IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028114
OZ člen 132, 179, 179/1. SPZ člen 99. URS člen 33. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninski zahtevek - daljnovod - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - dejanska razlastitev - nedopusten poseg v lastninsko pravico - priposestvovanje služnosti v javno korist - protipravno stanje - zastaranje zahtevka - pravna varnost - elementi civilnega delikta - pravno priznana škoda - oblike škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčen zahtevek - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ustavno sodišče - volenti non fit iniuria - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilna dejstva - navedbe stranke v postopku - pojem protispisnosti - obrazložitev sodbe
Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka.
Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ).
Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/2, 399/2-1, 399/3. URS člen 22.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - nov predlog za odpust obveznosti - drugačno dejansko stanje - zakonska rehabilitacija - izbris iz kazenske evidence - bodoči izbris iz kazenske evidence - ponovno odločanje - rok za vložitev predloga - kaznivo dejanje zoper premoženje - enako varstvo pravic
Obravnavani predlog temelji na drugačnem dejanskem stanju, zato objektivne meje pravnomočnosti odločitve iz sklepa z dne 13. 3. 2019 ne morejo preprečiti odločanja o novem predlogu, ki temelji na drugačni dejanski podlagi – glede zakonske rehabilitacije. Pravnomočnost odločitve o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti zaradi podane ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč ne pomeni, da so zaradi tega obveznosti dolžnika postale neodpustljive.
Bodoči izbris iz kazenske evidence, do katerega bo prišlo v času teka preizkusnega obdobja, predstavlja za novo okoliščino, ki ni zajeta v historični dogodek, ki je predstavljal dejansko podlago pravnomočnega sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti z dne 13. 3. 2019, zato posledice pravnomočnosti tega sklepa niso ovira za ponovno odločanje. S tem sklepom tudi ni bilo pravnomočno odločeno o tem, katere obveznosti se ne odpustijo, temveč je bil predlog zavrnjen zaradi takratnega obstoja ovire za odpust obveznosti.
Zakon ne določa roka, v katerem je primerih, kot je obravnavani, dopustno ponovno vložiti predlog za odpust obveznosti.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00027755
ZDZdr člen 39, 39/1, 44, 45, 52, 52/3.
pridržanje - pridržanje brez privolitve - pridržanje osebe v psihiatrični bolnici - izdelava izvida in mnenja - prisilna privedba - vročitev vabila
Pritožba spregleda, da se določba tretjega odstavka 52. člena ZDZdr skladno s 45. členom ZDZdr smiselno uporablja v primerih, če ni možna prostovoljna izvršitev sklepa, v katerem je odločeno, da se oseba za največ dva dni zadrži v psihiatrični bolnišnici (44. člen ZDZdr). V obravnavani zadevi pa se ne postavlja vprašanje izvrševanja izpodbijanega sklepa (privedba), zato prej citirana določba za konkretni primer ni uporabljiva.
Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov.
Ob opozarjanju, da v fazi predhodnega preizkusa tožbe ni mogoče odločati o (ne)sklepčnosti ali (ne)utemeljenosti zahtevka, pritožnik prezre, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo s sklicevanjem na nedovoljenost tožbe in ne na njeno neutemeljenost. Z vsebino tožbe se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le toliko, da je presodilo njeno dopustnost (kajti obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe se presoja na podlagi navedb v tožbi). Ob tem se je sodišče prve stopnje neposredno oprlo na ustavno določbo o materialni sodniški imuniteti (prvi odstavek 134. člena URS) in prepričljivo pojasnilo, zakaj okoliščine konkretnega primera narekujejo uporabo te določbe.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00027713
ZP-1 člen 202d, 202d/4, 202e, 202e/2. URS člen 14, 22.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - odložitev izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev - zavrženje predloga - enakost pred zakonom - načelo sorazmernosti
Uresničevanje načela sorazmernosti in enakosti pred zakonom zahteva razlago zakonske določbe četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 na način, da je pri odločitvi o zavrženju predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja relevantna zgolj ugotovitev, da še nista minili dve leti od poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne glede na to, ali je bila storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicana ali ne.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 8, 8/2, 30, 30/1, 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-3.
sprejem osebe na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - milejši ukrep - vpliv psihoaktivnih substanc - uživalec prepovedanih drog - zdravljenje odvisnosti - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je ukrep, ki pride v poštev, ko je zanesljivo ugotovljeno, da noben milejši ukrep ne zadošča. Zaradi tega bi sodišče moralo podrobneje obrazložiti nujnost izbire skrajnega ukrepa, še posebej zato, ker v spisu ni podatka, da bi pridržana oseba bila že udeležena v kakšni drugi (milejši) obliki zdravljenja, ki ne bi bilo uspešno ali bi ga opustila.
