OZ člen 154, 154/1, 154/2, 965, 965/1. ZOZP člen 20, 20/1.
direktna tožba oškodovanca - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - krivdno načelo - odgovornost v razmerju s stopnjo krivde - porazdelitev odgovornosti - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzročna zveza - vzrok za prometno nesrečo - vožnja brez vozniškega dovoljenja - prehitra vožnja - vožnja z neosvetljenim vozilom - načelo zaupanja v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje
Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da tožnikovo ravnanje (prehitra vožnja) ni bilo vzrok za nesrečo oziroma da ravnanje toženkinega zavarovanca takšno vzročnost izključuje. Res je, da je toženkin zavarovanec tožniku zaprl pot oziroma izsilil prednost, vendar njegovih ravnanj ni mogoče presojati izolirano od tožnikovih ravnanj. Nevarno situacijo na cestišču sta z nespoštovanjem prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca prometne nesreče. Tako pravila o prednosti kot tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo zaupanja v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tožnik, je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami (pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev, ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi). Ravnanje toženkinega zavarovanca torej tožnika ni odvezovalo dolžnosti, naloženih z načelom defenzivne vožnje. Šele ob upoštevanju in razumevanju tega načela se razkrije pomen (teža) dveh v postopku ugotovljenih dejstev: (1) Tožnik bi v primeru vožnje z dovoljeno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (toženkin zavarovanec bi manever zavijanja varno zaključil). (2) Toženkin zavarovanec bi tožnika lahko opazil na razdalji 100 metrov, kar pomeni, da bi tudi tožnik vožnjo osebnega vozila lahko opazoval na takšni razdalji (ter prepoznal voznikovo namero za zavijanje).
Dajatveni zahtevek ima za cilj obsodbo tožene stranke na izpolnitev denarne obveznosti, v konkretnem primeru plačila pogodbene kazni. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in ugotovitvena tožba ni dopustna. Glede na navedeno ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.
ZPP člen 81, 81/1. ZLS člen 19c, 19c/1. Statut Občine Grosuplje (1999) člen 65, 70.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - krajevna skupnost - pravna subjektiviteta - pravdna stranka - sposobnost biti stranka - odprava pomanjkljivosti - poprava tožbe - statut - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Ker je bila v konkretnem primeru zahteva za izdajo naloga za izpraznitev vložena 27. 9. 2018, je sodišče prve stopnje pri presoji (ne)obstoja pravne subjektivitete tožeče stranke in s tem njene sposobnosti biti stranka pravilno uporabilo ob vložitvi tožbe in odločanju veljavni Statut Občine Grosuplje. Le-ta v 70. členu določa, da obsega lastno premoženje KS le denarna sredstva in pravice, stvarno premoženje KS (premičnine in nepremičnine) pa je premoženje občine.
Iz zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od uveljavitve aktualnega Statuta Občine Grosuplje nima več pravne subjektivitete oziroma ne more samostojno nastopati v pravnem prometu v zvezi z nepremičninami, smiselno izhaja, da ima pravno subjektiviteto v zvezi s temi nepremičninami Občina Grosuplje. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izpraznitev poslovnih prostorov preuranjena, saj bi moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da napako odpravi. 81. člen ZPP namreč v prvem odstavku določa, da v primeru, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - nemožnost izterjave - sprememba denarne kazni v kazen zapora - znižanje kazni
Odvzem prostosti, do katerega lahko pride, če dolžnik ne plača izrečene denarne kazni in izterjava le-te po uradni dolžnosti ni možna, ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen vplivati na voljo dolžnika, da razkrije svoje premoženje. Izvršilno sodišče pa s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža, če poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pravica graditi - pravica investitorja graditi na zemljišču - veriga pogodb - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera
Napačno je stališče toženke, da je veljaven prenos pravice uporabe mogoč le na podlagi pisne pogodbe o njenem prenosu oziroma posebne odločbe (o dodelitvi pravice uporabe) in da, ker v konkretnem primeru takšna listina ne obstoji, investitorji garaž pravice do uporabe niso pridobili. V sodni praksi je namreč zavzeto stališče, da je kljub neobstoju takšnih listin, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO DRUŽB
VSL00030694
ZGD člen 459. OZ člen 132, 168, 168/3. ZPP člen 7, 212, 285, 359. ZDoh-2 člen 27, 27-5.
