S tem, ko je sodišče prve stopnje brez konkretnega ugovora tožnika v smeri zmanjšane uporabe hiše v času, ko je v hiši živela tudi toženka, tožniku prisodilo v plačilo uporabnino v polovičnem znesku, je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).
modifikacija obtožnega akta - pravica do izjave obdolženca - primeren čas za pripravo obrambe
Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje obrambe. Ta pa je bil v obravnavanem primeru od 3. 9. 2019 do 10. 10. 2019 zadosten in primeren in se je v tem času imela obramba vsekakor možnost izreči o spremembi obtožnega akta, saj drugače tudi ni mogoče razumeti dokaznih predlogov obrambe istega dne (3. 9. 2019) in ko je obramba nasprotovala pridobitvi dokazov o finančnem poslovanju družbe A. d.o.o., kar je predlagala obtožba in nato zahtevala še pribavo spisa OŽ CE, opr. št. I Kpr 10313/2018, kar je prvo sodišče tudi storilo. Pritožba pa ima prav, da glede na to, da je zagovor primarno namenjen obdolženčevi pravici do izjave in da mu ZKP v določbah členov 323 do 325 omogoča podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, to še ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, če to želi. Vendar pa je treba gornja izhodišča sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, presojati tudi v luči ustavnih jamstev v konkretno obravnavanem postopku in izključiti morebitno omejevanje obdolženčeve pravice do izjave. Glede na potek dogodkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in kar je skladno tudi s procesnim gradivom, je bila prva glavna obravnava v tej zadevi razpisana za 12. 4. 2019, ki pa se ni začela in je bila iz tega razloga preložena na 30. 5. 2019, ko je obdolženec izjavil, da se v tej fazi ne bo zagovarjal, prisoten na glavni obravnavi 18. 6. 2019 pa zagovora ni podal (prisoten je bil pri izvajanju dokazov), prav tako pa ne 3. 9. 2019, ko je bil izrecno pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kar je prav tako zavrnil. Tak potek dogodkov pa v nasprotju s pritožbo ne potrjuje zatrjevanj o omejevanju obdolženca pri podaji njegovega zagovora s strani sodišča, saj je le-ta z naroka za glavno obravnavo 10. 10. 2019 izostal neopravičeno in s tem tudi tvegal, da se bo obravnava zaključila v njegovi odsotnosti, torej tudi brez njegovega zagovora, ki pa ga vse do takrat ni želel podati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00035851
ZZZDR člen 51, 51/2, 59. SPZ člen 65, 65/2, 72. ZPP člen 181, 181/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZD člen 220.
obseg in deleži na skupnem premoženju - večji prispevek enega od zakoncev - skupna lastnina - darilna pogodba - originarna pridobitev lastninske pravice - posebno premoženje - nasprotje med izrekom in njegovo obrazložitvijo - dopolnitev izvedenskega mnenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravni interes
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub postavljenemu zahtevku, da se naj ugotovi obseg skupnega premoženja med tožnico in pokojnim A. A., je sodišče prve stopnje odločil, da je premoženje, podrobneje navedeno v izreku sodbe, skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim.
V izreku izpodbijane sodbe pa je sodišče zapisalo, da je premoženje skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim, s tem pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.
Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti obseg skupnega premoženja in na njem določiti deleže. Šteje se, da je delež zakoncev enak. Zakonca (v konkretnem primeru toženec kot dedič) pa lahko dokazujeta, da sta zakonca k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).
Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 72. členu dopušča, da ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni, vendar je potrebno upoštevati, da lahko skupna lastnina nastane le, če je pri določeni skupnosti oseb zaradi njihove tesne osebne povezanosti njen nastanek predviden z zakonom. Tako je skupno lastnino treba razumeti kot zakonsko predvideno izjemo.
Pritožnik procesno zmotno problematizira, da osumljenci niso sodišču predložili konkretnih dokazov o svojem prepričanju, da so stroji last R. d. o. o.. S tem uveljavlja zahtevo po obrnjenem dokaznem bremenu, kar pa je glede na procesni položaj osumljencev nedopustno. Oškodovanec kot tožilec je tisti, ki bi moral sodišču ponuditi dokaze o tem, da so se osumljenci zavedali, da si protipravno prilaščajo zaupane jim tuje premične stvari.
Ko oškodovanec kot tožilec v opisu kaznivega dejanja osumljencem očita le nevrnitev zaupanih predmetov, zatrjuje kršitev civilnopravne obveznosti. V skladu s citirano odločbo vrhovnega sodišča mora biti zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, v opisu kaznivega dejanja konkretizirano (in ne zgolj zatrjevano) kako so si osumljenci zaupane jim predmete prisvojili.
