upravni postopek - stroški postopka - vrednost točke - sprememba vrednosti točke - poročilo - neobrazloženost
Nova, višja vrednost tarifne točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je na podlagi Sklepa o vrednosti spremembe točke začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik zato pravilno uveljavlja, da bi moral prvostopenjski vrednost storitev pomnožiti z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa in je podlaga za plačilo storitve.
Obrazložena vloga je tista, v kateri stranka za svoj zahtevek oziroma svoje stališče o določeni zadevi postavlja trditve, ki jih utemeljuje z navajanjem dejstev in za dokazovanje njihove resničnosti predlaga dokaze. Merilo za presojo obrazloženosti vloge je torej, ali je bilo treba v konkretni vlogi objektivno kaj posebej obrazložiti.
Če je bilo poročilo dano v okviru določene zadeve, šteje, da to opravilo ni samostojna storitev in je všteto v drugih tarifnih številkah. Sodišče pritrjuje toženki, da poročilo stranki ni samostojna storitev, za katero bi bil tožnik posebej upravičen do povračila stroškov. "Samostojnost" storitve namreč pomeni, da takšna storitev ni vezana na dogajanje v določeni zadevi, tar. št. 39 pa posebej ureja tiste storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, in se uporablja samo takrat, kadar pride stranka izven postopka k odvetniku in ta zanjo opravi katero od v tej tarifi navedenih storitev.
ZSZ člen 58, 58/1, 61, 62. ZUS-1 člen 2, 2/1, 17, 22, 22/1, 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-3. ZPP člen 87, 87/3.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - podatki iz uradne evidence - register nepremičnin - opremljenost zemljišč z javno infrastrukturo - električno omrežje - ustavna odločba
Po 61. členu ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri čemer upošteva zlasti tudi opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave. V prvem odstavku 58. člena ZSZ/84 tudi izrecno predvideva, da se nadomestilo plačuje med drugim na območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina Mengeš pa je v Odloku o NUSZ (5. člen) določila, da se pri določitvi višine nadomestila upošteva (tudi) električna napeljava, ki se ovrednoti s 45 točkami.
Ker je torej Ustavno sodišče kot materialnopravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin izrecno dopustilo uporabo ZSZ/84 in (med drugim) na tej podlagi izdane odloke, sodišče meni, da v prehodnem času ne gre za ustavno neskladnost enotno uporabljane zakonske ureditve odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
državljanstvo - ugotavljanje državljanstva - nemška narodnost - zakonska domneva o nelojalnosti - dokazovanje nelojalnosti - članstvo v Kulturbundu - dokazno breme - dokazna ocena - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo
Po ustaljenem stališču sodne prakse tako Upravnega sodišča RS kot tudi Vrhovnega sodišča RS se domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž izpodbije le, če se dokaže kontinuirano aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo. Pri tem je dokazno breme na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Kot je pojasnil že upravni organ, bi torej morale tožeče stranke predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi bi bilo izkazano, da je njihova pravna prednica kontinuirano delovala v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ oziroma da je bila aktivna v boju na strani protifašistične koalicije. Zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodnoosvobodilno gibanje, ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.
Omejevanje brezplačne pravne pomoči zgolj na eno procesno dejanje v postopku (vložitev tožbe, vložitev posamezne vloge, zastopanje na enem samem naroku) ne omogoča kakovostnega pravnega svetovanja in zastopanja. Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, kjer se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialna oziroma vsebinska podlaga odločitve. V tem smislu procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto. Zato praviloma pravna pomoč pomeni podporo in strokovno pomoč stranki skozi celoten postopek na eni stopnji, saj je le na ta način omogočeno, da ustrezno procesno reagira, ko je to potrebno in zahtevano.
Sodišče pritrjuje to odločbi toženke, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP, vložena zaradi pravnega svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je tožnik udeležen kot obdolženec zaradi kaznivega dejanja obrekovanja. Prosilec je namreč zaprosil za BPP za postopek, ki je po 8. členu ZBPP izključen izmed postopkov, za katere se sme dodeliti BPP.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vložitev tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice - postopek pred mednarodnimi sodišči - verjetni zgled za uspeh - razumnost zadeve - presoja razumnosti zadeve
Glede na to, da je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ni bilo potrebe po presoji okoliščin iz 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP (pogoj, da je zadeva življenjskega pomena za prosilca in njegovo družino). Pogoj pomembnosti zadeve za tožnika kot kriterij za dodelitev BPP in pogoj verjetnega uspeha morata, glede na vsebino zakonske določbe prvega odstavka 24. člena ZBPP, biti podana kumulativno, zato toženki potem, ko je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, okoliščin iz 2. alineje istega odstavka ni bilo potrebno presojati.
Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.
brezplačna pravna pomoč - predhodni preizkus tožbe - ponovno odločanje o že odločeni stvari - pravni interes - zavrženje tožbe
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
Ob dejstvu, da sta bila tožnika pozvana na dopolnitev predloga ter opozorjena, da se mora zdravstena dokumentacija iz prejšnjega odstavka nanašati izključno na osebo pri kateri naj bi se cepljenje opustilo, pa sta predložila predlogu le odpustno pismo iz porodnišnice, izvid iz dne 31. 7. 2012 (kopijo ene strani materinske knjižice) ter fotografije otroka, nista ustrezno dopolnila svoje vloge, zato jo je toženka upravičeno zavrgla. Predlogu namreč nista priložila niti fotokopij zdravstvenega kartona otroka. Tako pomanjkljiva zdravstvena dokumentacija pa skupaj z navedbami o zdravstvenih težavah otroka po mnenju sodišča ne zadostuje, da bi se lahko štelo, da sta tožnika vložila popolno vlogo v smislu šestega odstavka 22.a člena ZNB.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno zemljišče - vodno soglasje - poplavno območje
Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - zahteva za varstvo zakonitosti
Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.
