CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00044934
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 27, 29, 31. ZPP člen 8, 212. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4.
zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - verodostojnost prosilca - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - trditveno in dokazno breme - izključitev - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.
Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZKP člen 530. Evropska konvencija o človekovih pravicah člen 2, 3.
dovoljenost revizije - zavrženje - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice - izročitev tujca tuji državi - možnost nehumanega in ponižujočega ravnanja - kršenje konvencijskih pravic - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji
Revident z revizijskimi navedbami izpodbija pravilnost ocene vseh predloženih dokazov in dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ter pravilnost uporabe standardov po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar njegov očitek dejansko pomeni, da bi moral biti materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča drugačen, če bi se oprlo na drugačno dejansko stanje. Izkaže se torej, da revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne zmotni uporabi materialnega prava. V revizijskem postopku pa ni več mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne ob sklicevanju na dokazne listine oziroma na napačno dokazno oceno, obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pa pomenijo prav to. Da bi Vrhovno sodišče lahko dovolilo revizijo, bi torej moralo presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
DELOVNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - JAVNI USLUŽBENCI
VS3006602
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZD člen 35. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 10.
zagovor - pisno opozorilo - odpoved iz krivdnega razloga - svoboda izražanja - vročanje - EKČP - ESČP
Delodajalec izda pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti po prvem odstavku 83. člena ZDR, če oceni da gre za kršitve, zaradi katerih pogodbe o zaposlitvi (še) ni mogoče odpovedati, torej da niso podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Da je delovno razmerje kljub kršitvi mogoče nadaljevati, je jasno, saj se je prav zato delodajalec odločil za pisno opozorilo in ne za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec zagovora ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Ena od takih okoliščin je tudi zdravstveno stanje, ki delavcu onemogoča udeležbo na zagovoru, preložitev pa bi povzročila iztek roka za podajo odpovedi.
Čeprav mora biti varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, je treba upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti: med drugim dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. Napad na ugled posameznika z uporabo grobo žaljivih izrazov je v profesionalnem okolju zaradi razdiralnega učinka posebno resna oblika nedostojnega vedenja, ki ima lahko za posledico najstrožje sankcije. Tožnica je bila javna uslužbenka, pisanje se je nanašalo na ravnanja in poslovne odločitve direktorja javne agencije, na porabo proračunskih sredstev in problem transparentnosti delovanja, zato presoja, da jo je vodil zasebni interes, ni logična. Uporabljeni izraz „represivna oblast“ (represivno: nasilno, zastraševalno) objektivno ni žaljiv, saj ne presega meje sprejemljivega. Izjave, da je direktor utrpel škodo v točno določenem znesku, objektivno ni mogoče šteti za škodoželjno in posmehljivo.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VS3006566
ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8.
socialni spor - pravica iz invalidskega zavarovanja - mnenje invalidskih komisij - nestrinjanje z mnenji invalidskih komisij - postavitev sodnega izvedenca - substanicaronst dokaznega predloga - sodba Evropskega sodišča za človekove pravice - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca v okoliščinah obravnavnega primera, po katerih so obstajale pomembne razlike med mnenji invalidskih komisij, predstavlja kršitev revidentove pravice do izjave. Revident v obravnavani zadevi ni imel možnosti dokazati, da so ugotovitve, ki so izhajale iz sicer nasprotujočih si mnenj invalidskih komisij, napačne.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VS0015219
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. ZNP člen 37. ZMZPP člen 111. ZPP člen 365, 365-2.
uporaba tujega prava - mednarodna ugrabitev otrok - nezakonito zadržanje otroka - vrnitev otroka
Za odločitev v obravnavanem primeru je edino pomembno, da so po upoštevnem britanskem pravu glede na otrokovo stalno bivališče starševske pravice poverjene materi, da je bil otrok zadržan na območju R Slovenije proti njeni volji in torej nezakonito ter da otrokovo takojšnjo vrnitev nalagajo v izpodbijanem sklepu citirane konvencijske določbe – ne da bi bil hkrati ugotovljen morebitni obstoj katerih od s Konvencijo predvidenih upoštevnih ovir zanjo. Izpodbijani sklep ima namreč provizorično naravo in je namenjen preprečevanju samovolje, izdan pa je bil v postopku, ki ni predviden za razreševanje vsebinskih vprašanj o pogojih za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo.
ZKP člen 530. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 6. ZUS-1 člen 83, 83/2-3.
izročitev obdolženca tuji državi - dovoljena revizija - zelo hude posledice za stranko - ovire za izročitev tujca - možnost kršitev človekovih pravic - možnost mučenja kot absolutna ovira - stopnja resnosti drugih možnih kršitev
Možnost mučenja predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi. Pri ostalih posegih, ki pri posamezniku lahko povzročajo telesno in duševno trpljenje, pa je potrebno upoštevati ali ti posegi dosegajo minimalno stopnjo resnosti, ki jo zasleduje 3. člen EKČP, in cilj izročitve posameznika drugi državi.