Neutemeljen je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na razporeditev tožnice na konkretno delovno mesto. Sodišče niti s sodbo niti z začasno odredbo ne more razporediti delavca na konkretno določeno delovno mesto pri delodajalcu, ker je takšno razporejenje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. V primeru spora glede razporeditve delavca na drugo delovno mesto sodišče presoja, ali je bil postopek razporeditve izveden v skladu z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, oz. ali je bil delavec razporejen na ustrezno delovno mesto. Če je bil postopek razporeditve nezakonit, lahko sodišče sporno odločitev delodajalca razveljavi in naloži delodajalcu, da takega delavca razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja RS člen 10. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o plačah delavcev v javnovzgojnih izobraževalnih zavodih člen 5a.
kolektivni delovni spor - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - dejavnost vzgoje in izobraževanja - strokovni delavci - razlika v plači
Po določbi 2. odst. 41. člena ZDSS sodišče res ni vezano na določen zahtevek predlagatelja, vendar to ne pomeni, da lahko v kolektivnem sporu odloča o povsem drugem pravnem vprašanju, kot ga je izpostavil predlagatelj. Po 1. odst. 41. člena ZDSS mora namreč predlog vsebovati opis spornega razmerja z navedbo udeležencev in dejstva, ki so pomembna za odločitev.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja RS je bila po uveljavitvi Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96) spremenjena in dopolnjena (Ur. l. RS, št. 34/96) tudi v tarifnem delu in je v 10. člen povzela določbe 5. a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o plačah delavcev v javnovzgojnih izobraževalih zavodih (Ur. l. RS, št. 42/93), zato tarifna priloga KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja pri strokovnih delavcih v osnovnih šolah, ki imajo višjo izobrazbo in zasedajo delovno mesto z visoko izobrazbo (in se jim plača določa glede na dejansko izobrazbo, ki jo imajo, tj. višjo izobrazbo) ni bila kršena.
Potrdila o neizplačanih plačah so izračuni, ki so bili izdelani za potrebe lastninjenja. S tem tožena stranka ni priznala, da je dolžna izplačati razlike v plači do višine 100% plače v gotovini. Priznanje tožene stranke se nanaša le na pravico do lastninjenja, ne pa na pravico do izplačila plače v gotovini. S tem ni kršen enakopravni položaj, saj je tudi tožnik imel možnost uveljaviti lastninske certifikate pri lastninjenju oz. jih spremeniti v delnice.
delo preko polnega delovnega časa - disciplinski postopek
Na zakonitost odrejenega dela preko polnega delovnega časa ne more vplivati dejstvo, da tožniku glede tega ni bil, poleg pisnega obvestila in ustne odreditve, izdan še poseben pisni sklep, saj tega kot obveznega 49. člen Zakon o delovnih razmerjih ne določa. Tudi v primeru, če bi bil tak sklep izdan, pa pritožba zoper njega ne zadrži njegove izvršitve. Zato je tožnik z odklonitvijo nadurnega dela storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da zahtevki tožnikov niso utemeljeni, ker niso dostavili plačilnih list za posamezne mesece. Čeprav je tožena stranka zatrjevala, da zahtevanih plačilnih list za sporno obdobje nima več, pa je glede na 13. člen še veljavnega Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ št. 17/90) dolžan trajno hraniti evidence o plačah delavcev. Delavec ima na podlagi 4. člena tega zakona pravico, da te evidence uporabi zaradi uveljavljanja svojih pravic. Zaradi tega mora delodajalec na zahtevo te podatke posredovati. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevati, da tožena stranka predloži podatke o izplačanih plačah tožnikom v spornem obdobju.
V primeru obeh tožnic so bili podani vsi pogoji za odstranitev iz družbe. Zoper tožnici je bil uveden disciplinski postopek zaradi suma, da sta pri svojem delu kršili organizacijske predpise o blagajniškem poslovanju in si pridobili protipravno premoženjsko korist. Za takšne kršitve je po navedenem pravilniku tožene stranke predviden izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja ob pogojih iz določbe 89. čl. ZDR. Tožena stranka je ugotovila, da bi nadaljnja prisotnost delavk na delovnem mestu ogrožala materialna sredstva ter nemoteno in varno delovno poslovanje, zato je suspenz zakonit.
