CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030945
OZ člen 108, 108/1, 108/2. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - izpolnitev obveznosti - neizpolnitev pogodbe z zaporednimi obveznostmi - odstop od pogodbe
Ker je bilo tožnikovo znanje pomanjkljivo oziroma ga ni imel, mu toženec ni bil dolžan omogočiti opravljanja izpita. Tožnik je bil tisti, ki je odstopil od pogodbe, to pa je lahko storil le glede neizpolnjene obveznosti, to je opravljanja izpita. Ker že izpolnjene obveznosti (delo v skupini) brez neizpolnjene obveznosti (opravljanje izpita) za tožnika niso bile brez pomena, je tožnikov zahtevek za povrnitev plačila sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nastanek skupnega premoženja - vložek posebnega premoženja - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - čas sklenitve pogodbe - uporaba SPZ - načelo superficies solo cedit - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - graditelj - dogovor o nastanku solastnine - odsotnost trditev - sprememba sodbe na pritožbeni stopnji - zavrnjen zahtevek
Nepremičnina (prostorsko odmerjen del zemeljske površine) je bila v času trajanja zakonske zveze kupljena s posebnim premoženjem toženke, in ne s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze. SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003, je dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Tudi v teoriji in sodni praksi je načelo superficies solo cedit dosledno sprejeto. To pomeni, da vsaka prirast (vlaganje, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine (prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine). Za nepremičninsko področje ni (več) mogoče uporabiti določb o spojitvi in izdelavi nove stvari. Ali je bila prirast (gradnja hiše) pridobljena tudi s skupnim premoženjem, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, torej za odločitev, ali nepremičnina spada v skupno premoženje, ni pravno relevantno.
V skladu z drugim odstavkom 48. člena SPZ se lahko lastnik in graditelj sicer dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina; graditelj pa lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakoncema, je po sodni praksi tega sodišča (takšne prakse Vrhovnega sodišča ni) možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen pravdnih strank ustvariti skupno prebivališče - dom za njuno družino (in soglasje o nakupu), za obstoj dogovora v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, ki bi imel lastninsko pravne posledice, ne zadošča. Trditev o kakršnemkoli dogovoru o tem, da bo na podlagi skupnih vlaganj nastala skupna lastnina zakoncev (ali solastnina v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ), tožnik ni nikdar podal.
Praviloma ugovor posebnega premoženja še ne pomeni ugovora večjega deleža na skupnem premoženju. A ob tem, da skupnega premoženja ni, tudi deležev na njem ne more biti. Določitev deležev na skupnem premoženju namreč predpostavlja, da skupno premoženje obstaja. Brez skupnega premoženja ne more biti deležev na njem. Šele ko je med pravdnima strankama ugotovljeno, da skupno premoženje imata, lahko sodišče (če o tem obstaja spor) določi deleža na skupnem premoženju.
izvršba na nepremičnino - odlog izvršbe na predlog tretjega - pravica tretjega na predmetu izvršbe - verjetno izkazana pravica - pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - vezanost na sodbo pravdnega sodišča o nedopustnosti izvršbe - trajanje odloga
V primeru, ko je tretji napoten na pravdo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe na določen predmet, je odlog izvršbe na ta predmet mogoč le do pravnomočnega zaključka navedene pravde. Če se ta pravda pravnomočno zaključi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, namreč prav to dejstvo kaže na to, da obstoj pravice tretjega na predmetu izvršbe s pravnomočno sodbo zagotovo ni izkazan (a contrario razlaga prvega odstavka 73. člena ZIZ) ter da je posledično še toliko manj mogoče govoriti o verjetnosti obstoja te pravice. V tem primeru tudi vložitev nove, v konkretnem primeru izbrisne tožbe, ne izkazuje oziroma ne vzpostavlja verjetnosti obstoja pravice tretje na predmetu izvršbe, zato zgolj vložitev takšne tožbe ni okoliščina, ki bi jo sodišče lahko upoštevalo pri presoji predloga tretje za odlog izvršbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00033785
ZVPot člen 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 347, 347/2.
