Podjemnik ne odgovarja za to, da z rezultatom njegove storitve ni uresničen končni interes naročnika, če vzrok za neuresničitev končnega interesa naročnika izvira iz naročnikove sfere, podjemnik pa je pravilno izpolnil svojo pojasnilno obveznost.
Ob konkretiziranih navedbah tožeče stranke so se nasprotne navedbe tožene stranke izkazale za preveč pavšalne, izvajanje dokazov pa ni namenjeno dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage.
Dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Stališče, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. V tem primeru nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Ta se prenese v poslovni izid naslednjega poslovnega leta in se takrat praviloma prikaže kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če je družba poslovala z izgubo.
Nasprotna udeleženka neutemeljeno navaja, da bi sodišče gotovo odločilo drugače, če sam sodni postopek ne bi trajal toliko časa ter, da je sodišče spregledalo želje nasprotne udeleženke in prvotno mnenje izvedenke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč sodišče upoštevalo še druge okoliščine. V skladu z 243. členom DZ sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in pod nadaljnjim pogojem, da je to v korist varovanca. V zadnji alineji 241. člena DZ pa je določeno, da skrbnik ne more biti oseba, od katere ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti. Sodišče je v luči teh določb pravilno presojalo, ali je B. B. primerna oseba za opravljanje nalog skrbnika.
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
Trditveno in dokazno breme za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na zainteresirani stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dolžnik predložil vse potrebne podatke in izjave po 12. členu Zakona o sodnih taksah, zato je o predlogu lahko vsebinsko odločilo.
Kot izhaja iz poenotene sodne prakse, posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje.
Sodišče ni dolžno upoštevati razlage Odvetniške tarife, kot jo je zavzela Odvetniška zbornica. Za sodišče bi bila zavezujoča, če bi bila takšna razlaga objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje.
Četudi gre za nepravdni postopek in ni vezano na predlog - sodišče ne more urejati mimo predloga oziroma opisa razmerja. V skladu z določilom 196. člena DZ se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Brez izrecne zahteve, da se preživnina določi od dneva vložitve predloga dalje, sodišče nima podlage za sprejem takšnega sklepa.
Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse raznolike okoliščine primera. Mednje je moč uvrstiti premoženjsko stanje udeležencev, razloge za postopek, procesno racionalnost udeležencev oz. obseg stroškov, krivdo in druge razloge.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v družinskih sporih starša nosita vsak svoje stroške postopke; skupne stroške postopka, kamor spadajo tudi nagrada in stroški izvedenca, pa krijeta po enakih delih.
S strani obeh strank zatrjevane okoliščine, zlasti ob upoštevanju obveznosti, ki jih pri predlogih za izrek začasnih ukrepov pred sodišča držav članic postavlja evropsko pravo (judikat SEU C-287/2022 Getin Noble Bank), omogočajo presojo obstoja pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Drži sicer toženkino stališče, da sodna praksa v preteklosti ni bila enotna pri tem, ali je mogoče izposlovati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je novejša sodna praksa, zlasti zaradi zahtev evropskega prava v potrošniških pogodbenih razmerjih, glede tega vprašanja v večjem delu poenotena in dopušča zavarovanje nedenarnih terjatev tudi ob tem pogoju.