ZIZ člen 34, 34/2, 71, 71/1, 71/2, 71/4, 71/5, 71/6, 169, 169/6, 210. OZ člen 356.
zastaranje judikatne terjatve - milejši ukrep - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - dom dolžnika - stalno prebivališče dolžnika - domneva - zaporna kazen - upoštevanje družinskih članov - odlog izvršbe - najem nepremičnine
Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine.
Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma.
Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje, zato je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00031068
ZFPPIPP člen 305, 310.. ZIZ člen 254.
postopek osebnega stečaja - ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice - sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice - nevpisana nepremičnina v zemljiški knjigi
Ne gre za primer, ko nepremičnina ne bi bila vpisana v zemljiški knjigi in posledično za ustanovitev zastavne pravice ni mogoče uporabiti postopka, kot ga določa 254. člen ZIZ.
komunalne storitve - plačevanje komunalnih odpadkov - plačilo obveznosti - izvajanje gospodarske javne službe - odvoz komunalnih odpadkov - pristojnosti občine - določitev cene - cena komunalnih storitev - materialnopravna podlaga terjatve - uredba - splošni akt občine - občinski odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki - zabojnik - ugovor zastaranja terjatve - enoletni zastaralni rok
Po 355. členu OZ terjatve, kamor sodi tudi konkretna, zastarajo v enem letu, zastaralni rok pa začne teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Ob upoštevanju te določbe je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatve po računih, ki so bili izdani od decembra 2016 dalje, niso zastarale. Ker so vse navedene terjatve zapadle v plačilo šele v letu 2017 in kasneje, je zastaralni rok za terjatev po prvem od navedenih računov, začel teči šele 1. 1. 2018 in se do vložitve izvršilnega predloga še ni iztekel.
Stališče toženca, da tožnikovih storitev zbiranja, obdelave in odlaganja komunalnih odpadkov ni dolžan (v celoti) plačati, je zmotno. Kot je (pravilno) pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je količina odpadkov, ki jih toženec odda, manjša kot obračunana količina, ni relevantno. Tožnik namreč to storitev obračunava skladno z Odlokom in sicer glede na prostornino zabojnika in število odvozov. Zabojnik, ki je upoštevan pri konkretnem obračunu, je najmanjši možen in ustreza številu oseb, ki živijo skupaj s tožencem. Tudi dejstvo, da toženec zabojnika ne poseduje, na presojo utemeljenosti zahtevka ne vpliva. Zabojnik si je namreč toženec dolžan sam priskrbeti, na to njegovo obveznost pa zamenjava skupinskih z individualnimi zabojniki nima nobenega vpliva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030276
OZ člen 86, 108, 111, 193, 285, 285/1. ZPP člen 341. ZFPPIPP člen 212, 214.
odstop od pogodbe - začetek postopka prisilne poravnave - oblikovalna pravica - odstopno upravičenje - enostranska izjava o odstopu od pogodbe - ex tunc učinek - reparacijski zahtevek - ničnost pogodbenega določila - nesorazmernost - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pogodbena ureditev razmerja - pogodba kot materialno pravo - obligacija rezultata - izpolnitev nedeljive obveznosti - delna izpolnitev - zmotna uporaba materialnega prava - učinek potrjene prisilne poravnave - terjatve, nastale po začetku postopka prisilne poravnave
Iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe jasno izhaja, da je projekt nedeljiva celota, toženec se je zavezal doseči cilje, ki jih je definiral v vlogi za razpis, rezultati projekta pa morajo biti dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Na opredelitev predmeta pogodbe, ki je definiran v 3. členu, katerega sestavni del so podatki o stroških, namenu, ciljih, vsebini in dinamiki izvajanja projekta, ne vpliva dinamika izplačil upravičenih stroškov, ki jih sofinancira ministrstvo, kot je opredeljeno v 6. in 7. členu pogodbe.
