KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014109
ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 31.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - lahka telesna poškodba
Za prepoved sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave v obravnavani zadevi ne gre, saj prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno.
Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopuščeno vprašanje je ob vsem povedanem torej, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.
prekršek - obstoj prekrška - zakonski znaki - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov
Vožnjo pod vplivom prepovedane droge prepoveduje prvi odstavek 106. člena ZPrCP, termin "vpliv" prepovedane droge pa opredeljuje drugi odstavek navedenega člena. Skladno z določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP je vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali strokovnim pregledom v krvi ali slini voznika ugotovi prisotnost prepovedane droge, ne glede na (manjšo ali večjo) količino prepovedane droge v (analiziranem vzorcu) krvi ali sline.
Zakonski znaki prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP so podani v primeru izpolnitve nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 106. člena ZPrCP, torej da prepovedane droge, psihoaktivna zdravila ali snovi, pod vplivom katerih je voznik, zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Po presoji Vrhovnega sodišča je dejstvo, da je sposobnost voznika za vožnjo pod vplivom prepovedanih drog zmanjšana, splošno znano. Navedeno pomeni, da se (konkretni) vpliv na vožnjo voznika vozila pod vplivom prepovedanih drog v vsakem posamičnem primeru ne ugotavlja.
ZIntPK člen 12, 13, 13/1. URS člen 26. ZPP člen 315.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - odškodninska odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - javni uslužbenec - postopek zaradi suma korupcije - objava osebnih podatkov v medijih - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine - razžalitev dobrega imena in časti - izguba dohodka - vmesna sodba
KPK bi morala pri presoji tožnikovega ravnanja postopati po 13. členu ZIntPK; ne glede na poimenovanje zadevnega akta kot "Ugotovitve in priporočila." V tem aktu je šlo za presojo sumov koruptivnih dejanj v konkrtnem primeru, ki jo je KPK začela na podlagi prijave nekaterih odpuščenih javnih uslužbencev: zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 13. člena ZIntPK je tako izpolnjen.
Med pravdnima strankama ni sporno, da KPK ni upoštevala niti ene tožnikove postopkovne pravice iz 13. člena ZIntPK. Gre za samovoljno ravnanje upravnega organa, saj celoten način sprejetja spornih Ugotovitev in priporočil ni imel podlage v zakonu. Pogoji za protipravnost ravnanja v smislu prvega odstavka 26. člena Ustave RS so zato izpolnjeni.
Dejstvo, da je tožnik z razrešitvijo soglašal, ne pomeni, da škoda zaradi izgube dohodka ne more biti posledica toženkinega ravnanja.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - avtoprevoznik - nadurno delo - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - veljavnost sporazuma - kolektivna pogodba dejavnosti - pobotni ugovor
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005, zavzelo stališče, da se toženka v tej zadevi ne more uspešno sklicevati na sporazum, ki je bil med strankama sklenjen po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženki in pri sklenitvi katerega je tožnika zastopal kvalificiran pooblaščenec - odvetnik?
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v premoženjskem delovnem sporu (v konkretni zadevi sporu glede plačila nadur) velja obrnjeno trditveno in dokazno breme?
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženke slednji ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev?
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo velja tudi za toženko, čeprav je uveljavljala, da ta kolektivna pogodba zanjo na podlagi določil Obrtnega zakona ne velja?
- ali je sodišče druge stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom toženke, kateremu tožnik na prvi stopnji ni ugovarjal, lahko uporabilo 191. člen Obligacijskega zakonika in tako zgolj ob uporabi materialnega prava pobotni ugovor toženke ob izostanku vsakršne trditvene podlage tožnika zavrnilo?
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - dodatek za nego otroka
Dopusti se revizija glede vprašanja, ali je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do višjega dodatka za nego otroka po tretjem odstavku 79. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih v povezavi z določbo 6. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, dovolj ugotovitev zdravniške komisije, da je pri otroku prisotna katerakoli bolezen iz seznama hudih bolezni.
državni tožilec - ocena tožilske službe - državnotožilski svet - izpodbojna tožba - izpodbijani akt ni upravni akt - začasna odredba - preuranjena tožba - odločba vlade - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - prepozna pritožba - pritožba zoper sklep o stroških - prenehanje državnotožilske funkcije
Ocena državnotožilske službe je po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene že odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo (74. člen ZDT-1). Če je ne, tudi ne more priti do prenehanja funkcije.
Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), tožbo pa je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Tožba, ki je vložena pred vročitvijo odločbe Vlade, je preuranjena, ne glede na to, ali je bila pritožnica na drug način že seznanjena z njeno vsebino. Rok za tožbo, ki teče od objave, velja le za akte organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (drugi odstavek 23. člena ZUS-1), saj se ti ne vročajo, ampak objavijo v uradnem glasilu.
Zoper odločitev Državnotožilskega sveta je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Vlade.
Tudi vložitev tožbe zaradi posamičnega dejanja na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je omejena z rokom. Ta začne teči, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Ker se v upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo dejanja javne oblasti, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1), pomeni, da je treba tožbo vložiti v roku trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) od storitve dejanja.
V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če ako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
dovoljenost revizije - izjemni vpis v višji letnik - univerza - pomembno pravno vprašanje - obseg revizijske presoje - vprašanje pravilnosti upravnega postopka - dejansko stanje kot revizijski razlog - zelo hude posledice odločitve niso izkazane
Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Teh zahtev revidentka z vprašanji, ki se nanašajo na pravilnost uporabe pravil ZUP, ni izpolnila. Zgolj zatrjevane, a neizkazane navedbe o možnih številčnih zlorabah postopkov pred toženo stranko, ki bi lahko izhajale iz stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, temu ne zadostijo.
Zaradi zavrženja te revizije se Vrhovno sodišče še ne opredeljuje do vprašanja, ali gre pri odločanju o izjemnih študijskih možnostih študentov, ki jih podeljujejo predpisi v okviru avtonomije visokošolskih zavodov, res za pravice, o katerih je treba odločati v okviru upravnega postopka oziroma upravnega spora, kar bi ob upoštevanju razvoja prava in sodne prakse lahko terjalo poglobljen razmislek Vrhovnega sodišča.
ZUS-1 člen 12. ZUP člen 133, 133/1. ZBPP člen 2, 27, 28, 31a, 34.
spor o pristojnosti med Okrožnim sodiščem in upravnim sodiščem - brezplačna pravna pomoč
Po ZPŠOIRSP je mogoče zahtevati odškodnino tako pred sodišči splošne pristojnosti kot tudi v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je prosilec na vprašanje strokovne službe za brezplačno pravno pomoč dodatno pojasnil, da želi zahtevati odškodnino v pravdnem postopku, zato je za odločanje o njegovi prošnji pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je odvetnik prosilca po izdani odločbi v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči, dodatno pojasnil, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč nanaša na postopek pred upravnim sodiščem.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - parkirišče - pomembno pravno vprašanje - pravni interes - subjektivni koncept upravnega spora - vplivi gradnje na sosedna zemljišča - zelo hude posledice niso izkazane
Z vprašanjem razlage 197. čelna ZGO-1 revident zasleduje objektivno zakonitost sodbe ne pa tudi svojega pravnega interesa. Kot izhaja iz revizijskih navedb naj bi bil ta prizadet (le) zaradi gradnje novega parkirišča, ki bo mejilo na njegovo zemljišče, kar naj bi povzročilo slabšo kvaliteto bivanja. Vendar v zvezi s tem revident vprašanja ni izpostavil. Ker lahko skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora in zahtevo po pravnem interesu stranke za revizijo (83. člen ZUS-1), stranka z revizijo uveljavlja samo kršitve svojih pravic, ne pa objektivne zakonitosti sodbe, revidentovo vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča.
Navedba, da bo zaradi gradnje poslabšana kakovost njegovega bivanja, ker se bodo iz parkirišča širili različni vplivi - izpušni plini, hrup svetloba in drugo, ne glede na to, ali gre za vplive, ki so po predpisih v dopustnih mejah ali ne, zelo hudih posledic ne izkazuje, saj ni dovolj konkretizirana, da bi ji Vrhovno sodišče lahko sledilo, sploh ob dejstvu, da so bili vplivi gradnje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja presojeni. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bili ugovori revidenta o prekomernih vplivih zavrnjeni.
dovoljenost revizije - dohodnina - ustavitev postopka - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti - vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve - zelo hude posledice niso posledice izpodbijanega akta
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti in zato vrednostni kriterij za revizijo ni izpolnjen.
Postavljeni vprašanji se ne nanašata na odločbo, ki je predmet upravnega spora, tj. sklep o ustavitvi postopka odmere davka, zato ne gre za pravno pomembni vprašanji.
Vrhovno sodišče poudarja, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
Ker znesek davka, odmerjen po 68.a členu ZDavP-2, ni posledica izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčnega postopka, revident zelo hudih posledic ni izkazal.