Glede na različno pripisovanje pomena pojmu "stanje kredita" je pravilno izhodišče presoje, da je treba njegovo pravo vsebino dognati s pomočjo razlagalnih pravil.
Tožnik ne zatrjuje kršitve zakonskih določb o zastavi vrednostnih papirjev ali o kreditni pogodbi, pa tudi ne določb Zakona o potrošniških kreditih. Golo poudarjanje, da naj bi sodišči ne upoštevali bistva lombardnega kredita, tako ostaja na povsem abstraktni ravni in je zato brez pomena. Če pa banka morda ni sprejela ustreznih ukrepov zaradi zagotovitve potrebne stopnje zavarovanja danega kredita in je zaradi opustitve dopolnitve danih zavarovanj kredita prevzela višje finančno tveganje, kot je to običajno pri tovrstnih poslih, to ne posega v pogodbeno razmerje med banko in tožnikom.
Revizija se dopusti glede vprašanja, kako v konkretnem primeru, ko odmerjena odškodnina presega znesek zavarovalne vsote, upoštevati tožničin 50 % soprispevek k nastali škodi.
Vnaprejšnja opredeljenost razpravljajoče sodnice, četudi bi bila podana, sama po sebi ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti. Slednja pride v poštev le, če bi se zaradi določene okoliščine ustvarjal videz, da naj bi vsi sodniki pristojnega sodišča ne mogli prosto odločati po svoji vesti. Stališča razpravljajoče sodnice v predhodnih postopkih ne predstavljajo take okoliščine.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Zgolj okoliščina, da je predsednica senata v obravnavani zadevi, hkrati sodnica Višjega sodišča v Ljubljani, ki bo odločalo o pritožbi zoper njene odločitve, ne more že sama po sebi vzbujati dvoma v videz nepristranskosti pritožbenega sodišča kot celote. Pri tem je potrebno upoštevati, da so višji sodniki pri odločanju o pritožbi vezani na Ustavo in zakone.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - uslužbenka pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Drug tehten razlog je lahko tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, pri kateri gre za vprašanje, ali se po kriteriju razumnega opazovalca v javnosti ustvarja videz, da naj bi vsi sodniki danega sodišča zaradi določene okoliščine ne mogli prosto odločati po svoji vesti. Okoliščina, da je udeleženka v postopku zaposlena na sodišču, pred katerim je v teku konkretni postopek, je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča takšna okoliščina.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izrek o nepristojnosti po uradni dolžnosti - izbirna krajevna pristojnost
Ker ni podana izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani, Okrožno sodišče v Kopru ni imelo podlage, da bi se po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno. Ker je tožeča stranka z vložitvijo tožbe izbrala krajevno pristojnost sodišča z območja Okrožnega sodišča v Kopru, je za odločanje v tej zadevi pristojno okrajno sodišče s tega območja, to pa je Okrajno sodišče v Kopru.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00018564
ZFPPIPP člen 46, 269, 270, 270/2, 271. OZ člen 255.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - osebni stečaj - prilagoditev tožbenega zahtevka - izpodbijanje pravnih dejanj v korist stečajne mase - načelo enakega obravnavanja upnikov - časovne meje izpodbojnosti
ZFPPIPP določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe - vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava, torej tudi v skladu z roki, predvidenimi v 257. členu OZ. Za te tožbe, med katerimi so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja, storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP, ni določeno prav nič drugega in prav nič več kot to, kar je v tem odstavku zapisano, namreč, da "[č]e je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika".
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - izvršilni postopek - dovoljenost pritožbe - pritožba zoper sklep - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje - zavrženje pritožbe
Zaradi različnosti procesnih položajev 357.a člen ZPP pritožbo zoper razveljavitveni sklep omeji le na primere, ko višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi razveljavilo sklep v izvršilnem postopku, ki nima narave sodbe. Obravnavana pritožba se tako ne prilega institutu pritožbe po prvem odstavku 357.a člena ZPP in ni dovoljena.
ZPP člen 367, 367/2, 367/5, 370, 370/3, 371, 371/1, 378. ZZZDR člen 84, 84/1, 84/2 84/3.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - preklic darila - običajno darilo - vrnitev danega - trditveno in dokazno breme - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Revidentka (zgolj) z navedbami o splošno znanem dejstvu neobičajnosti njenega darila v konkretnem primeru ne more uspeti. Ni pravilen namreč avtomatični zaključek, da je treba darilo med razvezanima zakoncema vrniti na podlagi 84. člena ZZZDR, čim gre za večje darilo (primerja sklep Vrhovnega sodišča II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017). Glede na okoliščine konkretnega primera v obravnavani zadevi, ko je bil toženec ob sklenitvi zakonske zveze lastnik nepremičnine parc. št. 333/0, ki je bila kasneje razdeljena na sporno nepremičnino (parc. št. 333/1) in parc. št. 333/2, vse k. o. ..., v letu 1987 pa je tožnici z darilno pogodbo podaril polovico deleža nepremičnine parc. št. 333/0, torej ji je podaril polovico sporne nepremičnine in tudi polovico nepremičnine parc. št. 333/2, bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica morala dokazati, da je podarjen delež nepremičnine presegel običajno darovanje med zakoncema.
