrovernost
Sodišče prve stopnje, ki je na nezatrjevana dejstva oprlo sodbo, je tožencem odvzelo pravico do obravnavanja v postopku, ker nista mogla pričakovati, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo na drugi, nezatrjevani podlagi. Ob pravilni uporabi pravnega pravila paragrafa 1500 ODZ oziroma sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ bi moralo sodišče prve stopnje, ker tožnik ni trdil, da so bili toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so lastninsko pravico pridobili na podlagi kupoprodajne pogodbe, nedobroverni, tožbeni zahtevek zavrniti.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 358, 358-5. ZZZDR člen 132.
znižanje preživnine – spremenjene okoliščine – samovoljna opustitev dela - odrek statusu kulturnega delavca in umetnika – korist otroka
Tožnik niti ne trdi, da ne bi bil sposoben za delo, ki ga je opravljal ob prvi določitvi preživnine, opustil ga je samovoljno in zato niso podani pogoji za znižanje preživnine iz 132. člena ZZZDR.