CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00070267
ZPP člen 365, 365-2, 394. ZMZPP člen 109, 109/5, 111. ZNP-1 člen 42. ZUstS člen 6, 40, 40/2, 48. URS člen 15, 156, 160, 160/1, 160/1-1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
priznanje tuje sodne odločbe - nepravdni postopek - izraelska sodba - stvarna pristojnost - predlog za obnovo postopka - kršitev EKČP - sodba ESČP kot obnovitveni razlog - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - obnovitveni razlogi - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - obseg pritožbenega preizkusa - zavrnitev pritožbe
Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom URS. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Njegova pravilnost pa ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena URS).
Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno pomembne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00070288
ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 22, 25.
predlog za dopustitev revizije - plačilo odškodnine - malomarno zdravljenje - imenovanje novega izvedenca - utemeljen dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja - obrazložitev pritožbenega sodišča - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretne zadeve niso izpolnjeni pogoji za imenovanje novega sodnega izvedenca?
2. Ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00068912
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 26. OZ člen 133, 133/3.
odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - imisije - hrup zaradi prometa - javnopravna odškodninska odgovornost države - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VODE
VS00068911
ZPP člen 13, 380, 380/2. SPZ člen 99, 99/2, 212. OZ člen 164, 164/1. ZV-1 člen 8, 11, 16, 37, 84, 86, 86/2,87, 87/2, 100, 150, 151a, 153, 201, 201/1. URS člen 2, 3, 3/2, 23, 67, 153, 158.
stvarna služnost pešpoti - zaščita pred vznemirjanjem služnostne pravice - vzpostavitev prejšnjega stanja - brv - poseg na vodnem in priobalnem zemljišču - dopustnost posega - predhodno vprašanje - kršitev prisilnih predpisov - omejitve javnopravne narave - vodno soglasje - matično področje - načelo delitve oblasti - načelo pravne države - zmotna uporaba materialnega prava - delna ugoditev reviziji
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00067793
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 22.
predlog za dopustitev revizije - vzpostavitev prejšnjega stanja - konkretizacija tožbenega zahtevka - dajatveni tožbeni zahtevek - gradbena dela - sanacija - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj,
(1) ali lahko sodišče ugodi dajatvenemu tožbenemu zahtevku in toženkama naloži, da morata izvesti gradbena dela na skupnem delu stavbe (zazidanje odprtine v dimovodu), čeprav so bila ob koncu glavne obravnave taka gradbena dela že izvedena, vendar sodišče v dokaznem postopku ni ugotovilo, ali so izvedena ustrezno oziroma strokovno pravilno, in kakšno obveznost je v takem položaju mogoče naložiti toženkama, da bo zagotovljena ustrezna konkretizacija zahtevka;
in (2) ali sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavani zadevi kršili pravico toženk do izjave z zavrnitvijo dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj raziskano z drugimi dokazi.
PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREVZEMI - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - USTAVNO PRAVO
VS00067773
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 3, 3-1, 5, 5-4, 15, 15-5. ZPre-1 člen 4, 4/2, 17, 17/1, 17/2, 17/3, 68, 68/1, 68/2. ZGD-1 člen 388, 388/2.
Cena za odkup vrednostnih papirjev v prevzemni ponudbi ne temelji na ekonomskem ali računovodskem vrednotenju ciljne družbe (oziroma njenega premoženja), ampak na mehanizmu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe v prej opredeljenem določenem časovnem okvirju.
Pravična cena v prevzemni ponudbi je tako odsev transakcij z delnicami ciljne družbe v zadnjem letu pred objavo prevzemne ponudbe, na končno ceno pa lahko vplivajo tudi pomožni varovalni mehanizmi (poročilo o primernosti cene v prospektu, možnost konkurenčne ponudbe ipd.).
ZPre-1 pri določitvi pravične cene v prevzemni ponudbi temelji na konceptu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe. Tako izoblikovana prevzemna cena velja kot domneva primernega nadomestila za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju po drugem odstavku 68. člena ZPre-1, saj je bila predmet dvakratnega preizkusa na podlagi transakcij z delnicami prevzemne družbe na podlagi daljšega časovnega obdobja (t. i. tržni test).
Kljub temu ni mogoče povsem izključiti, da je na tak način opredeljena odpravnina v določenih primerih izkrivljena in ne odraža "prave" cene, tj. cene, ki bi se izoblikovala na podlagi svobodne ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe. Do takšne situacije bi na primer lahko prišlo zaradi povezave prevzemnika z akceptanti, tržnih manipulacij z delnicami ciljne družbe in drugih poslovnih praks z delnicami v nasprotju s predpisi o zlorabi trga ali zaradi vpliva zunanjih izjemnih dejavnikov na ceno delnic. Vseh okoliščin, v katerih bi bilo mogoče dvomiti v primernost odpravnine v posameznem primeru, opredeljene na navedeni način, ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti.
