ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodka iz kapitala - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - navidezni pravi posel - prikrito izplačilo dobička - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.
Revident sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 135, 358, 358/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - zastaranje pravice do odmere davka - prekinitev zastaranja - zastaralni rok - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - ekonomska upravičenost posla
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 217, 217/1, 221, 221/3, 220, 220/2-b. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zastaranje carinskega dolga - nastanek carinske obveznosti - tek zastaralnega roka - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - pravni standard - skrbnost v carinskem postopku - potrdilo o poreklu blaga - dvom - interpretacijske odločbe seu - ex tunc učinek - merila za napolnitev pravnega standarda - preferencialna obravnava carinskega blaga - ugoditev reviziji
Okoliščina, da je odločba organov glede vknjižbe ali določitve obveznosti plačila dajatev predmet upravnega postopka ali upravnega spora, sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je bila vknjižba dejansko opravljena v skladu s prvim odstavkom 217. člena CZS in prvim odstavkom 220. člena CZS (enako SEU v C-407/16 z dne 26. 10. 2017). Za utemeljenost ugovora zastaranja carinskega dolga v obravnavanem primeru je relevantno, ali je bil revidentu znesek dajatev sporočen v roku treh let od datuma, ko je carinski dolg v tej zadevi po obravnavanih carinskih deklaracijah nastal.
SEU je v zadevi C-47/16 z dne 16. 3. 2017 poudarilo, da ne izhaja splošna obveznost uvoznika, da sistematično preverja okoliščine, v katerih so carinski organi države izvoza izdali potrdilo o poreklu "obrazec A", vključno z dejavnostmi izvoznika pri izdelavi blaga. Uvoznik ima tako obveznost samo, če obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu.
V kontekstu interpretativnih sodb SEU določba b) točke drugega odstavka 220. člena CZS terja v konkretnem primeru naknadne vknjižbe carinskega dolga presojo oziroma razlago pravnega standarda "dobre vere" oziroma "skrbnosti" uvoznika. Revident je po presoji Vrhovnega sodišča storil vse, kar se pri običajnem poslovanju (ko ne obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu) od njega (gospodarskega subjekta) zahteva, kar pomeni, da je ravnal dovolj skrbno. Ker je tako izpolnjen pravni standard, določen v b) točki drugega odstavka 220. člena CZS, gre po presoji Vrhovnega sodišča za primer, ko se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018535
ZKP člen 201, 201/1, 372, 372-1.. KZ-1 člen 355, 355/1, 359, 359/1.
odreditev pripora - kršitev kazenskega zakona - ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - ogrozitev ustavne ureditve - utemeljen sum
Ustanovitev oborožene vojaške skupine je šteti kot ogrozitev obstoječe ustavne ureditve, saj gre za neposreden poseg v eno od temeljnih funkcij države, ki je v njeni izključni pristojnosti, to je zagotavljanje varnosti države. Pozivanje članov vojaške skupine k nepokorščini do policistov, to je izvršilne veje oblasti, je prav tako poseg v področje zagotavljanja varnosti države in kaže na obdolženčev namen ogroziti ustavno ureditev.
Govor obdolženca ob ustanovitvi oborožene vojaške skupine, v katerem naj bi navedel, da imajo pravico nositi orožje, da jih bo usposobil za ravnanje z orožjem, ko bodo usposobljeni, pa bodo prevzeli oblast v državi, je šteti kot ščuvanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov. Seznanjanje širše javnosti z ustanovitvijo oborožene vojaške skupine in pozivanje, da se ji pridružijo, oziroma da ustanovijo vojaške skupine po območjih pokrajin, pa je šteti kot pripravljalno dejanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nepopolna vloga - priloge predloga za dopustitev revizije - nepopoln izvod sodbe sodišča druge stopnje - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Toženka svojemu predlogu za dopustitev revizije ni priložila celotnega izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, saj manjka njena sedma stran, ta pomanjkljivost pa onemogoča vsebinski preizkus predloga. Predlog toženke je zato nepopoln
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razloga smotrnosti - hitrejše reševanje zadev pred manj obremenjenim sodiščem - bivališče pravdnih strank in pooblaščencev
Namen določila 105.a člena ZS je na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev postopkov; slednje je nedvomno tudi v interesu strank in zagotavljanju njihove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi zakonodajalec je ob sprejemu novele ZS predvidel, da se bodo zaradi prenosa pristojnosti na drugo sodišče za stranko stroški sicer nekoliko povečali, vendar pa bo zaradi spremembe pristojnosti zadeva bistveno hitreje rešena, kar je brez dvoma velika prednost v primerjavi z nekoliko višjimi stroški. Zgolj dejstvo, da imajo stranke in pooblaščenci prebivališče oziroma sedež v drugem kraju, kot je sodišče, zato ni razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP ali pa preprečeval prenos pristojnosti po 105.a členu ZS.
