KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018539
ZKP člen 39, 39/1-6, 44, 44/1, 371, 371/1-11, 420, 420/2.
bistvene kršitve določb postopka - nerazumljiv izrek - enovito kaznivo dejanje - realni stek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sodni izvedenec - pristranskost izvedenca - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - status direktorja družbe - nadomestilo plače - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje kazenskega pregona
Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.
Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.
Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.
ZDSve člen 10, 36, 36/2, 37, 105, 105/4. ZUS-1 člen 27, 27/1.
volitve elektorjev za Državni svet - seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo - poklicno ukvarjanje z dejavnostjo - dokazno sredstvo - varstvo volilne pravice - ugoditev pritožbi
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pri volitvah elektorjev za Državni svet pri upoštevnem številu članov poklicne organizacije glede na prvi odstavek 34. člena ZDSve upoštevajo le člani, ki imajo volilno pravico pri volitvah elektorjev, torej člani, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo. Dejstvo, ki ga je treba ugotoviti v tem primeru je torej, ali so člani pritožnice zaposleni v posameznem CSD (ali da imajo temu vsebinsko enakovredno pogodbeno razmerje). Nikjer iz ZDSve ni razvidno, da bi bilo treba v zvezi s tem ugotavljati še kakšen dodaten vidik oziroma razločevati med zaposlenimi v teh organizacijah, da bi jih lahko vključili oziroma izključili iz števila članov poklicne organizacije.
Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nezadovoljstvo z delom sodišča
Okoliščina, da bi krajevno pristojno sodišče moralo, vsaj posredno, odločiti o svoji napaki, ki jo je zagrešilo v drugem postopku, je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
določitev krajevne pristojnosti - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - postopek izvršbe - izvršba na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe - faza postopka - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Kadar gre za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, pride do vsebinskega odločanja šele v primeru, če zoper izdani sklep o izvršbi dolžnik vloži ugovor. Zato v tej fazi postopka niso izpolnjeni pogoji za delegacijo pristojnosti.
S tem ko je sodišče druge stopnje postavljena zahtevka obravnavalo kot alternativna (drugače kot sodišče prve stopnje, ki ju je štelo za primarnega in podrednega) in oba zavrnilo, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je tožniku vzelo pravico do pritožbe.
stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranost sodišča - sorodstveno razmerje med stranko in sodnikom
Hčerka druge tožnice in tretjega toženca je sodnica pri Okrajnem sodišču v Kopru, v delo pa je prejela tudi kazenske zadeve iz pristojnosti Okrožnega sodišča v Kopru. Ta okoliščina po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo z odločanjem o zahtevku pri pristojnem sodišču lahko ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1.
povrnitev škode - poškodba pri športu - poškodba pri golfu - vzrok zdrsa - postavitev ograje - neposlovna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - profesionalna skrbnost - postopek s pritožbo - pravica do izjave v postopku - istočasna vročitev odločbe sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča - sodba presenečenja
Toženka zmotno meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sta ji bila hkrati vročena tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2016 kot sodba višjega sodišča v ponovljenem postopku, kar je pomenilo, da se do presoje Vrhovnega sodišča ni mogla opredeliti in izpostaviti svojih ugovorov. Vrhovno sodišče se v navedenem sklepu ni oprlo na kakšno novo pravno podlago (primerjaj drugi odstavek 351. člena ZPP), na katero se nobena izmed strank v postopku ne bi sklicevala, temveč je sodbo višjega sodišča razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave, ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh očitkov o kršitvi dolžne skrbnosti. Ne gre torej za odločitev presenečenja in tako višje sodišče pred sprejemom nove odločitve strankam ni bilo dolžno dati možnosti, da se glede razveljavitvenega sklepa izjavita. V takšnem primeru namreč izjavljanje strank ni predvideno niti potrebno, ker je pravica do izjavljanja v pritožbenem postopku izčrpana z vložitvijo pritožbe in odgovorov na pritožbo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 131, 179.
poslovna odškodninska odgovornost - pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev - pravna narava pogodbe - pogodba o naročilu - podjemna pogodba - pogodba sui generis - pojasnilna dolžnost zdravnika - kršitev pojasnilne dolžnosti - informiranost pacienta - pravica do informiranosti - privolitev bolnika v zdravljenje - pravica do samoodločbe - pravica do osebnega dostojanstva - vzročna zveza - višina zavarovalne vsote - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - obseg zavarovalnega kritja - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - pravica stranke do izjave v postopku - pritožbene navedbe - meje pritožbenega preizkusa - prekoračitev trditvene podlage - vštevanje stroškov sodnega postopka v zavarovalno vsoto
Pri uveljavljanju zdravniške odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti mora tožnik zatrjevati, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oziroma ni bila pravilno izpolnjena, da mu je zato nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katero ni pristal, ter da je med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo podana vzročna zveza. Ob takšni trditveni podlagi je tožba sklepčna. Ker je predmet varstva pravica do samoodločbe, trditev, da se ob pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti pacient ne bi odločil za poseg, ni predpostavka odškodninske odgovornosti. Odgovornost namreč temelji na spoznanju, da so bili posegi kot tudi iz njega nastale posledice zaradi odsotnosti pravno učinkovite privolitve nedopustni.