Tožena stranka ni opravljala za tožečo stranko nobenih storitev in zato tudi ni prejela plačila za opravljene storitve. Tožena stranka je izvajala svoj projekt C., ki ima v javnem razpisu, prijavi in pogodbi določen namen, cilje in rezultate, tožeča stranka pa se je zavezala sofinancirati projekt z javnimi sredstvi. Tožeča stranka tako ni ugotovila, da je tožena stranka izvedla vse obveznosti po pogodbi za leto 2015 ali dosegla ciljev iz 13. člena pogodbe, ampak je le izplačala toženi stranki v letu 2015 nastale upravičene stroške. Bistvena dolžnost tožeče stranke po pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dolžnost tožene stranke pa je izvesti celotni projekt in doseči predvidene cilje in rezultate. Nastanek upravičenih stroškov ni izpolnitev tožene stranke, ampak pogoj za nastanek njene pravice do javnih sredstev, ki se manifestira s potrjenim zahtevkom za izplačilo v posameznem proračunskem letu.
Z dogovorom sta pogodbeni stranki prosto uredili obligacijsko razmerje in so zato ta določila pogodbe postala del materialnega prava, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek. Tožeča stranka si je tako zagotovila oblikovalno pravico, da odloči o prenehanju pogodbenega razmerja z enostransko odstopno izjavo, kar je tudi izkoristila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO DRUŽB
VSL00030694
ZGD člen 459. OZ člen 132, 168, 168/3. ZPP člen 7, 212, 285, 359. ZDoh-2 člen 27, 27-5.
premoženjska škoda - zmanjšanje premoženja družbe - odškodnina iz naslova izgubljenega dobička - izgubljeni zaslužek - izgubljeni dobiček - pričakovani dobiček - delitev dobička - upravljanje družbe - aktivna legitimacija - prestajanje zaporne kazni - pripor - hipotetično sklepanje o obstoju izgubljenega dobička - trditveno breme - nezadostna trditvena podlaga - zmanjšanje škode - izguba osebnega dohodka - dohodnina - davek od odškodnine - odmera odškodnine v bruto znesku - materialno procesno vodstvo - stroški postopka - vrednost predmeta spora
Ključna okoliščina za utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček je obstoj dobička pred nastankom škodnega dogodka. Šele če je dobiček družbe, preden je tožnik prišel v pripor, obstajal, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi nastajal tudi v bodočnosti. Tožnik bi moral zatrjevati in izkazati, da je družba imela dobiček pred nastankom škodnega dogodka, kot tudi, koliko je ta dobiček znašal. Zgolj s pavšalno navedbo, da je družba imela dobiček, brez njegove opredelitve po višini, pa slednji (že) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).
Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva. Dostavek o tem, da je toženka od tožniku prisojene odškodnine dolžna plačati davek in tožniku izplačati neto znesek, pa ne sodi v izrek sodbe in je stvar obrazložitve.
gospodarski spor majhne vrednosti - nesklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - konkretiziranost trditev
Upoštevajoč povzetek ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na dokazani trditveni podlagi tožnice, je neutemeljeno ne le pritožbeno stališče, da tožnica v zvezi z vtoževanimi terjatvami praktično ni podala trditvene podlage, ampak tudi očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. V dopolnitvi tožbe je namreč tožnica zadostno konkretizirala vsakega od preostalih treh računov. Utemeljenosti terjatev iz vsakega računa pa je toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2019 zgolj pavšalno ugovarjala.
krivdna odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje - padec na mokrih stopnicah - dokazni standard verjetnosti - soprispevek oškodovanca - nepazljivost oškodovanca - poškodba zapestja - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do časovne razlike med pomivanjem stopnic in tožnikovim padcem. V tem primeru niti ne gre za dveurno razliko, kot želi prikazati pritožba. Prvo sodišče je izhajalo iz trditvene podlage, izpovedb tožnika in prič ter s standardom verjetnosti ugotovilo, da so bile stopnice zaradi brisanja z mokro krpo v času tožnikovega padca še vedno mokre in posledično spolzke. Trditvena podlaga in izpovedbe niso dale natančnega odgovora o času brisanja (priča A. Š. je povedal, da so bile brisane med 9. in 10. uro), niti glede časa tožnikovega padca – tožnik je zatrjeval, da se je škodni dogodek pripetil pred 12. uro. Toženkina pritožba graja uporabo dokaznega standarda verjetnosti. Vendar pa je graja glede na zadovoljivo pojasnilo prvega sodišča, da zaradi časovnega odmika dogodkov od zaslišanih ni mogoče pričakovati, da bodo čisto natančno določili čas nastanka škodnega dogodka, neutemeljena. Res je treba za meritorno odločanje trditve o pravnorelevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Kadar pa je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva takšen dokazni standard nedosegljiv, obstaja v sodni praksi možnost njegovega znižanja, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljeni položaji upravičujejo olajšanje dokaznega bremena glede izpostavljenih časovnih komponent.