OZ člen 50. ZZZDR člen 60. ZPP člen 44, 44/3, 128, 128/5, 166, 166/1, 377, 370, 384, 384/1.
skupno premoženje - obseg skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - višina dohodkov enega od zakoncev - poslovni delež - nakup poslovnega deleža - posebno premoženje zakonca - nasprotna tožba - določitev vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi - korekturna dolžnost sodišča - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Čeprav sodišči prve in druge stopnje o zahtevi za določitev vrednosti predmeta iz nasprotne tožbe nista odločili, tožencu niso bile kršene ne ustavne ne procesne pravice. Glede na opredeljeno vrednost predmeta mu je bila namreč pravica do revizije zagotovljena, kakšnih drugih pravic pa mu sama določitev (višje) vrednosti ne bi dala.
Velikost deležev na skupnem premoženju ni odvisna izključno od razmerja sredstev, ki sta jih vanj prispevali ena in druga stranka. Upoštevati je treba tudi druge okoliščine primera.
Dejstvo, da je imela tožeča stranka le en transakcijski račun, na katerega je prejela tako sredstva od prodaje poslovnega deleža družbe B. d. o. o. kot mesečno izplačane plače, za odločitev o tem, ali so bili poslovni deleži plačani iz tožnikovega posebnega ali iz skupnega premoženja, ne more biti ključnega pomena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00016611
SZ člen 118. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2-14.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju - privatizacija stanovanj po SZ - sklenitev prodajne pogodbe - priposestvovanje - zavrnitev dokaznega predloga
Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnica s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 2. 1993, sklenjeno na podlagi Stanovanjskega zakona, prodala B. B. stanovanje. To pomeni, da je že 5. 2. 1993 B. B. prevzel vse pravice in obveznosti na kupljenem stanovanju, ki jih imajo lastniki stanovanj (primerjaj 118. člen SZ). Ob tem velja še dodati, da se je za te nakupe v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, saj je bilo tedaj zemljiškoknjižno stanje zaradi prehoda iz družbene v zasebno lastnino z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj neurejeno in mnogokrat ni odražalo pravega dejanskega stanja. Tako se izkaže, da je tožnica (občina) že 5. 2. 1993 izgubila lastninsko pravico in posest na spornem stanovanju, s tem pa je odpadla tudi kakršnakoli možnost obstoja njene dobroverne lastniške posesti.
Zgolj preštevilčenje parcele (ki je bila poočitena tudi v zemljiški knjigi) oziroma zapis v pogodbi parcelne številke pred preštevilčenjem po presoji Vrhovnega sodišča ni razlog za ničnost realizirane kupoprodajne pogodbe.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - ločevanje pogojev za dovoljenost revizije od revizijskih razlogov - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije, je predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, niti takšnega (smiselnega in za sodno prakso pomembnega) vprašanja ni mogoče hitro in nedvoumno izluščiti iz besedila predloga, nepopoln.
Za primer takšnega, nepopolnega predloga gre tudi v obravnavani zadevi. Pravni problemi, glede katerih bi Vrhovno sodišče lahko dopustilo revizijo, v njem niso ponujeni. Ker niso, je logično, da niso navedene niti okoliščine, ki bi kazale na pomembnost spornega pravnega vprašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VS00017801
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c. OZ člen 179.
predlog za dopustitev revizije - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - svoboda izražanja - objektivna žaljivost - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00016612
ZPP člen 2, 180, 339, 339/2-8, 371, 371/2. OZ člen 73, 73/1, 73/2, 73/3, 73/4, 103, 104, 104/1, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 111, 111/5, 382, 382/2. ZD člen 145, 145/1.
predpogodba - prenehanje veljavnosti predpogodbe - odstop od predpogodbe - odstop zaradi neizpolnitve obveznosti - dodatni rok za izpolnitev - nezapadla obveznost - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - sporazumna razveza - konkludentna sklenitev sporazuma - skrbnik za poseben primer - neupravičena oseba - tožeča stranka - razrešitev skrbnika za poseben primer - izjava volje - obresti - dopuščena revizija
Nižji sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepravilno presodili, da je bila Predpogodba razvezana oziroma da je tožnica od Predpogodbe enostransko odstopila. Ker Predpogodba še vedno velja, tudi ni pravilna odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po petem odstavku 111. člena OZ in drugem odstavku 382. člena OZ.
