odvzem otroka staršem - odvzem starševske skrbi - stroški postopka - izvedba dokaza z izvedencem - izvedenina - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - skupni stroški postopka - delitev stroškov po enakih delih
Splošno načelo povrnitve stroškov po uspehu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, v tem postopku ni uporabljivo. Ker je bil postopek izveden v skupnem interesu za varstvo koristi otrok, tako predlagatelja kot tudi nasprotnih udeležencev, udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka. Izvedba dokaza z izvedencem je bila v konkretnem primeru potrebna zaradi varstva koristi mladoletnih otrok nasprotnih udeležencev. Tudi če predlagatelj tega dokaza ne bi predlagal, bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti. Zato je glede na skupni interes udeležencev prav, da udeleženci postopka krijejo strošek izvedenine, ki spada med skupne stroške udeležencev postopka, po enakih deležih. Predlagatelj tako krije svoje stroške postopka ter polovico skupnih stroškov postopka, drugo polovico skupnih stroškov po krijeta nasprotna udeleženca. Ker sta bila nasprotna udeleženca oproščena plačila stroškov sodnega postopka, bo ta del izvedenine plačan iz proračuna.
Tudi v primeru, ko je stranki naloženo plačilo sodne takse naknadno, zaradi delnega uspeha v postopku in kasneje pridobljenega (dodatnega) premoženja, ni razloga v določbah ZST-1, ki bi stranki preprečeval obročno plačilo sodne takse. Četrti odstavek 15. člena ZST-1 zgolj določa, da stranka v primeru delnega uspeha, ta del takse mora plačati. Tudi obročno plačilo sodne takse pa pomeni plačilo takse.
kolizijski skrbnik otroka - postavitev kolizijskega skrbnika - konfliktnost med starši - navzkrižje interesov - zavarovanje koristi otrok
Pritožnik zmotno meni, da gre v konkretnem primeru le za kolizijo interesov med starši. Avdiovizualno snemanje otroka za dokazovanje, huda konfliktnost med staršema, seznanjanje otroka s postopkom namreč ni več usmerjeno v varovanje največje koristi mladoletnega otroka, temveč vzbuja dvom, da sta starša v postopku zmožna poskrbeti, da se izrazijo tudi interesi ter koristi otroka in ne le njuni lastni interesi.
Pravna podlaga za odločitev o postavitvi kolizijskega skrbnika je v prvem odstavku 269. člena DZ, po katerem se kolizijski skrbnik imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Kolizijski skrbnik se torej postavi takrat, ko se pri sodišču vzbudi dvom, ali starši zmorejo v postopku varovati ne le svoje, temveč predvsem interese in koristi otroka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 336, 336/1, 346, 352, 352/3, 366.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - skrbnost banke - pravo EU - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje kondikcijskega zahtevka - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.
Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, s katero je potrdilo odločitev o reparacijskemu zahtevku do prenehanja delovnega razmerja (in regresih za letni dopust za leta od 2015 do 2018), izhajalo iz plače povprečnega delavca (glede tega sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna). Razlogovalo je, čemur pritožbeno sodišče sledi, da se sicer načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.
Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1.
Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2002) člen 41, 41/3, 45, 45/1, 45/1-2, 51.
pritožba zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu - nagrada za študij spisa - nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - povečanje nagrade
V Pravilniku ni podlage za dvakratno priznanje nagrade za študij iste dokumentacije, ki mu je bila že priznana ob izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. Navedeno pa ne more veljati za del spisa, ki je na novo nastal v obdobju od izdelave osnovnega izvedenskega mnenja. Ker izvedenec naložene dopolnitve izvedenskega mnenja ni mogel izdelati brez študija teh novih, dodatnih listin v spisu, s katerimi prej še ni razpolagal, mu nedvomno pripada nagrada za študij spisa v obsegu novega gradiva (novih strani spisa).
ZPP člen 154, 154/2, 155, 165, 365, 365/1, 365/1-3.
sklep o pravdnih stroških - povrnitev revizijskih stroškov - sprememba odločitve o pravdnih stroških - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna odločitev zmotna, saj je o nastalih stroških pred sodiščem prve in druge stopnje v predmetni zadevi že odločeno s sklepom z dne 26. 5. 2022 in je tako potrebno odločiti zgolj še o stroških revizijskega postopka in nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje.
Sodišče druge stopnje ob uporabi drugega ostavka 154. člena ZPP zaključuje, da je upoštevaje prej navedene okoliščine primerno, da v predmetnem postopku pravdni stranki krijeta sami svoje stroške zastopanja s pooblaščencem.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - psihično nasilje - nižji standard materialne resnice
V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka in zato, ker je ukrep začasen. Sodišče mora izvesti tiste dokaze, na podlagi katerih bo, ob upoštevanju nižjega standarda materialne resnice, možno dokazno oceniti utemeljenost predloga po ZPND.
OZ člen 963. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-8, 339/1-14.
povrnitev zavarovalnine - razlogi sodbe sodišča prve stopnje - dokazni predlog z novim izvedencem - izvedensko mnenje - regresni zahtevek zavarovalnice
Kot določa 963. člen OZ je tožnica - zavarovalnica - z izplačilom zavarovalnine svojemu zavarovancu, vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tožencu, ki je odgovoren za škodo.
