CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045302
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 965. ZPP člen 213, 243, 285, 339, 339/1-8, 354. URS člen 22.
dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - sodni izvedenec - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec za varstvo pri delu - izvedensko mnenje - škodni dogodek - vzročna zveza - soodgovornost za škodo - objektivna in krivdna odgovornost - trditveno in dokazno breme - nevarna stvar - nevarna dejavnost - strokovno vprašanje - zaščitna oprema
Tožnik trdi, da se je sveder odlomil zaradi nepravilnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Dokaz z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu je brez dvoma primeren dokaz za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, kakšno je varno in ustrezno vrtanje v kovino z ročnim električnim vrtalnikom. Okoliščina, da je ročni električni vrtalnik namenjen splošni uporabi, ne vodi avtomatično k sklepu, da za njegovo uporabo ni potrebno nikakršno strokovno znanje.
ZPP člen 5, 236a, 339, 339/2-8, 354, 354/1, 454, 454/1, 454/2. URS člen 22, 25.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - sporno dejansko stanje - izdaja odločbe brez izvedbe naroka - predložitev pisnih dokazil - pisna izjava priče - dokaz z zaslišanjem prič - ocena verodostojnosti priče - neizvedba predlaganih dokazov - načelo obojestranskega zaslišanja strank - enakopravnost pravdnih strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - pravica do pritožbe
Četudi nobena od strank ni podala izrecne zahteve za izvedbo naroka, sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo uporabiti izjeme iz 454. člena ZPP o tem, kdaj v sporu majhne vrednosti ni dolžno opraviti naroka za glavno obravnavo. Med strankama je bilo sporno dejansko stanje (torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 454. člena ZPP) in o tem stanju, glede na okoliščine konkretnega primera, ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (torej tudi ne obstaja izjema iz drugega odstavka 454. člena ZPP).
S tem, ko je sodišče prve stopnje pisno izjavo priče pri svoji dokazni oceni deloma upoštevalo, ne da bi se neposredno prepričalo o verodostojnosti te priče, je tožniku neutemeljeno odvzelo možnost dokazovanja in ga postavilo v neenakopraven položaj v razmerju do toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00044727
ZVPSBNO člen 19, 19/1, 20. URS člen 31, 158. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 123, 123/2. ZPP člen 165, 165/3, 365, 365-3.
odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - procesna predpostavka za vložitev tožbe - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - predlog za poravnavo - zavrženje tožbe - zakonski rok za uveljavitev pravice - začetek teka roka za vložitev predloga - sklep o končanju stečajnega postopka - pravnomočnost sodne odločbe - vročitev pravnomočne odločbe - javna objava sklepa na portalu AJPES - seznanitev z odločbo - pravna varnost - načelo enakosti - pravočasno vložen predlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - postopek zaradi insolventnosti - vročanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti - dolgotrajnost postopka - pravično zadoščenje
Zakonski rok za uveljavljanje pravic, katerih procesni pogoj pravnomočnosti mora biti izpolnjen, ne more začeti teči pred vročitvijo pravnomočne odločbe stranki oziroma preden se stranka ne seznani s pravnomočnostjo odločbe.
Nastop pravnomočnosti sklepa o končanju postopka je le ena od procesnih predpostavk za vložitev zahtevka po 19. členu ZVPSBNO, vendar pa hkrati ne predstavlja tudi začetka teka devetmesečnega roka po prvem odstavku 19. člena ZVPSBNO.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako in v čem je storilka v postopku svoje izjave spreminjala oziroma jih pavšalizirala, da je zaradi tega podvomilo v njihovo resničnost.
Dokazna ocena sodbe prvostopenjskega sodišča v zvezi z odgovornostjo storilke tudi temelji na dokazu, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic.
URS člen 2, 33, 156. KZ-1 člen 186. ZOPNI člen 4, 4-10, 5, 27, 27/3. ZPP člen 8, 286a, 292, 339, 339/2, 339/2-14.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - nesorazmernost - protiustavnost zakona - pravica do zasebne lastnine - izvor premoženja - dokazovanje - pasivna legitimacija - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - protipravna premoženjska korist - nesorazmerna premoženjska korist - metoda izračuna - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - kršitev metodološkega napotka - ugovor prekluzije - ponovna ocena dokazov - nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje
Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno poseženo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na prvega toženca, je njegova pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na odločbo VSL I Cpg 573/2016, iz katere izhaja, da je pri zahtevku v skladu z ZOPNI, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Predmetni postopek izvira iz ravnanj prvega toženca, ki je storil kataloško kaznivo dejanje, prav tako je bil eden od udeležencev finančne preiskave.