ZKP člen 323, 324, 325, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 211, 211/1.
bistvene kršitve določb postopka - pravica do izjave - pravica do učinkovite obrambe - pravica do zagovora - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki
Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je od obsojenke zahtevalo, da svoj zagovor poda v uvodni fazi glavne obravnave, ker ga sicer kasneje ne bo mogla več podati. Vendar pri tem ni omejevalo njene pravice do izjave, saj je svoj zagovor lahko prebrala, hkrati pa ji je bilo omogočeno, da je v nadaljevanju postopka podala svoja mnenja in pripombe. V obravnavani zadevi tako ni bila v ničemer omejena obsojenkina pravica do zagovora in možnost navajanja razbremenilnih dejstev ter podajanja pripomb. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obsojenka v nadaljevanju glavne obravnave predlagala izvedbo določenih dokazov, postavljala pričam vprašanja, soočila se je z oškodovancem in podala zaključno besedo. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je obsojenka v obravnavani zadevi imela vse možnosti, da je v največji možni meri izvajala svojo obrambo. To pa pomeni, da sicer nepravilna zahteva sodišča, da mora svoj zagovor podati na začetku glavne obravnave, ni mogla vplivati na poštenost in zakonitosti postopka kot celote ter na zakonitosti izdane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018550
KZ-1 člen 54, 54/1, 54/2, 217, 217/1, 217/3.. ZKP člen 427.
kaznivo dejanje prikrivanja - nadaljevano kaznivo dejanje - čas storitve kaznivega dejanja - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Ker Okrajno sodišče v Trbovljah ocenjuje za isto časovno obdobje neugotovljen dan poleti leta 2012 in neugotovljen dan v letu 2012, je tako vprašljiv zaključek sodišča v obravnavani zadevi, zakaj potem ni enotno časovno obdobje, poletje med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012. Isto velja glede enotnosti kraja storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj in tistih po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem. Glede pravilnosti dejanskih ugotovitev, pomembnih za pravilno pravno presojo obstoja pogojev po prvem odstavku 54. člena KZ-1, ki narekujejo uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, se je Vrhovnemu sodišču porodil precejšen dvom, zato je na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - NEPRAVDNO PRAVO
VS00024704
ZNP člen 12, 12/1, 16, 16/1, 37.
spor o pristojnosti - nepravdni postopek - postopek razglasitve pogrešane osebe za mrtvo - krajevna pristojnost - bivališče nasprotnega udeleženca
Preizkus krajevne pristojnosti je v pravdnem postopku zaradi uresničitve načela ekonomičnosti in pospešitve postopka časovno zelo omejen. ZNP pa ima o vprašanju, do katerega trenutka se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno, posebno (specialno) določilo, zaradi česar je smiselna uporaba določb ZPP izključena (37. člena ZNP). Tako prvi odstavek 16. člena ZNP določa, da lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog udeleženca izreče, da ni krajevno pristojno, najkasneje do izdaje odločbe na prvi stopnji.
tožba za ugotovitev solastninskega deleža na nepremičnini - originarna pridobitev lastninske pravice - vlaganje v tujo nepremičnino - gradnja na tujem svetu - nastanek nove stvari - identiteta hiše
V primeru, ko so bila v obdobju veljavnosti ZTLR več kot desetletna vlaganja zakoncev (tožnice in njenega pokojnega moža) v stanovanjski objekt tako obsežna, da je od stare „hiše“ (ki v resnici ni bila primerna/sposobna za dostojno bivanje) oziroma od prejšnjega objekta ostalo zgolj 12%, torej sta zakonca staro hišo v pretežni meri porušila in na njenih temeljih zgradila hišo, sposobno za bivanje, gre po presoji Vrhovnega sodišča za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00019776
ZPP člen 181. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. URS člen 15, 34, 35, 39, 39/1.
ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - zavrženje tožbe - povrnitev nepremoženjske škode - pravica do svobode izražanja - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do osebnega dostojanstva - praktična konkordanca - športna dejavnost - trener - kritika javne osebe - relativno javna oseba
Toženec ni postavil kategorične izjave o tožnikovi vpletenosti v prirejanje rezultata predmetne tekme. Izrazil je le sum, pa še to z zelo previdno izjavo, ki ni direktno obtožila tožnika, da je ravnal nemoralno. Šlo mu je zgolj za to, da vpliva na razpravo o zadevi, ki je bila nedvomno javnega pomena oz. v javnem interesu (poštenem ravnanju v športu) in nikakor ne za žalitev oziroma sramotitev tožnika. Slednji pa je bil glede ravnanj pri opravljanju svoje funkcije športnega trenerja kluba, ki sicer ne spada v krog javnih osebnosti absolutnega značaja oziroma oseb par excellence (na primer politiki), ki so kot predstavniki najpomembnejših družbenih funkcij in zato v največji meri od vseh povezani z javnim interesom, najbolj lahko podvržene kritiki, oziroma morajo trpeti najširše meje kritike, temveč spada kot javna oseba iz popularne poklicne športne dejavnosti, v lokalnem okolju in širše, v drugo kategorijo – relativnih javnih oseb, vendarle dolžan trpeti širše meje še sprejemljive kritike, ki je v javnem interesu.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00018172
ZDIJZ člen 1.a, 1.a/5, 4.a, 4.a/1-1, 6.a, 6.a/3, 6.a/4. Direktiva 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja člen 1, 1/2-c, 2. URS člen 2, 14, 14/2, 38, 74, 155. ZBan-1 člen 88, 207, 208. ZGD-1 člen 39, 39/3. Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 člen 432, 432/2, 446.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - dostop do informacij javnega značaja - poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava - skladnost zakonskih določb s pravom EU - čezmejni spor - uporaba prava EU - presoja skladnosti z Ustavo RS - javnost podatkov - poslovna skrivnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - načelo enakosti pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda
Ureditev dostopa do informacij javnega značaja, ki jo za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava določa 4.a člen ZDIJZ, ne spada v področje uporabe Direktive št. 2013/37/EU in Uredbe (EU), št. 575/2013.
Določitev poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava kot zavezancev za dostop do informacij javnega značaja kot jih je uredila novela ZDIJZ-C ne krši prepovedi retroaktivne veljave zakona. Razkritje podatkov pravnih poslov iz prve alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ, čeprav so jih na novo določeni zavezanci sklenili pred uveljavitvijo ZDIJZ-C, samo po sebi namreč nima učinkov na obdobje pred uveljavitvijo tega zakona. Revizija pa ne navaja, da bi sporne določbe ZDIJZ učinkovale tako, da bi za nazaj posegle v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje ureditve. Ne navaja niti, da bi se zahteva za dostop do informacij javnega značaja nanašala na pravne posle, ki bi bili do uveljavitve ZDIJZ-C že zaključeni.
Navedena zakonska ureditev tudi ni v neskladju z ustavo z vidika načela pravne varnosti, pravice do svobodne gospodarske pobude in načela enakosti pred zakonom.
dovoljenost revizije - pravni interes za tožbo - pravni interes za revizijo - odpadel pravni interes - pogoji za ugotovitveno tožbo
Revidentka nima (ni imela) pravnega interesa za izpodbojno tožbo, če morebitna ugoditev njeni tožbi in odprava izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek inšpekcijskemu organu ne more izboljšati njenega pravnega položaja.
Sodišče prve stopnje je tožbo revidentke, za katero ne izkazuje pravnega interesa, vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentke, ki bi jih lahko varovala v tem upravnem sporu. V takem primeru pa si revidentka tudi z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Takšna revizija zato ni dovoljena.
ZVOP-1 člen 3, 6, 6-1, 6-2, 8, 9. ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - varstvo osebnih podatkov - video posnetek - videonadzor javnih površin - splošno vprašanje - jasno zakonsko besedilo - privolitev - obdelava osebnih podatkov - osebni podatek - sorazmernost - neizkazana neenotna sodna praksa
Revidentka ni izpostavila konkretnega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno po vsebini obravnavane zadeve.
Vprašanje, ali oziroma kdaj je videoposnetek osebni podatek, je splošno in je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Iz opredelitve pojmov "osebni podatek" in "posameznik" v ZVOP-1 jasno izhaja, da je videoposnetek posameznika nosilec njegovega osebnega podatka (tj. zunanje podobe) takrat, ko je posameznik na njem določen ali določljiv na način, da ga je mogoče identificirati brez velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali časa.
Takšen videonadzor vedno posega v zasebnost posameznika. To izhaja že iz 8. člena ZVOP-1, ki ima podlago v drugem odstavku 38. člena Ustave. Na področju obdelave osebnih podatkov je prepovedano vse, razen tistega, kar je z zakonom izrecno dovoljeno. To pa še ne pomeni, da vsaka tovrstna obdelava tudi krši človekovo pravico do informacijske zasebnosti. Krši jo, če je nezakonita.
Z branjem zakonskega besedila je mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, ali posameznik z vstopom na javno površino konkludentno privoli v snemanje in s tem povezano obdelavo osebnih podatkov. Ker mora za veljavno učinkovanje takšne privolitve vnaprej obstajati zakonska ureditev, ki to določa (prvi odstavek 9. člena ZVOP-1), v obravnavanem primeru pa takšne zakonske določbe ni, se na posameznikovo privolitev ni mogoče sklicevati. Primerjava med možnostjo vsakogar, da krajevno in časovno locira drugega, ki se istočasno nahaja na javni površini, s primerom, ko oseba javnega prava tovrstne podatke načrtno obdeluje, ni ustrezna.
Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja zanikanje revidentkine upravičenosti do videonadzora zaradi zatrjevanih namenov, pač pa nesorazmernost v smislu 3. člena ZVOP-1, saj bi za varstvo premoženja na javnih površinah in zagotavljanje pretočnosti prometa lahko uporabila milejše ukrepe.
Ker ni izkazana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje, revidentka tudi z zadnjim ni izkazala pomembnega pravnega vprašanja.