vznemirjanje lastninske pravice - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - dejansko izvrševanje služnosti - dobra vera priposestvovalca
Če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, pride do priposestvovanja stvarne služnosti (drugi odstavek 217. člen SPZ). Za ta način priposestvovanja stvarne služnosti zadošča dejansko izvrševanje služnosti, dobra vera priposestvovalca se ne zahteva.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSK00078883
Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1. PZ člen 43, 78. ZGJS člen 5, 5/1, 5/1-3, 34.
gospodarska javna služba - odškodninska odgovornost države - javno podjetje - javni interes - vzročna zveza - monopol - svobodna gospodarska pobuda - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - konkurenca - vloga o zainteresiranosti - pravica do mirnega uživanja premoženja
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - primernost in sorazmernost ukrepa - nekonkretiziranost predloga
Ukrep po ZPND je namenjen temu, da se (med drugim) onemogoči psihično nasilje, tega pa z nekonkretizirano prepovedjo negativne indoktrinacije ni mogoče doseči. Takšen ukrep ni na mestu in bi bil neučinkovit oziroma ne gre za primeren ukrep v skladu z ZPND. Zaradi njegove splošnosti in nekonkretiziranosti je nenazadnje takšen ukrep tudi neizvršljiv, pri čemer pa je sodišče za kršitev zagrozilo nasprotni udeleženki z denarno kaznijo.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. ZPP člen 18, 18/3, 29.
motenje posesti - predlog za izdajo začasne odredbe - sklep o nepristojnosti - spor z mednarodnim elementom - nepremičnina v tujini - lega nepremičnine - izključna pristojnost - pristojnost tujega sodišča - sodna praksa SEU
Četudi gre v posestnem sporu za varstvo dejanske oblasti nad stvarjo ne glede na pravico, je pri presoji mednarodne pristojnosti odločilno, da je posredni predmet spora nepremičnina, oziroma, da se sodno varstvo posesti uveljavlja v zvezi z nepremičnino. Namen zahtevanega sodnega varstva je v prepovedi nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitvi odvzete posesti nepremičnine. Razlog za izključno pristojnost je torej v tesni povezanosti spora s predmetom. Lega nepremičnine je navezna okoliščina, ki izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o posestnem sporu z zvezi z nepremičnino, ki se nahaja v tujini. Takšna razlaga je skladna tako s ciljem pravila o izključni pristojnosti kot tudi z zahtevo po predvidljivosti pravila.
Pri utemeljitvi mednarodne pristojnosti ima pomembno težo tudi dejstvo, da se priznanje sodne odločbe, izdane v državi članici, v drugih državah članicah lahko zavrne, če je sodna določba v nasprotju s pravili o izključni pristojnosti.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija rezultata - pojasnilna dolžnost podjemnika - zavrnitev dokaznih predlogov - povezanost trditvenega in dokaznega bremena
Podjemnik ne odgovarja za to, da z rezultatom njegove storitve ni uresničen končni interes naročnika, če vzrok za neuresničitev končnega interesa naročnika izvira iz naročnikove sfere, podjemnik pa je pravilno izpolnil svojo pojasnilno obveznost.
Ob konkretiziranih navedbah tožeče stranke so se nasprotne navedbe tožene stranke izkazale za preveč pavšalne, izvajanje dokazov pa ni namenjeno dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage.
Subjekt stroškovnega zahtevka je tudi stranski intervenient, ki je ob interpretaciji gornje določbe lahko le upravičenec, ne pa zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Njegovo upravičenje do povrnitve stroškov od nasprotne stranke se ravna po enakih merilih kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil. Če se torej postopek zaključi s sodno poravnavo, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da vsaka krije svoje stroške postopka, kot je tudi konkretni primer, to velja tudi za stranskega intervenienta. Pritožnik torej ni upravičen zahtevati povrnitve stroškov od tožeče stranke. Prav tako mu le teh ni dolžna povrniti tožena stranka. Stranski intervenient v pravdo vstopi prostovoljno kot pomočnik glavne stranke, zato mora nositi tudi riziko izida postopka in do stranke, ki se ji je pridružil, nima nobenega zahtevka za povračilo stroškov.