URS člen 26, 159. ZVarCP člen 1. OZ člen 10. ZPP člen 76, 76/1, 76/2, 76/3, 80, 81, 81/5.
sposobnost biti stranka v postopku - Varuh človekovih pravic - državni organ - podelitev sposobnosti biti stranka v postopku - odgovornost države za ravnanje njenih organov
Varuh je samostojen in neodvisen organ, kljub temu pa še vedno od države postavljen organ (civilne družbe), torej državni organ, kar pomeni, da ne more nastopati kot stranka v pravdnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
ZKP člen 18, 18/2, 285d, 285d/3, 285e. URS člen 29, 34, 35.
izločitev nedovoljenega dokaza - prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do obrambe - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00027536
URS člen 14. OZ člen 190, 198. SPZ člen 66, 66/1.
solastnina - uporaba solastne nepremičnine - uporaba solastnega stanovanja - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - pravica do posesti solastne nepremičnine - dogovor o načinu uporabe solastne stvari - izključna posest - načelo enakosti - zloraba solastninske pravice - neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - verzijski zahtevek - uporabnina - višina uporabnine
Dejstvo, da način uporabe solastne stvari še ni določen oziroma stvar še ni bila razdeljena, narekuje zaključek, da sta obe solastnici upravičeni uživati stvar v celoti skladno s svojima idealnima deležema, saj se v nasprotnem primeru, tj. z izključno uporabo stanovanja s strani toženke, krši tožničina pravica do (so)posesti.
DEDNO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00027156
ZD člen 9, 130, 130/3, 132, 141. ZJC člen 85. ZJC-B člen 19. ZCes-1 člen 3, 3/2, 123.
dediščinska tožba - ugotovitev dedne pravice - izročitev zapuščine - ugotovitev lastninske pravice - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes za ugotovitveno tožbo - cesta - cestno telo - zapuščina brez dediča - kaduciteta - dediščina postane last Republike Slovenije - univerzalno pravno nasledstvo - razlastitev - javno dobro - stvar izven pravnega prometa - solastnina
Tožnik (dedič) v dediščinski tožbi zahteva ugotovitev svoje dedne pravice in izročitev zapuščine v skladu s svojim dednim deležem. Tožnik ima po dediščinski tožbi na voljo vmesni ugotovitveni zahtevek, da je dedič po zapustniku. S tem ugotovitvenim zahtevkom je tožnik delno uspel, kot je razvidno iz delne sodbe. Pridobil je pravni naslov, s katerim je bila ugotovljena njegova dedna pravica in nanjo oprta lastninska pravica. Ker je s tem svojo dedno pravico že dosegel, nima več pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek, da je lastnik spornih nepremičnin.
Položaj dedičev, ki so se zglasili kasneje in ki zahtevajo zapuščino po tem, ko je bila ta že prenesena na državo, je drugačen kot je položaj dedičev v (rednem) zapuščinskem postopku. Oboji sicer pridobijo dediščino in na njej oprto lastninsko pravico v času zapustnikove smrti, a v primeru, ko se je dedič zglasil potem, ko je država že postala lastnica zapuščine, se ne more več vzpostaviti povezava med kasnejšim dedičem in zapustnikom brez upoštevanja vmesne lastninske pravice države, ampak ima dedič pravico, da z dediščinsko tožbo od države zahteva izročitev zapuščine. Ob povedanem je neutemeljena pritožbena navedba, da sta bila sklepa o dedovanju, s katerima je zapuščina prešla na toženko, nezakonita in ju ni mogoče upoštevati. Res je sklep o dedovanju deklaratorne narave, vendar je, ko postane pravnomočen, pravno zavezujoč. Dekleratornost sklepa pomeni le, da ima kasnejši dedič možnost svoje pravice uveljavljati v pravdi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da instituta pridobitve zapuščine brez dedičev s strani države ni mogoče enačiti z razlastitvijo (odvzemom lastninske pravice v javno korist po 69. členom Ustave RS).
