krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - pogoji za prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - običajni kolegialni odnosi - izjema od pravila
V skladu z ustaljeno sodno prakso kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP. Zgolj dejstvo, da je obdolženec predsednik Delovnega sodišča v Mariboru in da postopek zoper njega poteka pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, po oceni Vrhovnega sodišča ne zadošča za upravičen dvom v nepristranskost kateregakoli sodnika Okrajnega sodišča v Mariboru kot takšnega, ampak predstavlja neargumentiran subjektiven dvom obdolženčevega zagovornika v nepristranskost sojenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022073
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 205, 208, 209.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - sprememba opisa kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - teorija aprehenzije - posest nad stvarjo - dejanska oblast nad stvarjo - posestnik - detentor
Aprehenzijska teorija se osredotoča na trenutek dokončanja kaznivega dejanja tatvine in ne postavlja pogoja, kakšna mora biti posest dotedanjega (upravičenega) posestnika po svoji kakovosti in načinu izvrševanja oblasti nad stvarjo. Iz izreka pravnomočne sodbe izhajajo elementi zaupanosti, v nasprotju s tem pa je višje sodišče navedlo, da iz opisa ni mogoče razbrati okoliščin, ki bi kazale na to, da je bilo obsojencu zaupano prejemanje gotovinskih plačil oziroma, da je obsojenec imel pooblastilo, da od naročnikov del zahteva gotovinska plačila in z njimi razpolaga. S takšno obrazložitvijo je višje sodišče podalo razloge, ki nasprotujejo izreku sodbe, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022071
ZKP člen 217, 434, 434/1, 371, 371/1-11, 437, 437/1.. KZ člen 256, 256/1. KZ-1 člen 251, 251/1
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - izročitev listin - osredotočeno policijsko preiskovanje - opis dejanja - opis dejanja v obtožnem predlogu - kaznivo dejanje ponarejanja listin - uporaba krive listine - uporaba ponarejene listine - materialni falsifikat - študentska organizacija - pravna oseba javnega prava - hišna preiskava - zakonitost hišne preiskave
Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Pri tem ni nujno, da bi bili abstraktni zakonski znaki v opisu navedeni. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika prepoveduje uporabo krive listine, medtem ko prvi odstavek 251. člena Kazenskega zakonika-1 govori o ponarejeni listini. Oba termina označujeta t.i. materialni falsifikat oziroma listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Študentska organizacija Slovenije in študentske organizacije univerz niso pravne osebe zasebnega prava. Sodišče se mora pri presoji kaznivega dejanja ponarejanja listin opredeliti do okoliščine, da je bila listina izročena policiji na njen poziv.
ZKP člen 420, 420/5, 423, 423/2, 445.č, 445.a, 445.c.
pravica do pravnega sredstva - pravica do ugovora - vročanje sodbe - pravnomočnost sodbe - klavzula pravnomočnosti - postopek za izdajo kaznovalnega naloga - sodba o kaznovalnem nalogu - izčrpanje pravnih sredstev - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pravica do ugovora oziroma pravnega sredstva je lahko učinkovita samo v primeru, da je z njo upravičenec do pravnega sredstva pravilno in v celoti seznanjen. Obdolžencu mora biti sodba o kaznovalnem nalogu vročena tako, da je popolnoma jasno razvidno, da lahko pravico do pravnega sredstva uveljavi, česar pa sodba, ki je bila opremljena s klavzulo o pravnomočnosti in iz katere je izhajalo, da je sodba postala pravnomočna že 22. 3. 2018 ob vročitvi obdolžencu dne 29. 8. 2018, ni izpolnjevala. Ker obdolžencu sodba ni bila pravilno vročena, rok za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu še ni začel teči.
pripor - odreditev pripora - sklep o odreditvi pripora - opis kaznivega dejanja - utemeljen sum - obrazloženost sklepa - razveljavitev sklepa o priporu
Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostne obrazložitve obstoja utemeljenega suma. Navajanje dokazov brez dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajala, za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča. Sklep sodišča prve stopnje tako ne obsega razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo sklep sodišča o obstoju utemeljenega suma in kateri dokazi ta dejstva potrjujejo, zato se ga ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - navezne okoliščine - procesna ekonomija - največja otrokova korist
Če ima mladoletna oseba v postopku vlogo oškodovanca, sta kraj njenega stalnega prebivališča in okolje, v katerem živi, dejanski okoliščini, ki v znatni meri zmanjšujeta pomen primarnih naveznih okoliščin za določitev krajevne pristojnosti.