V 299. členu ZKP ni nikjer določeno, da je sodišče dolžno vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi. V drugem odstavku tega člena je predpisana le splošna dolžnost predsednika senata, da se zadeva vsestransko razišče in hkrati odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo k razjasnitvi stvari.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 5, 49.
pravica do izjave v postopku - dopolnitev izvedenskega mnenja - sklep o določitvi izvedenca - potni stroški
Pravica do polne izjasnitve v postopku pomeni, da se mora stranki dopustiti, da navede vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oziroma mu nasprotuje, ob upoštevanju procesnih prekluzij, in omogočiti, da se izvedejo vsi dokazi, s katerimi ta dejstva dokazuje, pri tem pa se morajo dokazi izvesti tako, da bodo z njimi razjasnjena vsa odločilna dejstva za presojo v sporni zadevi. Če dopuščeni in izvedeni dokaz pušča dvom glede obstoja določenih in za presojo odločilnih dejstev, ta dvom pa je mogoče odpraviti z dopolnitvijo istega dokaza, stranka pa to pravilno predlaga in obrazloži, potem je potrebno takšnemu predlogu ugoditi, sicer se stranko prikrajša v pravici do polne izjasnitve.
Pritožba nima prav, da je sklep sodišča o določitvi izvedenca šteti kot nalog za službeno pot in da ima zato pravico do povrnitve kilometrine v višini, kot velja za službeno potovanje z lastnim avtomobilom. Takšna razlaga ni mogoča, ker izvedenec ni javni uslužbenec, do višje kilometrine pa bi bil izvedenec upravičen le, če bi tako določal Pravilnik o sodnih izvedencih ali Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, pa tega ne določata.
odgovornost dediča za zapustnikov dolg - vrednost podedovanega premoženja - vrednost zapuščine - ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja - solastniški delež na nepremičnini - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - stanje na dan zapustnikove smrti - tržna vrednost nepremičnine - metoda primerljivih prodaj
Za uporabo 142. člena ZD je pravno odločilna le vrednost dediščine ob smrti zapustnika. Če je bil predmet dedovanja le del nepremičnine, je vrednost podedovanega premoženja lahko le (o)cena solastniškega dela, saj je zgolj ta predstavljal zapuščino. Vprašati se je torej treba, koliko je bil na dan smrti vreden zapustnikov solastniški delež nepremičnine, in ne, za koliko bi bilo celotno nepremičnino tega dne mogoče prodati. Dejstvi, da je druga solastnica tudi ena od dedinj in da so dediči kasneje prodali celo nepremičnino, sodita v sklop kasneje nastalih, ki ne vplivajo na določitev vrednosti. Povedano drugače: treba se je vprašati, za koliko bi bilo na dan zapustnikove smrti mogoče unovčiti njegovo/podedovano premoženje, ki ga predstavlja solastniški delež.
Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo bolezensko stanje v letu 2010 ni bilo več takšno, da bi predstavljalo nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in bi bilo zastaranje zadržano (360. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da v letu 2010 nepremagljivih ovir zaradi tožnikovega bolezenskega stanja ni bilo več.
SPZ člen 105. ZVEtL-1 člen 23, 24. SZ-1 člen 4, 4/3.
vzpostavitev etažne lastnine v večstanovanjski stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - posamezni del stavbe - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - lastništvo posameznega dela stavbe - skupni del stavbe - domneva o skupnih delih stavbe - vpis stavbe v kataster stavb - garaža - kolesarnica - predmet izven pravnega prometa - pravna narava dela stavbe v etažni lastnini - odločanje na podlagi verjetnosti - izkaz verjetnosti lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je pravilno na večji stopnji verjetnosti ugotovilo predlagateljevo lastništvo določenih posameznih delov stavbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031548
ZPP člen 8, 355, 355/1, 360, 360/3.
ponovno odločanje o zadevi - zmotno materialnopravno stališče sodišča - neopredelitev do odločilnih dejstev - sofinanciranje projekta - vrnitev prejetih sredstev - pogodbena podlaga tožbenega zahtevka - nenamenska poraba sredstev - dokazno breme - zahtevana dokumentacija - pomanjkljiva dokazna ocena - neodpravljiva pomanjkljivost - razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje - načelo ekonomičnosti postopka
Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali so bila sredstva, ki jih je tožeča stranka nakazala prvotno drugo toženi stranki za sofinanciranje projekta, porabljena namensko ali nenamensko, ter če in kako za to, da poraba ni bila namenska, odgovarja tožena stranka. Dokazno breme o tem, da so bila sredstva porabljena namensko, je na toženi stranki.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032803
ZDR-1 člen 156, 156/1, 156/2, 156/3.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni trdila, da je tožniku zagotavila tedenski počitek, na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 in da so obstajali objektivni, tehnični in organizacijski razlogi dela na dan tedenskega počitka ter mu je zato zagotavila tedenski počitek na drug dan v tednu, tako da bi tožniku zagotovila, v obdobju 14 zaporednih dni, najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Priči sta namreč izpovedali, da je tožena stranka pripadnikom SV zagotavljala praviloma tedenski počitek v nedeljo, če je bil pripadnik v nedeljo dežuren, pa kakšen drug dan v tednu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030935
OZ člen 239, 243.
odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - neizpolnitev obveznosti - poslovna odškodninska obveznost - odškodninsko odgovorna oseba - pravna ali fizična oseba - direktor družbe - ugovor pasivne legitimacije - sklenitelj pogodbe - direktor kot fizična oseba - vsebina pogodbe - obseg škode
Prvotoženec mora svoj znesek plačati na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve svojega dela pogodbe in ne dela pogodbe, ki se nanaša na tožečo stranko in podjetje.
Pravna podlaga tožbenega zahtevka je 239. člen OZ.
Prispevka obeh voznikov motornih vozil je torej treba oceniti na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok nastanka škodnega dogodka (prometne nesreče).
odškodninska odgovornost člana nadzornega sveta - vzročna zveza - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - dokazno breme tožnika - informativni dokaz
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v ponovnem sojenju ugotovilo, da obravnavani primer odstopa od siceršnjega pravila, da nakup 10 % poslovnega deleža ne zagotavlja sinergijskih učinkov. Pri tem je izhajalo iz dejstev, da je šlo za projekt v skladu z razvojno strategijo L., ki je predstavljal nadgradnjo obstoječega poslovnega sodelovanja, da je prodajalec pristal na to, da L. imenuje enega člana tričlanske Uprave družbe in enega člana petčlanskega Nadzornega sveta. Sodišče je sledilo izpovedim prič, da bi holding T.T. z ustreznim strateškim načrtom, ki bi ga zastavil za daljše obdobje, lahko pomembno vplival na to, da bi se določene blagovne skupine pretovarjale preko koprskega pristanišča. Do tega bi prišlo s tvornim in aktivnim sodelovanjem v organih holdinga. V poslovnem svetu navsezadnje ni pričakovati, da bi hčerinska podjetja, četudi v začetku niso bila vključena v ta posel, delovala v nasprotju s skupnim interesom. Ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče pričakovati sinergij.
vožnja pod vplivom mamil - ugotavljanje prisotnosti presnovkov prepovedanih drog v krvi - metadon
Obdolženec je torej ob oceni lečečega zdravnika, da je vključen v vzdrževalni metadonski program, v katerem prejema medikamentozno terapijo (zdravilo Substitol), sposoben za voznika motornih vozil, saj so v obravnavanem postopku v obdolženčevi krvi bile ugotovljene identične snovi, ki jih obdolženec prejema v vzdrževalni metadonski terapiji.