Metoda neto vrednosti, ki je bila uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna. Po 5. členu ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka navedenega člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave).
Toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je nenatančna, neprepričljiva in pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni v celoti upoštevalo.
Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Podana dokazna ocena tudi ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.
ZPSVIKOB člen 25, 45. ZBan-1 člen 350a, 350a/1. ZRPPB člen 265.
protiustavnost zakonske določbe - prekinitev pravdnega postopka - nadaljevanje pravdnega postopka - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - odprava protiustavnosti - odškodninska odgovornost bank
Ustavno sodišče RS je (ponovno) prekinilo »zgolj« odškodninske postopke, ki tečejo zoper Banko Slovenijo in so bili pred tem prekinjeni na podlagi 4. točke izreka sklepa istega sodišča opr. št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, nato pa so se nadaljevali z dnem 19. 12. 2019, torej z uveljavitvijo ZPSVIKOB. To so torej »zgolj« odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1 (postopki zoper Banko Slovenijo), ki jih ZPSVIKOB omenja (ureja) v 45. členu.
URS člen 2, 14, 125, 137. ZOdv člen 5, 5/4, 17, 17/2, 17/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
po uradni dolžnosti postavljen odvetnik - odvetniški stroški
Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, a priori nižja zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen URS) in z vidika tega, da jih URS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen URS). Poleg tega odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 5. člena ZOdv). Le izjemoma sodišče imenuje odvetnika, ki ni vpisan na tak seznam (peti odstavek istega člena), česar pritožnik v danem primeru ne zatrjuje.
ZPSVIKOB člen 25, 45. ZBan-1 člen 350a, 350a/1. ZRPPB člen 265. ZPP člen 208.
nadaljevanje pravdnega postopka - prekinitev postopka po samem zakonu - odškodninska odgovornost bank - protiustavnosti zakonske določbe - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - ugotovitev protiustavnosti - odprava protiustavnosti - neskladnost zakona z ustavo
Ustavno sodišče RS je (ponovno) prekinilo »zgolj« odškodninske postopke, ki tečejo zoper Banko Slovenije in so bili pred tem prekinjeni na podlagi 4. točke izreka sklepa istega sodišča opr. št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, nato pa so se nadaljevali z dnem 19. 12. 2019, torej z uveljavitvijo ZPSVIKOB. To so torej »zgolj« odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1 (postopki zoper Banko Slovenije), ki jih ZPSVIKOB omenja (ureja) v 45. členu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043203
SZ-1 člen 103, 103/1-4, 103/1-5, 103/3, 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 36. ZPP člen 318.
zamudna sodba - najemna pogodba - razlog za odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - kršitev najemne pogodbe - uporaba stanovanja - nedopustno ravnanje - človekove pravice in osebne svoboščine - pravica do spoštovanja doma - pravica do stanovanja - kolizija interesov - stanovalci - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja
Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino.
V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njihovo pravico do mirnega (varnega) uživanja lastnega doma.
Pravice ni moč odpraviti, jo pa je dopustno vsebinsko uskladiti s pravico drugega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047679
ZIZ člen 272. ZNP-1 člen 151. ZPP člen 7, 285. URS člen 14, 22.
postopek zavarovanja terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - spor med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - uporaba materialnega prava - sodna praksa - pogoj reverzibilnosti - tehtanje pravic - varstvo pravic - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - kontradiktornost v postopku zavarovanja - nastanek večje premoženjske škode
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.
Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.
Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
URS člen 23, 25. ZUstS člen 43, 44. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 21, 21/1, 36, 36/1. ZGD-1 člen 594, 595, 595/4. ZST-1 tarifna številka 1111, 1121, 1132.
razveljavitev dela zakona - učinki ustavne razveljavitve zakonske določbe - pravica do vrnitve sodne takse - predlog za vračilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - maksimalna taksa - učinek pravnomočnosti - način izvršitve ustavne odločbe - odškodninska odgovornost organov vodenja ali nadzora prevzete družbe
V obravnavanem primeru je bila tožba zaradi plačila odškodnine v višini 2.347.404,66 EUR vložena dne 14.7.2016. Glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavna določila ZST-1 je sodišče prve stopnje z nalogom z dne 15.9.2016 pravilno odmerilo sodno takso v višini 18.735,00 EUR. O taksni obveznosti za postopek pred sodiščem prve stopnje po navedenem nalogu je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7.9.2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1149/2016 z dne 26.10.2016, taksa pa poravnana dne 20.1.2017. Za to odmero sodne takse torej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25.4.2018, objavljena v Uradnem listu RS dne 25.5.2018, ne more učinkovati. Ta taksa je bila tako povsem pravilno odmerjena in poravnana v dolžni višini, zaradi česar ne gre za nikakršno preplačilo (36. člen ZST-1) in tudi ne za nekakšen zatrjevani presežek, ki bi se lahko upošteval pri odmeri oziroma plačilu takse za pritožbeni postopek (18. člen ZST-1). Slednja predstavlja samostojno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo dne 26.6.2018. Za njeno odmero je glede na datum vložitve pritožbe in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.347.404,66 EUR) potrebno uporabiti omenjeno ustavno odločbo, ki v 4. točki izreka predpisuje, da se odločitev iz njene 2. točke izreka izvrši tako, da sodišče, ko odmerja takso po začetku učinkovanja te odločbe, takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR odmeri v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, če pa je pred začetkom učinkovanja te odločbe takso že odmerilo (na podlagi razveljavljenega dela 21. člena ZST-1) in vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR, vendar odmera še ni pravnomočna, po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te (4.) točke izreka ustavne odločbe. Pri tem za odmero taks v prehodnem obdobju (t. j. do drugačne zakonske ureditve) ni predpisalo nikakršnega (delnega) vštevanja do začetka učinkovanja te odločbe že pravnomočno odmerjenih taks. Sodišče prve stopnje je tako sodno takso za pritožbo pravilno odmerilo v skladu s tar. št. 1121 ZST-1 po količniku 3,0 od vrednosti spornega predmeta 500.000 EUR - t. j. v višini 6.525,00 EUR.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043268
ZSV člen 16, 16/3, 51. URS člen 19, 21, 52, 56.
institucionalno varstvo - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - psihiatrična bolnišnica - otrok - usposabljanje otrok z motnjami v duševnem razvoju - duševna motnja - amicus curiae - Varuh človekovih pravic
Pritožbeno sodišče se je odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Z. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Z. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj. da osebe, ki so vanj že nameščene, zaradi A. A. izzseli, ali pa da njemu ne zagotovil osnovnih bivanjskih (in s tem tudi varnostnih) pogojev za življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00053877
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. URS člen 22, 23, 23/2. DZ člen 16, 157, 161. ZPP člen 70, 70-6, 73, 73/5, 285, 298, 363, 363/3. Sodni red (2016) člen 155, 156, 156/6, 158.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (dodelitev otrok) - dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - bistveno spremenjene okoliščine - želje otroka - upoštevanje (ugotavljanje) otrokovih želja - načelo najmilejšega ukrepa - zahteva za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika - dovoljenost pritožbe - razlogi za izločitev sodnika - pravica do sodnega varstva - predodelitev zadeve drugemu sodniku - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - zakoniti sodnik - pravila o dodeljevanju zadev - letni razpored sodnikov - enako varstvo pravic - videz nepristranskosti sojenja - nestrinjanje z vodenjem postopka - materialno procesno vodstvo - procesno vodstvo glavne obravnave
K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je glede na utrjeno sodno prakso treba pristopati restriktivno. Le če je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, jo lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Predstavlja izjemno sredstvo, sodišče pa jo izda le, če je to resnično nujno, saj bi brez nje otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Ogroženost predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Toženka ogroženosti otrok, ki bi utemeljevala spremembo odločitve z dne 8. 11. 2019, s katero so bili otroci začasno zaupani v varstvo in vzgojo očetu, ni izkazala.
