KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081125
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 219a, 219a/2, 219a/12, 219a/14, 354, 354/1. ZGD-1 člen 263, 263/1.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - obravnava pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonitost dokazov - listine in elektronski podatki kot dokaz - izločitev senata - bančni posli - vrednost delnice - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - sklicevanje na sodno prakso - odločba o kazenski sankciji - prekoračitev obtožbe
Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici.
Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.
Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1. ZPP člen 8, 243. ZNP-1 člen 42.
varstvo osebne svobode - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva - sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - ogrožanje lastnega zdravja - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa - izvedensko mnenje
Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00079142
SZ-1 člen 111. OZ člen 198. SPZ člen 92. ZST-1 člen 22. ZPP člen 30, 30/1, 41, 41/2, 42.
stanovanjska najemna razmerja - uporaba tuje stvari v svojo korist - zahtevek na izpraznitev stanovanja - izpraznitev in izročitev stanovanja - vrnitveni zahtevek - rei vindicatio - vrednost spornega predmeta - seštevek vrednosti spornih predmetov - stvarno pristojno sodišče - korekturna dolžnost sodišča
Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00079212
ZIZ člen 20a, 20a/2, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3. OZ člen 289. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - neposredno izvršljiv notarski zapis - nedenarna terjatev - pogodbena kazen - zapadlost terjatve, ki iz notarskega zapisa ni neposredno razvidna - negativno dejstvo - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti - enostransko oblikovalno upravičenje - ugovor dolžnika
Zapadlost dolžnikove obveznosti plačila zneska 939.565,46 EUR upniku je odvisna od dejstva oziroma pogoja, navedenega v notarskem zapisu, to je (ne)imenovanja tretjega člana komisije do dne 16. 6. 2023 oziroma (ne)sprejema odločitve komisije do 31. 8. 2023. Prav tak položaj, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, pa ZIZ izrecno predvideva v tretjem do petem odstavku 20.a člena. Določeno je, da se v takem primeru zapadlost dokazuje s pisno izjavo upnika dolžniku, da je terjatev zapadla, oziroma z notarjevim obvestilom o zapadlosti.
Po stališču Vrhovnega sodišča RS niti v primeru, ko zapadlost terjatve ne izhaja že iz notarskega zapisa, zahteva po predložitvi izjave o zapadlosti oziroma obvestila notarja ne velja absolutno. Na način iz tretjega do petega odstavka 20.a člena ZIZ mora upnik zapadlost terjatve dokazovati, ko z izjavo o zapadlosti uresniči določeno oblikovalno upravičenje, ne pa tudi, ko je zapadlost odvisna le od nastopa določenega negativnega dejstva, ki izhaja že iz samega notarskega zapisa. Takrat zadošča, da upnik v predlogu za izvršbo navede, da je negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov položaj pa je varovan z možnostjo vložitve ugovora.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080003
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na naloge straže ter varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se je nanašal na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da vojaška dejavnost vaj in usposabljanja utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, vojaški dejavnosti straža in varovanje državne meje pa izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES ne utemeljujeta, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085806
KZ-1 člen 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-5.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - zaslišanje prič iz tujine - pravica do učinkovite obrambe - nujna preiskovalna dejanja - objektivna nedosegljivost priče - branje izpovedbe priče - obligatorni odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - zakonski pogoji za izrek ukrepa
Nedosegljivost tujcev, ob dejstvu obdolženčeve in zagovorničine navzočnosti med njunim zaslišanjem dne 26.11.2023, je glede na vse ugotovljene okoliščine pomenila opravičljivi razlog za opustitev njunega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi.
Branje izpovedb dveh zaslišanih tujcev iz faze nujnih preiskovalnih dejanj je bilo skladno z zakonskimi, ustavnimi in zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki v ničemer ni poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.
ZDSS-1 člen 61. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/2, 184, 184/3, 213, 213/2, 245, 245/3, 286, 286/3, 353.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - polovični delovni čas - izvedenski organ - III. kategorija invalidnosti
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem je uveljavljala bolniški stalež (za polni delovni čas) od 7. 6. 2021 do 19. 9.2021, je tako le popravila (konkretizirala) posamezne navedbe, kar ne pomeni, da je tožbeni zahtevek s tem spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je obrazloženo sledilo tudi dr. B. B., specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je jasno izpovedala, da so bile pri tožnici v spornem obdobju kognitivne funkcije zmanjšane. V tem času je bila vključena v psihoterapijo in se zdravila pri psihiatru. Oba lečeča specialista sta ocenila, da za delo ni bila zmožna. Tudi član izvedenskega organa G. G., dr. med. je prepričljivo poudaril, da iz izvidov psihologa izhajajo motnje pozornosti, spomina, koncentracije in kognitivnih funkcij, ki v spornem obdobju niso bile na takšnem nivoju, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo izvedensko mnenje inštituta A. kot prepričljivo tudi zato, ker se oba člana izvedenskega organa ukvarjata prav z bolniki s fibromialgijo.
