plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
predlog za izločitev dokazov - začetek glavne obravnave - nedovoljena pritožba
Ne glede na drugačne trditve zagovornika v pritožbi, predlog za izločitev dokazov bil vložen po začetku glavne obravnave. Glavna obravnava se namreč v skladu s prvim odstavkom 321. člena ZKP začne s predstavitvijo obtožnice oz. zasebne tožbe (na okrajnem sodišču s predstavitvijo obtožnega predloga). Glavna obravnava se lahko v posamezni zadevi začne samo enkrat in ta se je v obravnavani zadevi začela 28. 10. 2022. Dejstvo, da je 28. 10. 2022 pomotoma prišlo do tega, da ni bil predstavljen eden izmed obdolžilnih predlogov, ki je bil nato predstavljen na naroku za glavno obravnavo 15. 5. 2023, ne pomeni, da se je takrat glavna obravnava začela znova. Nadalje je potrebno poudariti, da se glavna obravnava začne z branjem obtožnega predloga in ne šele s trenutkom, ko se zaključi predstavitev obtožnega akta. Zato v obravnavani zadevi za presojo, ali je bil predlog za izločitev dokazov vložen pred ali po začetku glavne obravnave, ni odločilnega pomena, da se je predstavitev obdolžilnih predlogov zaključila na naroku 15. 5. 2023. Prav tako ni bistveno, da je predlog za izločitev dokazov bil podan pred začetkom dokazovanja, saj je odločilen trenutek začetka branja obtožnega akta.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00073026
ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 2, 33, 50, 67. OZ člen 169.
škoda, povzročena s prometno nesrečo - obseg odškodnine - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - škoda za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine - regresni zahtevek ZPIZ - jasna določba - uporaba določil zakona - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - načelo popolne odškodnine
Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.
odškodninska odgovornost občine - lokacijska informacija - investicija - gradbeno zemljišče - izgradnja objekta - dejanska škoda - izgubljeni dobiček - lex commissoriae
Če ne bi tožeča stranka poskušala zmanjševati škode s preprojektiranjem projekta, bi ji lahko tožena stranka namenila ugovor, da ni zmanjševala škode in da je kršila četrti odstavek 243. člena OZ v zvezi s petim odstavkom istega člena OZ ter da je zato soodgovorna za nastalo škodo. Torej je bilo po materialnem pravu poslovno potrebno, da je tožeča stranka po seznanitvi z nemožnostjo izvedbe investicije po prvotno zamišljeni poslovni ideji poskušala rešiti investicijo s preprojektiranjem in vložitvijo zahteve za spremenjeno gradbeno dovoljenje ter se je tako prilagodila izrednemu dogodku.
Takšen izredni dogodek, kot se je pripetil v tej zadevi, ne more biti v breme tožeče stranke, saj ni storila ničesar narobe.
Za izredni dogodek z napačno lokacijsko informacijo odgovarja tožena stranka in v njeno breme je vsak kasnejši življenjski dogodek, ki je preprečil tožeči stranki uresničitev časovno in finančno realno načrtovanega projekta. Gre za nevarnost oziroma naključje, ki se je pripetilo njej.
Tožena stranka občina bi se morala kot profesionalni subjekt, ki se ukvarja ne le s postopki urejanja prostora, pač pa tudi z investicijami, glede na zahtevano posebno skrbnost, zavedati, da povprečno skrbni investitor ne računa z izredno situacijo (sicer se praviloma ne bi odločil za investicijo), da ni neomejeno kapitalsko sposoben, da bi zmogel časovno in finančno v nedogled vztrajati pri investiciji. Točno to se je v zgodilo v tem primeru tožeči stranki. Ta je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zmanjšala škodo, spremenila je projekt, plačevala obroke po leasing pogodbi skoraj 2 leti in pol dlje kot je realno planirala, pa vseeno ni zmogla do odstopa leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu uresničiti svoje investicijske namere.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00073238
ZNP-1 člen 155, 155/4.
razmerja med solastniki - ureditev razmerja med solastniki - delitev solastne nepremičnine - postopek delitve stvari v solastnini - izvršilni postopek - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - umik predloga za delitev solastnega deleža - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari
Določba četrtega odstavka 155. člena ZNP-1 je jasna: če se glede stvari, ki je predmet delitve, začne postopek izvršbe, sodišče postopek delitve prekine do konca postopka izvršbe. Navedeno zakonsko določilo je posledica dejstva, da je nadaljnji tek nepravdnega postopka odvisen od tega, kaj se bo zgodilo v izvršilnem postopku. Če bo solastniški delež nasprotnega udeleženca prodan, bo izgubil materialnopravno legitimacijo za postopek delitve nepremičnine.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - predlog dolžnika za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj v zvezi z začasno odredbo - ustavitev postopka zavarovanja - izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve - izbris iz zemljiške knjige - čas veljavnosti začasne odredbe - prenehanje veljavnosti začasne odredbe - sprememba zakona - novela ZIZ-J - sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe - potrebnost izdaje začasne odredbe - izvršilni postopek - zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi
Če je sklep o izvršbi zaznamovan v zemljiški knjigi, tedaj v tem delu sklep o začasni odredbi ni več potreben (drugi odstavek 278. člena ZIZ).