premoženjska škoda - zmanjšanje premoženja družbe - odškodnina iz naslova izgubljenega dobička - izgubljeni zaslužek - izgubljeni dobiček - pričakovani dobiček - delitev dobička - upravljanje družbe - aktivna legitimacija - prestajanje zaporne kazni - pripor - hipotetično sklepanje o obstoju izgubljenega dobička - trditveno breme - nezadostna trditvena podlaga - zmanjšanje škode - izguba osebnega dohodka - dohodnina - davek od odškodnine - odmera odškodnine v bruto znesku - materialno procesno vodstvo - stroški postopka - vrednost predmeta spora
Ključna okoliščina za utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček je obstoj dobička pred nastankom škodnega dogodka. Šele če je dobiček družbe, preden je tožnik prišel v pripor, obstajal, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi nastajal tudi v bodočnosti. Tožnik bi moral zatrjevati in izkazati, da je družba imela dobiček pred nastankom škodnega dogodka, kot tudi, koliko je ta dobiček znašal. Zgolj s pavšalno navedbo, da je družba imela dobiček, brez njegove opredelitve po višini, pa slednji (že) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).
Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva. Dostavek o tem, da je toženka od tožniku prisojene odškodnine dolžna plačati davek in tožniku izplačati neto znesek, pa ne sodi v izrek sodbe in je stvar obrazložitve.
odgovornost izdajatelja časopisa - odškodninska odgovornost novinarja - elementi odškodninskega delikta - protipravnost ravnanja novinarja - poročanje o dejstvih - interes javnosti - članek v medijih - skrbno ravnanje novinarja - objektivno poročanje novinarja - razžalitev dobrega imena in časti - razžalitev v tisku
Tožnik ni uspel izkazati protipravnosti postopanja toženke oziroma njene novinarke A. A., ki bi morala biti podana za prisojo odškodnine iz 179. člena OZ. Ni uspel izkazati, da naj bi bila vsebina spornega članka neresnična in da je bil ta objavljen z namenom zaničevanja.
Toženka v konkretnem primeru ni poročala o tem, da bi bil tožnik obsojen, ampak da je dejanja osumljen in da policija preiskuje domnevna spletna goljufanja, prav tako pa tudi, da je obveščenost o kazenskih postopkih (oziroma o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da policija dejanje preiskuje) v legitimnem interesu javnosti.
krivdna odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje - padec na mokrih stopnicah - dokazni standard verjetnosti - soprispevek oškodovanca - nepazljivost oškodovanca - poškodba zapestja - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do časovne razlike med pomivanjem stopnic in tožnikovim padcem. V tem primeru niti ne gre za dveurno razliko, kot želi prikazati pritožba. Prvo sodišče je izhajalo iz trditvene podlage, izpovedb tožnika in prič ter s standardom verjetnosti ugotovilo, da so bile stopnice zaradi brisanja z mokro krpo v času tožnikovega padca še vedno mokre in posledično spolzke. Trditvena podlaga in izpovedbe niso dale natančnega odgovora o času brisanja (priča A. Š. je povedal, da so bile brisane med 9. in 10. uro), niti glede časa tožnikovega padca – tožnik je zatrjeval, da se je škodni dogodek pripetil pred 12. uro. Toženkina pritožba graja uporabo dokaznega standarda verjetnosti. Vendar pa je graja glede na zadovoljivo pojasnilo prvega sodišča, da zaradi časovnega odmika dogodkov od zaslišanih ni mogoče pričakovati, da bodo čisto natančno določili čas nastanka škodnega dogodka, neutemeljena. Res je treba za meritorno odločanje trditve o pravnorelevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Kadar pa je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva takšen dokazni standard nedosegljiv, obstaja v sodni praksi možnost njegovega znižanja, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljeni položaji upravičujejo olajšanje dokaznega bremena glede izpostavljenih časovnih komponent.
ZIZ člen 34, 34/2, 71, 71/1, 71/2, 71/4, 71/5, 71/6, 169, 169/6, 210. OZ člen 356.
zastaranje judikatne terjatve - milejši ukrep - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - dom dolžnika - stalno prebivališče dolžnika - domneva - zaporna kazen - upoštevanje družinskih članov - odlog izvršbe - najem nepremičnine
Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine.
Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma.
Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje, zato je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku.
vožnja pod vplivom mamil - ugotavljanje prisotnosti presnovkov prepovedanih drog v krvi - metadon
Obdolženec je torej ob oceni lečečega zdravnika, da je vključen v vzdrževalni metadonski program, v katerem prejema medikamentozno terapijo (zdravilo Substitol), sposoben za voznika motornih vozil, saj so v obravnavanem postopku v obdolženčevi krvi bile ugotovljene identične snovi, ki jih obdolženec prejema v vzdrževalni metadonski terapiji.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - čas oprave - meritev stopnje alkoholiziranosti - vožnja pod vplivom alkohola
Nosilno vprašanje, ki ga problematizira pritožba je torej v tem, ali je zoper obdolženca bil postopek alkoholiziranosti voden zakonito ali ne in v tem svojstvu, ali prevaga pri teh ugotovitvah zagovor obdolženca, ki je trdil, da policist njegove zahteve po odlogu postopka preizkusa z indikatorjem za 15 minut ni hotel upoštevati ali pa trditev predlagatelja, da je ta čas glede na izpoved policista (20 do 30 minut) bil spoštovan. Prvo sodišče je v tem delu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, verjelo policistoma, da je obdolženec preizkus z alkotestom opravil šele po nekaj minutnem prigovarjanju, policist P. pa je s preizkusom nadaljeval zato, ker mu je obdolženec kot zadnji čas zaužitja alkohola navajal 20 minut pred tem. Prepričljivosti izpovedbe policista P. ni omajal niti obdolženčev prijatelj - priča G., ki je obdolženčev zagovor o pitju alkohola 2 do 3 minute pred odrejenim preizkusom alkoholiziranosti sicer potrdil, kar pa je prvo sodišče ob poznavanju prometnih razmer na relaciji P. (kraj storitve prekrška) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno pravilno in prepričljivo ovrglo s tem, da je šlo za mestno vožnjo s semaforizacijo in omejitvijo hitrosti, kar je povsem ustrezalo preteku časa 15 minut, kolikor je od zadnjega zaužitja alkohola predviden za odlog. Pritožba skuša torej dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti zaslišanje obeh policistov izpodbiti z lastnim vrednotenjem izvedenih dokazov in neverodostojnost policistov utemeljuje tudi s tem, da prvo sodišče glede prekrškov v ustavitvenem delu sodbe policistom ni verjelo, ko pa je bil obdolženec spoznan za odgovornega, pa ugotavlja drugačno stanje. V ustavitvenem delu je torej šlo za ugotavljanje povsem drugih dejstev in okoliščin, kot v delu, v katerem je bil obdolženec spoznan za odgovornega. V nasprotju s pritožbo je v tem delu sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolženca, da ni šlo za naklepno neupoštevanje policistovih odredb in da je obdolženec policistov ukaz upošteval, ni pa te odločitve prvo sodišče tako, kot netočno trdi obramba, gradilo na neverodostojnih izpovedih obeh policistov. Ali povedano še drugače: ne more biti avtomatizma pri dokazni oceni obdolženčevega zagovora v ustavitvenem delu in v delu, ko je obdolženec spoznan za odgovornega. Za vsak prekršek posebej mora namreč sodišče ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine glede očitka o kršitvi zapovednih norm in nato s temeljito dokazno oceno tudi presoditi, ali je obdolžencu glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče očitati tudi krivdo za očitano protipredpisno ravnanje za vsak prekršek posebej.
ZPP člen 358, 358-5, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 131, 140, 171.
odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca športne in rekreativne dejavnosti - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - nesreča pri sankanju - ukrepi za zagotavljanje varnosti - povprečna skrbnost oškodovanca - opustitev skrbi za lastno varnost - soodgovornost za škodo - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Organizator nočnega sankanja odgovarja samo za škodo, ki je posledica njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo zaradi tveganja, ki ga sankanje kot rekreativna športna dejavnost prinaša samo po sebi. Možnost, da bo sankač med sankanjem (zaradi prehitre vožnje, neustrezne izbire smeri vožnje in podobno) izgubil oblast nad sanmi, je za to dejavnost običajna in pričakovana. Temu riziku se je tožnik, ki se je prostovoljno udeležil sankanja, izpostavil sam.
Možnost odpisa obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka pa zakon ne predvideva. In ker je od takrat, ko je bilo pravnomočno razsojeno, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka minilo že več let, obsojenec pa kljub odloženemu plačilu dolgovanega zneska ni poravnal, predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka pa je vložil po več kot šestih letih od izteka roka za plačilo stroškov, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ker je njegovo vlogo zavrglo.
