pripor - pripornik na prestajanju kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe
Zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep, v nasprotju s sklepom sodišča, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi obtoženega za predčasno prestajanje kazni zapora, in sicer, da se obtoženega odda na prestajanje zaporne kazni še pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika se izkažejo za neutemeljene, saj ima obtoženi še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Status obtoženega se namreč spremeni v status obsojenega, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje izkažejo za pravilne in utemeljene, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.
postavitev začasnega zastopnika - sklep o postavitvi začasnega zastopnika - neznano prebivališče stranke - postavitev skrbnika - izrek nasprotuje sam sebi - izrek v nasprotju z obrazložitvijo - pravnomočna sodna odločba - prenehanje začasnega zastopstva - povrnitev pravdnih stroškov začasnemu zastopniku - poziv na predložitev pooblastila
Iz obrazložitve sklepa o postavitvi začasnega zastopnika z dne 10. 5. 2022 je jasno razvidno, da se začasni zastopnik tožencu postavlja iz razloga neznanega prebivališča in ne iz razloga pravdne nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je v celoti citiralo tudi določbo 83. člena ZPP. Pritožniku je bilo zato znano, da od nastopa toženca pred sodiščem nima več pravice zastopati toženca na podlagi sklepa sodišča o postavitvi začasnega zastopnika.
S pravnomočno sodno odločbo je odločeno o vsebini zahtevka ali predloga. Tako se tudi obrazložitev sodne odločbe pridružuje pravnomočnosti izreka, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine odločbe. Tudi v sodni praksi EU se pravnomočnost ne navezuje le na izrek odločbe, ampak tudi na njeno obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo
V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.
Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo.
OZ člen 50, 50/2, 87, 87/1, 119, 119/1, 377, 377/1, 569, 569/1, 1019, 1019/3. ZN člen 3, 4. ZPP člen 8, 154, 154/2, 155, 155/1, 214, 224. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/1.
ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - neobstoječa pogodba - vrnitev plačanega zneska - podaljšanje roka za plačilo - sprememba roka zapadlosti v korist dolžnika - pogodbene zamudne obresti - oderuške obresti - subjektivni in objektivni element oderuštva - domneva oderuških obresti - izročitev posojenega zneska - dokazno breme - dokazna vrednost dokazov - celovita dokazna ocena - verodostojnost izpovedbe - gotovinsko plačilo - dokazni standard - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - sodba presenečenja - pobotni ugovor - terjatev utemeljena na izvršljivem notarskem zapisu - pobotanje judikatne terjatve - javna listina
Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.
ZD člen 212, 212-1, 213, 213/1. SPZ člen 11. DZ člen 65.
skupno premoženje zakoncev - premoženjska razmerja med zakonci - premoženjski režim - obseg zapuščine - nepremičnina - izročilna pogodba - lastništvo nepremičnine - domneva lastninske pravice - lastninska pravica, vpisana v zemljiški knjigi - zakoniti dedič - verjetnost pravice - manj verjetna pravica dediča - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080003
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na naloge straže ter varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se je nanašal na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da vojaška dejavnost vaj in usposabljanja utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, vojaški dejavnosti straža in varovanje državne meje pa izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES ne utemeljujeta, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 224, 224/1.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - milejši ukrep - zapisnik z naroka - navzočnost na naroku
Presoja pogojev za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2024 oblikoval tožbeni zahtevek tako, da ga je razdelal po posameznih dejavnostih, v zvezi s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost. Tako je zahteval tudi plačilo za opravljene ure pripravljenosti odrejene v zvezi s stražo v mesecu maju 2017 v znesku 166,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 dalje do plačila. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka tako postavljenemu zahtevku za mesec maj 2017 ni ugovarjala v smislu, da tožnik takrat ni bil v pripravljenosti zaradi straže, pač pa zaradi usposabljanja in vaj, kot to zatrjuje v pritožbi. Kot pravilno ugotavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj tega ni navajala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tabelo - izračun tožbenega zahtevka za tožnika, ki naj bi potrjevala njene pritožbene navedbe, saj se ta v spisu ne nahaja. V spisu se nahaja toženkin seznam opravljenih ur v pripravljenosti za tožnika (priloga B6), ki pa meseca maja 2017 sploh ne zajema.
ZDR-1 člen 74, 111, 126, 126/2, 129, 157,. ZPP člen 7, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. Kolektivna pogodba za lesarstvo (2017) člen 46.
plačilo za nadurno delo - dodatek za delovno dobo - dodatek za posebne obremenitve - izredna odpoved delavca - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - odpravnina - vodilni delavec
Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten.
Ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure.
O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo.
Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.
Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.
začasna ureditev stikov - način izvajanja stikov - osebni stiki z otrokom - telefonski stiki z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - dopustne pritožbene novote
Nasprotni udeleženec se ne strinja z zamenjavo enega osebnega stika s telefonskim stikom z argumentom, da stika nista primerljiva. Z navedenim se je načeloma moč strinjati, ni pa mogoče na osnovi takšne zamenjave enega osebnega stika s telefonskim stikom avtomatično sklepati, da se je s tem vzpostavljeni odnos med otrokom in očetom verjetno porušil.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080001
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.
Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1. ZPP člen 8, 243. ZNP-1 člen 42.
varstvo osebne svobode - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva - sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - ogrožanje lastnega zdravja - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa - izvedensko mnenje
Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.
