Zoisova štipendija - višina - dodatki k Zoisovi štipendiji - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.
ZUPJS člen 15, 15/2, 51. ZDoh-2 člen 111, 111/1. ZdavP člen 268. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 15.
Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo DURS, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od DURS po uradni dolžnosti že na podlagi 51. čl. ZUPJS. Ker tega ni storila, temveč je zgolj pavšalno navajala, da podatki iz odločbe davčnega organa iz preteklega leta niso bili na voljo v njenem Informacijskem sistemu (ni pa predložila nobenega dokaza, da podatki o dejanskem premoženjskem stanju tožničinega partnerja za sporno leto niso bili na voljo niti v informacijskem sistemu DURS), ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka (pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca), upoštevala podatke iz odločbe DURS iz predpreteklega leta. Zakonsko določilo, po katerem se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine (2. odst. 15. čl. ZUPJS) je po teleološki razlagi potrebno razumeti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi Davčna uprava RS, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci DURS.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 112, 112/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - nepristojno sodišče - sodno varstvo
Tožnica je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ker je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije z odločbo zavrnil njeno vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Upravno sodišče RS se je s sklepom izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot pristojnemu sodišču. Na pristojno sodišče je obravnavana zadeva prispela po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe (72. člena ZDSS-1), zato je potrebno tožničino tožbo kot prepozno zavreči.
Po 1. odstavku 112. člena ZPP se vloga, ki je vezana na rok šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. ZPP v 8. odstavku 112. člena določa pravno fikcijo pravočasno vložene vloge le v primeru, ko je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka. Vendar še to le pod pogojem, da je mogoča vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oz. iz 3. odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Ker je bila vložena tožba na nepristojno sodišče po odvetniški družbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tega ni mogoče pripisati nevednosti tožnice. Prav tako sodišče ne more glede na jasen pravni pouk v dokončnem upravnem aktu slediti pritožbi, da je bila tožba vložena pri nepristojnem sodišču zaradi očitne pomote, v katero jo je spravilo sodišče, pri katerem je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa.
SODNE TAKSE – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ – SOCIALNO VARSTVO
VSL0065106
ZST- 1 člen 11, 11/2. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8.
oprostitev plačila sodnih taks – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – upoštevanje družinskih članov – odlog plačila sodne takse – pogoji za oprostitev in odlog plačila sodne takse
Upoštevajoč, da sta M. in N. s sklepom o dedovanju pridobila v last premoženje in da živita v skupnem gospodinjstvu z mamo, ki dohodke ima, predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče ugoditi, je pa plačilo odloženo za čas treh mesecev.
Tožnica je skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo vrtca terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar to ni tožena stranka (RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka, je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.
Tožena stranka je pravočasno razpolagala s podatkom, da je bila tožničina hči v spornem obdobju dijakinja srednje šole, pa kljub temu tega podatka v izpodbijani odločbi ni upoštevala in je tožnici naložila, da je dolžna vrniti neupravičeno prejeta denarna sredstva za sporno leto (ker njena hči nima več statusa dijaka). Zato tožnica v tem sporu utemeljeno zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugotovitev, da je upravičena do otroškega dodatka za svoja dva otroka.
Pravdni stranki sta sklenili poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki vrnila denarna sredstva, ki jih je prejela kot štipendijo v spornem študijskem letu, če šolanje ne bo uspešno zaključila in predložila dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemala štipendijo. Tožena stranka obveznosti, ki jih je prevzela po sklenjeni poravnavi ni izpolnila, kar pomeni, da je po določbi 190. člena OZ dolgovani znesek dolžna vrniti tožeči stranki.
Upoštevaje tožničino premoženje in prihranke otrok je bil presežen cenzus za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, ki ga je v spornem obdobju določal 23. člen ZSV. Zato tožbeni zahtevek, da se za tožnico in mladoletna otroka prizna pravica do denarne socialne pomoči, ni utemeljen.
STEČAJNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL0063790
ZFPPIPP člen 389. ZIZ člen 101, 101-3. ZSV člen 1.
osebni stečaj – solidarnostna pomoč – dolgotrajna odsotnost z dela – bolezen – socialni prejemek – denarna socialna pomoč
Ker je pravica do solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka socialnovarstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, pomeni, da je treba solidarnostno pomoč izvzeti iz izvršbe oziroma stečajne mase v smislu 3. točke 101. člena ZIZ oziroma 2. točke drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP.
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (s katero je ministrstvo po uradni dolžnosti izreklo za nično odločbo CSD, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v določeni višini), ki v pravnem pouku določa, da je možen zoper to odločbo socialni spor, ki se lahko sproži v 30 dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem delovnem in socialnem sodišču. Zato ni mogoče zaključiti, da tožba ni dopustna, ker tožnica ni ravnala v skladu z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (po katerem, sme stranka v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena in da zanjo ni procesne predpostavke.
Ker so bili podatki o tožničinih dohodkih na voljo in bi jih tožena stranka lahko od DURS-a pridobila po uradni dolžnosti že na podlagi 51. člena ZUPJS, ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka pri odločanju o pravici do otroškega dodatka upoštevala podatke iz odločbe DURS iz predpreteklega leta.