Ni odločilna pritožbena navedba, da naj tožeča stranka v spornem obdobju, na katerega se nanaša zahtevek za plačilo odškodnine, ne bi imela registrirane dejavnosti opravljanja telekomunikacijskih storitev. V kolikor je tožeča stranka na območju I. opravljala takšno dejavnost, bi ji s konkuriranjem družbe E. d. o. o., katere prokurist je tožena stranka, lahko nastala škoda, ne glede na registrirano dejavnost. Zato zgolj zaradi te okoliščine ni mogoče šteti, da to tožeča stranka ne more z listinami dokazati dejanskega konkuriranja družbe E. d. o. o. tožeči stranki.
pravni interes za vodenje postopka - ugotovitev obstoja dedne pravice - dedna pravica - dedna pravica izvenzakonskega partnerja - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - ekonomska skupnost - posebno premoženje - sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema
V Sporazumu sta zunajzakonska partnerja zgolj opredelila premoženje, ki sta ga ustvarila pred pričetkom skupnega življenja in režim upravljanja z njim, kar ni neobičajno oziroma kar jima je omogočal takrat veljavni drugi odstavek 58. člena ZZZDR. To pa ne pomeni, da med njima poleg premoženjskega režima glede njunega posebnega premoženja ni obstaja ekonomska skupnost, v kateri sta zunajzakonska partnerja skrbela za skupne potrebe in stroške, kot je to po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo bolezensko stanje v letu 2010 ni bilo več takšno, da bi predstavljalo nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in bi bilo zastaranje zadržano (360. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da v letu 2010 nepremagljivih ovir zaradi tožnikovega bolezenskega stanja ni bilo več.
ZFPPIPP člen 77, 77/2, 79, 79/2, 90, 90/5, 322, 322/5.
upniški odbor - število članov upniškega odbora - soglasje k sklenitvi sodne poravnave - mnenje upniškega odbora
Stališče pritožnika, da upniški odbor lahko veljavno odloča le ob njegovi popolni sestavi, je zmotno. Ker je upniški odbor sklepčen, ni nobenega razloga, da svojih pristojnosti ne bi mogel izvajati.
SPZ člen 105. ZVEtL-1 člen 23, 24. SZ-1 člen 4, 4/3.
vzpostavitev etažne lastnine v večstanovanjski stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - posamezni del stavbe - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - lastništvo posameznega dela stavbe - skupni del stavbe - domneva o skupnih delih stavbe - vpis stavbe v kataster stavb - garaža - kolesarnica - predmet izven pravnega prometa - pravna narava dela stavbe v etažni lastnini - odločanje na podlagi verjetnosti - izkaz verjetnosti lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je pravilno na večji stopnji verjetnosti ugotovilo predlagateljevo lastništvo določenih posameznih delov stavbe.
ZVEtL-1 člen 18, 19, 19/3, 19/4, 20, 20/1, 20/2, 24, 35, 35/1. SPZ člen 24, 24/1, 24/2.
etažna lastnina - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - zakonske domneve - dejanska razlastitev - ponovno odločanje - dobroverni posestnik - neposredna posest - posredna posest - dejanska posest
Zaradi pomena, ki ga imata zemljiška knjiga in usklajenost zemljiškega katastra ter zemljiške knjige z dejanskim in pravnim stanjem za zagotovitev pravne varnosti prometa z nepremičninami in udeležencev na nepremičninskem trgu, je zakonodajalec ocenil, da je treba zagotoviti čimprejšnjo ureditev doslej neurejenih etažno-lastninskih razmerij. Zato je bil uzakonjen ZVEtL-1, ki je interventni zakon. V skladu z namenom, da osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, zakon olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člen ZVEtL-1). Med udeleženci postopka sodišče spornih dejstev v postopku ne rešuje niti postopka ne prekinja, temveč odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1, če se te ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).
ZIZ člen 17, 20a, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5, 74. ZN člen 4, 23.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - ugovor ničnosti - odlog izvršbe - sodba SEU
V okviru odločitve o ugovoru se sodišče do dolžničinih navedb ni opredeljevalo iz razloga, ker dolžnica v tem delu ugovora ni uveljavljala pravno pomembnih ugovornih razlogov. V tem delu odločbe sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni bilo dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Navedeno presojo je sodišče prve stopnje opravilo v okviru odločitve o odlogu izvršbe, ki jo je sprejelo po uradni dolžnosti.