ZPP člen 7, 212, 215, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. URS člen 23.
predlog za dopustitev revizije - posojilna pogodba - pravda za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - oderuška pogodba - trditveno in dokazno breme - odločanje po pravilu o dokaznem bremenu - dokazna stiska - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so stališča nižjih sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena glede trditev in izkaza in zmožnosti dokazovanja, ali je šlo za oderuško pogodbo in ali je bil denar v znesku, kot je naveden v pogodbi, izročen, še skladna s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, z uporabo pravila o dokaznem bremenu napačno uporabili procesna pravila iz 7., 212. in 215. člena ZPP?
ZDen člen 72, 72/2. URS člen 125, 156. ZUstS člen 23, 23/1.
denacionalizacija - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - zavezanec za plačilo odškodnine - pravna praznina - predlog za prekinitev postopka - pobuda stranke za oceno ustavnosti - metode razlage - analogija - zavrnitev predloga - zavrnitev pritožbe
Toženka sama zatrjuje, da je možnih več razlag drugega odstavka 72. člena ZDen glede vprašanja, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila za neuporabo podržavljene nepremičnine. Torej ne zatrjuje, da pravne praznine v konkretnem primeru sploh ni mogoče zapolniti z razlago. Soglaša tudi, da je razlaga sodišč ustaljena in enotna, torej ne gre za primer, ko sodišča ne bi mogla priti do enotne razlage zakona. Toženka tudi ne trdi, da bi bila možna le taka razlaga določbe, ki bi bila neskladna z Ustavo. Vse navedeno potrjuje pravilnost ocene sodišča druge stopnje, da ne gre za protiustavno pravno praznino.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00067757
KZ-1 člen 20, 20/2, 38, 74, 75, 75/5, 175, 175/1, 175/3, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 245/4,. URS člen 29, 29/3. ZKP člen 18, 351, 351/1, 364, 364/7, 395, 395/1, 501.
zloraba prostitucije - izkoriščanje prostitucije - pranje denarja - zakonski znaki - blanketna norma - hudodelska združba - dvojna kaznivost - predhodno kaznivo dejanje - realni stek - navidezni stek - sostorilstvo - pomoč - domnevna nedolžnost - in dubio pro reo - spoznavna stiska - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - hišna preiskava - obrazložitev odredbe - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - beseda strank - dokazni predlog - pravica do obrambe - premoženjska korist - prosti preudarek - izvršitvena ravnanja - dopolnilna norma
Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne.
Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala.
Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo.
Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Izkoriščanje prostitucije pomeni samovoljne posege v avtonomijo te osebe, pri čemer gre tako za posege v njeno ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje) kot za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb. Pri ekonomskem izkoriščanju je bistveno to, da imajo storilci od prostituiranja, ki predstavlja utečen in donosen posel, korist in prejemajo denar. O izkoriščanju je mogoče govoriti tudi takrat, ko osebo v prostituiranje silijo bivanjske razmere, v katere je ujeta, ne glede na to, da v prostitucijo ni prisiljena stricto sensu.
Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Če se storilcu pranja denarja očitajo izvršitvena ravnanja, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov, samostojno določenih v prvem odstavku 245. člena KZ-1 (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti), za razumevanje vsebine zakonskih znakov ni treba poseči po dopolnilni normi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer bi dopolnilna norma nadomeščala opis dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Kadar storilec s sprejemom denarja izpolni enega od alternativno opredeljenih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ni bistveno, od koga je gotovino sprejel, zato neskladje v identiteti dajalca gotovine med izrekom in razlogi sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Pravilo t. i. dvojne kaznivosti (drugi odstavek 245. člena KZ-1) sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predhodnem kaznivem dejanju v realnem steku odgovarja še za kaznivo dejanje pranja denarja. Če je tudi predikatno kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi, to ne pomeni, da člani združbe ne morejo v realnem steku izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj (tretji odstavek 175. člena, četrti odstavek 245. člena KZ-1). Kadar gre pri ravnanjih storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 za aktivnosti, ki po subjektivni in objektivni plati presegajo kriminalno količino, zaobjeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavljajo napad na drugo pravno zavarovano dobrino, je vzdržen zaključek, da so se člani hudodelske združbe organizirali (tudi) z namenom pranja denarja.