kreditna pogodba v CHF - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - valutno razmerje - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - nepoštena poslovna praksa - sodna praksa Sodišča EU - odstop od pogodbe - glavni predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage prava EU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasnost pogodbe - pritožbena obravnava
Odločitev potrošnika za sklenitev posojilne pogodbe v tuji valuti mora biti torej sprejeta v ustreznem informacijskem položaju. Pri tem je treba pri presoji, ali je lahko potrošnik na podlagi danih informacij realno ocenil tveganja, ki zanj izhajajo iz tega pogodbenega določila, upoštevati, da je s sklenitvijo posojilne pogodbe v tuji valuti v pogodbeno razmerje vnesel element tveganja, ki pomembno odstopa od običajnega kreditnega razmerja, na katerega potrošnik nima vpliva in je neomejeno. Povprečni potrošnik, ki pride v banko zaradi rešitve svojega stanovanjskega problema in ne s špekulativnimi nameni, nima potrebnega ekonomskega znanja za oceno tega rizika in svoje neznanje nadomešča z zaupanjem banki.
Na podlagi danih pojasnil bi se tako moral potrošnik zavedati, kaj je razlika med kreditom v EUR in kreditom v CHF, kako valutno tveganje vpliva na obseg njegovih obveznosti (posebej, ker prejema dohodke v drugi valuti), da je valutno tveganje realno in ni omejeno ter predstavlja resno tveganje za izpolnjevanje njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je pogodbeni pogoj o valuti posojila iz presoje nepoštenosti izvzet, če je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in je ta pogoj posledično šteti za jasen in razumljiv.
Zapis v kreditni pogodbi, da toženka daje kredit v CHF in ga je tožnica dolžna vrniti v CHF, je slovnično jasen in formalno razumljiv, kar pa ni odvezovalo toženke tožnici posredovati informacij, na podlagi katerih bi lahko ta presodila dejanski obseg tega pogodbenega pogoja.
Posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost, ampak le nejasnost pogodbenega določila. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.
pravica do pritožbe - ustavna pravica - omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse - procesna predpostavka
Omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse kot procene predpostavke ne more pomeniti nedopustnega omejevanja pravice do pritožbe. Cilj zakonodajalca, kot ga je mogoče razbrati iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju 8. člena ZST-1 je bil, da se s takšno ureditvijo doseže pospešitev in ekonomičnost postopka ter večja učinkovitost pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč sili stranko, da še pred vložitvijo pritožbe oceni svoje možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb. Osebam s slabim premoženjskim stanjem je zagotovljena možnost, da se jih pod določenimi pogoji oprosti plačila takse, zato pristop do pritožbenega sodišča ni nesorazmerno otežen, ureditev posledično ni ustavno nedopustna, niti v nasprotju s 6. členom EKČP.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse
V konkretnem primeru gre za pravdni postopek, kjer kot stranki nastopata tožeča in tožena stranka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tisti, ki je dolžan plačati takso, je zato materialnopravno pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00031542
ZPP člen 394, 394-2, 396, 396-2, 397, 397/2. ZNP člen 37.
predlog za obnovo postopka - postopek po ZVEtL - nepravdni postopek - odločanje o dopustitvi udeležbe v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - pravnomočno končan postopek - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - pravočasen predlog - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - odvzeta možnost obravnavanja - pravica do izjave v postopku
Bistvo obnovitvenega postopka je, da se pravnim naslednikom udeleženca omogoči udeležba v postopku po ZVEtL, če ta ne bo uspešna (in bo za dosego njihovega cilja potrebna pot pravde), pa ni stvar odločanja o dovolitvi obnove postopka.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - ustno podajanje izvedenskega mnenja
V obravnavanem primeru je sodišče izvedencu omogočilo, da je na pripombe strank odgovoril tako pisno kot ustno, in sicer je izvedensko mnenje še ustno trikrat pisno dopolnil, na naroku 24. 10. 2019 pa je izvedensko mnenje dodatno pojasnjeval. Pri tem ni odgovarjal na vprašanja, ki mu še ne bi bila zastavljena oziroma na vprašanja, na katera mu pred tem še ne bi bilo treba odgovoriti. Navedeno torej pomeni, da izvedenec na naroku 24. 10. 2019 v dopolnilnem mnenju ni odgovarjal na dodatna vprašanja sodišča in s tem ni opravil nove naloge, ampak je odgovarjal na pripombe v zvezi s prvim izvedenskim mnenjem. Zato tudi ni upravičen do dodatnega plačila storitev in nagrade za ustno podajanje mnenja, ker je le dopolnjeval svoje delo oziroma še ni v celoti izpolnil svoje naloge.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1 - 1. ZPP člen 208, 208/2.