bistvena kršitev določb postopka - kazenska ovadba - privilegij zoper samoobtožbo - zaslišanje osumljenca - pravni pouk - poučitev po 4.odst. 148.čl. zkp - procesnopravno relevantna dejstva - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - grožnja, sila ali zvijača državnega organa ali predstavnika oblasti
V obravnavani zadevi ni šlo za situacijo, v kateri bi obsojenca ščitil privilegij zoper samoobtožbo, zato ga policisti ob podaji ovadbe niso bili dolžni poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Obsojenec je na zapisnik podal ovadbo. Slednja pa že po naravi stvari ni rezultat dela organov odkrivanja kaznivih dejanj, ampak je obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kot takšna je z vidika povprečno razumnega človeka plod ovaditeljeve svobodne odločitve, da bo državne organe seznanil z določeno informacijo. Glede očitkov zahtev, da naj bi državni tožilec in policija obsojencu B. K. obljubljala milejšo kazensko sankcijo v zameno za potrditev vsebine (samo)ovadbe, je potrebno pojasniti, da takšne obljube, kolikor bi se izkazalo, da so bile dejansko dane, vsakega obdolženca postavljajo pred določeno izbiro, saj se mora pri tem odločati ne zgolj o tem ali bo molčal, ampak tudi o tem, kakšno prednost mu prinaša morebitno izpovedovanje. S tem se pri obdolžencu zmanjšuje možnost pasivnosti in hkrati subtilno pritiska, da se odloči izpovedovati, ker se mu obeta določena nagrada. Navedeno pa v obravnavani zadevi velja še v bistveno večji meri, saj je bila obsojencu v času trajanja zaslišanja odvzeta prostost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00021984
URS člen 28.. ZKP člen 3, 3/1, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2.. KZ-1 člen 197.
kršitev določb postopka - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - dolžnost obrazložitve zavrnitve dokaza - vpliv na zakonitost sodbe - protispisnost - izčrpanost pravnih sredstev - načelo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki - konkretizacija zakonskega znaka - psihično nasilje - ponižanje ali prestrašenost - blanketno kaznivo dejanje - zakonska analogija
Konkretizacije ponižanja ni mogoče podati z opisom posameznikovih notranjih občutij, ampak predvsem z vrsto in načinom ravnanj tistega, ki jih je povzročil. Šele skozi različne načine ponižujočih ravnanj je mogoče sklepanje o vrsti in stopnji ponižanja, ki je bilo posamezniku povzročeno. V obravnavani zadevi je iz opisa obsojencu očitanih ravnanj jasno razvidno zaničevanje oškodovanke. Njegova ravnanja že sama po sebi dajejo konkretnejši vpogled v vrsto in način oškodovankinega ponižanja ter prestrašenosti. Psihično nasilje po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini med drugim predstavljajo ravnanja, s katerimi se pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Omenjena ravnanja imajo tako kot psihično nasilje po 197. členu KZ-1 za cilj povzročitev ponižanja ali prestrašenosti, kar kaže na to, da gre v bistvenem za isti ravnanji. Hkrati ni videti nobenega razloga, da bi bilo psihično nasilje, podobno kot fizično nasilje, drugačne narave zgolj zato, ker je storjeno v kontekstu družinskih razmerjih.
ZKP člen 12, 12/1, 92, 92/2-7, 96, 96/1.. URS člen 14, 22, 29, 29-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - načelo enakopravnosti strank - pravica do poštenega sojenja - pravica do svobodne izbire zagovornika - stroški kazenskega postopka - nagrada in potrebni izdatki zagovornika
Vse kar bi pravico do svobodne izbire zagovornika omejevalo in ni hkrati nujno potrebno za zaščito obdolženčevih interesov (npr. določba, ki izključuje skupnega zagovornika v postopkih z več obdolženci in s tem preprečuje kolizijo interesov obrambe), je treba razlagati za neskladno s pravico do poštenega postopka. Obdolženec je nasproti državi, ki ga je obtožila storitve kaznivega dejanja, izrazito šibkejša stranka, zato ima pravico, da si izmed odvetnikov, ki so vpisani v register Odvetniške zbornice Slovenije, svobodno izbere tistega zagovornika, ki mu zaupa in za katerega meni, da bo njegove interese pred sodiščem zastopal v najboljši mogoči meri. Če obdolženec pooblasti zagovornika izven območja sodišča, na katerem poteka sojenje, nase prevzeme tveganje, da bo v primeru obsodilne sodbe (v skladu z načelom priznanja stroškov glede na uspeh postopka) nosil tudi stroške, ki jih je imel njegov zagovornik s prihodom na sodišče. Velja pa tudi obratno; če bo obdolženec v postopku oproščen, oziroma bo zoper njega izdana zavrnilna sodba, breme stroškov povezanih s svobodno izbiro zagovornika, pade na državni proračun.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00020804
ZPP člen 166, 166/1, 377, 384, 384/1, 384/4. OZ člen 353, 353/2, 367, 367/1, 367/2. ZKP člen 358, 358/1, 358/3. URS člen 27
uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - napotitev oškodovanca na pravdo - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v pravdi - pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku - odškodnina - predhodno vprašanje - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi - domneva nedolžnosti - zastaranje - pretrganje zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Sodišče je v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena ZKP. Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja. Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe ali sklepa o ustavitvi. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00020062
URS člen 26, 33. OZ člen 132. ZKP člen 80, 148, 164, 220. SPZ člen 64. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1
odškodninska odgovornost države - zaseg motornega vozila - kazenski postopek - ukradeno vozilo - protipravnost - praksa Vrhovnega sodišča - test sorazmernosti - poseg v premoženje - pravica do zasebne lastnine - višina premoženjske škode - amortizacija - dopuščena revizija
Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe. Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik. Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.