Toženka je kot bistveno spremenjeno okoliščino, ki naj bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, navajala željo otrok. Ti si želijo biti z njo in vrnitve v svoje prejšnje okolje; k babici, v prejšnjo šolo in k tamkajšnjim prijateljem. Vendar pa tudi močna želja otrok sama po sebi ne izkazuje njihove ogroženosti in ne more biti razlog za spremembo začasne odredbe. Spoštovanje otrokove volje še ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z njo. Otrok ima pravico, da se svobodno izraža o vseh zadevah v zvezi z njim. Tehtnost takšnega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Ni mogoče prezreti, da so otroci stari šele šest oz. devet let ter da ima visoko konflikten odnos med staršema lahko pomemben vpliv na njihovo zmožnost presojanja in razumevanja kompleksnosti okoliščin.
Pravico do naravnega oz. zakonitega sodnika zagotavlja drugi odstavek 23. člena Ustave. V zadevi lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Določba 158. člena Sodnega reda dopušča, da se zaradi daljše sodnikove odsotnosti ali preobremenjenosti njegove že dodeljene zadeve (lahko) dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oz. pravnem področju po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov. Odločitev sprejme predsednik sodišča. Poleg citirane določbe se pri predodeljevanju zadev upoštevata tudi določbi 155. in šestega odstavka 156. člena Sodnega reda. Slednji odkazuje na letni razpored sodnikov, s katerim se določijo pravila za dodeljevanje zadev. Določba 155. člena Sodnega reda pa nalaga predsedniku sodišča skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov. V odredbi z dne 18. 4. 2019 so bili izpostavljeni kriteriji ustrezno upoštevani. Datum 16. 4. 2019 predstavlja presečni datum; v odredbi je naveden zato, ker je bil tega dne pripravljen obrazložen predlog vodje oddelka za družinsko sodstvo o predodelitvi zadev. Ključ, ki ga za predodelitev zadev vsebuje odredba z dne 18. 4. 2019, zagotavlja, da v zadevi sodi naravni sodnik, saj vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije. Narejen je v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, s čimer je bila zagotovljena zahtevana naključnost pri določanju razpravljajočega sodnika. V odredbi je izražen namen, da se izenači število zadev na posameznega sodnika na oddelku za družinsko sodstvo, kjer sodi tudi razpravljajoča sodnica. S tem je bila zagotovljena enakomernejša obremenjenost sodnikov, ki ima podlago v 155. členu Sodnega reda; strankam oz. udeležencem družinskih postopkov pa je bilo v skladu z 22. členom Ustave RS zagotovljeno (boljše) enako varstvo pravic strank.
V pritožbi zoper več sklepov, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bila izpostavljena sodničina povezava s tožnikom in eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata. Ta naj bi se izkazovala v sodelovanju na poslovnem področju ter s prijateljstvom na družbenem omrežju Facebook. Do navedenega se je predsednik sodišča v izpodbijanih sklepih ustrezno opredelil. Institut izločitve, urejen v določbah 70. do 75. člena ZPP, je namenjen uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja. Sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). V izpodbijanih sklepih, s katerimi je bila zavrnjena toženkina zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bil upoštevan t. i. objektivno subjektivni test. Tega je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice pri presoji vprašanj obstoja odklonitvenih razlogov. Presoja je bila opravljena ob upoštevanju kriterija, ali so podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti. Sodnica odločno zanika vsakršno osebno povezanost s tožnikom in kakršnokoli znanstvo s pričo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku iz sklepa z dne 30. 9. 2020, da odklonitveni razlog iz 70. člena ZPP ni podan. Udeležbe sodničinega brata in tožnika na istih poslovnih dogodkih ter vključenost v isto društvo še ni mogoče opredeliti kot drugo okoliščino, ki vzbuja dvom o sodničini nepristranskosti. Tega ne potrjuje niti „prijateljstvo“ med sodničinim bratom in tožnikom na družbenem omrežju Facebook. Toženkine navedbe o znanstvu med tožnikom in sodnico so povsem posplošene in neizkazane ter ne vzbujajo nikakršnega dvoma v kredibilnost sodničnine izjave. Toženkina predstavljena trditvena podlaga pa tudi ne krni t. i. videza nepristranskosti sojenja.