prekinitev postopka - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja - pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju
Glede na določila 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP in drugega odstavka 208. člena ZPP je odločitev o prekinitvi in nadaljevanju prekinjenega postopka v dispoziciji sodišča.
nepremoženjska škoda - presoja višine odškodnine - telesne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Upoštevaje dejstvo, da je v obravnavanem primeru tožnica utrpela predvsem udarnino glave, ki je rezultirala tudi v zmanjšanju življenjske aktivnosti, in zvin desnega skočnega sklepa, je njeno nepremoženjsko škodo po pregledu sodne prakse in upoštevaje preostale konkretne okoliščine tega primera treba smiselno povezati z odmerami odškodnin v okvirno podobnih zadevah (npr. z zadevami VS RS II Ips 688/2009 (6 PNP za telesne bolečine in strah), II Ips 210/2007 (5 PNP za telesne bolečine in strah), II DoR 151/2010 (6,51 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), II Ips 8/2006 (7 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), II Ips 665/2007 (8 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti) in podobnimi).
oporočno dedovanje - sklep o dedovanju - zapuščinska obravnava - pravica do izjave - vabljenje na narok - vročanje - vabilo - kršitev pravice do izjave
Upoštevaje povedano iz spisa ne izhaja, da (glej izrek izpodbijanega sklepa) ″se pritožnik na narok(e) ni zglasil in ni oporekal veljavnosti zapustnikove oporoke″. Vabilo pritožniku za narok 20. 8. 2019 ni bilo izkazano, medtem ko je upoštevaje fikcijo vročitve (glej 142. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) vabilo za narok dne 25. 9. 2019 prejel šele po preteku 15 dnevnega roka po danem obvestilu z dne 13. 9. 2019, kar je prepozno in torej tudi vabilo pritožniku za ta narok ni izkazano. Drugih narokov do izdaje izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni opravilo. Povedano drugače, drži zavzemanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožniku je bila namreč kršena pravica do izjave, saj ni bil vabljen na narok v zapuščinski obravnavi in se posledično tudi ni imel možnosti izreči o sporni oporoki.
priposestvovanje dela nepremičnine - pravična ocena - kriteriji - kriteriji posesti - ureditev meje - močnejša pravica
Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno izrecno opredeliti do priposestvovanja, saj gre za materialno pravno vprašanje, pri čemer predlagateljici nista izkazali že izključne (lastniške) rabe spornega pasu. V takšni situaciji o priposestvovanju vsekakor ni mogoče govoriti in sodišče prve stopnje, ker meja tudi ni bila dokončno določena v upravnem (geodetskem) postopku, pravilno ni odločalo o razmejitvi spornega prostora na podlagi močnejše pravice (glej 77. člen SPZ). Izpodbijani sklep je tako, ker so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, vsekakor mogoče preizkusiti in ne obstojijo pomanjkljivosti v tej smeri. Ker ni bila izkazana izključna posest spornega prostora, je odpadla še možnost odločanja po kriteriju zadnje mirne posesti in sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za uporabo kriterija na podlagi pravične ocene.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - ogrožanje življenja in zdravja - demenca
Iz mnenja izvedenca izhaja, da potrebuje pridržani zaradi demence, psihičnih in telesnih simptomov, stalno strokovno oskrbo, brez katere prepuščen sam sebi, ne bi zmogel preživeti. Potrebuje stalen nadzor in vsestransko pomoč za zadovoljevanje vseh nujnih življenjskih potreb, sam ni sposoben niti priklicati pomoči. Navedeno pomeni, da je ogroženo ne le zdravje pridržanega, ampak tudi življenje. Zdravljenje in pomoč se mu lahko nudi le na oddelku pod posebnim nadzorom, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ne potrebuje zdravljenja pod posebnim nadzorom v psihiatrični kliniki.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00031095
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - pogoji za zdravljenje brez privolitve - paranoidna shizofrenija
Izvedenka psihiatrične stroke se je opredelila tudi do možnih drugih oblik zdravljenja. Poudarila je, da je zaradi nesodelovanja in poslabšanja stanja potrebna namestitev v psihiatrični bolnišnici.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032603
OZ člen 179, 179/2.
nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - odmera višine odškodnine
Predmet primerjave, ki jo zahteva uresničitev načela objektivne pogojenosti višine odškodnine v vsakem posameznem primeru, z drugimi primeri iz sodne prakse, ne more biti le vrsta in teža telesne poškodbe obravnavanega oškodovanca, pač pa vrsta, teža in trajanje (iz njih izvirajočih) pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod (telesnih in duševnih bolečin in strahu). Vsebina te zahteve pride še posebej do izraza v primerih, ko pri posameznem oškodovancu telesna poškodba povzroči milejše ali hujše ter kratkotrajnejše ali dolgotrajnejše telesne in duševne bolečine in strah kot pri primerjanih oškodovancih s primerljivimi poškodbami.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 3a/4, 3a/8, 3a/11, 7, 11, 11/2, 11/4. 12, 16, 22k.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 4, 4/1, 5, 5/2, 6, 8, 8/3.. ZZ člen 31, 31/2.. ZUP člen 191, 191/1.. ZDR člen 182, 206.. ZDR-1 člen 177, 202.. OZ člen 352.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/2.
vračilo preveč izplačane plače - javni zavod - direktor - stranska intervencija
Kakršen koli dogovor javne uslužbenke in predsednika sveta prve tožeče stranke o višji osnovni plači od tiste, določene v veljavnih predpisih, v sistemu ZSPJS ni pravno dopusten.
Toženka, ki je bila kot direktorica javnega zavoda po drugem odstavku 31. člena ZZ odgovorna za poslovanje in zakonitost dela zavoda, je z določitvijo višjega plačnega razreda od predpisanega v svoji pogodbi o zaposlitvi nedvomno ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. Da direktor odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju z navedeno določbo, izhaja tudi iz enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.
ZZVZZ člen 26, 80, 81.. ZDSS-1 člen 81, 82.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 234, 234/1, 241, 241/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Zavarovanec je upravičen do odsotnosti z dela zaradi bolezni in upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, kar v skladu s citiranimi predpisi ugotavlja osebni zdravnik oziroma izvedenski organ toženca, to je imenovani zdravnik in v primeru pritožbe, zdravstvena komisija. Zadržanost zavarovanca od dela po 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se nezmožnost za delo na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.
V prvem odstavku 234. člena Pravil je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku 3 delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Torej je delodajalec v postopku aktivno legitimiran in ne potrebuje soglasja zavarovanca. Odločitev imenovanega zdravnika velja le za naprej, za nazaj pa v izjemnih primerih, določenih v 232. členu Pravil. Pomeni torej, da tudi, če bi imenovani zdravnik ugotovil, da niso obstajali razlogi za začasno zadržanost od dela, bi njegova odločitev veljala le za naprej. Enako velja tudi za zdravstveno komisijo, saj je v drugem odstavku 241. člena Pravil določeno, da če zdravstvena komisija odloči v nasprotju z odločbo imenovanega zdravnika, da niso podani razlogi za zavarovančevo nezmožnost za delo, velja ta odločba za naprej. V tem primeru ni mogoče odpraviti že uveljavljene zadržanosti od dela.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00030735
ZIKS-1 člen 12, 12/1.. KZ-1 člen 86, 86/4.
izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - subjektivni pogoj - osebnostna urejenost obsojenca
Presojo, ali je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da prestajanja kazni z zaporom ob koncu tedna ne bo zlorabil, je sodišče prve stopnje opravilo in negativen odgovor utemeljilo z okoliščinami storjenega kaznivega dejanja, zlasti trajanjem in stopnjevanjem nasilja nad oškodovanko, in to kljub predhodni obsodbi zaradi nasilja nad njo, ter z osebnostnimi lastnostmi obsojenca. Četudi drži, da so bile iste okoliščine upoštevane že pri odmeri kazni obsojencu, to ne pomeni, da jih sodišče ne bi smelo upoštevati tudi pri presoji subjektivnega pogoja osebnostne urejenosti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032820
ZDR-1 člen 156, 156/1, 156/2, 156/3.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim in ko pripravlja opremo za naloge naslednjega dne, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih in priprava opreme za naslednji dan pomenita opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.