Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZUP člen 113, 113/1. ZUPJS člen 34, 34/1, 41, 41/3, 42,.
socialni spor - stroški predsodnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke - postopek začet po uradni dolžnosti
Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - razveljavitev sklepa
Sodišče, ki se ne strinja s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, obvesti o tem upravičenega tožilca, torej tudi oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 431. člena ZKP), in ne izdaja posebnega sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno procesno postopati, tj. ob smiselni uporabi določb 60. člena ZKP, sicer so pritožniku pravice, ki mu gredo po tem členu, izvotljene.
naročniška pogodba - postopek v sporu majhne vrednosti - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, katere konkretne navedbe, ki niso očitno neutemeljene, je sodišče prve stopnje spregledalo in se do njih ni opredelilo.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepokretni zavarovanci
Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.
Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.
vpliv umika tožbe na zastaranje - zastaranje - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - umik tožbe - neplačilo sodne takse - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja in umik tožbe - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe
Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).
predhodne odredbe - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - verjetna nevarnost za uveljavitev terjatve
Ugotovljeni prilivi in odlivi na transakcijskih računih dolžnika v zadnjih šestih oz. osmih mesecih dokazujejo, da je imel slabih 130.000,00 EUR pozitivnega salda in je kljub plačevanju mesečnega obroka kredita 30.000,00 EUR več je razlogov za to, da bo sposoben plačati kapitalizirani znesek upnikove terjatve, zaokrožene na 70.000,00 EUR. Ugotovljeno dolžnikovo stanje v zadnjem delu leta 2023 in v začetku leta 2024 po izpiskih iz TRR pretehta starejši upnikov dokaz z revidiranima letnima poročiloma iz leta 2021 in 2022.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00077453
KZ-1 člen 86, 86/2, 86/11. ZKP člen 129a.
alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za izvršitev obveznosti - objektivne ovire - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Razlog neizvršitve dela v splošno korist je v obsojenčevi sferi takrat, kadar je s storitvijo novega kaznivega dejanja (po izreku sodbe, s katero mu je bilo naloženo delo v splošno korist) po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni. Nezmožnost izvršitve dela v splošno korist zaradi prestajanja zaporne kazni po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist zavzelo stališče, ni v obsojenčevi sferi in ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč gre v tem primeru za objektivno nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist.
V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi.
ZDR člen 6, 6/6, 85, 85/2, 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-2, 91. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
vodilni delavec - razrešitev vodilnega delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - vsebina pravice do zagovora - dolžnosti delodajalca v zvezi z zagovorom - neizvedba zagovora - dejanski razlog za odpoved - osebne okoliščine
Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).
Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.
Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.
Stališče višjega sodišča je odstopalo od dotlej uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Odstopalo je tudi od kasnejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, konkretno sklepa II Ips 78/2020, ki se je skliceval na sklep II Ips 55/2020, kjer Vrhovno sodišče RS ni odstopilo od načela stroge formalne legalitete, temveč mu je sledilo. Kako lahko dolžnik doseže vsebinsko obravnavanje ničnostnega ugovora in kakšen vpliv lahko ima na potek izvršilnega postopka ni predmet tega pritožbenega preizkusa.
ugotovitev vrednosti zapuščine - premoženje zapustnika - ustavna pravica do socialne varnosti - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - predmet dedovanja - nujni dedni delež - dednopravni zahtevek na izločitev iz zapuščine - plačilo stroškov pogreba
Del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete socialne pomoči, se izloči iz zapustnikovega premoženja in zato sploh ni predmet dedovanja - niti zakonitega niti oporočnega.
Po tem, ko je sodišče na podlagi tretjega odstavka 435. člena ZKP že odredilo vročitev obtožnega predloga, uporaba določb 437. člena, česar se je poslužilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni več procesno dopustna, tj. ne glede na to, ali je bila zadeva (pre)dodeljena drugemu sodniku in ne glede na to, ali je primarni sodnik spregledal obstoj katerega od razlogov za zavrženje obtožbe, vključno z določilom prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.
ZIZ člen 3, 34, 34/3, 34/4, 53, 55, 56, 169, 201, 202, 202/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - omejitev izvršbe - sorazmernost - neizvedba dokazov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izpodbijanje terjatve - napotitev na pravdo - pravica do sojenja v razumnem roku
V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi.
Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
V ugovoru po roku je dolžnik uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.
Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.
Presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078588
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - delovni čas - sodba SEU - plačilo razlike v plači
V konkretnem primeru tožena stranka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale za 73,8 % v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.