Dogajanje na naroku 17. 10. 2019 izkazuje predvsem toženkino nestrinjanje s procesnim vodstvom razpravljajoče sodnice, nikakor pa ne gre za dejanja, ki bi kazala na obstoj odklonitvenega razloga iz 70. člena ZPP. Vodstvo glavne obravnave je v skladu z določbo 298. člena ZPP v rokah predsednika senata. Nesledenje predlogom strank glede samega poteka postopka še ne more biti izkaz pristranskosti. V družinskopravnih zadevah ima sodišče v primerjavi s preostalimi „rednimi“ postopki bistveno aktivnejšo vlogo. To izhaja že iz 27. poglavja ZPP, kjer so bili urejeni postopki v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. V ZNP-1, po katerem sedaj sodišča obravnavajo družinska razmerja, pa je še posebej poudarjeno preiskovalno načelo. Sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, ki jih niso predlagali. Dolžnost materialno procesnega vodstva je v teh postopkih bistveno bolj poudarjena. Določba 16. člena DZ napotuje na medsebojno sodelovanje in usklajeno delovanje vseh, ki pri svojem delu posegajo na področje nalog DZ. V tej luči je treba presojati sodničino komunikacijo z različnimi institucijami.
Napačen pravni pouk, posredovanje nepopolnih predlogov za izdajo začasne odredbe ter dokazov izvedencem na zgoščenki ne kažejo, da bi sodnica dajala kateri od strank prednost pri procesnem postopanju. Dvoma ne vzbuja niti telefonski pogovor s tožnikom, katerega vsebino je sodnica razumno pojasnila.
Okoliščina, da se sodnik med sojenjem ali v odločbi negativno izrazi o stranki, še ne zadošča za sklep o njegovi subjektivni pristranskosti. O toženki in njeni materi sodnica ni izrekala vrednostnih sodb, ampak le opozarjala na neustreznost njunih ravnanj. Navedeno tako ne izkazuje sodničinega sovraštva do toženke in njene mame.
V sklepu z dne 9. 10. 2020 so pojasnjene okoliščine v zvezi z vročanjem sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 pravdnima strankama in CSD. Pojasnilo je razumno in prepričljivo, nanaša pa se na procesno ravnanje sodnice. Pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, da bi bilo zadrževanje odločitve sklepa namerno, ter pritrjuje ugotovitvam, da gre zgolj za domneve in subjektivno interpretacijo toženke. Kazenske ovadbe, ki naj bi jo predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil zoper toženko za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, prijave toženkine nekdanje pooblaščenke na Odvetniško zbornico Slovenije ter kazenske ovadbe zoper sodnico pa same po sebi še ni mogoče opredeliti kot drug tehten razlog, zaradi katerega bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranost sodnice. Takega razloga tudi ne predstavlja zatrjevana ogorčenost javnosti, ki naj ne bi več verjela, da sodnica sodi pošteno. O tem se je izreklo že Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Poudarjeno je bilo, da javnost vseh upoštevnih okoliščin konkretnega zadeve ne pozna in jih zaradi tajnosti postopka tudi ne more in ne sme poznati. Zato je javno mnenje odvisno od nepopolnih informacij. Sodnica tudi ni kršila tajnosti postopka, saj o zadevi, še manj o izvršilnih dejanjih – v nasprotju s toženko – javnosti ni obveščala.
sodba, izdana v skrajšanem postopku - pravni pouk sodbe v skrajšanem postopku - ugovor zoper sodbo v skrajšanem postopku - zaslišanje obdolženca - pravice obrambe - pravočasnost navedb in dokazov - dokazni predlogi - združitev postopka
Določba sedmega odstavka 129.a člena ZP-1 omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1).
Združitev postopka je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.
ZDZdr člen 39, 39/1, 67, 67/3. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 365, 365-2.
omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije - heteroagresivnost - COVID-19 - ogroženost zdravja - pritožba zoper sklep - rok za odločitev o pritožbi - pravnomočnost sklepa - učinek pravnomočnosti sklepa
Za odločitev v predmetni zadevi sam vzrok za poslabšanje paranoidne shizofrenije ni pomemben, ta je pomemben za nadaljnje zdravljenje udeleženke.
