Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
ZDR člen 6, 6/6, 85, 85/2, 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-2, 91. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
vodilni delavec - razrešitev vodilnega delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - vsebina pravice do zagovora - dolžnosti delodajalca v zvezi z zagovorom - neizvedba zagovora - dejanski razlog za odpoved - osebne okoliščine
Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).
Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00077508
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZPP člen 425, 428. SPZ člen 33.
posest stanovanja - motenje posesti - sodno varstvo posesti - začasna odredba v postopku zaradi motenja posesti - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na ugotovitev, da toženec posesti ni motil (tega, ali je posest motil tožnik ali nov lastnik, sploh ni ugotavljalo), ampak na ugotovitev (vsaj tako je mogoče razumeti zgoraj povzete razloge), da ni z verjetnostjo izkazano, da je toženec posestnik stanovanja.
ugotovitev vrednosti zapuščine - premoženje zapustnika - ustavna pravica do socialne varnosti - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - predmet dedovanja - nujni dedni delež - dednopravni zahtevek na izločitev iz zapuščine - plačilo stroškov pogreba
Del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete socialne pomoči, se izloči iz zapustnikovega premoženja in zato sploh ni predmet dedovanja - niti zakonitega niti oporočnega.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5, 10. ZZRZI člen 40, 40/1. ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 7/2, 337, 337/1. ZPIZ-1 člen 103.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - delovni proces - spremembe delovnega procesa
Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).
Vse vročitve so bile opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno, to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa - sklep o ugovoru - višina sodne takse
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče odmeriti sodno takso po tarifni št. 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR. Pravilno jo je odmerilo po tarifni št. 4031 za postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je s predhodnim sklepom z dne 18. 1. 2024 sledilo obrazloženemu ugovoru dolžnika in posledično razveljavilo sklep o izvršbi ter še sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.
Po tem, ko je sodišče na podlagi tretjega odstavka 435. člena ZKP že odredilo vročitev obtožnega predloga, uporaba določb 437. člena, česar se je poslužilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni več procesno dopustna, tj. ne glede na to, ali je bila zadeva (pre)dodeljena drugemu sodniku in ne glede na to, ali je primarni sodnik spregledal obstoj katerega od razlogov za zavrženje obtožbe, vključno z določilom prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.
Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.
Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZPP člen 2, 2/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63.
pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - delni umik tožbe - plačilo razlike v plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).
V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka.
tajno opazovanje in sledenje - izločitev dokazov - prekluzivni rok
Opazovanje določene osebe ni namenjeno ugotavljanju njenega videza, temveč njenega ravnanja, to pa je v konkretni zadevi bilo neoizogibno povezano z vozili, ki so prihajala na tehnični pregled in kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je bilo za ugotovitev oziroma raziskovanje očitkov o izvrševanju kaznivega dejanja, potrebno pridobivati tudi podatke o vozilih, ki so prihajala na tehnični pregled, da bi se ugotovilo, za katero vozilo je bil narejen zapisnik o tehničnem pregledu, čeprav teh vozil na samem tehničnem pregledu dejansko ni bilo.
Dostopanje organov pregona do gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko je to gradivo enkrat na sodišču, ni izključeno, čeprav sta minili več kot dve leti od konca izvajanja teh ukrepov, ker se rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP nanašata le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni oziroma konkretni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov zbrani. Ko pa je ta prvotni namen pridobitve izsledkov potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo še naprej hrani vse dokler se hrani kazenski spis in v tem času se lahko pokaže potreba po uporabi teh izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepokretni zavarovanci
Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.
Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00076818
ZPND člen 22a, 22a/8, 22b, 22b/2, 22d. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27-5, 27-7. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3, 13, 13/1. ZBPP člen 46, 46/3.
nasprotni stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč - nasilje v družini - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - odločanje o stroških postopka - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči
Predlagateljičina mati je bila ob podoživljanju dogodkov pri zaslišanju vidno prizadeta. Ob pričanju je jokala, kar je očitno predstavljalo oviro za potek postopka. Pri tem je življenjsko logično, da je prizadeto podoživljala dogodke, v katerih je prišlo do nasilja nad njeno hčerko. V takšnih položajih je tudi starša mogoče šteti za (posredno) žrtev nasilja nad otrokom. Tudi zanj velja, da se je treba izogniti njegovi sekundarni viktimizaciji v sodnem postopku. Sodnica se je z namenom spoštljivega in uvidevnega obravnavanja priče pravilno odzvala, ko je odvetnico nasprotnega udeleženca pozvala, da naj navede vprašanja, za katera že ve, da jih bo postavila omenjeni priči (17. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 3. 2024). Ta vprašanja je nato sodnica na dostojen in uvideven način posredovala priči.
pripor - begosumnost - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - pravica do uporabe lastnega jezika
Za utemeljenost trditev, da je glede dokaza izkazana tako očitna nezakonitost, da je na prvi pogled jasno, da dokaz ni bil pridobljen na zakonit način, mora biti zatrjevana nezakonitost res tako očitna, da je o njej mogoče sklepati brez dodatnega preverjanja dejstev.
V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vloženem obtožnem aktu.
Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, kar zagotavlja objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, česar pa sodišče prve stopnje ni spoštovalo in je s tem zagrešilo procesno kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka člena 383 ZKP), zato je sodišče druge stopnje, glede na podano pritožbo le v korist obdolženca (člen 385 ZKP) in prvi odstavek člena 394 ZKP napadeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženca, iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP, oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.