ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/2. ZDDV-1 člen 82, 82/1-6. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226.
vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost - kršitev materialnega prava - dovoljena revizija - računi - odbitek vstopnega DDV - zavrnitev pravice do odbitka DDV - storitve - obseg in vrsta opravljenih storitev - ponoven postopek
Po ponovni presoji obravnavane zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja v (tej) izpodbijani sodbi, zakaj meni, da revidentka ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV, materialnopravno niso pravilni.
Pravico do odbitka DDV je mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj skladno s prakso SEU, davčni organ ne more zavrniti pravice do odbitka DDV le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 226, točki 6 in 7 Direktive, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ mora tedaj upoštevati dodatne podatke, ki jih je predložil davčni zavezanec, zato da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za pravico do odbitka DDV.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 76, 76/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 203.
davek na dodano vrednost - dovoljena revizija - vrednostni spor - zloraba sistema DDV
Obveznost plačati izhodni DDV nastane že zato, ker je DDV naveden na računu, neodvisno od tega, ali je do transakcije, ki je predmet računa, dejansko prišlo in tudi neodvisno od tega, ali je bil račun plačan ali ne.
Pravica do popravka nepravilno obračunanega DDV ne izhaja iz 203. člena Direktive o DDV, ampak iz sodne prakse SEU.
203. člen Direktive o DDV v slovenski pravni red sicer ni implementiran skladno s stališči SEU, vendar pa davčni organi od davčnih zavezancev po veljavni slovenski zakonodaji, tj. drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ne morejo zahtevati, da ob uveljavljanju pravice do zmanjšanja obračunanega DDV izkažejo tudi, da so popolnoma odpravili tveganje za izgubo davčnih prihodkov oziroma da so DDV obračunali v dobri veri. Obveznosti davčnih zavezancev pa tudi ni dopustno utemeljevati neposredno z uporabo Direktive o DDV.
Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je dolžnost davčnega zavezanca le, da pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.
Objektivne okoliščine, ugotovljene v postopku DIN, ki prav tako utemeljujejo pravico davčnega organa do zavrnitve revidentovega zahtevka, kažejo, da je bila zadevna transakcija, z revidentovim vedenjem, izvedena le z namenom zlorabe sistema DDV, tj. pridobitve kupčeve pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1).
Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja v upravnem sporu, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji (60. člen ZUS-1). Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti (59. člen ZUS-1). To pomeni, da je obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave. Zavrnitev izvedbe glavne obravnave torej pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka. Opustitev obrazložitve te odločitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe.
ZUS-1 člen 22, 92. ZDDV-1 člen 6, 52, 63, 63/1, 66, 76. ZDDPO-2 člen 29. ZDavP-2 člen 74, 74/4. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168.
dovoljenost revizije - zloraba - dobava blaga - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do odbitka vstopnega DDV - prodaja plovila
Prodaja plovil brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo promocijski stroški neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnosti promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil.
Za obstoj zlorabe na davčnem področju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.
Pri ugotavljanju dobička se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida davčnega zavezanca, pri čemer je treba upoštevati, da tudi dokazani obstoj določenega odhodka sam po sebi še ne pomeni, da je tak odhodek tudi davčno priznan. Tako je glede na omenjeno določbo prvega odstavka 29. člena ZDDPO-2 davčno nepriznan tisti odhodek, ki ni potreben za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Kdaj gre za tak odhodek, je stvar razlage navedene pravne norme v davčnem postopku skladno s splošnimi načeli davčnega prava ter z namenom obdavčevanja po ZDDPO-2.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti - zavarovanje davčne obveznosti - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti
Dikcijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, da gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, je treba razumeti tako, da zajema zgolj tiste dokončne upravne akte, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek.
Izpodbijan sklep pa revidentu ne nalaga plačila določenega denarnega zneska, temveč le predhodno, do izdaje odločbe, s katero bo meritorno odločeno o revidentovi davčni obveznosti, omejuje njegovo lastninsko pravico na nepremičninah.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/3. ZPIZ-1 člen 15. ZSDP člen 6.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - plačevanje prispevkov - brezposelnost - prispevki za socialno varnost
Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.