ZPIZ-1 člen 12, 249, 390, 390/1, 397, 397, 397/1, 446. ZPIZ/92 člen 124. ZUP člen 7, 7/2, 7/4, 138, 138/1.
nadomestilo za čas čakanja - pravna podlaga - sprememba predpisa
ZPIZ/92 se je skladno z določbo 446. člena ZPIZ-1 uporabljal do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločiti na podlagi določb ZPIZ-1. Navedeni predpis pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, ne pozna več.
Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, zato določba 124. člena ZPIZ/92 ne more biti materialnopravna podlaga za odločitev o utemeljenosti zahtevka za priznanje pravice, kot jo je uveljavljala tožnica pri toženi stranki.
ZSDP člen 81, 81/2, 91, 91/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 6.
dodatek za nego otroka - pravilnik - seznam hudih bolezni - dolgotrajno hudo bolni otroci
V Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ni določen numerus clausus bolezenskih stanj, za katere se šteje, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo, temveč je pri ugotovitvi o tem, ali določen otrok potrebuje posebno nego in varstvo in so zaradi takšne nege in varstva povečani življenjski stroški družine, potrebno upoštevati vsak konkreten primer posebej in torej tudi takega, ki ni posebej naveden v seznamu hudih bolezni.
Tožnica je dopolnila svojo vlogo z zahtevanim obrazcem v roku 15 dni od izdaje prvostopne odločbe. Že pred tem je v vlogi „izjava vlagatelja za štipendijo“ dala dovoljenje, da uradna oseba, ki vodi postopek, pridobi podatke, ki se štejejo za davčno tajnost, za uveljavitev dodatka na dohodek v družini štipendista. ZUP v 3. odstavku 66. člena določa, da v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc. Tožnica je v 15 dneh po izdani odločbi, ker ji sporni dodatek k Zoisovi štipendiji ni bil priznan, predložila še (neobvezen) obrazec „podatki o vseh družinskih članih in njihovih dohodkih“. Zato bi toženec moral postopati skladno s 1. odstavkom 243. člena ZUP in dopolniti postopek, saj bi to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na višino tožničine Zoisove štipendije, utemeljen. Tožena stranka bo morala izdati odločbo o novi višini Zoisove štipendije za tožnico, ki bo vsebovala tudi dodatek glede na dohodek v družini tožnice.
Tožnik, kljub pozivu sodišča na popravo tožbe, v danem roku ni predložil popravljene in dopolnjene tožbe. Zato je potrebno tožbo zavreči (108/5. čl. ZPP).
varstveni dodatek - začasna odredba - denarna socialna pomoč - socialni spor - način izplačila
Izdaja začasnih odredb v socialnih sporih je urejena v 70. členu ZDSS-1. Določeno je, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.
Tožnici sta vložili tožbo, s katero uveljavljata, da se jima varstveni dodatek oziroma denarna socialna pomoč, kot jima je bila že priznana z odločbama izplača namesto na njun TRR, neposredno po poštni nakaznici Pošte Slovenije. Istočasno z vložitvijo tožbe sta podali tudi predlog za izdajo začasne odredbe z enako vsebino. Tožnici ne izpodbijata odločb Centra za socialno delo. Tudi sami ugotavljata, da sta obe odločbi postali pravnomočni. Ker gre za pravnomočni upravni akt, ki ni izpodbijan pred sodiščem, v tem primeru torej z izdajo začasne odredbe ni mogoče odložiti izvršitev upravnega akta. Prav tako ne gre za stanje po 2. alinei prvega odstavka 70. člena ZDSS-1, saj je bila denarna dajatev tožnicama priznana s pravnomočnima odločbama. V primeru, da ne pride do izplačila, imata stranki možnost, da z izvršbo zahtevata izplačilo priznanih zneskov po že citiranih odločbah CSD. Zato ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena ne daje pravne podlage, da bi se z začasno odredbo toženi stranki naložilo, na kakšen način bo tožnicama izplačala priznana denarna sredstva (varstveni dodatek in denarna socialna pomoč), torej ali na TRR ali preko poštne nakaznice. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožnic ni utemeljen.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42, 42/2, 42/3, 42.b, 42.b/1.
znižanje plačila vrtca - otroški dodatek
ZUPJS v 31. členu izjemnih primerov, v katerih je možno določiti znižanje plačila vrtca, ne našteva taksativno, zaradi česar je med takšne izjemne primere po tem členu šteje tudi bistvena sprememba višine dohodka družine, ki vpliva na višino pravice iz javnih sredstev.
Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - enkratna izredna denarna socialna pomoč - višina
Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči.
izredna občinska denarna socialna pomoč - pravilnik
Skladno z 9. členom Pravilnika o dodeljevanju občinskih pomoči, simboličnih nagrad in pokroviteljskih sredstev v določeni občini je izredna socialna pomoč namenjena posamezniku, ki je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemnik socialne pomoči ali starševskega dodatka na Centru za socialno delo oziroma posamezniku, ki mu njegovi prihodki v dani situaciji ne zadostujejo za kritje primeroma naštetih osnovnih življenjskih potreb. Gre torej za posebno obliko denarne socialne pomoči, namenjene pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika trenutno ogroženo. Tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči na podlagi občinskega Pravilnika ni utemeljen.