Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Delegacija pristojnosti zaradi morebitne združitve postopkov je dopustna izjemoma, če so poleg zgolj možnosti za morebitno združitev pravd za to dodatni tehtni razlogi ali če je že v postopku odločanja po 67. členu ZPP na dlani doseganje učinkov združitve pravd.
Dejstvo, da je tožnica sodna zapisnikarica na pravdnem in nepravdnem oddelku pristojnega sodišča, ki je tudi sicer manjše sodišče, zato se vsi zaposleni dobro poznajo in so njihovi odnosi tesnejši, predstavlja tehten razlog, da v tem sporu ne odloča to sodišče. Tudi zaradi narave spora (pravda za ugotovitev obstoja služnosti) povezava tožnice s pristojnim sodiščem oziroma opisane okoliščine narekujejo prenos pristojnosti, saj so takšne, da bi bilo ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost tega sodišča nasploh kot tudi zaupanje nasprotne stranke v korektnost postopka in v nepristransko sojenje v konkretnem sporu.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Predlog se zavrne.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Sodelovanje prejemnika koristi (tretje osebe) v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde v omejenem obsegu - kolikor ga prima facie presoja sodišča omogoča in v kolikor je položaj prejemnika koristi že znan - treba zagotoviti že v fazi predobravnavnega naroka, pred odločitvijo sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde. Ne glede na navedeno pa je z vidika položaja prejemnika koristi v kazenskem postopku kot celoti pomembno zlasti, da ima prejemnik koristi v takšnih primerih, ko glavna obravnava ni izvedena, v določenem - glede na okoliščine primera možnem obsegu - možnost uveljavljati jamstva iz 500. člena ZKP (vsaj) na naroku za izrek kazenske sankcije. Pri tem je ključnega pomena, da ima sodišče tudi na naroku za izrek kazenske sankcije - v kolikor bi na podlagi izjave in dokaznih predlogov prejemnika koristi presodilo (v smislu prima facie presoje), da je že sprejeto priznanje krivde omajano - možnost preklicati oziroma spremeniti predhodno sprejet procesni sklep o sprejetju sporazuma o priznanju krivde; nanj namreč ni nepreklicno vezano.
Ob upoštevanju standardov, ki sta jih vzpostavili ESČP in SEU, je dobrovernost tretjih oseb kot prejemnikov protipravne premoženjske koristi - s tem pa tudi povezava s kaznivim dejanjem oziroma razmerje med ravnanjem tretjih oseb in kaznivim dejanjem - pomemben element, ki ga je, ne glede na to, da 75. člen KZ-1 tega izrecno ne določa, treba upoštevati v sklopu presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico.
Odkritje prepovedane droge, ki je bila s strani obsojenega odvržena na odprt javni prostor in zavarovanje le-te pred izvedbo hišne preiskave, predstavlja policijsko opravilo, ki temelji na neposredni zaznavi policistov po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).
Obsojenec se je s tem, ko je skozi okno stanovanja na javni odprt prostor - parkirišče stanovanjskega bloka - odvrgel PVC vrečko s prepovedano drogo, na zunaj zaznaven način v zvezi s tem predmetom odrekel jamstvom, ki se izpeljujejo iz ustavnega koncepta upravičenega pričakovanja zasebnosti. Zaradi njegovega ravnanja, ki je policiji omogočilo pridobitev prepovedane droge v okviru policijskega opravila zgolj s površinsko zaznavo javnega prostora, je odpadla zahteva po sestavi zapisnika o zasegu, kot tudi po obveščanju preiskovalne sodnice o zaznani prepovedani drogi.
Pri opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovancu, njegovega skupnega pretepanja oškodovanca s soobsojencem ne izključuje.
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovanec ni mogel poklicati policistov in s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati.
Obsojenca oškodovanca nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ampak sta ga s pretepanjem lahko telesno poškodovala ter mu nato še preprečila, da bi poklical policiste in pobegnil s kraja dejanja. Slednje pa ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nasilno omejevanje enakih pravic opisano v prvem odstavku 296. člena KZ-1.
Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za sodno varstvo poimensko označila storilka.
Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka.
Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), ko je v predmetni zadevi štelo, da organ ni kršil te pravice s tem, ko stranke pred izdajo odločbe ni seznanil z ugotovitvami v postopku in ji dal možnosti, da se o njih izjavi?
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
Četudi je bilo pritožnici z dokončnostjo odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter je bila na tej podlagi že izbrisana iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti, še vedno izkazuje pravni interes za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ne gre namreč za položaj, ko že s samo odpravo upravnega akta vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči (v smislu tretje povedi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Če bi bila namreč v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odpravljena, bi pritožničino dovoljenje znova pridobilo pravno veljavo, pravna podlaga za njen izbris iz registra pa bi odpadla, zato bi jo morala toženka vanj ponovno vpisati.
Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.
Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.
O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.
Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.
Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo, da dopusti dostop do svoje fizične infrastrukture, je v zakonu predvideno in v regulatorni odločbi uporabljeno sredstvo za doseganje namena zakona, ki je v vzpostavitvi večje konkurence na predmetnem trgu in posledičnem doseganju večjih koristi (tako stroškovnih kot z vidika kvalitete storitev) za uporabnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V okviru tega namena je zato pogoj za operaterski dostop mogoče opredeliti za nerazumen, če učinkuje kot nedopustna ovira pri operaterjevem vstopu na trg oziroma če nedopustno preprečuje vzpostavljanje večje konkurenčnosti med operaterji na trgu elektronskih komunikacij in s tem povezanih koristi končnih uporabnikov na maloprodajnih trgih.