Tožnik od toženke pravilno zahteva vrnitev oziroma izročitev zapuščine (izstavitev zemljiškoknjižne listine in izročitev v posest), vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da pri treh parcelah, na katerih poteka javna cesta, njegov zahtevek ni utemeljen na podlagi 2. točke 3. člena ZCest-1, ki določa, da so ceste javno dobro, so izven pravnega prometa in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00027725
ZPP člen 8, 360, 360/1. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 67, 67/3. ZNP-1 člen 42.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - ogrožanje zdravja in premoženja - duševna motnja - prisilna hospitalizacija - izvedenec - pregled s strani sodnega izvedenca - prisilno zdravljenje - zdravstveno stanje - izboljšanje zdravstvenega stanja - čas zdravljenja - poseg v človekove pravice
Sodišče prve stopnje je razen ugotovitve, da nasprotna udeleženka ogroža svoje premoženje, ugotovilo tudi, da je s hojo po avtocesti ogrožala svoje življenje, pa tudi, da huje ogroža svoje zdravje, ker se zaradi absolutne odklonilnosti tako do možnosti obstoja bolezni kot do potrebe zdravljenja njeno bolezensko stanje le še poglablja, niti normalne komunikacije ni več sposobna, nezdravljene duševne bolezni pa privedejo do nereverzibilnega kronificiranega stanja in s tem osebnostnega propada. Ker sta podana kar dva od več alternativno naštetih pogojev, na pravilnost izpodbijane odločitve to, ali si pritožnica povzroča hudo premoženjsko škodo, ne vpliva.
Glede na mnenje izvedenca je bolj verjetno, da bo za dosego željenih učinkov pri nasprotni udeleženki, tako kot pri večini oseb, ki so v z njo primerljivem stanju, potrebno zdravljenje tri mesece. Če bo prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke prej, prisilno zdravljenje ne bo več potrebno, zato bo odpuščena iz nadzorovanega oddelka. Ker se s takim odpustom ne poseže v človekove pravice do svobodnega gibanja in zdravljenja ter v integriteto posameznika, se izvede brez sodnega postopka. Da zdravniki v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja pacienta ustrezno ukrepajo, potrjujejo pritožbene navedbe o dovoljenih prostih izhodih pritožnice.
URS člen 15, 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2.
pravica do objave popravka - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - popravek v širšem smislu - objava dela popravka
Vsebino oziroma namen pravice do popravka določa 40. člen URS. Ta daje možnost posamezniku, da se na enakovrednem medijskem mestu odzove na novinarsko obvestilo, ki je objektivno takšno, da posega v njegove materialnopravne pravice oziroma interese. Pravica do popravka je torej namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega, ki lahko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Z možnostjo objave popravka je posameznikov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij. Z navedeno pravico se varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti.
zamudna sodba - vročanje - vročanje sodnih pisanj - vročitev tožbe - neuspešna vročitev tožbe - nepravilna vročitev tožbe - fikcija vročitve - vročilnica - neuporaben hišni predalčnik - ustrezen hišni predalčnik - neprimeren hišni predalčnik - obvestilo o pošiljki - prejem obvestila - dejanski prejem obvestila - vročitev obvestila o prispelem pisanju - seznanitev s pisanjem - možnost seznanitve - pravica do sodelovanja v postopku - pravica do zasebnosti - tehtanje pravic - pritožbena obravnava
Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje. Če za pisanje ni vedel (ker vročitev obvestila ni bila opravljena pravilno ali pa iz kakšnega drugega razloga), mu tega ni mogoče očitati.
Nabiralnika na zasebnem zemljišču, ki se ga ne da zaklepati, ker te funkcije nima, se pa varno zapira, kakršen je (bil) po prepričanju sodišča predalčnik toženca, ni mogoče oceniti za neuporabnega v smislu četrtega odstavka 142. člena ZPP. Vprašanje, ali nabiralnik uporabniku zagotavlja zasebnost, za presojo (ne)uporabnosti v smislu četrtega odstavka 142. člena ZPP ne more biti odločilno. Glede na to, da so priče izpovedale, da je predalčnik že vsa leta in ves čas tega sodnega postopka (slednje je odločilno) enak in ob dejstvu, ki ga izpostavlja pritožba, da je bila zamudna sodba tožencu v enak predalčnik v enakem stanju brez težav vročena, je pritožbeno sodišče prepričano: 1.) da toženec 19. 10. 2017 v hišnem predalčniku ni prejel obvestila o prispelem pisanju in 2.) da 6. 11. 2017 ni bilo pogojev za vrnitev pisanja sodišču, ampak bi moralo biti to puščeno v uporabnem poštnem predalniku, kar bi tožencu omogočilo seznanitev s tožbo. Toženec s pisanjem (tožbo s pozivom na odgovor) ni bil seznanjen in tudi ni imel razumne možnosti, da za pisanje zve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00026885
SPZ člen 99. SZ-1 člen 2, 2/5, 25, 25/4, 26, 27, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 34, 35, 36, 37, 38. ZPP člen 7, 154, 154/2, 157, 158, 212, 214, 254, 254/2, 254/3, 316. ZVKSES člen 22, 27, 29. ZGO-1 člen 2, 3, 6, 6/1, 156a. URS člen 33.
