dodatek za pomoč in postrežbo - najtežje prizadeti upravičenci - izvedensko mnenje
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinske strokovne podlage za zaključek, da je pri tožnici podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, saj ni zmožna samostojno opravljati nobenega od osnovnih življenjskih potreb, določenih v citirani določbi, vendar ne gre za najtežje prizadeto upravičenko v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2.
Stroški domske oskrbe, čeprav gre za najvišji možni razred oskrbe, ne morejo pogojevati drugačne odločitve, saj dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete ne predstavlja socialnega korektiva z upoštevanjem socialnega položaja upokojenca.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - uživalec pokojnine
Tožnik je lahko tako šele prvi naslednji dan po prenehanju obveznega zavarovanja postal uživalec invalidske pokojnine. Samo dejstvo, da je pravica zavarovancu priznana, zaradi določila drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2 še ne pomeni, da je zavarovanec z dnem priznanja pravice že prejemnik dajatve iz naslova te pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opredelitev zakonodajalca „uživalec pokojnine“ sledi osnovnemu pomenu „uživalca“, še posebej na specifiko iz drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2. Potrebno je tako ločiti zavarovanca, ki ima priznano „pravico do pokojnine“ in zavarovanca, ki že uživa prejemke oziroma dajatve iz naslova priznane pravice.
Pravna podlaga za odločitev je podana v ZZSV, ki določa, da ima državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Njegov namen je zagotavljanje minimalne socialne varnosti slovenskim državljanom, ki stalno živijo v Republiki Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz ene od republik nekdanje SFRJ. Glede na določbe ZZSV, ki jih je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, se ta dodatek za upravičence, upokojene do septembra 1991, odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991 ter preračuna v slovenske tolarje v razmerju 1:1, ki se nato valorizira enako kot slovenske pokojnine. Vendar ne gre za določitev slovenske pokojnine, pač pa za določitev osnove za obračun, ki ohranja realno vrednost pokojnine, takrat še primerljive s slovenskimi oziroma pokojninami odmerjenimi pri ZPIZ Slovenije.
Pri interpretaciji 1. odst. 57. člena ZIUOOPE je treba izhajati iz namena zakonodajalca, da se Zoisova štipendija omogoči tudi tistim dijakom oz. študentom, ki zaradi epidemije niso mogli izpolniti pogojev po ZŠtip-1. To nenazadnje izhaja že iz samega poimenovanja zakona o odpravi in omilitvi posledic epidemije COVID-19, ki zagotovo ni sprejet z namenom, da bi določeni skupini dijakov onemogočil uveljavitev izjemnih dosežkov iz šolskega leta 2019/2020. V zvezi z besedno zvezo „ne glede na“ iz 1. odst. 57. člena ZIUOOPE je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da sklicevanje na Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo v sodnem postopku ne more biti uspešno. Sodišče je pri sojenju vezano na ustavo in zakon in ne na Nomotehnične smernice izvršilne veje oblasti. Zakonske določbe je dolžno interpretirati ustavno skladno ob uporabi v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljenih razlagalnih metod.
pravice iz invalidskega zavarovanja - pravica do poklicne rehabilitacije
V obravnavanem primeru dokončen posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o vtoževanih pravicah, sploh ni bil izdan. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, določene v 63. členu ZDSS-1, pogoji za vsebinsko odločanje niso izpolnjeni. Pri tem ni relevantno, ali bi tožnik v postopku pred tožencem s takšno zahtevo sploh uspel glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je pri njem od 24. 2. 2020 dalje podana I. kategorija invalidnosti, do tedaj pa je bil invalid II. kategorije invalidnosti, na tej podlagi pa ni pridobil pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo glede na starost edino lahko pridobi kot invalid II. kategorije invalidnosti, ne pa drugih pravic, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.. ZPP člen 286b.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje - samostojni podjetnik - pravočasno grajanje kršitev
Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku in nadalje kakšnim obremenitvam je izpostavljen pri opravljanju svojega dela.
Kot izhaja iz prepričljivega izvedenskega mnenja, tožnik ni zmožen opravljati težka fizična dela v gradbeništvu. Zmožen pa je po 8 ur dnevno opravljati lažja dela. Tudi tožnik sam je izvedenki ob osebnem pregledu povedal, da opravlja le fizično lažja dela. Da opravlja le lažja fizična dela je navedel tudi ob rednem sistematskem pregledu leta 2019 svojemu pooblaščenemu zdravniku in ob tem dobil pozitivno spričevalo.
dodatek za pomoč in postrežbo - (ne)izpolnjevanje pogojev
V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.
Ključnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je dejansko stanje do dokončne odločbe toženca, to je do 24. 6. 2020. Kakršnokoli poslabšanje ali spremenjeno zdravstveno stanje ter posledično sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa je lahko edino stvar novega postopka pred tožencem.
ZPP člen 224, 224/1.. ZPIZ-2 člen 15, 121, 122.. ZZVZZ člen 33.
nadomestilo za invalidnost - delo s krajšim delovnim časom - preostala delovna zmožnost - začasna nezmožnost za delo
Začasna nezmožnost za štiri ure dnevno zaradi bolezni ne izključuje pravice do delnega nadomestila iz naslova III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Za pravilno presojo izpodbijanih odločb je bistveno le, da je tožnica s pisno izjavo in izpisi eDavkov izkazala pričetek dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 1. 1. 2020 dalje, čeprav je bila do 1. 5. 2020 začasno nezmožna za štiri urno delo.
ZPIZ-2 člen 25, 25/1, 118, 118/1.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-1 člen 35.
ponovna odmera starostne pokojnine - dokončna in pravnomočna odločba - zavrženje pritožbe - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje
Vključitev v zavarovanje ni avtomatično, temveč je posredno določeno aktivno ravnanje zavarovanca, ki ga je tožnik v konkretnem primeru opustil. ZPIZ-2E in ZPIZ-2H zavarovancem lahko predstavljata podlago za ponovno odmero pokojnine, vendar bi morale biti osebe skladno s 35. členom ZPIZ-1 vključene v zavarovanje. Sodišče se je pravilno opredelilo do potrebnosti vpisa v matično evidenco, ki ga skuša tožnik zminimalizirati zgolj na tehnično nepotrebno opravilo.
Ker znesek premoženja presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka 19.304,64 EUR sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnica glede na 27. člen ZSVarPre ni upravičena do oprostitve sodne takse za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe o odškodninski terjatvi iz naslova negmotne škode v višini 1.500,00 EUR. Predlog za oprostitev plačila sodne takse je utemeljeno zavrnjen. Vendar pa prvostopenjsko sodišče nadalje pravilno sklepa, da bi takojšnje plačilo 45,00 EUR občutno zmanjšalo sredstva za preživljanje. Ob uporabi 2. odst. 11. člena ZST-1 je posledično zakonito odredilo trimesečno obročno odplačevanje sodne takse.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00056732
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 34, 34/1, 34/2, 34/4.. URS člen 26.. OZ člen 131, 132.
izredna denarna socialna pomoč - protipravnost ravnanja - odškodninska odgovornost države
Pritožnica pogoja namenske uporabe že priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogla izpolniti, saj je novo vlogo za istovrstno pravico vložila pred realizacijo oz. prejemom denarne dajatve po odločbi z dne 31. 12. 2019. Ker je bila v predsodnem postopku nova vloga vložena 8. 1. 2020, izredna denarna socialna pomoč po odločbi z dne 31. 12. 2019 pa izplačana 20. 1. 2020, je bila lahko ob pravilni uporabi 34. člena ZSVarPre zahteva le zavrnjena.
V ustaljeni sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti ravnanja zaposlenih pri izdaji posamičnih upravnih aktov takšna, da iz njih izhaja namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
ZPP člen 86, 86/2, 97, 97/1, 98, 98/1, 98/5, 116, 116/1, 117, 117/2, 117/3, 120, 120/2.. ZDSS-1 člen 65.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - razveljavitev sklepa - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - pisno pooblastilo odvetniku
Tudi odvetnik, ki je na podlagi ZBPP določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči z odločbo BPP, mora ob prvem pravdnem dejanju predložiti pooblastilo za zastopanje, ki ga poda upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Čeprav sodna praksa ni povsem enotna, je pravno sprejemljivo le stališče, da odločba o BPP ne nadomesti strankinega pooblastila odvetniku za brezplačno zastopanje. Odvetnik, ki je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen z upravno odločbo BPP, je dolžan predložiti pooblastilo, saj upravna določba ne nadomešča pooblastila odvetniku. Prosilcu daje le možnost, da odvetnika brezplačno pooblasti za zastopanje v konkretni zadevi. V kolikor ni pisnega pooblastila stranke odvetniku, ki je določen z odločbo BPP, njegova procesna dejanja pravno niso učinkovita. Takšno procesno izhodišče je potrebno upoštevati tudi v obravnavani zadevi.
V tej zadevi je bilo že večkrat ugotovljeno, da je bila sodba, s katero je sodišče odločilo o zahtevku tožnice pravnomočna 7. 9. 2021. To potrjuje tudi štampiljka o pravnomočnosti na sodbi. Tožnica si zato z vlaganjem pritožb, ki niso več dopustne, svojega pravnega položaja ne more izboljšati.
ZSDP-1 člen 5, 5-8, 79.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 3, 6.
dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo - izpolnjevanje kumulativnih pogojev
Za pridobitev pravice do dodatka za nego otroka morata biti izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. Izkazano mora biti vsaj eno od težkih bolezenskih stanj in povečani življenjski stroški, ki jih narekuje posebna nega. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni izpolnjeno, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.
ZS člen 83a.. ZDSS-1 člen 24, 24/1.. ZPP člen 279a, 279a/1.
odpoved glavni obravnavi - seja senata - izdaja odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Glavni obravnavi se je odpovedala zgolj tožena stranka (pa še ta je opozarjala na morebitno spornost določitve datuma nastanka invalidnosti), tožnica pa sodišču ni posredovala pisne odpovedi glavni obravnavi. Ker niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (pisna odpoved obeh strank glavni obravnavi), sodišče ne bi smelo opraviti zgolj seje senata, temveč bi moralo opraviti glavno obravnavo.
priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - stranska udeležba - ekonomska korist - pravna korist
Pravilna je ocena sodišča, da razlogi, ki jih tožnik navaja in z njimi utemeljuje tožbeni zahtevek predstavljajo le ekonomsko korist. Med ekonomsko koristjo in pravno varovano koristjo ni avtomatično podane identitete. Zatrjevani interes za stroškovno prevalitev obravnave zavarovanca med dvema zavodoma v socialnem sporu ne more predstavljati upoštevno pravnega interesa. V socialnih sporih morajo biti temeljno vodilo pravice in pravna korist zavarovancev, ne pa zavodov, ki nastopajo v vlogah odločevalcev o pravicah iz posameznih zavarovanj. V tem sporu tako ne gre za razmerje in s tem razmerjem povezanim interesom med zavodom in zavarovancem, temveč zgolj za medsebojno razmerje med dvema zavodoma. Tako zatrjevani interes ni pravno relevanten interes v tem sporu, temveč le oblika ekonomskega interesa.
Tožnica se samostojno oziroma s pomočjo medicinskih tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj, ni slepa in ne potrebuje stalnega nadzora drugega zaradi morebitne psihične prizadetosti. Potrebuje pa storitve zdravstvene nege, ker ni sama zmožna skrbeti zase. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu sta v predsodnem postopku mnenji podali invalidska komisija prve stopnje dne 27. 8. 2020 in invalidska komisija druge stopnje dne 10. 12. 2020. Iz skladno podanih mnenj izhaja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Taka odločitev je temeljila tudi na poročilu o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020 in iz katerega izhaja, da se tožnica sama hrani, oblači, slači, giblje po stanovanju ter opravlja fiziološke potrebe.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zdravljenje v Republiki Sloveniji še ni bilo zaključeno. Stanje v letu 2017 ni indiciralo operativnega posega, temveč se je klinična slika do leta 2017 celo izboljševala. Tožnik se je očitno sam odločil, da zdravljenja v Republiki Sloveniji ne bo nadaljeval, temveč ga bo nadaljeval v tujini, kjer je bil opravljen operativni poseg, ki po mnenju sodnih izvedencev ni bil nujen, temveč je bila indikacija za operacijo relativna. Enak operativni poseg pa bi lahko bil opravljen tudi v Sloveniji.
ZPIZ-2 člen 4, 196.. ZUP člen 7, 7/1, 7/4.. OZ člen 148.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravno ravnanje - družinska pokojnina
Po ustaljeni sodni praksi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca na podlagi 196. člena ZPIZ-2 mora biti ravnanje zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri izvajanju funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje protipravno. Takšno postopanje v zadevi zagotovo ni izkazano.
Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine je pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 429/2016 poudarilo, da je bila v 37. členu ZPIZ-2, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.