Zaključek nižjih sodišč, da je tožnica od Predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve, je v nasprotju s 103. in 105. členom OZ. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bil rok za sklenitev prodajne pogodbe (torej rok za izpolnitev Predpogodbe) končno določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ko bo kupec lahko sklenil prodajno pogodbo z lastniki nepremičnin (torej po zaključku zapuščinskega postopka), in ker sta ugotovili tudi, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ (saj izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe), je napačno stališče nižjih sodišč, ki sta za neizpolnitev pogodbe, zaradi katere je tožnica odstopila od Predpogodbe, šteli že samo dejstvo, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Obveznost namreč glede na določila v Predpogodbi sploh še ni zapadla in toženka še ni prišla v zamudo. Zgolj dejstvo, da je toženka na pozive stečajnega upravitelja vrnila glavnico, še ne odvezuje tožnice dolžnosti upnika, da da dolžniku (toženki) dodatni rok po drugem odstavku 105. člena OZ. Poleg tega je že sama Predpogodba v 4. členu uredila posledice situacije, ko glavna pogodba ni sklenjena.
Ker je bila toženka ob vračilu denarja tožnici že razrešena s položaja skrbnice za poseben primer, zapuščinski postopek pa takrat še ni bil zaključen (torej je denar vrnila v svojem imenu zgolj kot ena izmed dedičev dediščine, ki niti še ni bila razdeljena), sta nižji sodišči tudi materialno pravno zmotno presodili, da njena konkludentno izražena izjava volje o sporazumni razvezi Predpogodbe pomeni sklenjen dogovor o sporazumni razvezi v imenu vseh dedičev in neveljavnost Predpogodbe. Takšen dogovor bi lahko sklenil samo tretji stranski intervenient (Center za socialno delo) kot skrbnik premoženja. Toženkino soglasje o sporazumni razvezi Predpogodbe nima pravnih posledic za samo veljavnost Predpogodbe, saj je toženka izjavo volje podala kot neupravičena oseba. Ni bistveno, ali je tožnica za toženkino razrešitev s položaja skrbnika za poseben primer vedela ali ne, saj glede na določbe 73. člena OZ dobra vera nasprotne stranke še ne pomeni veljavnosti pogodbe.
Ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je stranka že dobila odgovor pritožbenega sodišča, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, predstavlja neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017317
ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - posredni učinek direktive - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Za konkretno presojo je pomemben odgovor na vprašanje, ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju.
Vprašanje načina izračuna kreditne spodobnosti je pomembna okoliščina, ki bi lahko potrdila tožnikovo trditev, da je toženka v individualnih pogajanjih favorizirala kreditiranje v švicarskih frankih in s tem kršila svojo pojasnilno dolžnost.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima toženkino ravnanje v podobnih primerih kreditiranja potrošnikov v valuti švicarskega franka bistveno dokazno vrednost za presojo vprašanja, ali je bila tudi v konkretnem primeru pojasnila dolžnost opravljena pravilno.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - delitev dela skupnega premoženja - sporazum o razdružitvi skupnega premoženja - navidezna (simulirana) pogodba
Nujen pogoj za nastanek navidezne pogodbe je, da se stranke strinjajo o njeni navideznosti. Po dokazni presoji nižjih sodišč, na katero je Vrhovno sodišče vezano, tožnica takšnega dejanskega stanu ni uspela dokazati.
Med zakonci (in zunajzakonskimi partnerji) je možna sklenitev dogovora, s katerim se skupno premoženje razdeli le delno. Kljub nasprotnim ugovorom tožeče stranke, je v obravnavani zadevi pravilno zapisalo tudi, da sporni dogovor pomeni ravno takšno (torej: delno) delitev.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - stroški pravdnega postopka - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča.
Predlagatelj ni vzpostavil konkretne povezave med očitano procesno kršitvijo in obstojem pomembnega pravnega vprašanja iz 367.a člena ZPP. Predlagatelj ni navedel okoliščin, zakaj očitek o bistveni kršivi določb pravdnega postopka v okoliščinah konkretnega primera odpira razpravo o pomembnem pravnem vprašanju, katerega rešitev je v javnem interesu. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).