vznemirjanje lastnika nepremičnine - negatorna tožba - prepovedni in odstranitveni zahtevek - stanovanjsko poslovna stavba - poslovni prostor - sprememba namembnosti rabe - razmerja med etažnimi lastniki - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - upravljanje solastne stvari - posli, ki presegajo okvir rednega upravljanja - izboljšave na nepremičnini - pridobitev gradbenega dovoljenja - soglasje vseh etažnih lastnikov - tričetrtinska večina - naknadno soglasje - naknadna odobritev - poseg v konstrukcijo objekta - redno vzdrževanje - izvedenec gradbene stroke - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - pravica do izjave - skupni del stavbe - pravice etažnih lastnikov na skupnih prostorih - pravica do zasebne lastnine in dedovanja - legalizacija nedovoljene gradnje - pripoznava zahtevka - priznanje dejstev - sodba na podlagi pripoznave - izpolnitev zahtevka med postopkom - zmotna uporaba materialnega prava - časovne meje pravnomočnosti - delitev stroškov etažnih lastnikov - neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pogodbe - primopredaja - zakonske dolžnosti upravnika - stroški postopka - delni uspeh v pravdi
Glede na tretji odstavek 29. člena SZ-1 zadošča tričetrtinsko soglasje za izboljšave, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, v konkretnem primeru za izdelavo novih vrat v lekarno, s čimer ni bilo poseženo v konstrukcijo objekta. Ko se ugotavlja, ali je za dela treba pridobiti gradbeno dovoljenje, je treba uporabiti definicijo vzdrževanja po ZGO-1, in to različico zakona, ki je veljala v času izvedenih del.
Soglasje za izvedbo del v smislu 29. člena SZ-1 je mogoče veljavno dati tudi za nazaj - kot odobritev že izvedenih del.
Sprememba parkirnega prostora v vhod v lekarno, namestitev plastičnih pohodnih mrež na zelenico in uporaba zelenice za kavarniški vrt so spremembe, ki glede na drugi odstavek 29. člena SZ-1 zahtevajo soglasje vseh solastnikov.
Neustrezna porazdelitev stroškov in drugih bremen v zvezi s solastno stvarjo ni vznemirjanje lastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.
Primopredaja z zapisnikom in izročitvijo ključev se opravi pri izročitvi stanovanja, medtem ko primopredajo skupnih delov, naprav in prostorov za posamezne etažne lastnike opravi upravnik.
Dolžnosti upravnika iz ZVKSES ne vsebujejo njegove dolžnosti, da sam odpravi morebitne stvarne napake ali opravi druga manjkajoča dela, ki bi jih sicer moral prodajalec oz. investitor.
Sodba na podlagi pripoznave se izda, če toženec pripozna tožbeni zahtevek z izjavo sodišču, ne pa, če ga izpolni.
Reševanju stroškovnega problema v primeru, ko toženec tekom pravde izpolni zahtevek, je namenjen 158. in ne 157. člen ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00028517
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 154/3. URS člen 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
članek v medijih - objava sodbe ali popravka - preklic izjave in opravičilo - objava preklica trditev - (ne)resničnost izjave - dokaz resničnosti - trditev o dejstvih - mnenje - svoboda izražanja - javni interes - javna razprava - neresnična izjava - neresnična in žaljiva obdolžitev - žaljiva obdolžitev s tiskom - poseg v čast in dobro ime - pravica do ugleda ali dobrega imena - okrnitev ugleda - kršitev osebnostne pravice - odškodnina - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - duševno trpljenje oškodovanca - dokazno breme - načelo uspeha v pravdi
S trditvijo, da je bil tožnik kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, čeprav je šlo le za ugibanje, je toženec prekoračil dopustne meje svobode izražanja. Svoboda izražanja predstavlja ne le človekovo pravico, ampak tudi enega od temeljnih gradnikov demokratične družbe, ki vključuje posameznikovo pravico do izrekanja o zadevah javnega pomena. Drži tudi, da zaradi pomena te pravice ni nedopusten vsak žaljiv zapis o drugem in da so meje sprejemljive kritike ravnanj oseb, udeleženih v te vrste zadevah, širše kot tedaj, ko gre za druge osebe. Pri presoji o tem, ali je sporna izjava varovana s svobodo izražanja, pa je poleg navedenih okoliščin pomembno še, ali je imela dovolj podlage v dejstvih. Natančneje povedano: pomembno je, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.