ZPP člen 154, 208, 208/2. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 14, 71, 71/1.
davek na darila in dediščine - darilo - obračun obresti - nadaljevanje postopka - povratna veljava predpisov - odločba Ustavnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti - stroški postopka
Sodišče ugotavlja, da je bil tožničin pravni položaj, relevanten za odmero obresti, zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času veljavnosti novele ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice.
Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna mera zvišala tekom postopka davčnega nadzora in le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Zato sodišče ugotavlja, da zvišanje obrestne mere za celotno obdobje obrestovanja, četudi se del tega obdobja nanaša na čas pred zvišanjem, ni tak poseg v pričakovanje zavezanca za davek, da bi le ta lahko utemeljeno pričakoval, da se ne bo zgodil. Takšna razlaga je skladna tudi z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča.
tožba v upravnem sporu - nedovoljena tožba - zastopanje brez pooblastila
Upoštevaje tožnikovo izjavo o tem, da tožbe, ki jo je sodišče v tej zadevi prejelo 19. 8. 2022, ni vložil sam, ampak jo je v njegovem imenu vložil nekdo drug, pri čemer pa tožnik vložitve tožbe naknadno ni odobril (iz njegove izjave prejete 2. 12. 2024 izhaja ravno nasprotno, to je da se s sprožitvijo sodnega postopka nikoli ni strinjal), je sodišče štelo, da je bila tožba v tej zadevi vložena brez tožnikovega pooblastila, pri čemer se tožnik z njeno vložitvijo ne strinja. Glede na to je sodišče ob smiselni uporabi določb 98. člena ZPP ugotovilo, da obravnava tožbe ni dopustna oz. da je tožbo treba zavreči.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 64, 65, 65/1. ZUP člen 142, 142/2, 229.
telekomunikacije - vpogled v spis - zahteva za vstop v postopek - zavrženje tožbe - stranski udeleženec - procesne predpostavke - operater s pomembno tržno močjo - pravni interes - obnova postopka - izboljšanje pravnega položaja - ugotovitvena tožba
Tožnica bi torej pravni interes za tožbo na spremembo izpodbijanega sklepa oziroma izpodbojno tožbo izkazovala le, če bi jo vložila še v času pred izdajo odločbe v postopku nadzora. Ob odprtem nadzornem postopku bi si namreč, če bi bila s tožbo uspešna, (še) lahko izboljšala svoj pravni položaj. Po zaključku nadzornega postopka pa bi vstop v postopek nadzora mogla uveljavljati le s predlogom toženki za obnovo tega upravnega postopka.
V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja najprej, da tudi tožnica sama glede na končan postopek nadzora pravnega interesa za vloženo tožbo v sporu polne jurisdikcije (z zahtevkom, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ji samo dovoli vstop v postopek nadzora ter vpogled v spis in naj toženki naloži, naj začne postopek obnove) oziroma podrejeno, izpodbojno tožbo (z zahtevkom naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek), ni (več) zatrjevala. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da tudi ob izkazanem pravnem interesu za tožbo v sporu polne jurisdikcije in ugodilni sodbi tožnica ne bi mogla uspeti s pridruženim zahtevkom, naj sodišče toženki naloži, naj na podlagi ugodilne sodbe začne postopek obnove, v katerem bo tožnici dala možnost sodelovanja. Takega zahtevka za tožbo v sporu polne jurisdikcije ZUS-1 ne predvideva (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1, prvi odstavek 65. člena ZUS-1).
Ugotovitvena sodba pa, s katero bi bila zgolj ugotovljena nezakonitost sklepa o zavrnitvi tožnici vstopa v postopek nadzora in vpogleda v spis, v sodnem postopku, vodenem zoper tožnico zaradi poravnave obveznosti, ki so zanjo nastale v zvezi z izvrševanjem obveznosti zavezanca po nadzorni odločbi, ne bi mogla učinkovati tako, da bi se s tem tožničin pravni položaj izboljšal.
ZZDej-K člen 39. ZZDej člen 3a, 3a/5, 64, 64/1, 64/5.
zdravstvena dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - pogoji za opravljanje dejavnosti - ustrezna strokovna izobrazba - zdravstveni delavec - obrazloženost odločbe
Ureditev iz 64. člena ZZDej je potrebno razlagati na način, da lahko vsi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, razen zdravnikov, samostojno opravljajo delo v zdravstveni dejavnosti, v primeru če so končali pripravništvo in opravili strokovni izpit. Izjemoma lahko samostojno delo opravljajo tudi diplomirane medicinske sestre, diplomirane babice in magistri farmacije, ki zaradi spremembe študijskega programa pripravništva niso opravili oziroma je bilo pripravništvo vključeno v njihov izobraževalni program, za izpolnitev tega pogoja (oziroma "oprostitev" opravljanja pripravništva) pa mora njihov izobraževalni program zadostiti kvalifikacijam, opredeljenim v petem odstavku 64. člena ZZDej, imeti pa morajo tudi ustrezno licenco.