Nezakonito je spremeniti delovno razmerje za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, čeprav gre za tujca z delovnim dovoljenjem. V takem primeru se v skladu z 18. čl. ZDR šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ker je tožnik že pred iztekom delovnega dovoljenja v letu 2000 pridobil državljanstvo RS, z iztekom delovnega dovoljenja niso bili izpolnjeni zakoniti razlogi za prenehanje delovnega razmerja.
Sklep z dne 31.8.2001, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo tožniku dopolnitev vloge v roku 8 dni, je bil tožniku pravilno vročen. Zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba, zato na podlagi 142. člena ZPP/99 (enako določbo pa je imel tudi prejšnji ZPP/77) takega sklepa ni potrebno vročati osebno stranki. Iz povratnice, priložene v spisu izhaja, da je bil sklep vročen dne 5.9.2001 in sicer tožnikovemu sinu, kar je v skladu z določbo 140. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če se naslovnik ne najde v stanovanju, pisanje izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti.
Tožena stranka je dela vodje finančne službe, ki jih je opravljala tožnica, razporedila med druge delavce. Sodišče je zmotno zaključilo, da za opredelitev tožnice kot začasno presežne delavke niso obstajali zakoniti razlogi v smislu 30. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker so bila tožničina dela razporejena med druge delavce v smislu večje učinkovitosti dela tožene stranke, je tožena stranka tožnico zakonito za določen čas opredelila kot začasno presežno delavko, dokler se zanjo ne bi našla trajna rešitev. Ker je bila tožnica edina izvajalka del na delovnem mestu vodje finančne službe, se v postopku niti ni pojavilo vprašanje uporabe kriterijev iz 3. odst. 31. člena ZDR pri določanju začasno presežnih delavcev. Ti kriteriji bi prišli v poštev le v primeru, če bi bilo izmed več delavcev, ki opravljajo primerljiva dela in naloge, potrebno izbrati tiste, katerih delo je začasno nepotrebno.
Do trenutka konverzije prisojenih zneskov v tolarsko protivrednost, to je do plačila, je potrebno tožnikove terjatve obrestovati kot terjatve v tuji valuti. Obrestne mere za obveznosti, ki so izražene v tuji valuti, sicer ne določa noben predpis, zato je to pravno praznino zapolnila sodna praksa z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero.
Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v utemeljitev uveljavljanega tožbenega zahtevka, so sodišču prve stopnje narekovala uporabo pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta stranki sklenili družbeno pogodbo. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da v času dogovora med tožnikom in prvim tožencem drugotožena stranka še ni obstajala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper to toženko pravilna. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, namreč ne omogočajo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen na katerikoli od drugih možnih materialnopravnih podlag. Uporabo materialnega prava narekujejo dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje, takoimenovana dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tej osnovi sodišče presoja ali je zahtevek utemeljen po katerikoli od možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, na podlagi katerega bi bilo mogoče uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je namreč od obeh tožencev zahteval povračilo tolarske protivrednosti 60.000 DEM, kolikor naj bi bil vreden njegov vložek v delu in denarnih sredstvih v skupen projekt - mesni butik. Dejstva, da je tožnik v mesnico vlagal tako dela in sredstva, med strankama niso sporna, ampak le, ali obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi imel tožnik pravico zoper katerega od tožencev ali od obeh uveljaviti zahtevek na povračilo vloženega. Tudi pravila o skupnih vlaganjih niti pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, seveda ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe.
Odstop terjatve (o kateri je tekla pravda), ni relevanten razlog, zaradi katerega bi se tožeča stranka lahko razbremenila povračila pravdnih stroškov tožene stranke v smislu 1. odst. 158. čl. ZPP.
ZTVCP člen 10, 10/1, 10/1-58, 10, 10/1, 10/1-58. ZJC člen 13, 14, 14/1, 14/1-3, 13, 14, 14/1, 14/1-3.
zavarovanje - prometna nesreča - splošni pogoji
Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb Ao-plus-97 v 1. členu določajo, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec.
V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti, ali je prišlo do škodnega dogodka na cesti, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali je podan zavarovalni primer. Materialnopravno izhodišče za rešitev problema vsekakor predstavlja matični predpis s tega področja, to je Zakon o javnih cestah (Ur. l. RS št. 29/97 - 50/2000, v nadaljevanju ZJC). Cesto pa ne sestavlja le cestno telo, ampak so njeni sestavni deli tudi drugi objekti in površine (primerjaj 13. člen in 3. točko, 14. člena ZJC). Opozoriti še velja, da splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb lahko predstavljajo le nadgradnjo (in s tem večji obseg pravic kot po obveznem zavarovanju) splošnih pogojev iz naslova obveznega zavarovanja motornega vozila, ki pa se v spisu zaenkrat ne nahajajo.