ZGD-1 člen 66, 66/5, 230, 230/1, 230/7, 399. ZGJS člen 2, 2/2.
izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička - delitev bilančnega dobička - nujnost zadržanja dobička - nujnost posega v pravico do bilančnega dobička - izvajanje gospodarske javne službe - gospodarska javna služba distribucije električne energije - javni interes
Dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Stališče, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. V tem primeru nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Ta se prenese v poslovni izid naslednjega poslovnega leta in se takrat praviloma prikaže kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če je družba poslovala z izgubo.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - sprememba naslova dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - iskanje zaposlitve
Obveznost vzdrževanja dosegljivosti upravitelju ni odvisna od razloga, iz katerega se dolžnikovi kontaktni podatki spremenijo, nespoštovanje te obveznosti pa bi lahko bilo manj pomembno, samo kadar (in kolikor: tipično začasno) bi obstajal upravičen razlog zanj. Za zadevnega dolžnika to v bistvenem ne velja.
ZFPPIPP člen 132, 132/3. ZIZ člen 165, 165/3. ZSReg člen 11, 11/2, 17, 17/1, 17/2, 34, 36, 36/1, 39, 40, 40/3.
vpis zaznambe sklepa o izvršbi v sodni register - pravica do pritožbe - prizadeti udeleženec - pravne posledice začetka stečajnega postopka - ustavitev izvršilnega postopka
Drži sicer pritožbeno izvajanje, da gre v obravnavani zadevi za postopek vpisa zaznambe sklepa o izvršbi, ki se izvede po uradni dolžnosti in ki ga sproži izvršilno sodišče. Zanj skladno z v pritožbi citirano sodno prakso velja, da registrsko sodišče presojo utemeljenosti predloga za vpis iz 34. člena ZSReg izvede zgolj v omejenem obsegu in da ni pristojno presojati, ali je odločitev izvršilnega sodišča glede (zaznambe) izvršbe na poslovni delež prvega udeleženca pravilna ali ne. Sodišče prve stopnje s svojo presojo v obravnavani situaciji ni ravnalo v nasprotju s pravkar povedanim. Izpodbijana odločitev ne temelji na presoji vsebinske (ne)pravilnosti sklepa o izvršbi. Vanjo se namreč sodišče prve stopnje sploh ni spuščalo. Temelji na objektivnem dejstvu, do katerega je prišlo po izdaji sklepa o izvršbi, t.j. začetku stečajnega postopka nad prvim udeležencem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba tovrstne okoliščine, ki imajo določene pravne posledice, upoštevati po uradni dolžnosti v postopkih, ki se nanašajo na (položaj) stečajnega dolžnika.
vrnitev v prejšnje stanje - bolniška odsotnost - zakoniti zastopnik
Tudi če bi sodišče verjelo dolžniku, bi dokazal samo bolniško odsotnost zakonitega zastopnika v času vročanja sklepa o izvršbi s fikcijo, ne pa že kar takih okoliščin na njegovi strani, da ne bi bil zmožen vložiti pravočasnega ugovora. To terja več trditev, te v predlogu niso bile konkretizirane. Zgolj zato, ker je sklep o izvršbi prvo pisanje in ga dolžnik ni mogel pričakovati, še ne pomeni, da je avtomatično utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
pravnomočna sodna odločba - predlog za dopustitev revizije - poseben sklep o stroških
Tožena stranka odmere stroškov ne izpodbija, temveč je očitno vložila pritožbo iz razloga, ker se ne strinja s pravnomočno odločitvijo sodišča o sami vsebini spora. Pri tem posebej izpostavlja, da je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da sama vložitev predloga za dopustitev revizije ne vpliva na odločitev o povrnitvi stroškov postopka.2 Ključna je pravnomočna sodba in na podlagi te sodbe je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.
Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12, 12/2. ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1, 318/1-1, 318/1-3, 318/1-4, 353. ZDR-1 člen 56.
zamudna sodba - obvestilo o prispelem pismu - hišni predalčnik - vročitev tožbe v odgovor - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - nesklepčnost tožbe - trditvena podlaga - posledice neodgovora na tožbo - fikcija priznanja dejstev - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Ker se zaradi pasivnosti toženke, ki na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, štejejo tožbene trditve za resnične, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženki ni bil zaposlen zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker torej razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na tožbene navedbe ni bil podan, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta sklenjena nezakonito. Zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (56. členZDR-1). Utemeljenost tožbenega zahtevka torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.