Če bi se stroški uveljavljanja odškodninskega zahtevka vštevali v zavarovalno vsoto, bi to pomenilo, da oškodovanec nikoli ne bi prišel do poplačila dogovorjene zavarovalne vsote, saj bi bila ta zmanjšana za stroške nujno potrebnega procesnega zastopanja. To pa bi pomenilo, da zavarovalnica svoje pogodbene obveznosti (izplačila zavarovalne vsote) nikoli ne bi v celoti izpolnila.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - videz nepristranskosti
Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno in odklonitveni razlogi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VS00016877
SZ člen 115, 117, 117/2, 123. ZDen člen 60, 60/1, 88. OZ člen 5, 336, 336/1. URS člen 2, 23.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - stanovanjska pravica - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe (kontrahirna dolžnost) - rok za sklenitev pogodbe - zapadlost terjatve - ovira za odločanje - uveljavljanje zahteve za sklenitev pogodbe s tožbo - pravnomočno končan denacionalizacijski postopek - zastaranje - splošni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - dopuščena revizija
Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi.
Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (ter hkrati več let ohranjala v veljavi najemno razmerje), je tako najmanj neskrbno in neskladno z načelom vestnosti in poštenja. Tožeči stranki namreč občine k odločitvi ni bilo treba pozivati. Svoji obveznosti je zadostila že s tem, ko je leta 1993 podala zahtevo za odkup stanovanja.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
ZN člen 10, 10.a, 8. ZUP člen 6. URS člen 49, 49/3, 137, 137/3.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - odločba o izbiri - obrazloženost odločbe - ocena strokovne komisije - strokovna usposobljenost - obseg sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za zagotovitev enakopravne dostopnosti delovnih mest notarjev s ciljem doseganja največje strokovnosti izbranega kandidata je pomembno ne le to, da imenovani kandidat izpolnjuje za imenovanje za notarja predpisane pogoje (8. člen ZN), torej tiste, ki kandidatu omogočijo vstop v izbirni postopek, temveč tudi, da je v tem postopku izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed teh kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši. Drugih kriterijev na podlagi ustavnoskladne razlage ZN za izbiro ni mogoče uporabiti. Kriteriji politične presoje v primeru notariata zato niso niti predvideni niti dopustni.
Minister kot za imenovanje notarjev odgovorni funkcionar lahko preveri zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti. Poleg tega je v njegovi pristojnosti izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Pooblastila, da bi za notarja imenoval kandidata, ki med ocenjenimi kandidati ni najbolj strokovno usposobljen, pa minister nima. Zakon o notariatu ne določa kriterijev ali razlogov, ki bi ministru omogočali, da nadomesti strokovno presojo imenovane komisije oziroma spremeni rezultat strokovne usposobljenosti, ki so jo izkazali kandidati.
URS člen 2, 14, 147. ZDavP-2 člen 61, 62, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 267, 267/6, 270, 271, 271/2, 288. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZDoh-2 člen 45, 113, 113/5.
dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - odmera dohodnine - davčna osnova za odmero dohodnine - davčna napoved na podlagi samoprijave - uveljavljanje davčnih olajšav - uveljavljanje olajšave po poteku roka za vložitev davčne napovedi - posebna osebna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - razlaga zakona - načelo davčne pravičnosti - načelo enakosti pred zakonom - ugoditev reviziji
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2.
V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal, in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.
ZUS-1 člen 83, 83/1. ZDavP-2 člen 39, 68, 68/5. ZDavP člen 39. ZDavP-1 člen 113, 113/4. URS člen 35, 38.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dohodki nepojasnjenega izvora - ocena davčne osnove - ugovor retroaktivne uporabe zakona - dokazovanje v davčnem postopku - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39. člena ZDavP-2 pomenila prekomeren poseg v človekovi pravici iz 35. in 38. člena Ustave.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 135, 358, 358/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - zastaranje pravice do odmere davka - prekinitev zastaranja - zastaralni rok - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - ekonomska upravičenost posla
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.