Manjkajoče sestavine uvoda izpodbijanega sklepa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
Ker v postopkih zaradi insolventnosti veljajo načela hitrosti postopka, zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in enakega obravnavanja upnikov, je obveznost prizadevanja sodišča za mirno rešitev zadeve omejena.
Tudi če je upnik sam v predlogu zatrjeval, da dolžnica nima premoženja, v stečajno maso poleg premoženja stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, spada tudi vse premoženje in dohodki, pridobljeni med postopkom, zato je podan pravni interes upnika za vodenje postopka osebnega stečaja.
Predložitev sklepov sodnega registra o pripojitvi tudi po 24. členu ZIZ zadošča za prehod terjatve na novega upnika.
Vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo ima le publicitetni učinek.
Ni pomembno, ali je do blokade računa dolžnice prišlo prav zaradi realizacije sklepa o izvršbi tistega upnika, ki je podal predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti. Zakon te povezave ne zahteva.
Zavrženje pritožbe je sodno dejanje, s katerim se odloči o pritožbi. V primeru zavrženja pritožbe pritožnik nima pravice do vračila sodne takse po 36. členu ZST-1.
Izpodbijani sklep je bil dolžnikovi pooblaščenki vročen po varni elektronski poti prek informacijskega sistema sodstva (tretji odstavek 141. a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), naslovnik je prejel obvestilo o tej pošiljki s poukom o pravnih posledicah neprevzema v 15 dneh in pošiljke od dneva obvestila o prispeli pošilljki ni prevzel, zato se šteje, da je bila vročitev opravljena v soboto, 6. 7. 2024 (sedmi odstavek 141. a člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZIZ). Nastopila je torej fikcija vročitve. Naslednji dan, torej v nedeljo, 7. 7. 2024 je začel teči pritožbeni rok osem dni (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Tek roka je prekinilo poletno poslovanje sodišč (četrti odstvek 82. člena ZS), tako da se je iztekel v petek, 16. 7. 2024 (ob 24.00 uri). Pritožba, ki jo je vložil dolžnik po pooblaščenki 17. 8. 2024 na portal sodstva, je torej prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ).
Očitek storitve t.i. predlagalnih deliktov pa samo po sebi ne pomeni, da pripor zoper obtoženega ne bi bil upravičen ali utemeljen ukrep, kot to v izpodbijanem sklepu pojasnjuje že sodišče prve stopnje.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikove navedbe v tožbi zadoščajo za sklepčnost tožbe. Pritrditi je tožniku, da je tožnik z navedbami v tožbi zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede elementov neupravičene pridobitve po prvem odstavku 190. člena OZ, saj je pojasnil svoje prikrajšanje (preplačilo elektrike), ki je nastalo zaradi (vzročna zveza) toženčeve obogatitve (poraba elektrike brez plačila), in navedel tudi, kakšen je ključ delitve električne energije.
Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do uporabe slovenskega jezika v postopku pred tujim prekrškovnim organom. Direktiva (EU) 2015/413, na katero se v zvezi s tem sklicuje v pritožbi, namreč ureja čezmejno izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu ter strankam v takih postopkih daje le pravico, da tuji državni organi z njimi komunicirajo v jeziku, ki ga razumejo (15. točka preambule navedene Direktive ter tretji odstavek 5. čelna te Direktive), ne pa tudi, da stranka z njimi komunicira v lastnem jeziku, saj državni organ oziroma sodišče posluje v uradnem jeziku svoje države, in nemščina je uradni jezik Republike Avstrije (8. člen Zveznega ustavnega zakona). Pritožbena zatrjevanja storilca, da je organ države izdaje odločbe neupravičeno zahteval od storilca, da pravna sredstva vlaga v nemškem jeziku so glede na navedeno neutemeljena.