ZPPSL člen 10, 111, 111/4, 136, 137, 158, 10, 111, 111/4, 136, 137, 158. ZPP člen 163, 163/1, 163, 163/1.
stroški stečajnega postopka - pravdni stroški
Terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki nastane z odločbo sodišča, izdano po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, je treba obravnavati enako kot stroške stečajnega postopka. Takšne terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku.
Tožnica (so)posesti ni mogla izgubiti že zgolj zato, ker jo je toženec pozval, naj s podstrešja odstrani svoje stvari. Z navedenim dejstvom je toženec očitno poskušal odpreti vprašanje protipravnosti svojega (motilnega) dejanja, češ da je imel do njega pravico, ker da ga izvaja iz svoje izključne lastninske pravce na podstrešju. Navedeno dejstvo bi bilo relevantno (v okviru presoje protipravnosti motenja) le, če bi bilo med strankama nesporno petitorno vprašanje izključne toženčeve pravice do podstrešja in če bi bilo nesporno, da tožnica izvaja svoje pooblastilo za posest iz toženčevega dovoljenja. V takšnem primeru (provizorna) posestna zaščita, ki izhaja iz domneve, da ima posestnik tudi pravico do oziroma na stvari, ne bi bila potrebna.
Za nastanek pogodbenega razmerja je namreč med drugim potrebno soglasje volj pogodbenih strank (26. čl. ZOR). Tožeča stranka bi tako morala zatrjevati in dokazati ne le da je bila imenovana za člana nadzornega sveta, temveč tudi, da je funkcijo člana nadzornega sveta sprejela.
ZD člen 221, 221/1, 221, 221/1. ZDen člen 80, 81, 82, 83, 80, 81, 82, 83. ZPVAS člen 8, 8/2, 8, 8/2.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - agrarne skupnosti - dedovanje
Čeprav gre tudi v primeru vračanja premoženja agrarnih skupnosti za vračanje podržavljenega premoženja, ki ga sicer ureja ZDen kot splošni denacionalizacijski predpis, pa je potrebno glede dedovanja premoženja, vrnjenega na podlagi ZPVAS, na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 8. člena tega zakona uporabiti določbo splošnega predpisa, ki ureja dedovanje, to je ZD, ki velja za pozneje najdeno premoženje (drugi odstavek 221. člena ZD), in ne na podlagi določb 80. in 83. člena ZDen, s katerimi je sicer posebej urejeno dedovanje dediče na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ne da bi v zadevi opravilo nov zapuščinski postopek.
Za montiranje etažne centralne napeljave je potrebno soglasje lastnika, če se morajo pri tem opraviti večje spremembe v stanovanju, če pa se etažna centralna napeljava lahko montira že z manjšimi posegi, za takšno spremembo najemnik ne potrebuje soglasja lastnika.
pravnomočen sklep o dedovanju - nujni delež - pritožba
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni dedič se upošteva samo na lastno zahtevo in ne po uradni dolžnosti (40. čl. ZD), svoj zahtevek pa lahko uveljavi do konca zapuščinskega postopka. Če v zapuščinskem postopku sodeluje, ga pravnomočen sklep o dedovanju veže (220. čl. ZD). Hči zapustnika je postavila zahtevo po nujnem deležu v pritožbi, torej še vedno tekom zapuščinskega postopka. Nujni dedič namreč lahko pravico do nujnega deleža uveljavlja v pravdi le, če ni sodeloval v zapuščinskem postopku, če ni bilo zapuščinske obravnave, če mu je bila priznana pravica, da lahko svoj zahtevek uveljavlja v pravdi ali če obstajajo razlogi za obnovo postopka. Ker za take izjeme ne gre, pravico pa vendarle uveljavlja tekom zapuščinskega postopka, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti zapuščinskemu sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).
Če je temelj za vknjižbo vsebovan v javni listini (upravni odločbi), pa se ta ne nanaša na stranke, ki so tudi zemljiškoknjižni lastniki, so podane ovire za vpis.