Diagnostika se zaradi opisanega stanja udeleženke nikakor ne more izvesti ambulantno, saj se udeleženka neizpodbitno še vedno pogosto upira terapiji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00046243
ZOR člen 195, 200. OZ člen 164, 174, 179, 188, 1060. ZKP člen 542. ZZDej člen 49. ZDoh-2 člen 27, 27-1. ZPP člen 105a, 105a/3, 125, 125/3, 130, 130/3, 199, 205, 214, 214/2, 279a, 285, 286, 286/4, 313, 313/2, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-10, 354, 357a, 358. ZIZ člen 21. ZUE člen 13. ZST-1 člen 11, 39.
povrnitev škode - kršitev osebnostnih pravic - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - zdravniška služba - opravljanje zdravniške službe - protipravnost - obseg in višina škode - pravična denarna odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - enotna odškodnina - sprememba valute v RS - preračun tolarjev v evre po uradni dolžnosti - zakonske zamudne obresti - obseg povrnitve škode - popolna odškodnina - dohodnina od odškodnine - plačilo dohodnine od izplačane odškodnine - oprostitev plačila dohodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - analogija s kazenskim postopkom - razlaga določb zakona - uporaba analogije - povrnitev premoženjske škode - vmesna sodba - vzročna zveza - izgubljeni dohodek - trditveno in dokazno breme - neprerekana dejstva - izvršljivost - paricijski rok - dokazovanje z izvedencem - izvedensko mnenje - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - odmera sodne takse - uporaba tarife
Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh.
Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino postopka in možnost tožene stranke in stranskega intervenienta, da bi te ugovore podala, pa teh ugovorov ni bilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00042247
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-4, 268, 238f, 238f/6. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - odlog izvršbe - sprememba stikov - začasna odredba - pogoji za prekinitev izvršilnega postopka - predhodno vprašanje - sum spolne zlorabe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Za odlog izvršbe odločbe o osebnih stikih je predpisana vsebinska presoja, ali je oprava izvršbe v nasprotju z varstvom koristi otroka. Ogroženost otroka zaradi suma spolne zlorabe bi po pojasnjenem moralo celovito ugotoviti v dokaznem postopku. Upnik vendarle razpolaga z izvršilnim naslovom, zato mora sodišče konfliktno razmerje interesov upnika za izvršbo in dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe, ustrezno vsebinsko pretehtati, da šele lahko sprejme odločitev glede na ugotovljene konkretne okoliščine koristi otroka, komu bo dalo prednost. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast. Sodišče, ki odloča o veljavnosti izvršilnega naslova, in izvršilno sodišče, ki vodi postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, v razmerju do stranke nastopata kot enotna sodna oblast, zato ju je tako treba tudi obravnavati. V obravnavani zadevi se v nepravdnem postopku odloča o spremembi izvršilnega naslova in hkrati o začasni odredbi, s katero se bo, če bo izdana, začasno poseglo v izvršilni naslov. Izvršilno sodišče po pojasnjenem ne sme voditi postopka izvršbe, dokler ni sprejeta odločitev o začasni odredbi. V nasprotnem primeru bi sodno varstvo z začasno odredbo izgubilo smisel.
IZVRŠILNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSM00043048
OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2. KZ-1 člen 140, 160. URS člen 35, 37, 38, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve.
Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb zasleduje restriktiven pristop, saj se odredba izda brez predhodne kontradiktornosti. Pogoje za izdajo je določilo Ustavno sodišče, ZIZ posebnih določb za te vrste odredb nima, zato se smiselno razlagajo pogoji za izdajo klasičnih (zavarovalnih) začasnih odredb, upoštevajoč namen regulacijskih začasnih odredb, ki se kaže v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama. Ustavno sodišče je poleg materialnopravnih pogojev iz ZIZ postavilo še dodaten pogoj možnosti vrnitve v prejšnje stanje, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (reverzibilnost).
Podana je kolizija med varstvom osebnostnih pravic, varstvom tajnosti občil in varstvom osebnih podatkov upnice na eni strani ter varstvom svobode izražanja dolžnika na drugi strani. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera (pravično ravnotežje med človekovimi pravicami, ki se srečujejo). Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme vnaprej izključiti iz obravnavanja. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje (gre za t.i. test praktične konkordance). Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin. Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve je bila presežena. Merila za razreševanje kolizije med navedenimi pravicami so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij.