CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00040949
ZZDej člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 7/1-4, 13, 44, 44/1, 44/2, 46. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-1, 64/1-3. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 2, 2-27, 34, 34/1, 189. ZPP člen 372.
dopuščena revizija - osnovna zdravstvena dejavnost - ortodontsko zdravljenje - podelitev koncesij - stvarna pristojnost - zobozdravstvena dejavnost - zdravstvena dejavnost na primarni in sekundarni ravni - nedovoljena revizijska novota - zavrnitev revizije
Zobozdravstvena dejavnost na primarni ravni je le tista oblika organiziranosti zobozdravstvene dejavnosti, ki je dostopna brez napotnice in pri kateri gre praviloma za prvi stik uporabnika z zobozdravstveno službo. Kadar pa je potrebna s strani specialista dentologije poglobljena diagnostika, zdravljenje bolezni ali bolezenskih stanj ter izvajanje ambulantne rehabilitacije in je pacient na takšno obravnavo napoten s strani osebnega zobozdravnika pa gre za specialistično ambulantno zdravljenje.
Pri dejavnosti ortodontije gre za zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni.
ZPP člen 367, 367/1, 377. ZUS-1 člen 12, 12/2, 82, 95, 95/1.
upravni spor - zavrnitev pritožbe - pravna sredstva - predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - revizija zoper sklep Vrhovnega sodišča RS - nedovoljena revizija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper odločitev Vrhovnega sodišča – tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega upravnega sodišča.
Možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZLD-1 člen 10, 10/3, 10/7, 67, 67/1.
začasna odredba - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - poslovanje podružnice - odvzem koncesije z odločbo - odložitvena začasna odredba - izvršljivost upravnega akta - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – zelo hude posledice niso izkazane.
Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba tožene stranke ni takšen upravni akt, saj zgolj odpravlja odločbo občine o izdaji dovoljenja za organiziranje podružnice lekarne in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Izpodbijana odločba se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zato zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati. V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnica ni zahtevala izdaje ureditvene začasne odredbe, pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.
Pritožnica ni izkazala težko popravljive škode niti za izdajo drugačne začasne ureditve stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - VODE
VS00032200
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUP člen 260, 260-9, 270, 270/1. ZUS-1 člen 59, 59/3, 59/3-2.
dopuščena revizija - koncesija za rabo vode - možnost udeležbe v upravnem postopku - obnova upravnega postopka - presežen obseg obnove - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje sodišča brez glavne obravnave - odločanje na seji - načelo kontradiktornosti - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - pomembno pravno vprašanje
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ko ni razpisalo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, zakonito in v skladu z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice?
Ali je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožena stranka pri odločanju v postopku obnove postopka ni presegla okvira obsega dovoljene obnove?
odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - koncesija - odkupna opcija - koncesijska pogodba - koncesijski akt - prenehanje koncesijske pogodbe - pogodbeno razmerje - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ni upravna zadeva - napačen pravni pouk
Ker gre v obravnavanem primeru za pogodbeno predviden odkup koncesije, je spor o izpolnjevanju pogojev za ta odkup spor o izvajanju tega pogodbenega določila ne glede na to, da je možnost odkupa sama po sebi predvidena za potrebe javnega interesa že v koncesijskem aktu. Tudi sklenitev koncesijske pogodbe, tako kot vsake druge obligacijske pogodbe, predpostavlja soglasje volj obeh pogodbenih strank, torej tudi koncesionarjeve. Zato je spor o tem, ali ima koncendentova odločitev podlago v pogodbenih določilih, spor iz pogodbenega razmerja, tudi če gre za vprašanje veljavnosti pogodbenega določila zaradi napake volje ene izmed strank (kar po vsebini zatrjuje pritožnica z navajanjem prisilne narave pogodbenega določila o koncendetovi pravici do odkupa koncesije). Za reševanje teh sporov pa je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pristojno sodišče splošne pristojnosti.
koncesija - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - negospodarske javne službe - pogodba o koncesiji - pogodba za nedoločen čas - odpoved koncesijske pogodbe - lex specialis - enostranska odpoved (odstop) - dopuščena revizija
Lekarniška dejavnost kot del zdravstvene dejavnosti spada med negospodarske javne službe. Na takšno opredelitev lekarniške dejavnosti ne vpliva možnost pridobivanja dobička, saj je za opredelitev narave dejavnosti bistven javni interes, ki se zasleduje s podelitvijo koncesije; ta pa je v zagotavljanju preskrbe z zdravili.