pripor - obstoj pripornih razlogov - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora za varnost ljudi - sorazmernost pripora - odložni rok
Odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna, niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno redno in vsakokrat posebej preizkusiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00021990
URS člen 22, 23, 27, 28, 29, 31.. ZKP člen 39. 39-6, 298, 311, 321, 371, 371/1, 2, 9, 11, 371/2, 372, 383, 385.. KZ-1 člen 252
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - pristranskost sodnika - subjektivna in objektivna pristranskost - videz nepristranskosti - dvom v nepristranskost drugostopenjskega sodnika - načelo neposrednosti - sprememba sestave senata med glavno obravnavo - sodnik porotnik - nadomestni sodnik porotnik - odločitev procesne narave - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - posebna znanja - pravica do obrambe - čas za pripravo obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prepoved spremembe obtožbe v škodo obtoženca - sprememba opisa kaznivega dejanja - razlogi sodbe - ni razlogov o odločilnih dejstvih - protispisnost - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - izrek kazenske sankcije - obteževalne okoliščine - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje pranja denarja - dispozicija pravnega pravila - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitvene oblike - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - objektivne in subjektivne okoliščine storilca - predikatno kaznivo dejanje - izrek sodbe - obrazložitev sodbe - obrazložitev subjektivnega elementa - načelo zakonitosti - sprememba sodne prakse - očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari - stek kaznivih dejanj - odreditev izvedenstva strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je lahko tudi vezana vloga ali pa račun druge fizične osebe, samo po sebi otežuje ugotavljanje izvora denarja, pa tudi ugotavljanje nahajališča premoženja. Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Zaveza finančnih institucij, da so o nakazilih večjih vrednosti dolžne obveščati Urad za preprečevanje pranja denarja, omogoča, da je kaznivo dejanje eventuelno odkrito, vendar zato, da bi UPPD lahko sklepal, da gre pri transakciji za pranje denarja, mora biti izpolnjena predpostavka, da denar izvira iz kaznivega dejanja. Da storilec denarja ni prejel neposredno od storilca predhodnega kaznivega dejanja in da je bil denar nakazan na podlagi sklenjenih pravnih poslov, za pravni zaključek, da so obsojenci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, ni relevantna. Zmotno je stališče, da je zgolj prvo transakcijo protipravne premoženjske koristi šteti kot pranje denarja, zatem pa naj bi bil denar „opran“, saj vsaka nadaljnja razpolaga z denarjem, dodatno prikrije njegov izvor. Načelo zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem pravu se ne razteza na razlago pravnih določb in s tem na spremembo sodne prakse. Okoliščina, da sta bila obsojenca oproščena napeljevanja storilca k izvršitvi kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, ne pomeni, da sodišče dokaznih zaključkov za kaznivo dejanje pranja denarja ne bi smelo utemeljiti na zavedanju in tudi sodelovanju navedenih pri predhodnem kaznivem dejanju. Poraba denarja in prikritje izvora denarja se medsebojno ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Da nadomestna sodnica porotnica, ki je kasneje sodelovala pri izreku sodbe, ni sodelovala pri tajnemu posvetovanju senata oziroma odločanju o dokaznem predlogu, ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodni red določa podlago za odstop od pravila dodeljevanja sodnikov porotnikov po abecednem redu priimkov v primeru, ko je za sodelovanje potrebno posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov. Da je (ista) predsednica senata šele v ponovnem sojenju izrazila potrebo po sodnikih porotnikih z ekonomskimi znanji, ni pomembna. Nepristranskost ugotavljamo po različnih kriterijih: ločiti moramo subjektivni pristop, ki predstavlja osebno obsodbo sodnika in objektivni pristop, ki od sodnika zahteva toliko jamstev, da se izključi utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Glede sodnikov obstaja domneva nepristranskosti, zato mora tisti, ki si prizadeva doseči izločitev sodnika ali utemeljiti procesno kršitev s tem v zvezi, morebitno pristranskost dokazati. Zgolj pomisleki obrambe niso dovolj za uveljavitev kršitve nepristranskosti kot standarda poštenega