kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - sklep o preiskavi - začetek kazenskega postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da sklep o začetku preiskave v času odločanja o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora še ni izdan, predstavlja oviro za odločanje Vrhovnega sodišča o predloženem predlogu.
Če sklep o preiskavi še ni izdan oziroma preiskava še ni uvedena, se kazenski postopek še ni začel in pripora osumljencem s sklepom Vrhovnega sodišča po drugem odstavku 205. člena ZKP ni mogoče podaljšati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086570
KZ-1 člen 116, 116-1. ZKP člen 83, 83/1, 218, 218/1, 251, 251/1. ZNPPol člen 53, 53/1
kaznivo dejanje umora - obvestitev policije - policijska intervencija - varnost ljudi - vstop v stanovanje - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa
Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, se tako izkaže za neutemeljenega.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 148, 148/4, 371, 371/1, 371/1-8, 427. ZNPPol člen 51, 52. URS člen 29
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - nezakonito pridobljen dokaz - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo - edicijska dolžnost - izročitev predmetov - dokaz testimonialne narave - doktrina neizogibnega odkritja - zaseg predmeta - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
S stališči sodišč, ki zakonitost dejanja kljub odsotnosti (pravočasnega) pouka vidita v neizogibnem odkritju dokazov (t. i. "doktrina neizogibnega odkritja"), se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 izrecno odločilo, da so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma. To pomeni, da se na argument neizogibnega odkritja z uporabo policijskih pooblastil po navedenih členih v tem primeru ni mogoče sklicevati, saj se po trenutku, ko je sum zoper storilca osredotočen, ta ne morejo več aktivirati. V duhu navedene odločbe bi tudi z argumentacijo o neizogibnem odkritju, ki je v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati drugače, kot da ta avtomatično predvideva možnost pregleda osebe tudi po osredotočenosti suma in odklonitvi prostovoljne izročitve, povsem izničili temelj privilegija zoper samoobtožbo.
ESČP je res razmejilo (i) situacije, ki pomenijo ugibanje, posplošeno sklepanje o vsebini predmetov ali v skrajnem primeru celo iskanje na slepo - t. i. "fishing expedition"; v teh primerih je privilegij zoper samoobtožbo uporabljiv in (ii) situacije, ko lahko organi pregona predmete pridobijo neodvisno od obsojenčeve volje (npr. listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, ali npr. vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja), katerim je ESČP veljavo privilegija odreklo. Vendar pa - čeprav v konkretnem primeru ne gre za situacijo iskanja na slepo ("fishing expedition") - obravnavan dogodek sodi v prvo izmed navedenih kategorij. Policisti so namreč o vsebini zaznanih aluminijastih zavojčkov (da se torej v njih nahaja prepovedana droga) sumili, obsojenčeva izročitev pa je tak sum potrdila. Gre za testimonialno naravo akta obsojenca.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - nedovoljena zahteva za varstvo zakonitosti - delna razveljavitev sodbe - nepravnomočnost odločbe - protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - odločba o odvzemu premoženjske koristi - sestavni deli sodbe - neločljiva povezanost
Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mora odločba o odvzemu premoženjske koristi obvezno slediti.
To pa pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker ni zadoščeno kriteriju (delno) pravnomočno končanega kazenskega postopka.
Šesti odstavek 95. člena ZKP izrecno določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka tega člena ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona, torej glede stroškov, ki so jih stranke povzročile po svoji krivdi. V prvem odstavku 23. člena ZPro je sicer navedeno, da sodišče, kadar določi kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora opravo dela v splošno korist, probacijski enoti posreduje izvršljivo sodno odločbo z vsemi potrebnimi podatki za njeno izvajanje. Vendar ta določba ZPro velja samo za alternativno izvrševanje kazni po 129.a členu ZKP ter za stroške postopka, ki bremenijo obdolženca, razen krivdnih stroškov ter potrebnih izdatkov oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca, praviloma torej velja za stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika. Alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov je s procesnim zakonom izključen in določbe ZPro v kazenski procesni zakon v tem delu ne posegajo, niti zakona nista v koliziji.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika - zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenci za vložitev
Sklep o razrešitvi je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je vročen zagovorniku. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obličnost predloga za kazenski pregon in ovadbe - pravočasnost predloga za pregon
Nižji sodišči sta ugotovili, da pooblastilo oškodovane družbe navedenima zaposlenima izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo oziroma oddelkovodjo trgovine. Po pojasnilu družbe in predloženem opisu delovnih nalog so ti zaposleni, med drugim, zadolženi, da skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem v trgovini, kar zajema tudi podajo predloga za pregon. Sodišče je izpolnjenost procesne predpostavke dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovana družba za obsojenca kot storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom na narok, vročenim dne 1. 9. 2022, zaradi česar se glede na določilo prvega odstavka 52. člena ZKP šteje za pravočasnega tudi predlog za pregon podan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, ko je nanj pristopil pooblaščenec G. G. in priložil pooblastilo oškodovane družbe.
Glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZKP je sodišče tudi v zvezi s tem dejanjem dodatno utemeljilo, da je oškodovana družba za storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom za narok na glavno obravnavo dne 30. 8. 2022, zaradi česar je predlog za pregon, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, na katerega je pristopil H. H. in priložil pooblastilo oškodovane družbe, na tej podlagi štelo za pravočasnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086246
KZ-1 člen 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 371, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - konkretizacija zakonskih znakov - zloraba položaja - pomanjkljiva obrazložitev - dokazna ocena - izpovedbe prič - dokazna ocena verodostojnosti prič
Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi.
Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.
domneva nepristranskosti - dvom v nepristranskost sojenja - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - razlogi za izločitev sodnika - navedba pomembnih okoliščin za presojo - zahteva za izločitev sodnika - konkretiziranost navedb - pravica do obrambe z zagovornikom - pravica do poštenega sojenja - enakopravnost strank v postopku - pravica do zagovornika po lastni izbiri - postavitev zagovornika v interesu pravičnosti - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - obvezna formalna obramba - pravica do učinkovite obrambe - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - iztek roka - trajanje pripora po vložitvi obtožnice
Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.
V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.
V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
ZKP člen 8, 8/6, 148a, 148a/3, 204, 219, 219a, 219a/3, 223a, 223a/4, 228, 228/10, 237. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2, 2/1, 2/4. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hišna preiskava - procesna jamstva - odpoved procesnim pravicam - zaslišanje oškodovanca - dokazni predlog - preiskava elektronske naprave - opredelitev predmetov - obrazložitev odredbe - odklonilno ločeno mnenje
Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna.
Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga.
Vložniki nastali položaj primerjajo s položaji, v katerih ZKP že izostanek zapisniškega beleženja pouka o pravici in odpovedi tej pravici sankcionira z izločitvijo dokazov (npr. tretji odstavek 148.a člena, 204. člen, deseti odstavek 228. člena in 237. člen ZKP). Te določbe so vpete v preiskovalna dejanja zaslišanja osumljenca, obdolženca in (privilegiranih) prič in jih je treba - upoštevajoč razlikovanje med ustavnimi in zakonskimi dokaznimi prepovedmi (drugi odstavek 18. člena ZKP) - v teh okvirih tudi razlagati. V teh položajih opustitev zapisa o pouku in odpovedi pravici vodi v neizpodbojno domnevo, da pouka in odpovedi ni bilo.
V 8., 219. ali 219.a členu ZKP podobne določbe ni. Zato tudi ne velja domneva, ki bi preprečevala dokazovanje drugačnega ravnanja policistov in obsojenca z drugimi dokaznimi sredstvi.
Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo, da "je bila odredba izdana izključno za takrat osumljenega A. A., da je bil on edini uporabnik stanovanja, v katerem se je opravila hišna preiskava, ter tudi edini imetnik in uporabnik pri hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav".
Pri izdaji konkretne odredbe je sodišče sledilo vsem ustavnim in zakonskim pogojem za poseg v zasebnost, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča RS, in odredbo tudi ustrezno obrazložilo. V obrazložitvi odredbe je namreč mogoče prepoznati tako stališče o utemeljenosti razlogov za sum (in s tem konkretne okoliščine očitanega dejanja) kot tudi presojo verjetnosti, da bodo pri preiskavi obsojenčevih naprav najdeni podatki, pomembni za preiskovanje očitanega dejanja (kar oboje za vložnika ni sporno in obrazložitve odredb v tem delu ne izpodbija). Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vnaprejšnjih prostorskih meril in ugotovitev o obsojenčevem izključnem imetništvu naprav, je bil prav s tem predvidljivo vnaprej zamejen domet posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, do katerega je prišlo s preiskavo elektronskih naprav.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.