Podeljevanje koncesij na področju negospodarskih javnih služb ureja Zakon o zavodih, ki napotuje na specialne zakone. Zakon o lekarniški dejavnosti kot lex specialis koncedentove nekrivdne odpovedi koncesijskega razmerja ne predvideva.
Če v koncesijskem aktu oziroma koncesijski pogodbi enostranska odpoved pogodbe ni predvidena, ne more biti dopustna. Možnost koncedentove enostranske odpovedi pogodbe, ki ni vnaprej predvidena, posledično pa odvzem koncesije brez opredelitve javnega interesa, ki se s tem zasleduje, bi namreč pomenila oblastno odločitev, ki bi izvotlila pogodbeno naravo razmerja, koncesionarja pa izpostavila arbitrarnosti in mu odvzela vsakršno pravno varnost.
koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - prenos koncesije - subsidiarna uporaba ZJZP
Prenos koncesije na podlagi ZZDej ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.
Z ZJZP je določena subsidiarna uporaba tega zakona glede vprašanj, ki s specialnim zakonom niso urejena drugač. ZZDej, ki kot specialni zakon ureja navedeno področje koncesij, ne pozna prenosa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti s koncesionarja na drugo osebo (novega koncesionarja). To, da ta institut ni bil vključen v ZZDej, kaže na to, da zakonodajalec prenosa kot oblike pridobitve koncesije ni želel določiti in ne, da bi zaradi tega lahko vstopile splošne določbe ZJZP.
koncesijska pogodba - spor iz koncesijske pogodbe - arbitražni sporazum - pristojnost sodišča - avtentična razlaga zakona
Gre za spor, ki izvira iz koncesijske pogodbe oziroma je z njo v zvezi. Čeprav gre za obogatitveni in odškodninski zahtevek, tožena stranka oba zahtevka utemeljuje na kršitvi koncesijske pogodbe.
Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Določba 40. člena ZGJS določa razmejitev pristojnosti med rednim sodiščem in sodiščem, pristojnim za odločanje v upravnih sporih, in ne izključne pristojnosti rednega sodišča za odločanje v sporih iz koncesijski pogodb.
koncesijska pogodba - koncesijsko razmerje za določen čas - odpoved koncesijske pogodbe, sklenjene za določen čas
Določba 42. člena ZGJS je kogentna. Na njeni podlagi je odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas.
podelitev koncesij - odločba o izbiri koncesionarja - voda - koncesijska pogodba - pravni interes - zavrženje tožbe
Sklenitev koncesijske pogodbe je v trenutku izdaje upravnega akta (odločbe o podelitvi koncesije) šele bodoče negotovo dejstvo, ki je odvisno od pogodbene volje strank. Niti sama sklenitev koncesijske pogodbe niti njena vsebina ne izhajata iz odločbe o podelitvi koncesije, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločba pritožnici onemogoča pridobitev koncesije in sklenitev koncesijske pogodbe brez kršitve njenih ustavnih in zakonskih pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00008661
ZDKDPŠ člen 2. ZZZPB člen 6c, 6c/2, 6/4, 6č. ZPP člen 181, 212, 347, 358. OZ člen 183, 190. URS člen 25, 26. - člen 11, 13. ZPP člen 212, 347, 347/1, 339, 339/2-14.
koncesija - posredovanje dela dijakom in študentom - plačilo koncesijskih dajatev - upravni postopek - acta iure imperii - podelitev koncesij - neupravičena obogatitev - zastaranje terjatve - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček (zaslužek) - škoda zaradi nemožnosti opravljanja dejavnosti - odškodninska odgovornost države - kršitev kontrahirne dolžnosti - podaljšanje pogodbe - dokazno breme - trditveno breme - sklicevanje na priloge - ugotovitvena sodba - pravica do pravnega sredstva
Postopek podelitve (in podaljšanja) kot tudi postopek odvzema koncesije je upravni postopek, saj ministrstvo o podelitvi koncesije odloča z odločbo v upravnem postopku; v tem postopku država nedvomno deluje kot iure imperi.
Ugotovitvena sodba glede na njene učinke na trenutek nastanka zamude nima vpliva.
