Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).
Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.
Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.
Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.
SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.
Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.
Društvo ne spada v krog oseb, za katere po subjektivnem kriteriju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu OZ, ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države.
Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov.
Sodišče prve stopnje je glede tega, ali morebitne spremenjene okoliščine in otrokova korist narekujejo spremembo trenutne odločbe o stikih (osmi odstavek 141. člena DZ), pridobilo mnenje CSD skladno z določbo prvega odstavka 98. člena ZNP-1. Ker ima CSD po sodni praksi ravno zaradi dolžnosti, da poda mnenje glede koristi otroka, status pomožnega preiskovalnega organa oziroma celo skrbnika javnega interesa pri varstvu korist otrok, se pomen mnenja CSD približuje izvedenskemu mnenju.
Strankina pravica do izjave sega tudi na področje dokazovanja. Stranki ta pravica omogoča predlagati dokaze, se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti do rezultatov dokazovanja. V ta sklop brez dvoma spada tudi pravica stranke podajati pripombe k pisnim izvedenskim mnenjem in v zvezi s tem predlagati dodatno zaslišanje izvedenca zaradi razjasnitve teh pripomb ne glede na to, da gre za dokazovanje dejstev, za katera dokazno breme nosi nasprotna stranka. Na drugi strani je neločljiv sestavni del te pravice dolžnost sodišča, da se s pripombami k izvedenskemu mnenju strank seznani in se do njih (če so te dopustne in za odločitev pomembne ter niso očitno neutemeljene) tudi opredeli.