Sostorilec pri kaznivem dejanju je vsak, ki skupaj z drugim(i) stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi, pri čemer sam neposredno ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po utrjeni sodni praksi ni treba, da bi moral sostorilec uresničiti vse zakonske znake kaznivega dejanja, saj zadošča, da sodeluje oziroma odločilno prispeva k uresničitvi enega od njih. Kadar razlogi pravnomočne sodbe sporočajo, da je bil prispevek storilca odločilen za izvršitev kaznivega dejanja, presoje oziroma pravne opredelitve ravnanja v sostorilstvu ni moč izpodbiti s povzemanjem besedila drugega odstavka 38. člena KZ-1, kaj šteje za pomoč pri kaznivem dejanju.
Pravilo in dubio pro reo je prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, ko dejanskemu stanju ne more priti do dna. Uporabno je zlasti takrat, kadar je v razlogih sodbe prepoznati spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih oziroma razbremenilnih dejstev. Varstvo pravila in dubio pro reo je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče zagotoviti s presojo, ali sta nižji sodišči sledili pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati, in prepričanjem v krivdo, tj. skozi razloge, ki jih ponuja obsodilna sodba.
Beseda strank, ki sledi zaključku dokazovanja, je stadij glavne obravnave, v katerem procesni udeleženci izražajo stališča o relevantnih vprašanjih in podajajo predloge o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Pri zaključnih besedah obrambe ne gre za podajanje zagovora. V končni besedi sme stranka izraziti potrebo po izvedbi dodatnih dokazov (prvi odstavek 351. člena ZKP), vendar mora jasno, izrecno in nedvoumno utemeljiti, izvedbo katerih dokazov ter iz katerih razlogov predlaga. Če dokaznih predlogov ne substancira, s čimer ostane kvečjemu na ravni dokazne pobude, od sodišča ne more zahtevati decidirane opredelitve glede »zavrnitve dokaznih predlogov«.
Če se obramba (vsaj) ne pridruži dokaznemu predlogu druge stranke, zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ampak na pritožbeni ravni po vsebini kot izpodbijanje dejanskega stanja, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zgolj skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP).
Kolikor sodišče v obrazložitvi sodbe ne navede razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, krši določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vendar morajo za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, če ne gre za kršitev jamstev iz tretje alineje 29. člena Ustave, vložniki zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med to kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe.
Kadar so premoženjska vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna in stroški neločljivo povezani izključno z izvajanjem kriminalne dejavnosti, storilec na njihovo »odštevanje« ne more računati in je t. i. bruto metoda pri ovrednotenju (višine) protipravne premoženjske koristi upravičena.
V primerih kriminalne dejavnosti konspirativne narave v organizirani hudodelski združbi je praviloma težko ali celo nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član združbe, pri čemer pa je izkustveno in razumno dopustno sklepati, da so korist pridobili vsi člani, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Pri določitvi višine koristi se je sodišče tehtno oprlo na prosti preudarek, uzakonjen v petem odstavku 75. člena KZ-1 in 501. členu ZKP, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, zlasti organizacijsko strukturo hudodelske združbe in pomembnost vlog posameznih protagonistov.
URS člen 33. ZFPPIPP člen 22, 224, 224/2, 224/2-2, 299, 299/5, 299/6, 299/7. ZPP člen 367a, 367a/1, 385, 385/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - stečajna masa - prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice - prenehanje izločitvene pravice - unovčena stečajna masa - posebna razdelitvena masa - prednost pri poplačilu terjatve - ločitvena pravica - izločitvena pravica - pravica do zasebne lastnine - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - priznana ločitvena pravica v stečajnem postopku - močnejše pravno varstvo ločitvenih upnikov - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Upoštevaje določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP, postane denarni znesek, dosežen s prodajo premoženja, ki ga je zaobjemala izločitvena pravica, del unovčene stečajne mase: (1) ali po izteku roka iz sedmega odstavka 299. člena ZFPPIPP, če v tem roku izločitveni upnik pravice iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ni prijavil v stečajnem postopku; (2) ali po izteku roka za vložitev tožbe na ugotovitev prerekane prijave z navedeno vsebino; (3) ali kadar je po pravočasni vložitvi navedene tožbe s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da te pravice domnevni izločitveni upnik ni imel, ker ni imel izločitvene pravice.
V zaostrenih pogojih insolvence, ki običajno intenzivno in negativno prizadeva mnoge subjekte, se ne zdi pretirano pričakovanje, da izločitveni upnik zanj škodljivim ločitvenim pravicam oporeka pred prenehanjem njegove domnevne izločitvene pravice. Če ugovorov v navedeni smeri dotlej ni podal in tako ni uspel omajati obstoja zanj škodljivih pravic ločitvenih upnikov, njegov posebni položaj v pogledu zahtevka iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ne pretehta nad posebnim položajem, ki ga v stečajnem postopku uživajo upniki s priznanimi (ali ugotovljenimi) ločitvenimi pravicami.
