kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085737
KZ člen 209, 209/4. ZKP člen 307, 307/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - konkretizacija zakonskih znakov - odpoved pravici - prilastitev "sebi" - prilastitev denarja - gospodarska družba - pravna oseba - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do sojenja v navzočnosti
Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.
Ob izpolnjenih zakonskih pogojih se obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso ESČP je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu EKČP - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085451
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - aktivno ravnanje - sila - grožnja
Iz zakonskega opisa na ravni jezikovne razlage nedvomno izhaja, da je dejanje možno izvršiti le z aktivnim ravnanjem, torej s silo ali grožnjo, ne pa s pasivnim ravnanjem (npr. s samo neposlušnostjo) ali umikanjem (npr. bežanje pred policisti). Aktivno ravnanje v obliki sile ali grožnje mora biti usmerjeno zoper uradno osebo in v preprečitev uradnega dejanja, zato mora iz opisa dejanja izhajati, da je storilec ravnal aktivno, in sicer s silo oziroma grožnjo, usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja.
Odločba o varnostnem ukrepu je sestavni del obsodilne sodbe (5. točka 359. člena ZKP) in je vezana na ugotovljeno kaznivo dejanje. Vložnica torej zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper sodbo, ki ni v celoti formalno in materialno pravnomočna, ter med postopkom, ki ni pravnomočno končan.
V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodišče na te dokaze, znatno otežena.
odločba o stroških kazenskega postopka - nezakonitost odločbe o stroških - odvetniška tarifa - razlaga odvetniške tarife
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je predmet zahteve za varstvo zakonitosti lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka. Odločba o stroških je nezakonita, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, nepravilna pa je, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nepravilna odmera stroškov je razlog za vložitev pritožbe (tretji odstavek 374. člena ZKP), ni pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
kaznivo dejanje posilstva - dokazni standard - dokazna ocena - dejansko stanje - pravno vprašanje
Vrhovno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju izpolnjenosti dokaznega standarda, vključno s standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje. V okviru te presoje pa je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti je presoja vezana zlasti na dokazno oceno sodišč nižje stopnje. Nasprotno temu, za kar se v pretežnem delu a neutemeljeno zavzema vložnik, bi moralo Vrhovno sodišče ponovno (še tretjič zapored) samo pretehtati vse dokaze, jih dokazno oceniti in presoditi, ali po svoji kakovosti in količini zadostijo dokaznemu standardu in posledično izreku obsodilne sodbe, kar pa Vrhovnemu sodišči, z izjemo pooblastila iz 427.člena ZKP, ni dovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085183
ZKP člen 524, 524/3, 525, 525/3.
začasni ekstradicijski pripor - mednarodna tiralica - postopek izročitve - pogoji za izročitev tujca - očitno neutemeljen predlog - doktrina prima facie - nedopustnost
Sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Edina izjema je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085188
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 151, 151/1, 344, 344/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - naključno pridobljen dokaz - doktrina plain view - dokazi, pridobljeni v tujini - hudodelska združba - obrazloženost odredbe - sprememba obtožnice
Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo.
Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.
KZ člen 261, 261/3, 267, 267/1, 267/3. ZKP člen 15, 299, 344, 426, 426/2. URS člen 22.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nadaljevano kaznivo dejanje - zloraba pravice - državni tožilec - sprememba obtožnice - nedopustna razpolaganja - absolutno zastaranje kazenskega pregona - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nasprotja med razlogi - ugotovitvena sodba
Sodišče ima tekom postopka na voljo instrumente, s katerimi spremembo obtožnice sprejme ali zavrne, kajti če prepozna, da državni tožilec zlorablja pravice, takšno spremembo sme (celo mora) zavrniti in ji odreči vse procesne učinke. To mu na zakonski ravni zapoveduje 15. člen ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave. Predmeta obtožbe v tem primeru torej ne sme obravnavati po takšni nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. V tem primeru mora v okviru procesnega vodstva presoditi, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo pravic, in v kolikor je odgovor na to vprašanje pritrdilen, takšne spremembe obtožnice ne sme dopustiti oziroma jo mora zavrniti, s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP (v zvezi s 15. členom ZKP in 22. členom Ustave) ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem tudi ne more priti do nedopustne situacije, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema (veljavnima) obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka, katerega potek je narekovala prvotna obtožnica, niso izničeni. Navedeno mora sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe storiti čimprej in najkasneje (ne šele najprej) ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev v postopku. Ključnega pomena je namreč, da so vsi udeleženci ves čas postopka - zlasti od modifikacije dalje - seznanjeni s tem, katera obtožnica oziroma katera verzija obtožnice (bodisi prvotna bodisi spremenjena) predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je slednje nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00084517
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16. Sodni red (2016) člen 156, 165, 166. URS člen 23.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - način izvršitve kazni zapora - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - Sodni red - nujna procesna opravila - exceptio illegalis
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.
V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe.
Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.
pripor - neogibna potrebnost pripora za potek postopka - nadzorni ukrepi - milejši ukrep - prebivališče v drugi državi članici
Pri uspešni izvedbi kazenskega postopka šteje tudi njegova hitrost, ki je pri predlagani nadomestitvi pripora z obdolženčevim javljanjem na policijski postaji ali s hišnim priporom, z izvršitvijo v drugi državi članici EU, neprimerno manjša od hitrosti postopka v Sloveniji. Še zlasti, ker je takšna izvršitev v navedenem 13. poglavju Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) odvisna od izpolnitve številnih pogojev, navajana možnost obdolženčevega prebivanja pri mami ali pri babici pa razdeljena celo na dve državi, ki lahko izvršitev kateregakoli od navedenih nadomestnih ukrepov tudi zavrneta.
zahteva za varstvo zakonitosti - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izvršitev odločb ESČP - kršitev EKČP - načelo dispozitivnosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - odprava kršitev - sprememba oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva je dovoljena le, če je s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svobošče, ki jo zagotavlja EKČP s protokoli. V konkretnem primeru to pomeni, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo lahko izpolnjene le glede ugotovljenih kršitev.