volitve v državni svet - rok za pritožbo - trditveno in dokazno breme - hitrost postopka
Zoper odločbe volilne komisije, določene v 103. in 105. členu ZVDZ, je dopustno vložiti pritožbo na sodišče, pristojno za upravne spore, v 48 urah po prejemu odločbe. Sodišče mora odločiti o pritožbi najkasneje v 48 urah po prejemu pritožbe. Zaradi kratkega roka za odločanje je trditveno in dokazno breme na strani pritožnika in od Vrhovnega sodišča, tudi zaradi narave volilnega postopka, ni mogoče pričakovati, da bo po uradni dolžnosti ugotavljalo pravno pomembna in relevantna dejstva, ali dopustilo dopolnjevanje ali popravljanje formalnih pomanjkljivosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007064
ZKP člen 17, 18, 18/2, 371, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11.. URS člen 15, 15/3, 34, 35.. KZ-1 člen 296.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - izjava o priznanju krivde - kolizija ustavnih pravic - poseg v pravico do zasebnosti - pravica do lastne podobe - pravica do osebne varnosti - slikovno snemanje brez privolitve - tehtanje ustavnih pravic - načelo materialne resnice - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja - kaznivo dejanje nasilništva - enkratni dogodek
Ker gre le za poseg, ne pa za kršitev obsojenčeve pravice do zasebnosti, nadalje tehtanje med posegom v zasebnost in oškodovankino pravico do osebne varnosti ni potrebno.
KZ-1 člen 16, 287, 287, 287/2.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - objava osebnih podatkov v medijih - dovoljenje sodišča - sporočilo za javnost
Po presoji Vrhovnega sodišča bi v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva.
Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani Sodišča Evropske unije (SEU), namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatki enkrat javno objavljeni, je že kršena tajnost postopka. Posebej to velja v obravnavanem primeru, ko je otrokove osebne podatke objavilo sodišče. Gre za uradno objavljene podatke, kjer se od novinarjev pričakuje, da jih bodo korektno povzeli. Podatki so bili na spletni strani ves čas brezplačno in vsakomur dostopni. S tem je odpadla tajnost in glede na to, da je podatke objavilo sodišče, konkretno SEU, je odpadla tudi protipravnost. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč mogoče utemeljeno zaključiti, da je SEU z objavo dekličinih podatkov v sporočilu za medije in v sodbi dovolilo tudi nadaljnje objavljanje njune vsebine, saj je seznanitev javnosti z zadevo prav namen sporočila za medije. SEU je tako presodilo, da je javnost treba seznaniti z vsemi okoliščinami zadeve, ki jo je obravnavalo. Z objavo sporočila za medije in sodbe v javnosti so dekličini osebni in drugi podatki postali javno dostopni in so s tem izgubili lastnost tajnosti. Zato je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
krajevna pristojnost - delegacija pristojnosti prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost sodnikov
Vrhovno sodišče v zvezi s kazensko ovadbo (nekdanje) predsednice Višjega sodišča v Kopru zaključuje, da na tej stopnji postopka, ko je obravnavani primer v fazi preiskave pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče že vnaprej dvomiti v nepristransko odločanje sodišča druge stopnje.
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 53/2-3, 53/2-4, 55, 55/1.
kršitev kazenskega zakona - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - neprava obnova postopka - enotna kazen
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni združilo kazni, ki bi bile izrečene zgolj za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točki 1 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato je sodišče pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo določbe kazenskega zakona o izreku enotne kazni in obsojenki enotno kazen izreklo na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ne pa tudi na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.
ZDSve člen 14, 15. URS člen 22. ZUS-1 člen 52. ZVDZ člen 105.
volitve v državni svet - interni akt interesne organizacije - pravica do izjave - določitev kandidature in seznama elektorjev
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je izpolnjen med strankama v tem upravnem sporu sporni pogoj za potrditev predlagane kandidature in uvrstitve seznama elektorjev kot zakonitih. Ker pa ostali pogoji za pozitivno odločitev o navedenih predlogih v postopku volitev v Državni svet še niso bili preverjeni ter ugotovljeni s strani DVK, je Vrhovno sodišče pritožbi pritožnice ugodilo, izpodbijano odločbo DVK odpravilo in vrnilo zadevo DVK v ponoven postopek.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - ukrep prepovedi udeležbe na športnih prireditvah - omejevalni ukrep - smiselna uporaba določb ZKP
Izpodbijana sklepa sta bila izdana v posebnem postopku, predvidenem v 62. členu ZNPPol. Omenjeni člen kot pravno sredstvo zoper odreditev ukrepa določa le pritožbo na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, medtem ko izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočen sklep ne predvideva. Hkrati ZNPPol glede postopka ukrepa prepovedi udeležbe na športnih prireditvah ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP, kar pomeni, da zoper odločitev o odreditvi ukrepa ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva po določilih ZKP.
akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - akt poslovanja - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - slovenska vojska - dopis
Dopis o prepovedi vstopa v objekte posebnega pomena za obrambo ni akt iz 2. člena ZUS-1 ne v formalnem niti materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ni bilo z njim v okviru izvrševanja upravne funkcije vsebinsko odločeno o pritožnikovih materialnopravno določenih pravicah,obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njegov pravni položaj.