OZ člen 51, 51/2, 55, 55/1, 65, 65/2, 122, 122/1, 434, 649, 649/2. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14.
gradbena pogodba - obličnost - neizpolnitev pogodbe - pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - enostranski odstop od pogodbe - dvojna ara - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave v postopku
Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.
ZVEtL-1 člen 19, 19/2, 30, 30/1, 30/1-3, 35, 35/1. SPZ člen 16, 16/2, 105, 105/1, 105/3, 106. Zakon o lastnini na delih stavb (1959) člen 5, 5/1. SZ-1 člen 3, 3/3.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - etažna lastnina - posamezni del stavbe - splošni skupni del - skupni deli stavbe v etažni lastnini - solastnina etažnih lastnikov - podstrešje - sestavina nepremičnine - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - stvarna služnost
Zazidan podstrešni del kot sestavni del stanovanja št. 6 deli usodo stanovanja in posledično ne more biti splošni skupni del stavbe.
Vsi skupni deli stavbe so v sorazmernem deležu uporabne vrednosti PDS v solastnini vseh etažnih lastnikov obravnavane stavbe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080139
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 155, 155/1, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - trditveno breme - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.
Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - ugoditev predlogu - zamuda odvetnika na narok - upravičen vzrok za zamudo - ovire v cestnem prometu - parkiranje - dolžna skrbnost odvetnika - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka ali naroka - zamuda prekluzivnega roka - pravica do izjave v postopku - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo sorazmernosti - uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic
Institut vrnitve v prejšnje stanje je odraz ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS), predviden za položaje, ko stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega vzroka (prim. prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni red s tem blaži trdoto pravne posledice zamude prekluzivnih rokov, ki je v nezmožnosti oprave procesnega dejanja po poteku roka. Ker pa je pravda postopek strank z nasprotujočimi si interesi, mora sodišče vselej skrbno pretehtati, kateri pravici dati prednost: človekovi pravici do izjave stranke, ki je zamudila procesno dejanje, ali pa človekovi pravici nasprotne stranke do učinkovitega in hitrega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Pri tem je dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, skladno s katerim mora biti podano sorazmerje med prizadetostjo zaradi posega v pravico, in koristjo, ki jo ima zaradi posega nasprotna stranka. Načelno je sicer po stališču teorije in sodne prakse pri vrnitvi v prejšnje stanje potreben restriktiven pristop, upravičenost vzroka za zamudo se presoja po merilih krivde. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00090811
KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1. OZ člen 5, 148.
poslovna goljufija - pogojna obsodba - posebni pogoj - povrnitev škode - premoženjskopravni zahtevek - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - direktor družbe - edini družbenik - poslovodenje - prosta podjetniška presoja - načelo vestnosti in poštenja
Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem pa dejstvo, da je kot zagotovilo, da bo družba C. naročena dela izvedla, izročil direktorju oškodovane družbe osebno menico z menično izjavo, čeprav je vedel, da ta ne predstavlja ustrezne garancije glede na predhodno pojasnjeno, je bilo tisto ravnanje obsojenca, s katerim je preslepil direktorja oškodovane družbe, da je verjel, da bodo dela opravljena in da je posel zanesljiv. Takšno ravnanje, kot izhaja iz pravnomočnega krivdoreka, preseže pojem poslovodenja in nima nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, zato nima prav pritožba, da bi ravnanje obsojenca moralo biti varovano z načeli korporacijskega prava, temveč gre za ravnanje, ki je preraslo v samostojen civilni delikt. Obsojenec je namreč glede na pojasnjeno ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP
Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani.
prepoved vznemirjanja lastninske pravice - negatorna tožba - negatorna tožba solastnika - upravljanje s stvarjo v solastnini - soglasje solastnikov - posli, ki presegajo okvir rednega upravljanja - uporaba nepremičnine - solastna nepremičnina
SPZ v petem odstavku 67. člena določa, da je soglasje vseh solastnikov potrebno za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik z uporabo nepremičnin s strani tožencev ni izrecno soglašal. Za dopustnost uporabe tretjih pa zgolj podano soglasje ene solastnice A. A. ne zadošča.
Neizkazana domneva tožencev, da je tožnik z uporabo konkludentno soglašal, za podajo veljavnega soglasja tožnika ne zadošča.