nujni dedič - oporočno razpolaganje z zapuščino - nujni delež - pisna oporoka pred pričami - pogoji za razdedinjenje
Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).
dokazni predlog - založitev stroškov za delo izvedenca - postavitev novega izvedenca - pravica do izvedbe dokaza
Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Predvsem pa mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.
Upnica namreč spregleda zakonsko določbo dvanajstega odstavka 31. člena ZIZ. Po citirani določbi upnik lahko tekom izvršilnega postopka od sodišča zahteva, da mu predloži informativni seznam dolžnikovega premoženja, ki vsebuje podatke o dolžnikovemu premoženju iz sodišču elektronsko dosegljivih evidenc. Po citirani določbi upniku zato, da sodišče ugodi njegovi zahtevi, ni potrebno nikakršno utemeljevanje. Upniku ni potrebno argumentirati in dokazovati upravičenosti zahteve, zato obrazloženost vloge ni potrebna. Posledično so stroški vloge upnice nepotrebni in jih ni priznati.
oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - presoja vseh okoliščin
Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so se premoženjske okoliščine pri tožnici po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje spremenile, in sicer glede na navedbe pooblaščenke tožnice, slednja več nima prebivališča, saj je stanovanjska hiša, kjer je prebivala porušena in je praktično brezdomka, ob tem se je porušilo njeno psihično zdravje in je pooblaščenki nedosegljiva. To pa so okoliščine, na podlagi katerih sodišče druge stopnje zaključuje, da so takšne, da opravičujejo odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožnico oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, saj bi sicer bilo ogroženo njeno preživljanje.
Do navedenih preslepitvenih ravnanj, ki se očitajo obdolžencu in predstavljajo odločilna dejstva, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni (dovolj jasno) opredelilo in jih ocenilo, čeprav se je ravno opisano tekom kazenskega postopka izkazalo za sporno.
sklep o začetku postopka - odprte obveznosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta presojalo (tudi), ali je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti. V tej fazi odločanja presoja (po uradni dolžnosti) le, ali obstaja ovira za odpusti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Le iz tega razloga lahko (v tej fazi postopka) zavrne predlog za odpust obveznosti.
Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka.
Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.
spor majhne vrednosti - neizvedba glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je izdalo sodbo, ne da bi razpisalo obravnavo. Toženec obravnave ni zahteval, imena in priimka priče - delavca tožnice, ki naj bi ugotovil, da z njegovih aparatur ni možno klicati tujine, pa sodišču ni sporočil, kar je najmanj, kar bi moral storiti, da bi (morda) dosegel izvedbo glavne obravnave. Toženec torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita smiselno zatrjevano kršitev 454. člena ZPP.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku - pogoji za izročitev
Za pravilnost sklepa (o domiku) in izročitvi so pomembni naslednji pogoji: pravnomočnost sklepa o izvršbi, pravnomočnost sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, pravilno izvedena prodaja, pravna zmožnost najboljšega ponudnika, da kupi nepremičnino, plačana kupnina.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 259, 259/3.
povrnitev stroškov zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo oralno zdravje ni bilo takšno, da bi bilo po mnenju izvedencev implantološko podprto protetično zdravljenje za tožnika strokovno utemeljeno in utemeljeno štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Pravilno je štelo, da lahko sodišče v zadevah, glede katerih je upravnemu organu podeljeno pooblastilo odločanja po prostem preudarku, preizkusi le, ali je upravni organ prekoračil meje prostega preudarka in ali ga je uporabil na način, za katerega je pooblastilo dano. Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri zavrnitvi tožnikove zahteve pravilno izhajal iz namena prostega preudarka, torej da se v izjemnih primerih prizna pravica, ki ni predpisana v zakonu ali Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni izjemno, za katero mu ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pomeni, da mora biti razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Zaključek o njegovem obstoju mora izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej, ne pa iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel ali zasledoval.1 Ker imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju2 (kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko obdolženkin namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, prav tako pa je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe sprejelo zaključke, da sta se mladoletna oškodovanca počutila ne samo prestrašeno, temveč tudi vznemirjeno, čeprav konkretna dejstva in okoliščine v tej smeri iz izreka sodbe niso razvidna. Ker se vse navedeno nanaša na odločilno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Do vprašanja povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost) se je v več zadevah opredelilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče pa se je do tega vprašanja opredelilo v zadevi VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v materialnih predpisih ni podlage za povračilo stroškov zdravstvenega posega, opravljenega v samoplačniški ambulanti. Tudi glede predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov, da bi pritožbeno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse.
Glede na veljavno materialno pravo, tožnik, ki je zdravstvene storitve uveljavljal pri zasebnem izvajalcu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve.
sprememba tožbe - privolitev v spremembo tožbe - ekonomičnost postopka - smotrnost spremembe tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - delitev skupnega premoženja v pravdi - civilna delitev v pravdi - neutemeljen tožbeni zahtevek
Res je tožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek po delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, vendar pa se razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova in ne na zavrnitev predloga za spremembo tožbe. Ker ni pogojev za civilno delitev, saj toženka civilni delitvi nasprotuje, tožnik pa tudi ni izkazal okoliščin, ki bi civilno delitev preprečevale, (kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka) se zaradi dovolitve spremembe tožbe v tej smeri dokazni postopek ne bo širil oziroma zavlekel. Po oceni pritožbenega sodišča je zato dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
ZPP člen 112, 116, 117, 117/1, 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - prepozna tožba - vrnitev v prejšnje stanje
Čeprav pri 30-dnevnem roku za vložitev tožbe po spremenjeni sodni praksi ne gre za materialni prekluzivni temveč procesni rok, se v predmetni zadevi v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe ni mogoče uspešno sklicevati na zdravstveno stanje, ki naj bi bilo razlog, da tožba ni bila pravočasno vložena. Tudi če bi bile pritožnikove trditve resnične, bi posledice eventualno opravičeno zamujenega roka lahko kvečjemu uveljavljal s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, vendar tega pravnega sredstva ni uporabil.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1.. ZDSS-1 člen 82.. ZUPJS člen 12, 15, 16, 17, 18, 18/1, 18/1-2.. ZUJF člen 144.. Uredba o dopolnitvi uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2003) člen 6, 9, 12, 15, 16, 18, 18/1, 19, 19/2.
plačilo institucionalnega varstva - oprostitev plačila institucionalnega varstva - dolžnost preživljanja - otroci in starši
Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da naj bi tožnica rok za vložitev pritožbe zamudila zaradi tega, ker naj bi spornega dne utrpela resno poškodbo desne noge in je bila zaradi tega pod nujno oskrbljena v urgentnem centru bolnišnice, kjer je prejela cepivo proti tetanusu in antibiotično terapijo. Stranski učinki tega in močne bolečine pa so vztrajali še več dni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvid ne potrjuje, da so obstajali upravičeni razlogi, zaradi katerih tožnica pritožbe zoper sklep ni vložila.