Mnenje toženca kot umetnostnega zgodovinarja, ki se v svojem poklicnem delu ukvarja s Plečnikovo dediščino, sodi v javno razpravo. To velja tudi za njegovo mnenje o tožnikovem angažmaju v načrtovani investiciji in ravnanju medijev v zvezi s tem. Upoštevaje tožnikovo vlogo v načrtovani investiciji v zvezi s kulturnim spomenikom državnega pomena, ki je predmet obravnave v članku, so meje sprejemljive kritike njegovih ravnanj široke. Ne glede na to vanjo ne sodijo izjave o neresničnih dejstvih, ki posegajo v tožnikov ugled. Trditev, da je bila oseba kaznovana zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, zmanjšuje ugled osebe. Gre za očitek ravnanja v nasprotju tako s pravili in etiko športa kot z zakoni. Četudi izjave o kaznovanosti v prispevku, kot je obravnavani, ni mogoče razumeti na enak način, kot da gre za kazensko obsodbo, je očitek tako hud, da ob izostanku dokazov, ki bi potrjevali njegovo resničnost, oziroma dejstev, na podlagi katerih bi bil toženec mogel verjeti v resničnost izjave, sega onkraj meja dopustnega izražanja.
Porušenje duševnega ravnotežja pri tožniku, ki ga je pripisati objavi sporne izjave, ni bilo niti tako dolgotrajno niti tako intenzivno, da bi bila poleg javne objave preklica izjave in opravičila utemeljena še prisoja denarne odškodnine.
URS člen 1, 2, 5, 23, 34, 35, 36. ZIZ člen 65, 65/2, 71, 71/2, 73, 73/2, 221, 221/1. ZPP člen 285, 286a, 286a/1.
prisilna izselitev iz stanovanja - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - ugovor tretjega - pravna praznina - analogija - ustavnoskladna razlaga zakona - pravica do učinkovitega sodnega varstva - človekovo dostojanstvo - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do spoštovanja doma - prizadetost telesne celovitosti - načelo socialne države - materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku
Sodišče prve stopnje je sledilo določilu drugega odstavka 73. člena ZIZ, ki pa celovito ne ureja vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru izselitve iz stanovanja, ki predstavlja dom tretje, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote. Tak položaj je zakonodajalec uredil glede odloga na predlog dolžnika v drugem odstavku 71. člena ZIZ, glede tretjega pa je podana pravna praznina. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je namen odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka.
ZKP člen 18, 18/2, 156, 156/1. URS člen 22, 23, 23/1, 29, 38.
predkazenski postopek - odredba preiskovalnega sodnika - bančni podatki - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - obrazloženost odredbe - poseg v ustavno pravico - varstvo osebnih podatkov - pravica do varstva osebnih podatkov - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - sadež zastrupljenega drevesa - doktrina neizogibnega odkritja - izjema neizogibnega odkritja - ponovljivost dokaza
Obrazložena sodna odredba pomeni bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave RS. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ne da bi sodišče v sodni odredbi obrazložilo, zaradi katerih razlogov so izpolnjeni pogoji za poseg v navedeno ustavno varovano pravico bančnih komitentov, pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.
Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev prikritega ukrepa obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za njegovo odreditev in nato svojo odločitev skrbno obrazloži.
Ob izkazanosti materialnih pogojev po 156. členu ZKP in dejstvu, da gre za ponovljive dokaze, četudi gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe, so v obravnavanem primeru podane specifike, ki upravičujejo uporabo t.i. izjeme neizogibnega odkritja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00027651
URS člen 26. KZ-1 člen 113.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo policije - kvalificirana stopnja napačnosti - protipravnost ravnanja policistov
Standard kvalificirane napačnosti pomeni, da protipravnost ravnanja državnih organov ni podana zgolj zato, ker je bil kazenski postopek uveden, pa potem ni prišlo do obsodbe, temveč mora ravnanje državnih organov prekoračiti mero dopustnega.
Okoliščina, da je v oprostilni sodbi kazensko sodišče druge stopnje v večji meri verjelo drugim dokazom v kazenskem postopku in upoštevalo spremembo kazenske zakonodaje ter zaključilo, da tožilstvu ni uspelo s stopnjo gotovosti dokazati krivde obtoženih, ne pomeni, da je zgolj na tej podlagi ravnanje organov pregona oziroma prvostopenjskega sodišča protipravno.