Na podlagi predloga upnika, da sodišče izvršbo ustavi, ni mogoče razveljaviti izdanega in pravnomočnega sklepa o izvršbi. Le-ta namreč ni izvršilno dejanje, katerega razveljavitev predvideva določba 2. odst. 76. čl. ZIZ ob ustavitvi izvršbe.
Vse sestavine tožbe so vsebovane že v prvotni vlogi tožnika kot tudi v njegovi dopolnitvi vloge po pozivu sodišča. Ker gre za denarni zahtevek, tožnik niti ni dolžan navesti vrednosti spornega predmeta, saj tega predstavlja vrednost glavnega zahtevka (12. odst. 35. čl. ZPP/77 in 1. odst. 40. čl. ZPP/77).
Če za predlog za izvršbo ni plačana sodna taksa in če sodišče s takim predlogom ne ravna smiselno kot z nepopolno vlogo, ni mogoče šteti, da naj bi bila taksa plačana ob vložitvi predloga.
Pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem med njima nima učinka, velja pa pogodba med prodajalcem in pravim kupcem, s katerim je bila glede na soglasje volj sklenjena.
Dolžnik mora izpolniti obveznost v roku, ki je določen za izpolnitev. Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik opomni k izpolnitvi obveznosti.
Direktne imisije so tiste, ki so na sosednje nepremičnine usmerjene z umetnimi napravami. Taka naprava je tudi drenažna cev, ki zbira vodo in jo koncentrirano odvaja v določeno smer. Taka imisija je prepovedana brez pravnega naslova, to je priposestvovanja (54. čl. ZTLR) ali pogodbeno pridobljene (52. čl. ZTLR) stvarne služnosti. Lastniku gre varstvo po 42. čl. ZTLR.
Sodišče ustavi izvršbo na dolžnikova sredstva pri Agenciji RS za plačilni promet na podlagi zakona in sicer takoj, ko so izpolnjeni v zakonu določeni pogoj.
Glede na vse povedano pritožbeno sodišče meni, da ni šlo za napad s strani tožnika, temveč za obrambno reakcijo, saj se je napad s strani toženca že začel tedaj, ko je prišel v tožnikovo kopalnico, vpil nad tožnikom in ga porinil v vrata. Pri tem pa je potrebno upoštevati, kar je sicer prvostopno sodišče tudi storilo, da je bil napadalec dosti mlajši in močnejši od tožnika, ki je bil takrat star 65 let. Povsem logično je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v danih okoliščinah tožnika utemeljeno strah tako zase kot za vnukinjo. Glede na povedano se kot neprepričljiv izkaže očitek prvostopnega sodišča glede tožnikovega delnega sodelovanja v pretepu in glede njegove lahkomiselnosti, da si je toženca sploh upal udariti, poznavaje njegovo napadalnost. Ker torej tožnik za nastanek škode ni sokriv, zanjo 100% odgovarja toženec po 1. odstavku 154. člena ZOR.
Zgolj navedbe v obrazložitvi sodbe, da sodišče opira dokazni zaključek na izpoved oškodovanca, zagovor obdolženca in mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke, pri tem pa se zagovor in izpoved oškodovanke razlikujeta, nejasno pa je tudi mnenje sodnomedicinske izvedenke, pomeni bistveno kršitev določil kazenskega postopka po členu 371/I tč. 11 ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Šele na podlagi rekonstrukcije prometne nesreče bo mogoče ugotoviti, kateri udeleženec (obdolženi, oškodovanka) je odgovoren zanjo oz. katere kršitve določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) je obdolžencu sploh mogoče očitati.
Nepravilno je stališče izpodbijane sodbe, da storilčeva nekaznovanost ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ker se od državljanov pričakuje, da se ne ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. V okviru splošnih pravil za odmero kazni (čl. 41 KZ) je sodišče dolžno ovrednotiti tudi prejšnje življenje storilca. Če je to tudi v kazenskopravnem smislu pozitivno, kar pomeni, da spoštuje pravne norme, je sodišče dolžno tudi takšen podatek ovrednotiti v korist obtoženca, torej kot olajševalno okoliščino.
Napake na fasadi zgradbe v obliki razpok ne ogrožajo stabilnosti gradbe, zato uporaba 644. člena ZOR ne pride v poštev. Fasada je sicer gradba, vendar je zunanji omet stavbe v funkciji izolacije in estetskega videza. Za jamčevanje za napake na fasadi prihajajo v poštev določila 641. člena ZOR.
Zadrževanje oškodovanke kot tožilke v pisarni zaradi razčiščevanja nepravilnosti v podjetju lahko pomeni motiv za obravnavano ravnanje obeh obdolžencev, ne more pa pomeniti razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da protipravnega stanja (omejitve svobode gibanja oškodovanki) ni bilo, ter da se obdolženca protipravnosti svojega ravnanja nista zavedala.
Za pravilno presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zatajitve je pomembna tudi pravilna vrednost zatajenega predmeta, predvsem zaradi tega, ker je bila škoda oškodovancu prisojena, obdolženemu pa naložena kot dodatni pogoj v izrečeni mu pogojni obsodbi.