Pri presoji, ali je zavarovalno kritje izključeno ali ne, tako ni odločilen čas učinkovanja, kot zmotno meni druga toženka v pritožbi, ampak vzrok zamakanja. V konkretnem primeru vzrok zamakanja oziroma škode ni bila povečana vlaga ali pa morebiti padavine, ampak izlitje vode iz neustrezno položene in neustrezno vzdrževane vodovodne cevi. Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izvedenec gradbene stroke pojasnil, da vzrok vlaženja niso zaledne vode, saj sta na razdalji cca 5 m od hiše dva točkovna požiralnika, ki naj bi pobirala površinsko zaledno vodo (obstajalo je tudi prečrpališče), prav tako pa bi se vlaga v objektu, ki stoji že od leta 1979, kot posledica zalednih vod, pojavila mnogo prej. Ugotovljena dejstva se ne podrejajo 5. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, in sicer da je škoda posledica "počasnega škodljivega učinkovanja".
Bistvo v predmetni zadevi je, da sodišče prve stopnje s popravnim sklepom ni spreminjalo svoje odločitve, saj je iz samega namena izreka in obrazložitve izhajalo, da je prvi toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da nadomesti staro ključavnico ali pa izroči tožnici ključe nove ključavnice ter ji tako omogoči nemoten vstop, uporabo in posest predmetnega kamnoloma.
predlog za obnovo postopka - zavrnitev predloga za obnovo postopka - procesne predpostavke za obnovo postopka
Predlog za obnovo postopka je utemeljen, če so abstraktno predpisane predpostavke iz 394. člena ZPP uresničene v konkretnem primeru. Predlog ni utemeljen takrat, kadar izkazane predpostavke ne morejo pripeljati do odločbe, ugodnejše za predlagatelja obnove. Možnost doseči ugodnejšo odločbo je sicer izrecno predpisana le pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena, v vseh drugih točkah člena, ki opredeljuje obnovitvene razloge, pa se domneva.
Upoštevaje sodno prakso trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih, ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme. Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.
V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor B. d. o. o. izdal enaindevetdeset računov, s katerimi je trem hrvaškim družbam zaračunal dobavo sojinih in sončničnih tropin, ki jih njegova družba hrvaškim družbam C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. nikoli ni dobavila in prodala, tako izdane račune, ki jih mora družba voditi na podlagi 81. člena ZDDV-1 in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in so podlaga za davčni nadzor, je izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost.
Takšen opis tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vsebuje dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ti so navedeni v blanketni ter dopolnilni normi. Stališče pritožnikov, da opis ni popoln, ker ne vsebuje konkretne dopolnilne norme, je v obravnavanem primeru zmotno, ker konkretni del opisa vsebuje i) izvršitvena ravnanja obdolženca, da je v predmet kaznivih dejanj listine - kot direktor družbe izdal račune, s katerimi je prikazoval, da je bilo v njih navedeno blago (sojine in sončnične tropine) prodano kupcem - trem hrvaškim družbam, čeprav jim ga njegova družba nikoli ni dobavila in prodala, ii) tako izdane račune izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost, iii) v opisu je navedeno, da gre za listine z lažno vsebino, iv) da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za obračun davka na dodano vrednost, opisana je torej tudi funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Ni dvoma, da so računi kot poslovne listine pomembni tako za pravni promet med strankami ter predstavljajo osnovo za obračun davka na dodano vrednost.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolžena na ravni utemeljenega suma izvršila iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem ter razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga njen zagovornik. Tako je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078976
ZKP člen 451, 483, 483/2. KZ člen 73, 75, 76, 77, 77/2, 77/2-6, 78, 93, 93/2.
ustavitev kazenskega postopka - razlog smotrnosti - kazenske sankcije za mladoletnike - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - izrek vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - ukor - nastop polnoletnosti
Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.
Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč.
V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.
separatni pravdni stroški - povrnitev separatnih stroškov - naključje, ki se primeri stranki - nenadna bolezen - opravičilo odsotnosti z naroka - preložitev naroka na predlog stranke - obveščanje sodišča - odmera stroškov - obrazloženost odločitve o stroških postopka - sklicevanje na stroškovnik
Prvi odstavek 156. člena ZPP je jasen. Stranka mora ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Kot že pritožnica sama poudari, je naključje nekaj izven sfere posameznika, na kar sam niti nima vpliva. Pod ta pojem nesporno sodi tudi nenadna bolezen stranke. Slednje izhaja tudi iz Komentarja pravdnega postopka, ki nenadno bolezen stranke izrecno navaja med primeri naključij, ki se lahko pripetijo stranki. Z zdravniškim potrdilom, določenem v 115. členu ZPP, je tožnica upravičeno dosegla, da narok na sodišču ni bil opravljen. Potrdilo, kot je razvidno iz obrazca, je namenjeno ravno potrditvi nenadne oziroma nepredvidljive bolezni ali poškodbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bolezen nekaj, kar je pričakovano. Kadar je bolezen predvidljiva, mora stranka tako ali tako svoj izostanek sporočiti toliko prej, da nasprotni stranki zaradi preklica naroka ali drugih procesnih dejanj sodišča ne nastanejo stroški. Stališče o nastanku in obveznosti povrnitve separatnih stroškov, ki ga je sodišče zavzelo in ustrezno obrazložilo, je tako pravilno. Pravilno je tudi obrazložilo, da na strani toženke ni krivdnega razloga, ampak naključje, ki se je njej primerilo. Ker je naključje (nenadna bolezen) na njeni strani, bi bilo za tožnika krivično, če bi takšno toženkino naključje moral nositi on v obliki stroškov, ki so mu nastali.
določnost predloga v nepravdnem postopku - izrek predloga v nepravdnem postopku - določitev preživnine - plačilo za nazaj
V nepravdnem postopku pripada osrednje mesto opisu razmerja ali stanja, o katerem naj sodišče odloči (prvi odstavek 23. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).