postopka. Višje sodišče je javnost obvestilo, da je sodni spis skupaj z drugostopenjsko sodno odločbo odpravilo na prvostopenjsko sodišče. To je bilo upravičeno storiti po Sodnem redu (9. člen), javnosti pa ni seznanilo z odločitvijo (vsebino odločitve) pred strankami, temveč je javnost zgolj seznanilo o dejstvu odločitve. Dejstvo, da se je umazan denar pomešal z zakonitim denarjem, nima za posledico, da umazan denar ne bi mogel biti še naprej predmet pranja denarja. Mešanje umazanega s čistim denarjem in skupna poraba pomešanih sredstev v finančnih operacijah je ena izmed težko sledljivih tehnik kaznivega dejanja pranja denarja. Če je pritožbena navedba nerazumljiva in neobrazložena, pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti. Ko je strokovno mnenje predloženo v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče dolžno presoditi, ali je na podlagi podanega mnenja podan dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe in razloge za svojo odločitev navesti v obrazložitvi sodbe. Sodišče ocenjuje in razlaga pravne norme in ne izvedenka. Znesek, ki predstavlja skoraj 90 kratnik velike premoženjske koristi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, je utemeljeno šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije.
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1-8.. URS člen 37, 38.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - komunikacijska zasebnost - pogoji za uporabo ukrepa - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - nujnost in sorazmernost ukrepa
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi 149.b člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hranjenja podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1.
Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00019938
ZPP člen 370, 370/3. ZKP člen 201, 201/2, 201/2-1, 307, 307/2, 542, 542/1, 542/3
povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - pripor - zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - begosumnost - krivdno ravnanje oškodovanca - odškodnina - izguba pravice - zavrnilna sodba
Tožnik je na podlagi tretjega odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine. Glede časa odhoda v tujino je nosilni razlog sodišča druge stopnje, da v resnici ni bistveno, ali je bil tožnik na Madžarskem že pred uvedbo kazenskega postopka ali šele po njegovi uvedbi. Bistveno je, da se je skrival v tujini, čeprav je vedel, da zoper njega teče kazenski postopek. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje utemelji, da je bil razlog begosumnosti utemeljen, so naslednji: a) tožnik je vedel za obstoj kazenskega postopka; b) več izdanih odredb o privedbi je bilo neuspešnih; c) potrebna je bila tiralica in č) v tujini je bil izsleden šele pet mesecev po tem, ko je že vedel za obstoj kazenskega postopka.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - oprostilna sodba - seja senata sodišča druge stopnje - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - dejstva in dokazi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP. Sodišče je vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.
ZKP člen 96, 96/1, 421, 421/1.. ZOdvT člen 17, 17/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - druga odločba - sklep o stroških - zagovornik - potrebni izdatki in nagrada zagovornika
Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le v korist obdolženca, ne more pa je zagovornik, ki je opravljal storitev brezplačne pravne pomoči, vložiti zaradi varstva izključno lastnih premoženjskih interesov.
relativna bistvena kršitev določb postopka - vpliv na zakonitost sklepa - ekstradicijski pripor - pogoji za ekstradicijski pripor - prošnja za začasni ekstradicijski pripor - sklicevanje na zakonsko besedilo - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja
Preiskovalni sodnik je odredil pripor tudi zaradi dejanja, glede katerega ni razpolagal s prepisom ustreznih zakonskih določb. Takšna situacija pa predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez popolne dokumentacije. Za predstavljene zaključke zunajobravnavni senat ni imel podlage, saj brez besedila kazenskega zakona države prosilke in ustreznega prevoda tovrstne presoje ni bilo mogoče opraviti. V obravnavani zadevi v kritičnem času ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bili izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora. Slednje pa pomeni, da je uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP vplivala na zakonitosti obeh izpodbijanih sklepov.