Pravica do pritožbe je spoštovana, če je zagotovljen preizkus pred višjim sodiščem; iz te pravice pa ne izhaja, da bi moralo v primeru, kadar instančno sodišče spremeni odločbo nižjega sodišča, biti zoper odločitev instančnega sodišča zagotovljeno nadaljnje pravno sredstvo.
odvzem koncesije - začasna odredba - neizkazanost verjetnosti nastanka težko popravljive škode - izguba zaposlitve - okrnitev ugleda in dobrega imena - prizadetost javnega interesa - konkretizacija težko popravljive škode
Težko popravljiva škoda kot pogoj za izdajo začasne odredbe bi morala pri pritožnici nastati z izdajo oziroma izvršitvijo izpodbijane odločbe o odvzemu koncesije za opravljanje (zdravstvene) dejavnosti patronaže in nege na domu v MOL, kar pa glede na pritožničine navedbe predstavlja le del njene dejavnosti v slovenskem prostoru. Ker pritožnica ni izkazala že obstoja prvega pogoja iz 32. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbe (težko popravljive škode) glede na okvir presoje, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba tehtati prizadetosti javnega interesa in koristi nasprotnih strank.
ZUS-1 člen 64, 64/1-3, 65, 65/1, 65/1-1, 83, 83/2, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 260, 260-9, 267, 267/1.
dovoljenost revizije - podelitev koncesij - obnova postopka - dovolitev obnove - spor polne jurisdikcije - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dovolitvi obnove, za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Revidentka pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev, v reviziji konkretno ne izpostavi oziroma ga ne izpostavi na zahtevani način. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja za dovoljenost revizije ne zadostuje. Natančno in konkretno izpostavljeno pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, pa je tudi predpogoj za presojo, ali gre za vprašanje, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.
Revidentka s svojimi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve o dovolitvi obnove upravnega postopka. Glede na vsebino zadeve so namreč vse navedbe o finančnih vlaganjih nerelevantne.
ZV-1 člen 139, 139/1, 143, 143/1, 144, 144/2, 199.
ničnost koncesijske pogodbe - pravni interes za tožbo
Ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe sama po sebi še ne spremeni/izboljša pravnega položaja tožnice. Ker koncesija ob ugoditvi tožbenemu zahtevku v obravnavanem primeru še ne bi prenehala, je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je posledica, ki jo s tožbo zasleduje tožnica (podelitev koncesije njej) preveč oddaljena.
Dokler obstaja odločba o izbiri/določitvi koncesionarja oziroma dokler (v primeru prenehanja koncesijske pogodbe) ni izdan ustrezen akt vlade, koncesija obstaja.
Vrhovno sodišče se je do izpostavljenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS. Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
Vrhovno sodišče se je do izpostavljenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS. Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2. URS člen 22. ZPP člen 367a.
dovoljenost revizije - vrednostni spor - denarna vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta kot vrednostni kriterij - že rešeno pravno vprašanje
Revidentka je sicer kot vrednost spornega predmeta določila višino odmerjenega plačila, vendar pa že iz revizijskih navedb v zvezi z utemeljevanjem dovoljenosti revizije izhaja, da je zanjo dejansko sporna le razlika med vrednostjo točke za odmero plačila rudarske koncesnine, za katere uporabo se zavzema sama (0,006176 EUR1 ), in vrednostjo točke, ki jo je uporabila tožena stranka (0,009 EUR2 ). Vrhovno sodišče je ob presoji izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije zato ugotovilo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne dosega zneska iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, sta pa ob reševanju revizije ti vprašanji v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.
Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revidentka tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. URS člen 22. ZPP člen 367a.
dovoljenost revizije - odmera rudarske koncesnine - že rešeno pravno vprašanje - pomembno pravno vprašanje
O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, sta pa ob reševanju revizije ti vprašanji v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.
Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revidentka tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
Revidentka je kot vrednost spornega predmeta določila višino odmerjenega plačila, vendar pa že iz revizijskih navedb v zvezi z utemeljevanjem dovoljenosti revizije izhaja, da je za zanjo dejansko sporna le razlika med vrednostjo točke za odmero plačila rudarske koncesnine, za katere uporabo se zavzema sama, in vrednostjo točke, ki jo je uporabila tožena stranka. Vrhovno sodišče je ob presoji izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije zato ugotovilo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne dosega zneska iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, so pa ob reševanju revizije ta vprašanja v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešena. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.
Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revidentka tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.