Če želi lastnik gospodujočega zemljišča uspeti z zahtevkom na priposestvovanje stvarne služnosti, mora dokazati, da je bila pot preko služečega zemljišča uporabljana ravno za potrebe gospodujočega zemljišča. Če so pot uporabljali lastniki drugih nepremičnin, ne pa gospodujoče, to na priposestvovanje stvarne služnosti v korist gospodujočega zemljišča ne vpliva.
Ugotovljeno je bilo, da sta mu vožnjo po sporni poti do garaže dovolila starša kot solastnika služečega zemljišča. V tem delu je bil ugotovljen prekarij, takšna uporaba pa ne more privesti do priposestvovanja.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - neobličnost pogodbe - plačilo za delo - trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - stroški pravdnega postopka - končno poročilo
Ni sporno, da je toženka naročila delo pri tožnici. Plačila se ne more braniti s trditvijo, da ne po takšni ceni in v takšni količini, kot zatrjuje tožnica, če pri tem ne navede, po kakšni ceni in v kakšni količini pa je delo naročila, in sploh ne predloži kakšnega dokaza, ki bi izpodbil tožničine trditve in predložene dokaze.
ZDSS-1 člen 72. SZ-1 člen 104, 121a, 121a/2. ZUP člen 7, 140, 140/2.
potrdilo o plačilu - subvencija tržne najemnine
Ključna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni dokazala, da je za najemno stanovanje plačala tržno najemnino. Slednje je namreč v 121.a členu SZ-1 opredeljeno kot eden izmed pogojev, ki jih mora dokazati upravičen prosilec za priznanje subvencije k plačilu tržne najemnine.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 118, 118/2. OZ člen 311, 312. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zagovor pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - davki in prispevki - potni stroški odvetnika - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.
Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073279
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - pojem razžalitve - objektivni pogoj kaznivosti - dejanske okoliščine - svoboda izražanja - čast in dobro ime - kolizija pravic - oprostilna sodba
Beseda psihopat, ki v svojem laičnem in objektivnem pogledu označuje nekaj nenormalnega, ne more že vnaprej in brez presoje vseh okoliščin pomeniti žalitve v objektivnem smislu.
Za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi in da je tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, mogoče razžaliti - in nasprotno.
Svoboda izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Prav tako svoboda izražanja zajema možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokaciji, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - poškodba - izguba splošne delovne sposobnosti - določitev stopnje invalidnosti
Toženka je pred pravdo ocenila, da ima tožnik omejeno gibljivost v ramenskem sklepu srednje stopnje in mu v skladu s tabelo priznala 20 % nezgodno invalidnost v višini 3.338,40 EUR (20 % od zavarovalne vsote 16.692,00 EUR). Da bi bil tožnik upravičen do priznanja zahtevanih dodatnih 10 % invalidnosti, bi torej moral dokazati, da je pri njem podana omejena gibljivost ramenskega sklepa težje stopnje. Glede na omenjeno pogodbeno določilo je logičen zaključek, da to pomeni, da bi moral dokazati omejeno gibljivost večjo od 2/3 oziroma od 66,66 %.
stvarna pristojnost - vrednost spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - podatki gurs
Določila ZPP so jasna in tožnikoma dajejo pravico, da vrednost spornega predmeta, določeno s strani sodišča prve stopnje, izpodbijata z dopustno pritožbo zoper sklep o nepristojnosti in ne zoper končno odločbo o glavni stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073025
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 191, 193, 335, 335/1, 624, 624/2. ZPP člen 286, 286/1, 343, 343/4.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - pravni interes za pritožbo - odstop od sodne prakse - pravna varnost - predvidljivost - kršitev konkurence - enako obravnavanje - običajno plačilo - ugovor zastaranja - pravočasnost ugovora zastaranja - plačilo na podlagi sodbe - nepravnomočna sodba - pridržek pravice zahtevati vračilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - zastaranje zahtevka za plačilo zamudnih obresti - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe
Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.
Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.
Iz načela enakega varstva pravic med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073593
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.
ZPP člen 108, 108/1, 108/6, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 36.
zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožnik vloge (tožbe) ni dopolnil in popravil, kot mu je bilo naloženo s sklepom; dopolnitev, ki sicer vsebuje sedež toženke in njene identifikacijske podatke, je poslal sodišču v enem izvodu, pri čemer ta še vedno ne vsebuje določnega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev niti ne dopolnitve tožbenih navedb oziroma dejstev, na katera tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.