ZDR člen 132, 132/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 52. ZDR člen 182, 182/1.
odpravnina - jubilejna nagrada - odškodninska odgovornost delavca - pobotni ugovor - inventurni manko
Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožnik (trgovski poslovodja) odgovoren za inventurni manko, je potrebno razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR (po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti), ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje 182. člen ZDR (protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost).
Tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo (glede na obseg artiklov je bilo nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu; potekal je tudi t.im. kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo; celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika; tožena stranka ni uvedla ustreznega sistema varovanja ...). Tožena stranka ni dovolj konkretizirala nedopustnega ravnanja tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, ki naj bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej s posledico zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih naj bi prišlo do ugotovljenega manka. Zato za odškodninsko odgovornost tožnika za vtoževani manko niso podane vse štiri temeljne predpostavke.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pogoj zdravstvene zmožnosti
ZP-1 nima določbe, ki bi osebam, ki so invalidsko upokojene, zgolj zaradi tega dejstva odrekala pravico, v kolikor izpolnjujejo vse druge pogoje, predlagati nadomestitev globe z opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
uporabnina – zastaranje - zastaralni rok - ravnanje strank v upravnem postopku
Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat ugodil pritožbi obdolženca vloženi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njega uvedla preiskavo. Zoper tako odločitev ni pritožbe, ker gre za sklep, izdan na drugi stopnji (399. člen ZKP).
Mednarodna konvencija o začasni ustavitvi ladij člen 1, 3, 3/4, 8, 8/2.
PZ člen 841, 948, 948/1.
začasna zaustavitev ladje - pomorska terjatev - odgovornost za terjatev, povezano z ladjo - zakupno razmerje z lastnikom ladje
Šele v primeru, da ima upnik terjatev (v zvezi z ladjo) do lastnika ladje ali do zakupnika ladje ali do druge odgovorne osebe, ki ni registriran lastnik ladje ali, kot določa PZ v 948. členu, do osebnih dolžnikov lahko uspe z zaustavitvijo ladje zavarovati svojo terjatev. Samo terjatve, ki so jih povzročile zgoraj navedene osebe, oziroma ki so nastale v zvezi z njihovim delovanjem, so lahko pomorske terjatve v smislu PZ in Konvencije.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 40.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - avstrijski nosilec zavarovanja - ugotavljanje pogojev za priznanje pravice - nacionalna zakonodaja
Zakonodaja, ki se uporablja pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je nacionalna zakonodaja. Glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se uporablja določba 67. člena ZPIZ-1 oziroma pri avstrijskem nosilcu zavarovanja avstrijska zakonodaja. Avstrijski nosilec zavarovanja je tožnikovo zahtevo in vso dokumentacijo tožencu odstopil prav zato, da bo po lastnih predpisih odločil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Pri tožniku, ki ima težave s hrbtenico in ugotovljene obrabne spremembe, diskretno krajšo levo spodnjo okončino, omejeno gibljivost kolčnih sklepov ter znake za utesnitev v desnem ramenu, ponavljajoč bronhitis in povišan krvni tlak, ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo, pač pa, enako kot toženec, preostalo delovno zmožnost. Tožnik je tako invalid III. kategorije, zato nima pravice do invalidske pokojnine.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO
VSM0022085
ZDen člen 3. ZIKS člen 145. ZNP člen 37. ZPP člen 286, 286/1. ZPSP ZSNČ člen 2. Zakon o zaplembi imovine in opravljanju zaplembe člen 28. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem opravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2, 1/1-3.
rok za plačilo predujma – podaljšanje sodnega roka – intervencijski spor – posebna pritožba zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije – pritožba zoper končno odločbo – napačen pravni pouk
Kljub plačilu predujma se stranke lahko še vedno (do pravnomočne rešitve spora) dogovorijo o mirni rešitvi spora.
Kadar sodišče odloči, da ima intervenient pravni interes, da ena izmed strank v pravdi zmaga, izda v primeru, ko je potekal intervencijski spor, o tej svoji odločitvi sklep. Ta se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper končno odločbo.
Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
ZDSS-1 člen 6, 53, 53/1, 53/1-1. ZPP člen 18, 181, 339, 339/2, 339/2-3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2.
kolektivni delovni spor - stvarna pristojnost - delovno sodišče - ugotavljanje kršitve pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes - zavrženje predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja (delodajalca) za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), je že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca (sindikata) in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku.
Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s 6. členom, točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato je potrebno takšen predlog predlagatelja zavreči.
Izplačilo nagrade ob koncu leta iz 129. člena PKP je bilo vezano na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.
Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
predlog obsojenca za izrek enotne kazni – izrek enotne kazni – izrek enotne kazni, kadar sodišče prekliče pogojni odpust
Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni in neprestane kazni iz pogojnega odpusta izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora.
Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo, pride tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Predpostavka za veljavnost tovrstnega pravnega posla je, da so medsebojno povezani odpusti dolga vsi realizirani, pogoj za to pa je obstoj obveznosti in terjatev vseh udeležencev verižne kompenzacije.
Tožeča stranka bi morala dokazati, da njen dolg do družbe V. d. d. ni obstajal. Razmerje med tožečo stranko in družbo V. d. d. ni bilo v sferi tožene stranke, zato ji dokaznega bremena v zvezi s to trditvijo, upoštevajoč vsebino listin in priznanje terjatev v stečajnem postopku, ni mogoče naložiti. Denarne obveznosti so bile v predlogih verižnih kompenzacij v zadostni meri določene z opredelitvijo višine terjatev; navedba pravne podlage dolga za veljavnost verižne kompenzacije ni relevantna.
Presoja vprašanja, ali se bo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku položaj upnikov tožeče stranke oziroma obseg stečajne mase za poplačilo upnikov dejansko izboljšal, je stvar vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka in njegove utemeljenosti v okviru presoje objektivnega elementa izpodbojnosti, ne pa vprašanje pravnega interesa za dopustnost tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 9. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljal pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo na dan škodnega dogodka opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena) ter ZVZD (5. člen) še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005703
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 46, 49, 49/1, 49/2, 213, 213/2.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – celovita presoja izvedenih dokazov – izsiljevanje – kazenska sankcija – odmera kazni
Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 predpisana kazen do pet let zapora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ocena sodišča prve stopnje, da je določena kazen 6 mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje na spodnji meji predpisane kazni, ne pomeni ocene, da je utemeljeno določiti najnižjo mero predpisane kazni, ki predstavlja (glede na to da poseben minimum kazni za to kaznivo dejanje ni predpisan) splošni minimum kazni enega meseca zapora po prvem odstavku 46. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni za obravnavano kaznivo dejanje upoštevalo okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu in je ravno zaradi tega določilo kazen šestih mesecev zapora, ki je glede na razpon predpisane kazni do 5 let zapora, dejansko na spodnji meji, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na naravo in težo tega kaznivega dejanja in dejstvo, da pri obtožencu drugih olajševalnih okoliščin ni in jih pritožnik tudi ne izpostavlja, ni bilo mogoče slediti pritožbenemu predlogu, da se določena zaporna kazen zniža na 1 mesec.
ZZZPB člen 17.c, 70, 70/1. Pravilnik o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti člen 5, 5/1. Pravilnik o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb člen 2, 10, 10/1, 16.
brezposelna oseba - brezposelnost - razpolaga za zaposlitev in delo - dosegljivost - kontrolor - skrbnost pri nadzoru - nadzor - izbris iz evidence brezposelnih oseb
V zaposlitvenem načrtu se je tožnik zavezal, da bo v času dosegljivosti na določenem naslovu sprejemal pisanja in obvestila tožene stranke v obliki poštnih pošiljk in preko mobilnega telefona. Tako opredeljena obveznost tožnika kot brezposelne osebe v zaposlitvenem načrtu pa ne ustvarja dolžnosti kontrolorja, da nadzira dosegljivost na naslovu preko mobilnega telefona. Nadzor se namreč lahko skladno s prvim odstavkom 24. člena Pravilnika o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb (pravilnik o nadzoru) izvaja brez predhodnega obvestila, neposredno pri brezposelni osebi na naslovu, na katerem je dosegljiva.
V tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik izpolnil svojo „rezidenčno“ obveznost iz zaposlitvenega načrta. Torej, ali je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu. Tožnik trdi, da je bil doma, bistveno za predmetni spor pa je, da ocena, ali je bil glede na potek nadzora oziroma okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzoru in izpovedi kontrolorja, tožnik dosegljiv toženi stranki na dogovorjenem naslovu. To bo moral dokazati tožnik upoštevaje temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, po katerem nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. V obravnavanem primeru ima zato tožnik dokazno breme, da je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu, čemur se je zavezal na podlagi zaposlitvenega načrta.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076816
ZFPPIPP člen 27, 27/4. OZ člen 404, 404/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe – solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – odškodnina – regresna pravica pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov – ustavna odločba U-I-135/2000
„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.
S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.
dolg zapustnika – dedičevo (ne)priznanje dolga – zapuščinski postopek – pravdni postopek – sklep o dedovanju
V primeru, če dedič ne prizna zapustnikovega dolga, upnik lahko zahteva njegovo plačilo, vendar ne v zapuščinskem postopku, ampak v pravdnem. Rezultat take pravde ne vpliva na odločitev v zapuščinskem postopku oziroma na sklep o dedovanju, čigar vsebina je, katerim osebam gre pravica do dediščine.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075518
ZPP člen 98. OZ člen 190, 190/1.
pooblastilo za zastopanje - obratovalni stroški – upravnik – aktivna legitimacija upravnika – prenehanje funkcije upravnika – rezervni sklad
Dejstvo, da je tožniku pred vložitvijo predloga za izvršbo (a po vtoževanem obdobju) prenehala funkcija upravnika, in da zato nima več pooblastila za zastopanje etažnih lastnikov, ne vpliva na obstoj njegove aktivne legitimacije, saj stroške upravljanja in založene stroške obratovanja vtožuje v lastnem imenu in ne v imenu etažnih lastnikov.
odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevki – odprava napak na stroške prodajalca – kritje stroškov odprave napak – zapadlost zahtevka na plačilo stroškov sanacije
Kupec lahko (sodno) uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil. V nasprotnem primeru bi bil namreč kupec nesorazmerno obremenjen, ko bi moral predhodno sam kriti stroške odprave napak, ki sodijo v sfero prodajalca, pri čemer bi takšni stroški lahko presegli finančne zmožnosti kupca.
Zahtevek na plačilo stroškov sanacije je jamčevalni zahtevek in je kot tak zapadel ob nastanku stvarnih napak (oz. po poteku roka, določenega v pozivu toženki, naj napake odpravi). Zapadlost zahtevka je vezana na obstoj stvarne napake in ne na obstoj konkretnega finančnega primanjkljaja po opravi sanacije (saj ne gre za povrnitev škode zaradi sanacije, ampak za izpolnitev obveznosti po prvotni prodajni pogodbi). Tožbeni zahtevek tožnice je tako že zapadel, tožnici pa gredo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje.