absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do strankinih navedb - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - procesni pobot - trditveno in dokazno breme
Sodišče mora v skladu z določbami ZPP (324. člen) obrazložiti svojo odločitev, prav tako pa se mora opredeliti do procesnih (in materialno pravnih) ugovorov pravdnih strank, saj gre v nasprotnem primeru za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o procesnem pobotu, višje sodišče pa tudi ne more samo prvič odločati o zahtevku, kot izhaja iz procesnega pobota, je moralo ta del izpodbijane sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZS člen 83, 83/3, 83/3-1, 83a. BMKI člen 18, 18/1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - procesni rok - nujna zadeva - izročitev tujca - postopek izvršitve kazni - izvršitev kazni zapora - izročitev pristojnemu organu druge države zaradi izvršitve kazni zapora
Obravnavano zadevo, ki je po vsebini postopek izročitve tujca zaradi izvršitve kazni zapora, je šteti med nujne zadeve, saj 1. točka tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) od 25. 7.2020 med nujne uvršča tudi postopke v zvezi z izvrševanjem kazni zapora.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00042824
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270.. ZPIZ-2 člen 413.
začasna odredba - dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve
Pritožba (kot že predhodno v ugovoru ne) niti ne izpodbija ugotovitev sodišča glede verjetnosti terjatve. Zato pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti le na kratko izraža strinjanje s pravilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je bistveno, da je bil tožnik, zaposlen na delovnem mestu "dimnikar", v času od 15. 3. 2004 do 4. 7. 2004 ter nato od 1. 9. 2004 do 29. 2. 2012 že vključen v poklicno zavarovanje in je prva toženka zanj za to obdobje že plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, nakar je s tem prenehala. Zato je ključna podlaga za odločitev v tem sporu prehodna določba 413. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje se je glede tega pravilno sklicevalo na stališča iz zadeve VIII Ips 2/2019.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - ugovorni razlog
O možnosti upnikovega izpodbijanja obstoja izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP se je Ustavno sodišče v odločbi U-I-57/15, U-I-2/16 že opredelilo v 3. točki izreka in upnikom subjekta vpisa v postopku izbrisa, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP priznalo kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ugovor, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila svojih obveznosti, torej jim je do odprave protipravnosti priznalo vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku, začetem po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
izključitev družbenika iz d.o.o. - odpoklic poslovodje d.o.o. - izstop iz d.o.o. - izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - utemeljen razlog - pravica družbenika do informacij in obveščenosti
Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.
V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.
Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.
Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.
ZFPPIPP člen 141, 141/2-1, 219, 221d, 221d/1, 221e, 221e/3.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - obseg preizkusa - dopustni pritožbeni razlog - vloga sodišča
Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.
Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.
Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.
Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
začetek teka pravde - procesne predpostavke - zavrženje tožbe - litispendenca - dejansko stanje - plačilo odškodnine - ustanovitev konkurenčnega podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana litispendenca v citiranih zadevah, saj gre za enake pravdne stranke, istoveten zahtevek, tako glede tožbenega predloga kot dejanskega tožbenega temelja (ta namreč temelji na enakem historičnem dogodku). Tožnica v vseh osmih zadevah zahtevek utemeljuje na solidarni odgovornosti bivšega delavca (8 njih) in novoustanovljene družbe K. d. o. o. z izključnim namenom škodovati tožeči stranki in da je bila toženka ustanovljena z namenom prenosa strank nanjo ter za izvajanje konkurenčne dejavnosti. Zadeva VIII Pg 1191/2019 je bila prva vložena na Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je povzročila litispendenco. Predmetna zadeva VIII Pg 1192/2019 je namreč istovetna zadevi VIII 1191/2019, ki je bila prva vložena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00042399
ZKP člen 18, 344, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. URS člen 29, 29/3. OZ člen 335, 335/3, 433. ZFPPIPP člen 34. KZ-1 člen 2, 18, 38, 227, 227/1, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pomoč pri kaznivem dejanju - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti - izvedba naroka v odsotnosti ene od strank - združitev in izločitev postopka - pravica do obrambe - izločitev izvedenca - nepristranskost izvedenca - odreditev novega izvedenca - prosta presoja dokazov - sprememba obtožnice - prenos poslovnega deleža - poplačilo upnikov - čas storitve kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - vzročna zveza
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka.
Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki.
Obsodba obdolženke torej niti izključno niti večinoma ne temelji zgolj na zagovoru obdolženca, na katerega pa sicer obdolženka tekom glavne obravnave ni imela prav nobenih pripomb. Izvedeni postopek je zato mogoče oceniti kot pošten, ki obdolženki v nobenem pogledu ni onemogočal uresničevanja pravice do obrambe.
Dopolnjeno novejše stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak je torej plačilna nezmožnost, to pomeni, da dolžnik trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan.
V obravnavanem primeru imajo naravo dopolnilnih norm k blanketni normi 227. člena KZ-1 določbe ZFPPIPP, ne pa izvršilnega prava.
Rok za plačilo kupnine v, kot že pojasnjeno lažni pogodbi, ni odločilen za nastanek prepovedane posledice, ker je, kot pravilno utemeljuje državni tožilec, prišlo do premika edinega realnega premoženja I. prav in izključno s podpisom pogodbe in zato tudi ni pomembno, kdaj je zapadel v pogodbi lažno določen rok za izpolnitev kupnine.
Kaj določa vsebino pomoči, kot udeležbe pri kaznivem dejanju po 38. členu KZ-1, je sodna praksa, kot tudi pravna teorija, že večkrat poudarila. Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar pa se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti). Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.
Premoženjskopravni zahtevek je po vsebini civilnopravni zahtevek, ki ga sodišče v kazenskem postopku ugotavlja po pravilih civilnega prava. Pravočasno uveljavljanje zahtevka s strani upnika, na drugi strani terja pravočasno in konkretizirano ugovarjanje dolžnika - torej obdolženke oziroma obdolžencev - tudi glede ugovora morebitnega zastaranja terjatve.
ZGD-1 člen 332, 332/3, 353, 356. ZSReg člen 17, 17/1, 32, 32/4, 33, 33/2, 35, 35/4.
pravni interes delničarja za pritožbo - sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala - odobreni kapital - vpis v sodni register - prekinitev postopka vpisa v sodni register
Za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za prekinitev postopka ne zadošča le sklicevanje na tožbo, o kateri bo odločilo pravdno (ne pa registrsko) sodišče. Prav tako pa bi pritožnik moral izkazati, da bi mu odločitev o predhodnem vprašanju odprla možnost, da v nadaljevanem postopku uveljavlja kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Nadalje je pritožnik zatrjeval, da je vložil tožbo zaradi izpodbijanja skupščinskega sklepa. Če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register. Sklep v takem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočni sodni odločbi, dotlej pa je veljaven in učinkovit. Le ničen sklep nima nobenih pravnih učinkov (394. člen ZGD-1). Zato je za prekinitev registrskega postopka lahko relevantna neveljavnost sklepa le iz ničnostnih razlogov.
ZGD-1 člen 60, 65, 282, 282/1, 282/2, 285, 285/1, 285/3.. OZ člen 18, 319, 319/1.
plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi - poslovodna oseba - odpust dolga - prerekana terjatev
Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.
Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.
URS člen 26. OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 95, 95/1, 96. ZUN člen 39, 40. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 3/1, 3/2, 15, 15/1.
pravica do povračila škode - odgovornost države za ravnanje upravnega organa - odškodnina za premoženjsko škodo - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - izdaja uporabnega dovoljenja - poplavno območje - odprava posledic poplav - poplave - vzročna zveza
Standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti.
Upravni enoti ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.
Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav, pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.
vknjižba zakupne pravice - osnovni pravni položaj - idealni delež - izvedena pravica - zemljiškoknjižno dovolilo
Deleži v zakupu (kot površinski deleži) niso identični z idealnimi (solastninskimi) deleži zakupodajalke, pri katerih je bil ta vpis predlagan. Zemljiškoknjižno dovolilo ni skladno s podanim predlogom za vpis.
utemeljen sum - odstop kazenskega spisa tuji državi v sojenje - dejansko stanje
Navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in jih ni mogoče uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.
SPZ člen 16. ZSKZ člen 14, 14/2. ZTLR člen 21, 22, 24, 25, 26,. ZZad člen 74, 74/1, 74/2.
kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - ugotovitev lastninske pravice - vlaganje v podržavljeno zemljišče - denacionalizacija kmetijskih zemljišč in gozdov - zadružno premoženje
Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je po prvem odstavku 74. člena ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Ta so na podlagi drugega odstavka 74. člena z dnem uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 ex lege postala last Republike Slovenije.
ZS člen 83a. ZFPPIPP člen 221f, 221f/2, 221f/3, 221f/6, 221f/6-3.
poenostavljena prisilna poravnava - tek rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - odredba predsednika VSRS o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev po 83. a členu ZS
Sodišče je pritožniku pojasnilo tek rokov. Ko je pritožnik vložil zahtevo za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, podrejeno novo prošnjo za sporočilo o teku rokov, so ukrepi še vedno veljali. Ukrepi so bili na podlagi Preklica odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dnem 31. 5. 2020 preklicani in od 1. 6. 2020 niso več veljali. To pa ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožniku ponovno posebej pisno pojasnjevati tek rokov, še zlasti, ker je bil pritožnik – po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep – povsem pasiven: sodnega pisanja ni dvignil na pošti, pač pa mu je bil sklep vročen s fikcijo vročitve prav tako ni dopolnil zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Svoje procesne neaktivnosti zato ne more opravičevati z očitkom sodišču, da mu ni (ponovno) sporočilo, kako je s tekom rokov.
prejem darila - darila, ki vplivajo na obseg zapuščine - pravica do dedovanja - dedna odpravljenost - oporoka - najemnina - denarni znesek - prilastitev denarja - verjetno izkazana dejstva - dokaz resničnosti - dvom o resničnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - pomanjkanje trditev
Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, zavzeto v sodni praksi, da je v primeru, če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, ali če je izkazano, da je zapustnik dediču izročil določen denarni znesek, obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejetega darila. Zato je pravilno tudi stališče, da je zapustnik v pravno veljavni oporoki zapisal resnične stvari, katerih neresničnost je dopustno dokazovati v okviru možnosti, ki jih ima tožnik v realnem življenju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00041862
ZPP člen 5, 5/1, 7, 154, 154/2, 212, 226, 227, 286, 347, 347/1, 347/5, 355. URS člen 14, 22, 23, 33. OZ člen 190. ZZZDR člen 51. ZBPP člen 48.
stroškovna odločitev - načelo uspeha v pravdi - ugotovitev (dopolnitev) dejanskega stanja na drugi stopnji - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - zavrnitev izvedbe dokaza - pravica do povrnitve vlaganj - obligacijski zahtevek - skupno premoženje - neizvršljiv izrek - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške
Pritrditi pa je pritožbi tožencev glede upoštevanja uspeha pri stroškovni odločitvi. Glede na več različnih zahtevkov tožnice zoper različna toženca, ki ju je zastopal isti odvetnik, in glede na različen uspeh strank pri sprejeti odločitvi je potrebno v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP upoštevati vse okoliščine primera ter sprejeti takšno stroškovno odločitev, ki ni zgolj matematična operacija, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo.
nasilje v družini - ukrepi po zpnd - predlog za podaljšanje - šestmesečni prekluzivni rok - namen instituta - trajanje ukrepa - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - povzročitelj nasilja v družini - žrtev nasilja v družini - nasilna ravnanja - okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost
Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni o verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej tako okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa. Še posebej v primerih, ko je bil s prvim sklepom ukrep izrečen za najdaljši možni čas, je odločitev o potrebnosti podaljšanja osredotočena na presojo, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Pri tem ne more biti odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, in še manj, ali je bilo storjeno v šestih mesecih pred iztekom obdobja, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Taka razlaga bi iz presoje izločila vse druge okoliščine na strani žrtve in povzročitelja nasilja in bi bila zato preveč omejujoča do žrtve. Ker ni nujna niti zaradi varovanja položaja povzročitelja nasilja, ni sprejemljiva.