Gre namreč za akt poslovanja oziroma upravljanja nepremičnin (vojaških objektov in okolišev), ki so posebnega pomena za obrambo, ki jih je Vlada določila z Uredbo, za izdajo katere je podlaga v prvem odstavku 29. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr), po katerem Vlada poleg določitve teh objektov tudi predpiše ukrepe za njihovo varovanje, kar pomeni tudi ukrepe za omejitev pravice svobode gibanja v skladu z 32. členom Ustave RS, ki določa, da se ta pravica z zakonom lahko omeji, med drugim tudi, če to zahtevajo interesi obrambe države ali javni red.
Temeljno sporno vprašanje je najprej, ali je šlo v obravnavani zadevi za eno javno naročilo oziroma sklope enega javnega naročila, ali za ločena javna naročila in bi v posledici slednjega za naročila ne veljale določbe ZJN-2, saj vrednosti večine naročil niso dosegale praga za uporabo tega zakona, kot poudarja revidentka.
Tega pa ni mogoče ugotoviti na podlagi pogojev Javnega razpisa, pač pa je treba oceniti konkreten prijavljen projekt (konkretno odobreno naložbo) skladno s kriteriji ZJN-2. Pri tem se kot kriterije za to ali gre za en projekt ali za več projektov lahko uporabijo tudi kriteriji, na katere opozarja revidentka, ki so bili uporabljeni v zadevi T-358/08, in sicer na primer časovni, zemljepisni in gospodarski vidik, eventualno fizično oziroma funkcijsko povezanost itd. Na podlagi teh kriterijev oziroma ob njihovi uporabi bo mogoče ugotoviti ali naložba (projekt, za katerega so bila odobrena sredstva) predstavlja eno zaključeno celoto. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da dejstvo, da ne gre za eno samo javno naročilo, samo po sebi ne pomeni, da ne more iti za eno zaključeno celoto v smislu ZJN-2 oziroma Javnega razpisa.
začasna odredba - kmetijsko zemljišče - odložitev izvršitve izpodbijanega akta - predračun - negativna dejstva - nastanek težko popravljive škode - odločba o dohodnini
Že to, da ni izkazal svojega celovitega premoženjskega stanja, ki ga predstavljajo ne le dohodki, ampak tudi drugo premoženje, zadošča za presojo, da ni izkazal nastanka težko popravljive škode. Zato so za odločitev nebistvene navedbe, s katerimi pritožnik zavrača očitek sodišča prve stopnje o nezadostni konkretiziranosti predračuna za stroške izvršitve ukrepa.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - nezahtevni objekt - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje ni izkazana - zelo hude posledice niso izkazane
Revidentka pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ni izpostavila. Navedba revizijskih razlogov pa za dovoljensot revizije ne zadošča.
Brez navedbe pravnega vprašanja ni mogoče izkazati neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje.
Z navedbo posledic, ki naj bi nastale tretjim osebam, pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
dovoljenost revizije - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev - priposestvovanje - vprašanje ni izpostavljeno - odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča ni izkazan - zelo hude posledice niso izkazane
Revident konkretnega pravnega vprašanja ni izpostavil, zato je tudi uveljavljanje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, samo s sklicevanjem na sodbo, že na trditveni podlagi pomanjkljivo, in za dovoljenost revizije ne zadošča.
dovoljenost revizije - razrešitev direktorja javnega zavoda - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice - neizkazane posledice
Pravnega vprašanja, na katero pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka v reviziji ni konkretizirala. V delu revizije, ki je namenjen njeni dovoljenosti, revidentka pojasnjuje svoja stališča v okviru revizijskih razlogov, vendar pomembnega pravnega vprašanja ne izpostavi tako, da bi zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja.
Revidentka ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, saj ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje njene družine.