Ugoditev izrednemu pravnemu sredstvu, ki je vloženo zaradi izvršitve sodbe ESČP, ni samodejna. Hkrati pa v obravnavani zadevi tudi ni mogoče prepoznati, da bi bila že ugotovitev kršitve in dosojeno pravično zadoščenje zadostna ukrepa za odpravo posledic ugotovljenih kršitev. ESČP je namreč pri svoji odločitvi o višini pravičnega zadoščenja upoštevalo prav možnost obsojenca zahtevati ponovno sojenje pred slovenskimi sodišči. Presoja, ali in kako odpraviti posledice ugotovljene kršitve, je jedro obravnave vložene zahteve za varstvo zakonitosti.
Razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, za kar se zavzema vložnik, je ena od takšnih možnosti (in pooblastil Vrhovnega sodišča). Ob tem pa je treba upoštevati, da sme Vrhovno sodišče ugotovljene kršitve človekovih pravic v nekaterih primerih sanirati tudi tako, da ponudi razloge o zatrjevanih kršitvah zakona ali (ustavno varovanih) kršitvah človekovih pravic.
Navedbe, kot jih ponuja vložnik, praviloma ne dosegajo praga določnosti, ki se v okviru načela dispozitivnosti zahteva, da Vrhovno sodišče navedbe tudi vsebinsko preuči. Vendar pa bi bilo v primeru, kot je ta, vztrajanje pri ustaljenih merilih o trditvenem bremenu vložnikov nesmiselno. Upoštevajoč vložnikovo sklicevanje na ugotovljene kršitve EKČP bi bilo pretirano vztrajati pri zahtevi, da mora vložnik iste kršitve (s katerimi je že uspel v postopku pred ESČP) zatrjevati znova.
Naloga Vrhovnega sodišča zato je, da v luči stališč ESČP celovito pretehta vse pravne argumente, tudi tiste, na katere se sodišča morda niso oprla, in v dobri veri preuči, ali je na mestu vzpostavitev stanja, kot je obstajalo pred kršitvijo. Slovenska sodišča pri tem zavezuje presoja ESČP - ne glede na to, ali je bila v konkretnih postopkih Republika Slovenija udeležena ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084244
KZ-1 člen 58, 58/1, 58/3, 58/4.
pogojna obsodba - izrek pogojne obsodbe - stranska kazen - prepoved vožnje motornega vozila - nevarna vožnja v cestnem prometu
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot glavno kazen izreklo denarno kazen, stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila pa je po vsebini izreklo v obliki pogojne obsodbe, ravnalo v nasprotju s pojmom in namenom pogojne obsodbe. Takšna odločitev vodi v položaj, ko se glavna kazen izvrši, stranska pa ne, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati.
V konkretni zadevi je ključno vprašanje, ali je bil v času ustavitve A. A. vozila in policijskega postopka sum na obdolženca že osredotočen. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu dati pravni pouk. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil v trenutku poziva policistov, zoper C. C. za izročitev predmetov sum že osredotočen in prav presoja osredotočenosti suma je pomembna z vidika kršitve privilegija zoper samoobtožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084203
ZKP člen 343, 344, 378, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 22, 29, 53, 116, 116-2, 116-4.
kaznivo dejanje umora - opis kaznivega dejanja - elementi kaznivega dejanja - drugi nizkotni nagibi - silobran - dokazni predlogi - prištevnost - sprememba obtožnice
Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča.
Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženec storil "iz drugih nizkotnih nagibov", v bistvenem ne ločijo od okoliščin, s katerimi je opisan očitek, da je dejanji storil "zaradi postopka in odločitve sodnika". Tako se pri obeh očitkih podvaja, da je šlo za dejanje odvzema premičnine - vozila, da sta pomočnika izvršitelja delovala v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, da sta izvrševala sklep sodišča, da je obtoženec temu nasprotoval. V preostanku opisa, "da jima je obtoženec z ustrelitvijo preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila," pa kljub temu, da gre za vsekakor zavržno ravnanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis obtoženčevih ravnanj ne dosega praga, da bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivi dejanji umora, storjeni iz drugih nizkotnih nagibov. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča v točki 87 obrazložitve, da je tak opis mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine in sicer, da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil zaradi postopka in odločitve sodnika po 2. točki 116. člena KZ-1.
ZKP člen 105, 105/2, 129, 129/1, 420, 420/1. KZ-1 člen 74, 74/1.
pravnomočno končan kazenski postopek - izvršljivost - izpodbojnost - kaznivo dejanje - krivda - premoženjska korist
Različno kot pri odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku, ko je lahko oškodovanec po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo tudi v primeru, ko je bil obdolženec spoznan za krivega, sta odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi, zaradi zahteve iz prvega odstavka 74. člena KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, neločljivo povezani. Glede na to morata biti odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi skupaj ali hkrati neizpodbojni, sicer nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti.
Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran.
Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za presojo izvršitve "enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja" (tj. teže kaznivega dejanja) je objektivni kriterij predpisane kazni.
Zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je tudi izvršljivost naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti. Obravnavano kaznivo dejanje je torej pojmovno mogoče izvršiti šele od trenutka izvršljivosti izvršilnega naslova dalje.