ZDavP-2 člen 119, 119/1, 119/1-2, 173, 173/1. ZPP člen 344, 344/2.
prepozen odgovor na pritožbo - pravno vprašanje - pravilna uporaba materialnega prava - začasni sklep za zavarovanje - davčna izvršba na denarno terjatev - stroški izterjave
Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se "dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune", pri čemer po stališču Ustavnega sodišča ne sme biti nobenega dvoma, da mora premoženje (v tem primeru: terjatev), na katerega se poseže v postopku davčne izvršbe, pripadati davčnemu dolžniku, kar pa po presoji višjega sodišča nadalje nujno pomeni, da mora terjatev tudi obstajati, saj se le na ta način sploh lahko potrdi, da terjatev pripada davčnemu dolžniku. Upoštevajoč ureditev postopka davčne izvršbe višje sodišče ne vidi razloga za drugačno razlago določbe 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje.
sklep o začetku postopka - odprte obveznosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta presojalo (tudi), ali je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti. V tej fazi odločanja presoja (po uradni dolžnosti) le, ali obstaja ovira za odpusti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Le iz tega razloga lahko (v tej fazi postopka) zavrne predlog za odpust obveznosti.
spor majhne vrednosti - neizvedba glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je izdalo sodbo, ne da bi razpisalo obravnavo. Toženec obravnave ni zahteval, imena in priimka priče - delavca tožnice, ki naj bi ugotovil, da z njegovih aparatur ni možno klicati tujine, pa sodišču ni sporočil, kar je najmanj, kar bi moral storiti, da bi (morda) dosegel izvedbo glavne obravnave. Toženec torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita smiselno zatrjevano kršitev 454. člena ZPP.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku - pogoji za izročitev
Za pravilnost sklepa (o domiku) in izročitvi so pomembni naslednji pogoji: pravnomočnost sklepa o izvršbi, pravnomočnost sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, pravilno izvedena prodaja, pravna zmožnost najboljšega ponudnika, da kupi nepremičnino, plačana kupnina.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZZVZZ-UPB3 člen 23, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3.
zdraviliško zdravljenje
V 3. točki 1. odstavka 45. člena POZZ so opredeljena stanja pri poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, so stanja, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje, v 45. členu POZZ določena taksativno. Pravico je torej mogoče priznati le, če je podano katero od teh taksativno določenih bolezenskih stanj.
Vendar je v okoliščinah konkretnega primera, ko je artroskopski poseg na kolku identičen posegu na rami - stabilizacijska operacija ramena s šivanjem rotatorne manšete, za katerega je po 8. alineji 3. točke 1. odstavka 45. člena POZZ zdraviliško zdravljenje indicirano, mogoče pravilno zaključiti le, da je pri tožniku zdraviliško zdravljenje indicirano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - dvakratnik minimalnega dohodka - denarna sredstva na bančnem računu
Ob pravilni ugotovitvi, da tožnica in njena hči mesečno razpolagata z dohodkom, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za popolno taksno oprostitev niso podani.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 259, 259/3.
povrnitev stroškov zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo oralno zdravje ni bilo takšno, da bi bilo po mnenju izvedencev implantološko podprto protetično zdravljenje za tožnika strokovno utemeljeno in utemeljeno štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Pravilno je štelo, da lahko sodišče v zadevah, glede katerih je upravnemu organu podeljeno pooblastilo odločanja po prostem preudarku, preizkusi le, ali je upravni organ prekoračil meje prostega preudarka in ali ga je uporabil na način, za katerega je pooblastilo dano. Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri zavrnitvi tožnikove zahteve pravilno izhajal iz namena prostega preudarka, torej da se v izjemnih primerih prizna pravica, ki ni predpisana v zakonu ali Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni izjemno, za katero mu ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
sprememba tožbe - privolitev v spremembo tožbe - ekonomičnost postopka - smotrnost spremembe tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - delitev skupnega premoženja v pravdi - civilna delitev v pravdi - neutemeljen tožbeni zahtevek
Res je tožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek po delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, vendar pa se razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova in ne na zavrnitev predloga za spremembo tožbe. Ker ni pogojev za civilno delitev, saj toženka civilni delitvi nasprotuje, tožnik pa tudi ni izkazal okoliščin, ki bi civilno delitev preprečevale, (kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka) se zaradi dovolitve spremembe tožbe v tej smeri dokazni postopek ne bo širil oziroma zavlekel. Po oceni pritožbenega sodišča je zato dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1.. ZDSS-1 člen 82.. ZUPJS člen 12, 15, 16, 17, 18, 18/1, 18/1-2.. ZUJF člen 144.. Uredba o dopolnitvi uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2003) člen 6, 9, 12, 15, 16, 18, 18/1, 19, 19/2.
plačilo institucionalnega varstva - oprostitev plačila institucionalnega varstva - dolžnost preživljanja - otroci in starši
Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.
Posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pomeni, da mora biti razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Zaključek o njegovem obstoju mora izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej, ne pa iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel ali zasledoval.1 Ker imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju2 (kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko obdolženkin namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, prav tako pa je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe sprejelo zaključke, da sta se mladoletna oškodovanca počutila ne samo prestrašeno, temveč tudi vznemirjeno, čeprav konkretna dejstva in okoliščine v tej smeri iz izreka sodbe niso razvidna. Ker se vse navedeno nanaša na odločilno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.