ZSVarPre člen 23, 23/2, 36, 36/1, 46, 46/1, 46/3. URS člen 158. ZDoh-2 člen 15, 18, 18-1, 37, 37/1, 37/1-2, 44. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 353.
pravica do denarne socialne pomoči - ugotavljanje upravičenosti do prejemanja denarne socialne pomoči - retroaktivni učinek - regres - materialni položaj - ugotavljanje premoženjskega stanja predlagatelja po uradni dolžnosti
Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti.
Neupoštevno mora ostati pritožbeno razlogovanje o naravi regresa oziroma njegovi uvrstitvi in opredelitvi kot dohodka, ki se ne bi smel upoštevati v dohodek družine, ker ga ne ZSvarPre, ne ZUPJS in ne ZDoh-1 ne navaja kot dohodek, ki bi moral biti upoštevan. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicevalo na stališče VSRS iz sodbe VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, da gre pri regresu za letni dopust za obdavčljiv dohodek, ker gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je predmet obdavčitve. Določilo 1. točke 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina, deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. VSRS je opozorilo, da samo iz razloga, ker je regres do določene višine, deležen posebne davčne obravnave, ne utemeljuje uvrstitve med dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, temveč gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ga je potrebno kot takega upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
ZDR-1 člen 35, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved škodljivega ravnanja - varstvo in zdravje pri delu - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00079212
ZIZ člen 20a, 20a/2, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3. OZ člen 289. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - neposredno izvršljiv notarski zapis - nedenarna terjatev - pogodbena kazen - zapadlost terjatve, ki iz notarskega zapisa ni neposredno razvidna - negativno dejstvo - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti - enostransko oblikovalno upravičenje - ugovor dolžnika
Zapadlost dolžnikove obveznosti plačila zneska 939.565,46 EUR upniku je odvisna od dejstva oziroma pogoja, navedenega v notarskem zapisu, to je (ne)imenovanja tretjega člana komisije do dne 16. 6. 2023 oziroma (ne)sprejema odločitve komisije do 31. 8. 2023. Prav tak položaj, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, pa ZIZ izrecno predvideva v tretjem do petem odstavku 20.a člena. Določeno je, da se v takem primeru zapadlost dokazuje s pisno izjavo upnika dolžniku, da je terjatev zapadla, oziroma z notarjevim obvestilom o zapadlosti.
Po stališču Vrhovnega sodišča RS niti v primeru, ko zapadlost terjatve ne izhaja že iz notarskega zapisa, zahteva po predložitvi izjave o zapadlosti oziroma obvestila notarja ne velja absolutno. Na način iz tretjega do petega odstavka 20.a člena ZIZ mora upnik zapadlost terjatve dokazovati, ko z izjavo o zapadlosti uresniči določeno oblikovalno upravičenje, ne pa tudi, ko je zapadlost odvisna le od nastopa določenega negativnega dejstva, ki izhaja že iz samega notarskega zapisa. Takrat zadošča, da upnik v predlogu za izvršbo navede, da je negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov položaj pa je varovan z možnostjo vložitve ugovora.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 154, 165, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo - kršitev delovnih obveznosti - zaščitna oprema
Tožnik je bil s toženko v delovnem razmerju na delovnem mestu kontrolor kanalizacijskih sistemov v sektorju kanalizacija, služba odvajanja komunalnih padavinskih voda. Nesporno med strankama je, da je delo opravljal tako v pisarni kot tudi na terenu. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je toženka kot njegov delodajalec odpovedala na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izhaja, da je toženka kot delodajalec spoštovala zakonske določbe in tožniku zagotovila ustrezno zaščitno opremo, ki je predpisana za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, in sicer dvodelna varovalna oprema EN13688, ki je navadna dvodelna obleka brez odsevnikov, ob tej pa je bil dolžan uporabljati opozorilni telovnik EN 20471 - oblačilo z visoko vidljivostjo, ki ima odsevnike. Oprema je skladna s Pravilnikom o delovnih oblekah in osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (priloga B2). Tako je tožnik moral uporabljati navedeno kombinacijo delovnih oblačil, ki jo je dejansko prejel. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne držijo tožnikove navedbe, da je namesto modrih uporabljal zelene varovalne hlače z odsevniki. Na podlagi skrbne dokazne ocene je ugotovilo, da tožnik modrih hlač ni hotel nositi, saj so po njegovi izpovedi imele preplitke žepe. Prav tako pa tudi zelenih hlač ni uporabljal, saj njegov nadrejeni tega ni opazil od januarja 2023 dalje. Zaradi tega njegovega ravnanja so bili njegovi sodelavci predvsem pa njegov spremljevalni delavec nezadovoljni, saj so razmišljali, da ima tožnik privilegije. Vodja pravno kadrovske službe in tožnikov sodelavec (sindikalni predstavnik) sta potrdila, da tožnik zelenih hlač ni nosil najmanj od januarja 2023, modrih pa sploh ni nosil. Delavci so bili zaradi tožnikovega ravnanja nezadovoljni in so od sindikata zahtevali ustrezno ukrepanje, saj tožniku za razliko od njih ni bilo potrebno nositi zaščitnih hlač.
Tožnik je že dne 23. 3. 2023 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za istovrstno kršitev, zaradi katere mu je bila dne 12. 10. 2023 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik tudi po prejetem opozorilu s kršitvami svojih delovnih obveznosti nadaljeval. Tako je obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka v postopku dokazala obstoj očitane kršitve in utemeljenost odpovednega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku istega člena, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.