Čeprav je res, da delovno dovoljenje izrecno ni določeno kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila po 123. členu ZPIZ niti po kakšnem drugem členu tega zakona, ne gre prezreti, da je možno delovnemu invalidu to pravico priznati samo pod pogojem iz drugega odstavka 188. člena ZPIZ, ki določa, da se nadomestila plače nezaposlenim zavarovancem izplačujejo za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 69. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) bilo ugotovljeno, da tožnik ni mogel biti prijavljen na zavodu kot brezposelna oseba (ker ni imel delovnega dovoljenja, niti brez dovoljenja ni mogel biti iskalec zaposlitve), se revident zavodu ni imel več kaj javljati, zato tudi ni bilo pogojev, določenih v zakonu, da bi se mu izplačevalo sporno nadomestilo plače.
Pooblaščenka tožnika je bila dolžna pošto dvigati na naslovu, kjer je imela svoj sedež, v primeru spremembe naslova pa sama sporočiti to spremembo sodišču (145. člen ZPP).
denarno nadomestilo za čas čakanja - pravice invalidov
Po določbi 124. člena ZPIZ ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Revidentki pa, kot je bilo že povedano, delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu ampak iz naslova trajnega presežka, zato zanjo ta določba ni uporabljiva, ker sploh ni bila ustrezno razporejena oziroma ji drugo ustrezno delo ni bilo preskrbljeno.
pokojnina vojaškega zavarovanca - odmera pokojnine
Glede na besedilo 6. člena ZPIZVZ se zagotavljajo pravice, pridobljene na podlagi odločb vojaškega nosilca zavarovanja le tistim upravičencem, ki so jim bile te pravice priznane za september 1991. Z določitvijo tega datuma se namreč upošteva sklep Predsedstva Republike Slovenije z dne 18.7.1991 o izstopu iz nekdanje JLA.
Navedene pokojnine so se do septembra 1991 izplačevale v nekdanjih jugoslovanskih dinarjih, ki so bili takrat plačilno sredstvo tudi na območju Republike Slovenije. Zato se za tisto obdobje lahko vzamejo za osnovo dejanski zneski izplačanih vojaških pokojnin. Po valutni osamosvojitvi Republike Slovenije, ki je bila izvedena 7. oktobra 1991, je bilo na območju Republike Slovenije možno uporabljati le slovensko denarno enoto, zato je bil zadnji mesec, v katerem so bili zneski vojaških pokojnin in pokojnin po slovenskih predpisih še neposredno primerljivi, september 1991.
ZPKri člen 2, 3, 5, 6, 20. ZPIZ (1983) člen 103.ZPIZ-1 člen 154. ZPIZ (1992) člen 169.
ponovna odmera pokojnine - razmerje med ZPIZ kot splošnim zakonom in ZPKri kot posebnim in kasnejšim zakonom
Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.
Iz določbe 6. člena ZPIZVZ izhaja, da se upravičencem, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. To pomeni, da se upošteva samo dejansko izplačilo, ne pa pogojni znesek, ki bi mu pod določenimi pogoji lahko pripadal. V nadaljevanju pa 7. člen ZPIZVZ določa način odmere pokojnine upravičencem, ki jim septembra 1991 s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih pokojnina ni bila niti odmerjena niti izplačana.
ZPIZ člen 46, 46/4, 47, 47/4. ZDR (1990) člen 47, 47/1.ZOR člen 107, 110.
nova odmera starostne pokojnine - vštetje plače iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - ničnost pogodbe o zaposlitvi - pravna posledica
Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, potek časa od sklenitve nične pogodbe ni pravno upoštevna okoliščina.
Po določbi 17. člena SKPG v povezavi z določbo 36.b člena ZDR se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je možno medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, določeni pa so tudi kriteriji za ohranitev zaposlitve. V spornem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč kriteriji niso bili upoštevani, obe sodišči pa tudi skladno ugotavljata, da v sklepu (niti izvedenih dokazih) ni navedenih jasnih operativnih razlogov za zaključek, da je prav delo tožnice postalo trajno nepotrebno. Če ni mogoče ugotoviti operativnih razlogov in niso bili upoštevani kriteriji to pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo v nasprotju z zakonom in SKP.
Ker ZZZPB v 19. členu določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije ali delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic ali sodnega varstva v skladu z zakonom, je tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnila tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - enotnost sodne prakse
Sodišče dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.
Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če ta zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva ali ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.
Tudi če bi sodišče prve stopnje v primerih revidentovih sodelavcev sodilo drugače, odločitve v teh sporih ne morejo pomeniti novega dejstva ali novega dokaza v zadevi, ki se obnavlja. Neenakosti pri odločitvah, ki jih tožnik očita sodišču, bi se lahko odpravile že v pritožbenem postopku, če bi tožnik vložil pritožbo, oziroma v skrajnejšem primeru z ustavno pritožbo, če bi revident pred tem izrabil vsa dovoljena pravna sredstva. Ni pa drugačna odločitev v drugem sporu, ko je lahko bila uporabljena tudi drugačna pravna podlaga in je lahko drugače ugotovljeno dejansko stanje, taka okoliščina, na podlagi katere bi se lahko dovolila obnova pravnomočno končanega postopka. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 398. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP utemeljeno zavrglo nedovoljen predlog za obnovo postopka.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - prostovoljno zdravstveno zavarovanje
Ker je ob uveljavitvi ZDSS-1 s 1.1.2005 postopek tekel pred okrajnim sodiščem, ostaja navedeno sodišče v zadevi pristojno za odločanje tako glede na veljavno ureditev stvarne pristojnosti v sporih iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja od 1.1.2005 dalje, kot glede na določbe 88. člena ZDSS-1.
odmera pokojnine - pristojnosti ZPIZ - vezanost na zahtevek
Območna enota je z odločbo z dne 20.2.1995 zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine, vloženo dne 2.11.1994, je drugostopni organ zavoda ob njeni pritožbi odpravil prvostopenjsko odločbo in zavrnil tako pritožbo tožnika in zavrgel njegov predlog za obnovo postopka. Drugostopenjski organ je po presoji revizijskega sodišča svojo odločitev o odpravi izpodbijane odločbe sprejel mimo pooblastil in pristojnosti, ki mu jih daje 244. člen ZUP (1986), saj je odločal izven okvira zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek) in ob neobstoju zakonitih razlogov iz 263. člena (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 266. člena (izredna razveljavitev) in 267. člena ZUP (ničnost odločbe) - (drugi odstavek). Predmet preizkusa pritožbenega organa zavoda je bil jasen in določen izrek prvostopenjske odločbe, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika za novo odmero pokojnine.
Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani elementi odškodninskega delikta in sicer da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ker tožnik, kot to pravilno ugotavlja nižje sodišče, ni dokazal nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je po ugotovitvi sodišča tožena stranka postopala v skladu z določbami ZZVZZ, to pomeni, da tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato je sodišče ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.
Ko je revizijsko sodišče obravnavalo revizijo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje izvedenskega mnenja zdravniške komisije, je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo v socialnem sporu, ne da bi bila izdana dokončna odločba v predhodnem (upravnem) postopku, lahko zaključilo, da je nižje sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja šele dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe. Procesna predpostavka je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je vložitev tožbe dovoljena. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožnik zahteval razveljavitev mnenja zdravniške komisije II. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS, pravilno zavržena, ker ni bila dovoljena, saj tožnik ni smel vložiti tožbe, če ni izčrpal predvidenih (rednih pravnih) sredstev oziroma predpisanih postopkov, določenih v ZZVZZ.
V primeru, ko bi bil ugotovljen najprej obstoj izvenzakonske življenjske skupnosti in nato zakonska zveza, ki ni trajala nepretrgano najmanj eno leto, bi to pomenilo, da bi moralo skupno življenje v življenjski skupnosti, ki sta ga partnerja prebila v izvenzakonski skupnosti in zakonski zvezi, trajati pred smrtjo skupaj tri leta, da bi bil izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Samo taka razlaga bi po mnenju revizijskega sodišča bila v skladu z osnovnim namenom zakona, predvsem pa z določbo 114. člena ZPIZ.
Po določbi 2. odstavka 95. člena ZPP se mora za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti novo pooblastilo. To pomeni, da mora biti pooblastilo za zastopanje v revizijskem postopku ne samo novo, da izvira iz časa, ko je nastala pravica za vložitev revizije, temveč tudi posebno, v njem mora biti navedeno, da je dano za zastopanje pred vrhovnim sodiščem v postopku revizije.
ZPP člen 17, 18, 24, 25, 25/2, 354,354/2, 379, 379/2.
sodna pristojnost - spor o pristojnosti - odločitev sodišča v sporu o pristojnosti - zavrženje tožbe
Ker v zadevi ni predvidena pristojnost niti sodišča splošne pristojnosti, niti pristojnost specializiranega sodišča, se je sodišče v okviru spora o pristojnosti moralo opredeliti tudi do sodne pristojnosti na sploh (podsodnosti).
odmera pokojnine - obnova postopka - odločanje mimo zahtevka
Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka, in bi odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (saj v vlogi ni navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu določila 254. člena ZUP), bi tožena stranka lahko tožničino vlogo obravnavala in o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Ker tožeča stranka niti v predhodnem, niti v rednem postopku pred sodiščem svojega zahtevka ni spremenila, je dokončna odločba zavoda že iz teh - formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje kot tako razveljaviti. Ta nezakonitost ni smela niti mogla biti odpravljena s (kasnejšimi) razlogi sodišča prve stopnje (drugi odstavek na strani 4 obrazložitve), ki je kot nesporno (?) ugotovilo - čeprav iz razpravnega zapisnika to dejstvo ni razvidno - "da je tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine z dnem 3.11.1994 šteti zgolj kot zahtevo za obnovo postopka ...". Tega dejstva tožnica ni nikoli zatrjevala - ampak nasprotno, vseskozi zanikala - zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati in ga kot odločilno vzeti za podlago svoji - zmotni - odločitvi. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki izrecno z revizijo ni bila uveljavljena, zato je revizijsko sodišče v okviru svoje presoje iz 371. člena ZPP ni upoštevalo.
Revidentu pokojninske osnove ni bilo mogoče izračunati na podlagi njegovih dejanskih plač, ki jih je prejel pred 1.1.1966, ker za tak izračun ni zakonske osnove. Za izračun pokojninske osnove se že tako, glede na pravilo iz 43. člena ZPIZ (1992), samo izjemoma upoštevajo plače, prejete za čas od 1.1. 1966 do 31.12.1969. Za zavarovance, med katere spada tudi revident, ki po 1.1.1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, pa je za izračun pokojninske osnove lahko upoštevana samo plača, ki bi jo imel glede na stopnjo dejanske izobrazbe po kolektivni pogodbi, in ki so bile določene v navodilu. Zato je ob upoštevanju dejstva, da je bil revident v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu zaposlen na delovnem mestu kot visokokvalificiran elektikar, kar pomeni, da je imel IV. stopnjo strokovne izobrazbe, treba zanj upoštevati kot osnovo za izračun pokojninske osnove izhodiščno plačo iz te skupine.
Delovna in socialna sodišča so kot specializirana sodišča pristojna reševati spore, za katere zakon tako določa. S 1.1.2005 je začel veljati ZDSS-1, ki ne določa več pristojnosti socialnega sodišča za spore iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Sklep, s katerim se je Okrajno sodišče v Celju izreklo za stvarno nepristojno, je bil sprejet 5.1.2005, pravnomočen pa je postal 18.1.2005. To pomeni, da je bil sprejet sklep o nepristojnosti za reševanje sporne zadeve s strani okrajnega sodišča že takrat, ko socialno sodišče za reševanje teh sporov ni bilo več pristojno.