V spornem primeru škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče pripisati tožencu predvsem iz naslednjih razlogov: trhlo drevesno deblo, ki je padlo na cesto, je na njegovem zemljišču ostalo po poseku, izvedenem s strani javnega podjetja pri izvedbi začasne prestavitve električnega daljnovoda; izvajalec poseka med drugimi tudi tega debla ni odpeljal iz gozda, temveč ga je zasul z zemljo; deblo sploh ni bilo vidno, saj je bilo zakrito; od poseka in zasutja debel z zemljo je minilo že 9 let. Upoštevaje navedeno tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžne skrbnosti. Od povprečno skrbnega lastnika gozda ni mogoče pričakovati, da bi predvidel zdrs 9 let v zemljo zakopanega trhlega debla, ki ga sam sploh ni videl, na cesto.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - skupno premoženje zakoncev - odgovornost za obveznosti, ki obremenjujejo skupno premoženje
Materialnopravno trditveno in dokazno breme je treba ločiti od procesnega. Prvo je statično in utemeljeno na materialnem pravu, drugo pa je dinamično in temelji na procesnih zahtevah iz 8. in 212. člena ZPP. Materialnopravno breme, da naj bi bilo za plačilo vtoževane obveznosti zavezana tudi toženka, ker naj bi bilo posojilo dano oziroma porabljeno za potrebe zakoncev oziroma njune družine ter/ali skupnega premoženja, je bilo kot aktivno legitimirani pravdni stranki - na tožniku. Na njem je bilo tudi procesno na podlagi obeh navedenih določb ZPP. S tožbenimi trditvami je sicer preložil nasprotno – procesno trditveno in dokazno breme tudi na toženko. Ta pa je navedla pravno pomembne trditve.
Po določbi drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata zakonca s skupnim in posebnim premoženjem nerazdelno za tiste obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Iz pravno odločilnih dejanskih okoliščin izhaja, da je bila ovržena osnovna tožbena teza, da sta zakonca vzela posojilo za potrebe njune kmetijske ali kakšne druge skupne dejavnosti in nadalje, da je toženkin mož opisano dejavnost izposojanja in posojanja denarja, v okviru katere je bilo pridobljeno tudi sporno posojilo, ta denar pa posojen naprej tretjim osebam, opravljal samostojno ter avtonomno. Ugotovljeno toženkino sodelovanje pri tem je bilo obrobnega pomena. Ugotovitve, da sporno posojilo ni bilo namenjeno oz. porabljeno za tekoče družinske potrebe niti v zvezi z ohranjanjem ali povečevanjem skupnega premoženja, temveč je šlo za ločena denarna sredstva, tako zahtevajo pravni zaključek, da toženka za možev dolg na uveljavljani pravni podlagi ne odgovarja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00016542
ZPP člen 339, 339/2-14, 370, 370/3, 371, 371/2. ZZK-1 člen 5, 10, 10/2, 10/3, 141,189, 190. ZIZ člen 254, 254/3. ZIZ-A člen 120. SPZ člen 274, 274/3. URS člen 22, 155. OZ člen 6, 131.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost notarke - vpis zastavne pravice na nepremičnini - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vrstni red hipotek - nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - sestava zemljiškoknjižnega predloga - vknjižba notarske hipoteke - vknjižba zastavne pravice - sklenitev notarskega zapisa - deklaratornost vknjižbe hipoteke - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča o malomarnosti ravnanja tožene notarke. Notarka je zemljiškoknjižni predlog namreč pravilno vložila, saj je hipoteki navedla v ustreznem vrstnem redu in za hipoteki tudi pravilno vložila en zemljiškoknjižni predlog, ker sta bili obe vezani na eno listino. V obravnavani zadevi sta hipoteki veljavno nastali na nepremičnini, ki ob njunem nastanku še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je imela sklenitev notarskega zapisa, s katerim je bila ustanovljena tožničina hipoteka, še v času vložitve spornega zemljiškoknjižnega predloga pomen vknjižbe zastavne pravice (notarske hipoteke) v skladu s tretjim odstavkom 274. člena SPZ. Določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in 190. člen ZZK-1 se v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ne uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic.
- preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o kraju vračila stvari po razdrti prodajni pogodbi,
- ali sprememba kraja vrnitve plovila iz tožbenega zahtevka v "kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku" pomeni sojenje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP in ali tak izrek sodbe še zadošča standardu preciziranosti, določnosti in izvršljivosti.