Kadar je bila pravica do plačila denarnega zneska iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP pravočasno prijavljena (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP) in ni bila prerekana (ali je bila prerekana in je bila ugotovljena v pravočasno sproženem pravdnem postopku), vendar so bili ločitveni upniki iz tega zneska (prednostno) poplačani, ima nekdanji izločitveni upnik do stečajnega dolžnika (le še) navadno nezavarovano terjatev, ki se poplača iz splošne razdelitvene mase.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - obseg pritožbenega preizkusa - kasatorično pooblastilo - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - zavrnitev pritožbe
Ko odloča o pritožbi stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, je po 357.a členu Zakona o pravdnem postopku Vrhovno sodišče omejeno na preizkus, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo kasatorično pooblastilo. To pomeni, da ne sme preizkušati pravilnosti zaključka sodišča druge stopnje, da je (bila) pritožba stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljena. Zaradi te omejitve mora kot neizpodbitno vzeti, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo napako, storjeno na prvi stopnji sojenja in sme in mora presoditi le, ali so glede na ugotovljeno napako obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče napako odpraviti samo
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00066647
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - alternativnost pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - zavrnitev revizije
Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
URS člen 53, 54, 56, 158. DZ člen 7, 141, 141/1, 141/2,. ZIZ člen 226, 238b, 238f.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - telefonski stiki z otrokom - izvršilni naslov za prisilno izvršitev stikov - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vezanost sodišča na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - presoja materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova - največja korist otroka - zavračanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - obligacija prizadevanja - zavrnitev revizije
V obravnavanem primeru gre za posredno izvršbo delne sodne poravnave o osebnih stikih, s katero se dolžnico z denarnimi kaznimi sili k opravi dejanja – pripravi otrok na telefonski stik z očetom. Taka je vsebina izvršilnega naslova in samo to je za izvršilno sodišče bistveno. Ključnega pomena je tu, da zahtevano dejanje dolžnice (njeno prizadevanje za odziv otrok na telefonski klic njunega očeta) ne pomeni obligacije rezultata, ampak obligacijo prizadevanja. Dolžnica si mora prizadevati za otrokov (telefonski) stik z očetom (upnikom). Zato je v tem primeru lahko sporno le, ali je dolžnica izpolnila svojo obveznost prizadevanja. Vprašanje, ali bo z izvršilnim naslovom naloženo prizadevanje obrodilo sadove in bosta otroka z njunim očetom vzpostavila telefonske stike, pa je odvisno od otrok (ki sta bila takrat stara dvanajst in trinajst let).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066721
URS člen 26. ZSZ člen 59, 59/1. ZGO-1 člen 218. ZUreP-1 člen 179, 180. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost države - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - namenska raba zemljišč - obramba - obstoj protipravnosti - veljavnost pravnega predpisa - razveljavitev določbe zakona - ustaljena sodna praksa - trditveno in dokazno breme - protipravnost v ožjem smislu - protipravnost v širšem smislu - jasna določila - odstop od sodne prakse - odločba davčnega organa - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožena stranka na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije odgovarja tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala v posledici v letih 2016, 2017 in 2018 neodmerjenih nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe obrambe.
GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066659
URS člen 22, 26. ZUreP člen 12. ZVNDN člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4. ZGO-1 člen 14, 14/1, 54.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - zavrnitev revizije
Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00065985
URS člen 33, 67. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. SZ-1 člen 25, 25a, 26. SPZ člen 119. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 2-7.
predlog za dopustitev revizije - plačilo v rezervni sklad - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - bistvena sprememba - soglasje etažnega lastnika - načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe - ustavne pravice - pravica do zasebne lastnine - zavrnitev predloga
URS člen 40, 74. ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1, 31/1-6, 39, 39/3.
objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - aktivna legitimacija - tretja oseba - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka - pogoji za objavo popravka - ustreznost popravka - vsebina in dolžina popravka - sorazmernost dolžine popravka - fotografije - direktna revizija - zavrnitev revizije
V dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa. Objava kot celota je usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi. Velika spremljajoča fotografija, čeprav ne prikazuje tožnika, dopolnjuje, ponazarja, simbolizira in krepi sporočilno moč članka. Ko je tako, tehtanje med težo očitkov tožniku, podkrepljeno z osrednjostjo te tematike in dejstvom, da tožnik nastopa kot glavni protagonist v celotni zgodbi, pokaže, da dolžina popravka kljub temu, da nominalno presega število besed v novinarkinem besedilu, ni nesorazmerna. To še toliko bolj, ko temu dodamo preostale grafične učinke, ki poudarjajo, krepijo in ponazarjajo novinarkine očitke tožnikovi kandidaturi in bodejo v oči.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom
Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.
S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.
Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.
Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.
Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.
Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.
Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.
Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.
Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.
Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.
Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.
Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.
Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.
Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.