Ne drži pritožbeni očitek, da fibromialgija v času spornega bolniškega staleža pri tožnici ni bila podana. Res je bila diagnosticirana šele 27. 10. 2021, vendar je dr. B. B. obrazloženo pojasnila, da je fibromialgija bolezen, ki se razvija s potekom časa, in bi glede na zdravstveno stanje, potek bolezni in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pri tožnici do "preskoka" prišlo januarja 2021. To je torej pred spornim obdobjem. Da je bila fibromialgija pri tožnici podana že pred spornim odbojem je izpovedal tudi dr. E. E. Pojasnil je, da je bilo stanje, ki je vsebovalo elemente fibromialgije podano že pred postavitvijo diagnoze.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. ZZVZZ člen 44a, 44b. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
zdravljenje v tujini - čakalna doba
Dejstvo, da se tožnica ni odločila za poseg v Sloveniji, ki je bil predviden v mesecu juliju 2017 in je nato šele v mesecu septembru 2017 opravila prvi pregled v Avstriji, kjer je bila 9. 1. 2018 tudi operirana, ne more prestavljati razloga za povračilo tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je bil poseg v Sloveniji predviden izven dopustne čakalne dobe (ki je bila eno leto), bi bil opravljen pred posegom v Avstriji, v koliko bi se tožnica nanj odzvala.
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 224, 224/1.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - milejši ukrep - zapisnik z naroka - navzočnost na naroku
Presoja pogojev za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo
V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.
postavitev začasnega zastopnika - sklep o postavitvi začasnega zastopnika - neznano prebivališče stranke - postavitev skrbnika - izrek nasprotuje sam sebi - izrek v nasprotju z obrazložitvijo - pravnomočna sodna odločba - prenehanje začasnega zastopstva - povrnitev pravdnih stroškov začasnemu zastopniku - poziv na predložitev pooblastila
Iz obrazložitve sklepa o postavitvi začasnega zastopnika z dne 10. 5. 2022 je jasno razvidno, da se začasni zastopnik tožencu postavlja iz razloga neznanega prebivališča in ne iz razloga pravdne nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je v celoti citiralo tudi določbo 83. člena ZPP. Pritožniku je bilo zato znano, da od nastopa toženca pred sodiščem nima več pravice zastopati toženca na podlagi sklepa sodišča o postavitvi začasnega zastopnika.
S pravnomočno sodno odločbo je odločeno o vsebini zahtevka ali predloga. Tako se tudi obrazložitev sodne odločbe pridružuje pravnomočnosti izreka, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine odločbe. Tudi v sodni praksi EU se pravnomočnost ne navezuje le na izrek odločbe, ampak tudi na njeno obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva.
ZSVarPre člen 23, 23/2, 36, 36/1, 46, 46/1, 46/3. URS člen 158. ZDoh-2 člen 15, 18, 18-1, 37, 37/1, 37/1-2, 44. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 353.
pravica do denarne socialne pomoči - ugotavljanje upravičenosti do prejemanja denarne socialne pomoči - retroaktivni učinek - regres - materialni položaj - ugotavljanje premoženjskega stanja predlagatelja po uradni dolžnosti
Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti.
Neupoštevno mora ostati pritožbeno razlogovanje o naravi regresa oziroma njegovi uvrstitvi in opredelitvi kot dohodka, ki se ne bi smel upoštevati v dohodek družine, ker ga ne ZSvarPre, ne ZUPJS in ne ZDoh-1 ne navaja kot dohodek, ki bi moral biti upoštevan. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicevalo na stališče VSRS iz sodbe VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, da gre pri regresu za letni dopust za obdavčljiv dohodek, ker gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je predmet obdavčitve. Določilo 1. točke 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina, deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. VSRS je opozorilo, da samo iz razloga, ker je regres do določene višine, deležen posebne davčne obravnave, ne utemeljuje uvrstitve med dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, temveč gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ga je potrebno kot takega upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec poklical mladoletnega oškodovanca in mu večkrat zagrozil, da bo prišel k njemu domov, vlomil skozi vrata in naredil nekaj zelo hudega njemu in njegovi družini. Iz opisa dejanja tako ni razvidno, da bi obdolženec hkrati grozil dvema ali več osebam (pravna opredelitev po drugem odstavku 135. člena KZ-1), temveč da je mladoletnemu oškodovancu grozil, da bo grožnjo izvršil zoper oškodovanca in njegovo družino (torej njegove bližnje osebe).
Večkratna grožnja s posegom v intimno sfero posameznika, kjer se že po naravi stvari pričakuje zasebnost in varnost, ter napad na oškodovanca in njegove bližnje osebe, predstavlja resno zlo oziroma neugodnost, ki je bila predočana oškodovancu.
ZDR-1 člen 35, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved škodljivega ravnanja - varstvo in zdravje pri delu - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca.
Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
pripor - pripornik na prestajanju kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe
Zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep, v nasprotju s sklepom sodišča, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi obtoženega za predčasno prestajanje kazni zapora, in sicer, da se obtoženega odda na prestajanje zaporne kazni še pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika se izkažejo za neutemeljene, saj ima obtoženi še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Status obtoženega se namreč spremeni v status obsojenega, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje izkažejo za pravilne in utemeljene, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080001
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.
Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.